Diritto d'autore 2019/0790 SL

BG CS DA DE EL EN ES ET FI FR GA HR HU IT LV LT MT NL PL PT RO SK SL SV print pdf

2019/0790 SL cercato: 'vsebin' . Output generated live by software developed by IusOnDemand srl

index vsebin:

1 Člen 1 Predmet urejanja in področje uporabe

3 Člen 2 Opredelitve pojmov

1 Člen 3 Besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja

1 Člen 4 Izjema ali omejitev za besedilno in podatkovno rudarjenje

vsebin

1 Člen 12 Kolektivno licenciranje z razširjenim učinkom

vsebin

1 Člen 16 Zahtevki za pravično nadomestilo

19 Člen 17 Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu

1 Člen 30 Pregled

whereas vsebin:

definitions:

cloud tag:

and the number of total unique words without stopwords is: 824

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1. Ta direktiva določa pravila, katerih namen je nadaljnja harmonizacija prava Unije, ki se uporablja za avtorsko in sorodne pravice v okviru notranjega trga, ob upoštevanju zlasti digitalnih in čezmejnih načinov uporabe varovanih vsebin. Določa tudi pravila o izjemah in omejitvah avtorske in sorodnih pravic, o olajšanju licenciranja ter pravila, katerih namen je zagotavljati dobro delujoč trg za izkoriščanje del in drugih predmetov varstva.

2. Razen v primerih iz člena 24 ta direktiva ne posega v obstoječa pravila iz trenutno veljavnih direktiv na tem področju, zlasti direktiv 96/9/ES, 2000/31/ES, 2001/29/ES, 2006/115/ES, 2009/24/ES, 2012/28/EU in 2014/26/EU, ter nanje v ničemer ne vpliva.

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„raziskovalna organizacija“ pomeni univerzo, vključno z njenimi knjižnicami, raziskovalno ustanovo ali drug subjekt, katerih glavni cilj je izvajati znanstvene raziskave ali izobraževalne dejavnosti, ki vključujejo tudi izvajanje znanstvenih raziskav:

(a)	na nepridobitni osnovi ali s ponovnim vlaganjem vsega dobička v svoje znanstvene raziskave ali

(b)	na podlagi naloge v javnem interesu, ki jo priznava država članica;

in sicer na način, da dostopa do rezultatov takih znanstvenih raziskav ne more prednostno uživati podjetje, ki izvaja odločilen vpliv na tako organizacijo;

(2)	„besedilno in podatkovno rudarjenje“ pomeni vsako avtomatizirano analitično tehniko, katere namen je analiziranje besedila in podatkov v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, ki vključujejo, a niso omejene na, vzorce, trende in korelacije;

(3)	„ustanova za varstvo kulturne dediščine“ pomeni javno dostopno knjižnico ali muzej, arhiv ali ustanovo za filmsko dediščino ali ustanovo za avdio dediščino;

(4)

„medijska publikacija“ pomeni zbirko, sestavljeno pretežno iz literarnih del novinarske narave, ki lahko vključuje tudi druga dela ali druge predmete varstva in ki:

(a)	predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod enakim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa;

(b)	ima namen splošno javnost obveščati o novicah ali drugih temah ter

(c)	je objavljena v katerem koli mediju na pobudo ponudnika storitve, ki je zanj uredniško odgovoren in ga nadzira.

Periodične publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, se ne štejejo za medijske publikacije za namene te direktive;

(5)	„storitev informacijske družbe“ pomeni storitev v smislu točke (b) člena 1(1) Direktive (EU) 2015/1535;

(6)

„ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu“ pomeni ponudnika storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička.

Ponudniki storitev, kot so nepridobitne spletne enciklopedije, nepridobitne izobraževalne in znanstvene baze, platforme za razvoj in skupno rabo odprtokodne programske opreme, ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2018/1972, spletne tržnice in storitve v oblaku med podjetji ter storitve v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, se ne štejejo za „ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu“ v smislu te direktive.

NASLOV II

UKREPI ZA PRILAGODITEV IZJEM IN OMEJITEV DIGITALNEMU IN ČEZMEJNEMU OKOLJU

Člen 3

Besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja

1. Države članice določijo izjemo od pravic iz točke (a) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, člena 2 Direktive 2001/29/ES in člena 15(1) te direktive za reprodukcije in pridobivanje izvlečkov vsebine, ki jih opravijo raziskovalne organizacije in ustanove za varstvo kulturne dediščine, da bi za namene znanstvenega raziskovanja izvajale besedilno in podatkovno rudarjenje na delih ali drugih predmetih varstva, do katerih imajo zakonit dostop.

2. Kopije del ali drugih predmetov varstva, narejene v skladu z odstavkom 1, se shranijo z ustrezno ravnjo varnosti in se lahko hranijo za namene znanstvenega raziskovanja, vključno za preverjanje rezultatov raziskav.

3. Imetniki pravic imajo pravico, da uporabijo ukrepe za zagotovitev varnosti in celovitosti omrežij in podatkovnih zbirk, kjer gostujejo dela ali drugi predmeti varstva. Taki ukrepi ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

4. Države članice spodbujajo imetnike pravic, raziskovalne organizacije ter ustanove za varstvo kulturne dediščine k opredelitvi skupno dogovorjenih najboljših praks o uporabi obveznosti in ukrepov iz odstavka 2 oziroma 3.

Člen 4

Izjema ali omejitev za besedilno in podatkovno rudarjenje

1. Države članice določijo izjemo ali omejitev pravic iz točke (a) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, člena 2 Direktive 2001/29/ES, točk (a) in (b) člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive za reprodukcije in izvlečke zakonito dostopnih del ali drugih predmetov varstva za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

2. Reprodukcije in izvlečki iz odstavka 1 se lahko hranijo tako dolgo, kot je potrebno za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

3. Izjema ali omejitev iz odstavka 1 se uporablja, če si imetniki pravic za dela in druge predmete varstva iz navedenega odstavka niso izrecno in na ustrezen način pridržali uporabe, kot so strojno berljiva sredstva v primeru vsebine, ki je javno dostopna prek spleta.

4. Ta direktiva ne posega v uporabo člena 3 te direktive.

Člen 7

Skupne določbe

1. Vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju z izjemami iz členov 3, 5 in 6, je neizvršljivo.

2. Člen 5(5) Direktive 2001/29/ES se uporablja za izjeme in omejitve iz tega naslova. Prvi, tretji in peti pododstavek člena 6(4) Direktive 2001/29/ES se uporabljajo za člene 3 do 6 te direktive.

NASLOV III

UKREPI ZA BOLJŠE PRAKSE LICENCIRANJA IN ZAGOTOVITEV ŠIRŠEGA DOSTOPA DO vsebin

POGLAVJE 1

Razprodana dela ali drugi predmeti varstva

Člen 12

Kolektivno licenciranje z razširjenim učinkom

1. Države članice lahko v zvezi z uporabo na svojem ozemlju in ob upoštevanju varoval iz tega člena zagotovijo, da se lahko, kadar organizacija za kolektivno upravljanje pravic, za katero veljajo nacionalna pravila za izvajanje Direktive 2014/26/EU, v skladu s pooblastili imetnikov pravic, sklenejo licenčni sporazum za izkoriščanje del ali drugih predmetov varstva:

(a)	tovrsten sporazum se lahko razširi, tako da se uporabi tudi za pravice imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da jih zastopa z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom, ali

(b)	ima v zvezi s takim sporazumom organizacija pooblastilo na podlagi zakona oziroma se domneva, da zastopa imetnike pravic, ki organizacije niso ustrezno pooblastili.

2. Države članice zagotovijo, da se mehanizem licenciranja iz odstavka 1 uporablja le na natančno opredeljenih področjih uporabe, kjer je pridobitev dovoljenj od imetnikov pravic na individualni podlagi običajno tako težavna in nepraktična, da je zahtevana izvedba licenciranja malo verjetna, in sicer zaradi narave uporabe ali vrst zadevnih del oziroma drugih ustreznih predmetov varstva, ter da tak mehanizem licenciranja varuje legitimne interese imetnikov pravic.

3. Za namene odstavka 1 države članice določijo naslednja varovala:

(a)	organizacija za kolektivno upravljanje pravic je na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna za imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence za ustrezno državo članico;

(b)	vsem imetnikom pravic je zagotovljeno enako obravnavanje, tudi v zvezi z licenčnimi pogoji;

(c)	imetniki pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki podeljuje licenco, lahko kadar koli enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja, ki je bil vzpostavljen v skladu s tem členom, ter

(d)

sprejmejo se ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti, ki se začnejo izvajati v razumnem obdobju pred uporabo del ali drugih predmetov varstva v okviru licence, in sicer za namene obveščanja imetnikov pravic o možnosti organizacije za kolektivno upravljanje pravic za licenciranje del ali drugih predmetov varstva o tem, da licenciranje poteka v skladu s tem členom, ter o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic, iz točke (c). Ti ukrepi za obveščanje javnosti morajo biti učinkoviti, ne da bi bilo treba vsakega imetnika pravic obvestiti posebej.

4. Ta člen ne vpliva na uporabo mehanizmov kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom v skladu z drugimi določbami prava Unije, vključno z določbami, ki dovoljujejo izjeme ali omejitve.

Ta člen se ne uporablja za obvezno kolektivno upravljanje pravic.

Za mehanizem licenciranja iz tega člena se uporablja člen 7 Direktive 2014/26/EU.

5. Če država članica v nacionalnem pravu določi mehanizem licenciranja v skladu s tem členom, ta država članica obvesti Komisijo o področju uporabe ustreznih nacionalnih določb, o namenih in vrstah licenc, ki se lahko uvedejo v okviru teh določb, pa tudi o kontaktnih podatkih organizacij, ki podeljujejo licence v skladu s tem mehanizmom licenciranja, ter o načinu pridobitve informacij o licenciranju in možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz točke (c) odstavka 3. Komisija te informacije objavi.

6. Komisija na podlagi informacij, prejetih v skladu z odstavkom 5 tega člena, in posvetovanj v odboru za stike, ustanovljenem s členom 12(3) Direktive 2001/29/ES, do 10. aprila 2021 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi takih mehanizmov licenciranja iz odstavka 1 tega člena v Uniji, njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, tudi imetnike pravic, ki niso člani organizacije, ki podeljuje licence, ali ki so državljani oziroma rezidenti druge države članice, o njihovi učinkovitosti pri omogočanju razširjanja kulturnih vsebin ter o njihovem vplivu na notranji trg, vključno s čezmejnim opravljanjem storitev in konkurenco. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog, tudi v zvezi s čezmejnim učinkom takih nacionalnih mehanizmov.

POGLAVJE 3

Dostop do avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo in njihova razpoložljivost

Člen 16

Zahtevki za pravično nadomestilo

Kadar je avtor prenesel pravico na založnika ali mu jo je licenciral, lahko države članice določijo, da tak prenos ali licenca pomeni zadostno pravno podlago za založnika, da ima pravico do deleža nadomestila za uporabo dela na podlagi izjeme ali omejitve prenesene ali licencirane pravice.

Prvi odstavek ne posega v obstoječe in prihodnje ureditve v državah članicah v zvezi s pravico javnega posojanja.

POGLAVJE 2

Določeni načini uporabe varovanih vsebin s strani spletnih storitev

Člen 17

Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu

1. Države članice zagotovijo, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti za namene te direktive, kadar javnosti omogoči dostop do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo njegovi uporabniki.

Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu zato pridobi dovoljenje imetnikov pravic iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/29/ES, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, da lahko dela ali druge predmete varstva priobči javnosti ali da na voljo javnosti.

2. Države članice zagotovijo, da kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu pridobi dovoljenje, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, to dovoljenje zajema tudi dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive 2001/29/ES, kadar ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov.

3. Kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s pogoji iz te direktive izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se omejitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive 2000/31/ES ne uporablja za primere, ki jih zajema ta člen.

Prvi pododstavek tega odstavka ne vpliva na morebitno uporabo člena 14(1) Direktive 2000/31/ES za te ponudnike storitev za namene, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.

4. Če se dovoljenje ne podeli, so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu odgovorni za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, avtorsko varovanih del in drugih predmetov varstva, razen če ponudniki storitev dokažejo, da so:

(a)	si po najboljših močeh prizadevali za pridobitev dovoljenja in

(b)	si po najboljših močeh in v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti prizadevali, da bi zagotovili nerazpoložljivost specifičnih del in drugih predmetov varstva, za katere so imetniki pravic ponudnikom storitev zagotovili ustrezne in potrebne informacije, in v vsakem primeru

(c)	po prejemu zadostno utemeljenega obvestila imetnikov pravic ravnali hitro, da so odstranili priglašena dela ali druge predmete varstva s svojih spletnih mest ali onemogočili dostop do njih, ter si po najboljših močeh prizadevali preprečiti prihodnja nalaganja na strežnik v skladu s točko (b).

5. Pri ugotavljanju, ali ponudnik storitev izpolnjuje svoje obveznosti iz odstavka 4, in glede na načelo sorazmernosti, se med drugim upoštevajo naslednji elementi:

(a)	vrsto, občinstvo in obseg storitev ter vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki so jih na strežnik naložili uporabniki storitve, ter

(b)	razpoložljivost ustreznih in učinkovitih sredstev in njihovih stroškov za ponudnike storitev.

6. Države članice zagotovijo, da so v primeru novih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, katerih storitve so bile javnosti v Uniji na voljo manj kot tri leta in katerih letni promet je manjši od 10 milijonov EUR, izračunan v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES (20), pogoji, ki se zanje uporabljajo v okviru ureditve odgovornosti iz odstavka 4, omejeni na skladnost s točko (a) odstavka 4 in da ob prejemu zadostno utemeljenega obvestila hitro onemogočijo dostop do priglašenih del ali drugih predmetov varstva ali odstranijo ta dela ali druge predmete varstva s spletnih mest.

Če povprečno število enkratnih obiskovalcev teh ponudnikov storitev v enem mesecu presega 5 milijonov, izračunano na podlagi prejšnjega koledarskega leta, morajo tudi dokazati, da so si po svojih najboljših močeh prizadevali preprečiti nadaljnja nalaganja priglašenih del in drugih predmetov varstva, za katera so imetniki pravic predložili ustrezne in potrebne informacije, na strežnik.

7. Sodelovanje med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic ne sme povzročiti preprečitve razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, ki ne kršijo avtorske in sorodnih pravic, tudi kadar za takšna dela ali druge predmete varstva velja izjema ali omejitev.

Države članice zagotovijo, da se lahko uporabniki v vsaki državi članici zanesejo na vse naslednje obstoječe izjeme ali omejitve pri nalaganju na strežnik in dajanju na voljo vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki na področju storitev deljenja vsebin na spletu:

(a)	citati, kritika, ocena;

(b)	uporaba v namene karikature, parodije ali pastiša.

8. Uporaba tega člena ne sme privesti do splošne obveznosti spremljanja.

Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu imetnikom pravic na njihovo zahtevo zagotovijo ustrezne informacije o delovanju njihovih praks v zvezi s sodelovanjem iz odstavka 4 in, če so licenčni sporazumi sklenjeni med ponudniki storitev in imetniki pravic, informacije o uporabi vsebin, zajetih v sporazumih.

9. Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu zagotovijo učinkovit in hiter mehanizem za pritožbe in povrnitev škode, ki je uporabnikom njihovih storitev na voljo v primeru sporov glede odstranitve del ali drugih predmetov varstva, ki so bili naloženi na strežnik, oziroma onemogočenjem dostopa do njih.

Kadar imetniki pravic zahtevajo, da se onemogoči dostop do specifičnih del ali drugih predmetov varstva ali da se ta specifična dela ali drugi predmeti varstva odstranijo, ustrezno utemeljijo svoje zahteve. Pritožbe, predložene v okviru mehanizma iz prvega pododstavka, se obravnavajo brez nepotrebnega odlašanja, odločitve o odstranitvi ali onemogočanju dostopa do na strežnik naloženih vsebin pa so predmet pregleda, ki ga izvajajo ljudje. Države članice zagotovijo tudi, da so na voljo mehanizmi za povrnitev škode v okviru izvensodnega reševanja sporov. Takšni mehanizmi omogočajo nepristransko reševanje sporov in uporabniku ne odvzemajo pravnega varstva, ki ga zagotavlja nacionalno pravo, ter ne posegajo v pravice uporabnikov do uporabe učinkovitih pravnih sredstev pred sodiščem. Države članice tudi zagotovijo, da imajo uporabniki dostop do sodišča ali drugega pristojnega pravosodnega organa za uveljavljanje izjeme ali omejitve avtorske in sorodnih pravic.

Ta direktiva na noben način ne vpliva na zakonite načine uporabe, kot so načini uporabe na podlagi izjem ali omejitev iz prava Unije, in ne vodi v identifikacijo posameznih uporabnikov niti obdelavo osebnih podatkov, razen v skladu z Direktivo 2002/58/ES in Uredbo (EU) 2016/679.

Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu uporabnike v svojih splošnih pogojih obvestijo, da lahko uporabljajo dela in druge predmete varstva v skladu z izjemami ali omejitvami avtorske in sorodnih pravic iz prava Unije.

10. Od 6. junija 2019 Komisija v sodelovanju z državami članicami organizira dialoge z deležniki, v katerih se razpravlja o najboljših praksah za sodelovanje med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic. Komisija ob posvetovanju s ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, imetniki pravic, organizacijami uporabnikov in drugimi ustreznimi deležniki ter ob upoštevanju rezultatov dialogov z deležniki izda smernice o uporabi tega člena, zlasti v zvezi s sodelovanjem iz odstavka 4. Pri razpravi o najboljših praksah se med drugim posebno pozornost nameni potrebi po iskanju ravnovesja med temeljnimi pravicami in uporabo izjem in omejitev. Za namene dialogov z deležniki imajo organizacije uporabnikov dostop do ustreznih informacij ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu o delovanju njihovih praks v zvezi z odstavkom 4.

POGLAVJE 3

Pravično plačilo v pogodbah za izkoriščanje del avtorjev in izvajalcev

Člen 30

Pregled

1. Ne prej kot 7. junija 2026 Komisija izvede pregled te direktive in predloži poročilo o glavnih ugotovitvah Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

Komisija do 7. junija 2024 oceni učinek posebne ureditve odgovornosti iz člena 17, ki se uporablja za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu, katerih letni promet je manjši od 10 milijonov EUR in katerih storitve so bile javnosti v Uniji na voljo manj kot tri leta v skladu s členom 17(6), in, če je primerno, ukrepa v skladu z ugotovitvami iz svoje ocene.

2. Države članice zagotovijo Komisiji vse potrebne informacije za pripravo poročila iz odstavka 1.

whereas

(2) Direktive, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, prispevajo k delovanju notranjega trga, zagotavljajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic, olajšujejo ureditev pravic in vzpostavljajo okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja del in drugih varovanih predmetov varstva.
Ta harmonizirani pravni okvir prispeva k dobremu delovanju notranjega trga ter spodbuja inovacije, ustvarjalnost, naložbe in ustvarjanje novih vsebin, tudi v digitalnem okolju, da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga.
Varstvo, ki ga zagotavlja ta pravni okvir, prispeva tudi k doseganju cilja Unije glede spoštovanja in spodbujanja kulturne raznolikosti ter hkrati skupno kulturno dediščino postavlja v ospredje.
V skladu s členom 167(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Unija pri svoji dejavnosti upoštevati kulturne vidike.

- = -

(3) S hitrim tehnološkim razvojem se še naprej spreminja tudi način ustvarjanja, produciranja, distribucije in izkoriščanja del in drugih predmetov varstva. Še naprej se pojavljajo novi poslovni modeli in novi akterji.
Zadevna zakonodaja mora ustrezati tudi prihodnjim razmeram, da ne bi omejevala tehnološkega razvoja.
Cilji in načela okvira Unije za avtorsko pravico ostajajo ustrezni.
Vendar tako za imetnike pravic kot za uporabnike ostaja prisotna pravna negotovost v zvezi z nekaterimi, vključno s čezmejnimi, načini uporabe del in drugih predmetov varstva v digitalnem okolju.
Kot je zapisano v sporočilu Komisije z dne 9. decembra 2015 z naslovom „Na poti k sodobnemu, bolj evropskemu okviru za avtorsko pravico“, je obstoječi okvir Unije za avtorsko pravico na nekaterih področjih treba prilagoditi in dopolniti, hkrati pa ohraniti visoko stopnjo varstva avtorske in sorodnih pravic.
Ta direktiva določa pravila za prilagoditev nekaterih izjem in omejitev avtorske in sorodnih pravic digitalnemu in čezmejnemu okolju ter ukrepe za poenostavitev nekaterih postopkov licenciranja zlasti, a ne izključno, v zvezi z razširjanjem razprodanih del in drugih predmetov varstva ter spletno razpoložljivostjo avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo, s čimer bi se zagotovil širši dostop do vsebin.
Vsebuje tudi pravila za lažjo uporabo vsebin v javni domeni.
Za oblikovanje dobro delujočega in pravičnega trga za avtorsko pravico bi morala biti določena tudi pravila glede pravic na publikacijah, glede uporabe del ali drugih predmetov varstva s strani ponudnikov spletnih storitev, ki shranjujejo in zagotavljajo dostop do vsebin, ki jih naložijo uporabniki teh storitev na strežnik, glede preglednosti pogodb z avtorji in izvajalci, glede plačila za avtorje in izvajalce ter glede mehanizma za preklic pravic, ki so jih avtorji in izvajalci prenesli izključno.

- = -

(8) Nove tehnologije omogočajo avtomatizirano računalniško analizo informacij v digitalni obliki, na primer besedil, zvočnega ali slikovnega gradiva ali podatkov, za kar se v splošnem uporablja izraz besedilno in podatkovno rudarjenje.
Besedilno in podatkovno rudarjenje omogoča obdelavo velikih količin informacij za pridobivanje novega znanja in odkrivanje novih trendov.
Tehnologije za besedilno in podatkovno rudarjenje so razširjene v vseh vejah digitalnega gospodarstva, vendar se v splošnem priznava, da lahko besedilno in podatkovno rudarjenje v splošnem koristi predvsem raziskovalni skupnosti in pri tem podpira inovativnost.
Te tehnologije koristijo univerzam in drugim raziskovalnim organizacijam ter ustanovam za varstvo kulturne dediščine, saj bi lahko izvajale tudi raziskave v okviru svojih glavnih dejavnosti.
Vendar se v Uniji take raziskovalne organizacije in ustanove soočajo s pravno negotovostjo v zvezi s tem, v kolikšni meri lahko izvajajo besedilno in podatkovno rudarjenje po vsebinah.
V nekaterih primerih lahko besedilno in podatkovno rudarjenje vključuje dejanja, varovana z avtorsko pravico, s pravico sui generis pravico izdelovalca podatkovnih baz ali z obema, zlasti reproduciranje del in drugih predmetov varstva, pridobivanje izvlečkov vsebine podatkovnih zbirk ali oboje, kar se zgodi na primer, kadar se podatki normalizirajo v postopku besedilnega in podatkovnega rudarjenja.
Kadar se ne uporabi nobena izjema ali omejitev, morajo za takšna dejanja imetniki pravic dati dovoljenje.

- = -

(10) Pravo Unije določa nekaj izjem in omejitev, ki zajemajo načine uporabe za namene znanstvenih raziskav in bi se lahko uporabljale tudi za dejanja v okviru besedilnega in podatkovnega rudarjenja.
Vendar te izjeme in omejitve niso obvezne in niso v celoti prilagojene uporabi tehnologij v okviru znanstvenih raziskav.
Poleg tega bi lahko v primerih, ko imajo raziskovalci zakonit dostop do vsebin, na primer z naročnino na publikacije ali z licenco za odprt dostop, licenčni pogoji izključili besedilno in podatkovno rudarjenje.
Raziskave se vse pogosteje izvajajo s pomočjo digitalne tehnologije, zato obstaja tveganje, da bi bil ogrožen konkurenčni položaj Unije kot raziskovalnega območja, če ne bodo sprejeti ukrepi za odpravo pravne negotovosti v zvezi z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem.

- = -

(14) Raziskovalne organizacije in ustanove za varstvo kulturne dediščine, vključno z osebami, ki spadajo k njim, bi morale biti zajete v izjemi v zvezi z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem glede vsebine, do katere imajo zakonit dostop. Zakonit dostop bi bilo treba razumeti tako, da zajema dostop do vsebine na podlagi politike odprtega dostopa ali pogodbenih ureditev med imetniki pravic in raziskovalnimi organizacijami ali ustanovami za varstvo kulturne dediščine, kot so članarine, ali na druge zakonite načine.
Tako bi se na primer pri članarinah, ki jih sklenejo raziskovalne organizacije ali ustanove za varstvo kulturne dediščine, moralo šteti, da imajo osebe, ki spadajo k tem organizacijam ali ustanovam in so zajete v članarino, zakonit dostop. Zakonit dostop bi moral zajemati tudi dostop do vsebin, ki so prosto dostopne na spletu.

- = -

(19) Točka (a) člena 5(3) Direktive 2001/29/ES državam članicam omogoča, da uvedejo izjemo za pravice reproduciranja, priobčitev javnosti in dajanje na voljo javnosti del ali drugih predmetov varstva, ali omejitev teh pravic, tako da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami izključno za namen ilustracije pri poučevanju.
Poleg tega točka (b) člena 6(2) in točka (b) člena 9 Direktive 96/9/ES dovoljujeta uporabo podatkovne zbirke in pridobivanje izvlečkov bistvenega dela njene vsebine za namen ilustracije pri poučevanju.
Obseg teh izjem ali omejitev pri digitalnih načinih uporabe ni jasno določeno. Poleg tega ni povsem jasno, ali bi se te izjeme ali omejitve uporabljale tudi pri poučevanju preko spleta in na daljavo. Prav tako v obstoječem pravnem okviru ni določb o čezmejnem učinku.
Ta situacija bi lahko ovirala razvoj digitalno podprtih dejavnosti poučevanja in učenja na daljavo. Zato je potrebna uvedba nove obvezne izjeme ali omejitve, s katero bi se izobraževalnim ustanovam zagotovila popolna pravna varnost glede uporabe del ali drugih predmetov varstva pri digitaliziranih dejavnostih poučevanja, vključno s spletnim in čezmejnim poučevanjem.

- = -

(23) Za lažjo uporabo del in drugih predmetov varstva v izobraževalne namene so v številnih državah članicah vzpostavljene različne ureditve, ki temeljijo na izvajanju izjeme ali omejitve iz Direktive 2001/29/ES ali licenčnih sporazumih, ki zajemajo nadaljnje načine uporabe.
Takšne ureditve so bile običajno razvite ob upoštevanju potreb izobraževalnih ustanov in na različnih ravneh izobraževanja.
Medtem ko je bistvenega pomena harmonizirati obseg nove obvezne izjeme ali omejitve glede digitalnih načinov uporabe in dejavnosti čezmejnega poučevanja, se načini izvajanja lahko med posameznimi državami članicami razlikujejo, kolikor ne ovirajo učinkovite uporabe izjeme ali omejitve ali čezmejnih načinov uporabe.
Države članice bi morale na primer imeti možnost zahtevati, da uporaba del ali drugih predmetov varstva vsebine spoštuje moralne pravice avtorjev in izvajalcev.
To bi moralo državam članicam omogočiti, da nadgradijo obstoječe dogovore, sklenjene na nacionalni ravni.
Zlasti bi se države članice lahko odločile, da uporabo izjeme ali omejitve v celoti ali delno pogojujejo z razpoložljivostjo ustreznih licenc, ki zajemajo najmanj enake načine uporabe kakor tiste, ki so dovoljeni na podlagi izjeme ali omejitve.
Države članice bi morale zagotoviti, da v primeru, ko licence le delno zajemajo načine uporabe, dovoljene v okviru izjeme ali omejitve, izjema ali omejitev ostane veljavna za vse druge načine uporabe.

- = -

(50) Zaradi različnih običajev in izkušenj v zvezi z mehanizmi kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom po državah članicah in njihove uporabnosti za imetnike pravic ne glede na njihovo državljanstvo ali državo članico prebivališča je treba zagotoviti preglednost in dialog na ravni Unije o praktičnem delovanju teh mehanizmov, tudi glede učinkovitosti varoval za imetnike pravic, uporabnosti teh mehanizmov, njihovem učinku na imetnike pravic, ki niso člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali imetnike pravic, ki so državljani druge države članice ali v njej prebivajo, učinku na čezmejno opravljanje storitev, vključno z morebitno potrebo po določitvi pravil, da bi imeli ti mehanizmi na notranjem trgu čezmejni učinek.
Komisija bi morala zaradi preglednosti redno objavljati informacije o uporabi teh mehanizmov v skladu s to direktivo. Države članice, ki te mehanizme uvajajo, bi zato morale Komisijo obvestiti o ustreznih nacionalnih določbah in njihovi uporabi v praksi, vključno s področjem uporabe in vrstami licenciranja, ki je bilo uvedeno na podlagi splošnih predpisov, obsegom licenciranja in sodelujočimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.
O teh informacijah bi bilo treba z državami članicami razpravljati v odboru za stike iz člena 12(3) Direktive 2001/29/ES. Komisija bi morala objaviti poročilo o uporabi teh mehanizmov v Uniji in njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, razširjanju kulturnih vsebin in čezmejnem opravljanju storitev na področju kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ter o učinku na konkurenco.

- = -

(58) Da ponudniki storitev informacijske družbe uporabljajo medijske publikacije, lahko pomeni, da uporabljajo celotne publikacije ali članke, pa tudi dele medijskih publikacij.
Tudi načini uporabe delov medijskih publikacij so pridobili na ekonomskem pomenu.
Hkrati uporaba posamezne besede ali zelo kratkega izvlečka medijskih publikacij s strani ponudnikov storitev informacijske družbe ne sme ogroziti naložb založb medijskih publikacij v proizvodnjo vsebin.
Zato je primerno določiti, da uporaba posameznih besed ali zelo kratkih izvlečkov medijskih publikacij ne bi smela spadati na področje uporabe pravic iz te direktive.
Ob upoštevanju, da ponudniki storitev informacijske družbe množično združujejo in uporabljajo medijske publikacije, je pomembno, da se izključitev zelo kratkih izvlečkov razlaga tako, da ne škoduje učinkovitosti pravic iz te direktive.

- = -

(61) V zadnjih letih je postalo delovanje trga s spletno vsebino kompleksnejše.
Storitve deljenja vsebin na spletu, ki omogočajo dostop do velike količine avtorsko varovanih vsebin, ki jih na strežnik naložijo njihovi uporabniki, so postale glavni vir dostopa do spletnih vsebin.
Spletne storitve so sredstvo za zagotavljanje širšega dostopa do kulturnih in ustvarjalnih del, kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju pa ponujajo odlične priložnosti za razvoj novih poslovnih modelov.
Toda čeprav omogočajo raznolikost in lahek dostop do vsebin, prinašajo tudi izzive, če se avtorsko varovane vsebine na strežnik naložijo brez predhodnega dovoljenja imetnikov pravic.
Pravna negotovost obstaja tudi glede tega, ali ponudniki te storitve spadajo na področje uporabe aktov o avtorski pravici in je treba zanje pridobiti dovoljenje imetnikov pravic za vsebine, ki jih njihovi uporabniki naložijo na strežnik brez ustreznih pravic na teh vsebinah, ne da bi to posegalo v uporabo izjem in omejitev, ki jih določa pravo Unije.
Ta negotovost vpliva na zmožnost imetnikov pravic, da ugotovijo, ali in pod katerimi pogoji se uporabljajo njihova dela ali drugi predmeti varstva, ter njihovo zmožnost, da bodo zanje dobili ustrezno plačilo. Zato je treba spodbujati razvoj trga za licenciranje med imetniki pravic in ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu.
Ti licenčni sporazumi bi morali biti pravični in ohranjati razumno ravnovesje med obema strankama.
Imetniki pravic bi morali prejeti ustrezno plačilo za uporabo njihovih del ali drugih predmetov varstva.
Ker pa te določbe ne bi smele vplivati na pogodbeno svobodo, imetnikov pravic ne bi smeli biti obvezati, da dajo dovoljenje ali sklepajo licenčne sporazume.

- = -

(62) Nekatere storitve informacijske družbe so že v okviru običajne uporabe zasnovane tako, da javnosti omogočajo dostop do avtorsko varovanih vsebin ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.
Opredelitev ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu iz te uredbe bi morala zajemati samo spletne storitve, ki so na trgu spletnih vsebin pomembne, ker so konkurenčne drugim storitvam spletnih vsebin, kot so spletne storitve avdio in video prenosov za isto občinstvo. Glavni namen ali eden glavnih namenov storitev, ki jih zajema ta direktiva, je shranjevati in uporabnikom omogočiti, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene neposrednega ali posrednega ustvarjanja dobička, tako da jih urejajo in promovirajo, da bi, tudi s kategorizacijo in uporabo ciljne promocije, pritegnili širšo javnost.
Takšne storitve ne bi smele zajemati storitev, katerih glavni namen ni omogočiti uporabnikom, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene ustvarjanja dobička s to dejavnostjo. Med te storitve na primer spadajo storitve elektronske komunikacije v smislu Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter ponudniki storitev v oblaku med podjetji in storitev v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, kot so platforme za shranjevanje vsebin tretjih strani (cyberlocker), ali spletne tržnice, katerih glavna dejavnost je spletna prodaja na drobno in ki ne omogočajo dostopa do avtorsko varovanih vsebin.

- = -

(63) Za vsak primer posebej je treba oceniti, ali ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu shranjuje večjo količino avtorsko varovanih vsebin in omogoča dostop do njih, pri tem pa je treba upoštevati kombinacijo dejavnikov, kot je občinstvo storitve in število datotek avtorsko varovanih vsebin, ki jih uporabniki storitve naložijo na strežnik.

- = -

(64) Primerno je, da se v tej direktivi pojasni, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu izvajajo dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, ko tej omogočajo, da dostopa do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.
Zato bi morali ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti dovoljenje ustreznih imetnikov pravic, tudi z licenčnim sporazumom.
To ne vpliva na pojem priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti drugje v okviru prava Unije in tudi ne na morebitno uporabo člena 3(1) in (2) Direktive 2001/29/ES za druge ponudnike storitev, ki uporabljajo avtorsko varovane vsebine.

- = -

(65) Kadar so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s pogoji iz te direktive odgovorni za dejanja priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se člen 14(1) Direktive 2000/31/ES ne uporablja za odgovornost, ki izhaja iz določbe te direktive o uporabi varovane vsebine s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu.
To ne bi smelo vplivati na uporabo člena 14(1) Direktive 2000/31/ES za te ponudnike storitev za namene, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.

- = -

(66) Ob upoštevanju, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu omogočajo dostop do vsebin, ki jih na strežnik niso naložili sami, ampak njihovi uporabniki, je primerno poskrbeti za poseben mehanizem odgovornosti za namene te direktive za primere, v katerih ni bilo dano dovoljenje.
To ne bi smelo posegati v pravna sredstva v skladu z nacionalnim pravom v primerih, ko ne gre za odgovornost za kršitve avtorske pravice, in v možnost nacionalnih sodišč ali upravnih organov, da izdajo sodne odredbe v skladu s pravom Unije.
Zlasti posebna ureditev, ki se uporablja za nove ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu z letnim prometom pod 10 milijonov EUR, katerih povprečno število enkratnih mesečnih obiskovalcev v Uniji ne presega 5 milijonov, ne bi smela vplivati na razpoložljivost pravnih sredstev po pravu Unije in nacionalnem pravu EU. Če ponudniki storitev ne prejmejo dovoljenja, se morajo v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti po najboljših močeh prizadevati preprečiti, da bi bila z njihovimi storitvami na voljo nedovoljena dela in drugi predmeti varstva, ki so jih kot take opredelili ustrezni imetniki pravic.
V ta namen bi morali imetniki pravic ponudnikom storitev zagotoviti ustrezne in potrebne in informacije, pri čemer bi bilo treba med drugim upoštevati velikost imetnikov pravic ter vrsto njihovih del in drugih predmetov varstva.
Ukrepi ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, sprejeti v sodelovanju z imetniki pravic, ne bi smeli povzročiti nedostopnosti del, s katerimi se ne kršijo pravice, vključno z deli ali drugimi predmeti varstva, katerih uporabo zajema licenčni sporazum ali izjema ali omejitev avtorske in sorodnih pravic.
Ti ukrepi tako tudi ne bi smeli vplivati na uporabnike, ki storitve deljenja vsebin na spletu uporabljajo za zakonito nalaganje na strežnik in dostopanje do informacij o takih storitvah.

- = -

(67) Podobno kot člen 16(2) Direktive 2014/26/EU, ta direktiva določa pravila glede novih spletnih storitev.
Namen pravil iz te direktive je upoštevati posebni primer zagonskih podjetij, ki vsebine, ki jih na strežnik nalagajo uporabniki, uporabljajo za razvoj novih poslovnih modelov.
Posebna ureditev, ki se uporablja za nove ponudnike storitev z majhnim prometom in občinstvom, bi morala koristiti pravim novim podjetjem, zato bi se morala nehati uporabljati tri leta po tem, ko bi bile njihove storitve prvič na voljo na spletu v Uniji.
Ne bi je smeli zlorabljati za dogovore, katerih namen je razširiti njene koristi preko prvih treh let.
Predvsem se ne bi smela uporabljati za novo ustvarjene storitve ali storitve, ki se ponujajo pod novim imenom, s katerimi pa se izvaja dejavnost že obstoječega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu, ki te ureditve ne bi mogel več uporabljati ali je ne uporablja več.

- = -

(68) Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu bi morali imetnikom pravic zagotavljati preglednost v zvezi z ukrepi, sprejetimi v okviru sodelovanja.
Ker lahko različni ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu sprejmejo različne ukrepe, bi morali imetnikom pravic na njihovo zahtevo zagotoviti ustrezne informacije o vrsti sprejetih ukrepov in načinu njihovega sprejetja.
Takšne informacije bi morale biti dovolj specifične, da bi imetnikom pravic zagotovile zadostno preglednost, ne da bi to vplivalo na poslovne skrivnosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu.
Od ponudnikov storitev pa se ne bi smelo zahtevati, da imetnikom pravic zagotavljajo podrobne in prilagojene informacije za vsako opredeljeno delo ali drug predmet varstva.
To ne bi smelo posegati v pogodbene ureditve, ki bi lahko vsebovale bolj specifične določbe o informacijah, ki jih je treba zagotoviti ob sklenitvi sporazumov med ponudniki storitev in imetniki pravic.

- = -

(69) Kadar ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobijo dovoljenja za uporabo vsebin, ki jih na strežnik naložijo uporabniki storitve, preko svoje storitve, tudi na podlagi licenčnih sporazumov, bi morala ta dovoljenja zajemati tudi dejanja, povezana z avtorsko pravico, v zvezi z nalaganjem na strežnik s strani uporabnikov v okviru dovoljenja, danega ponudnikom storitev, vendar le v primerih, ko ti uporabniki delujejo v nekomercialne namene, kot je skupna raba njihovih vsebin brez pridobitnega namena, ali kadar prihodki, ki jih ustvarijo z nalaganjem na strežnik, niso pomembni glede na ustrezna dejanja uporabnikov, povezana z avtorsko pravico, za katero so kriti s temi dovoljenji.
Kadar imetniki pravic izrecno dovolijo uporabnikom, da na strežnik naložijo in dajo javnosti na voljo dela ali druge predmete varstva preko storitve deljenja vsebin na spletu, je dejanje priobčitve storitve javnosti ponudniku storitve dovoljeno v okviru dovoljenja, ki ga da imetnik pravic.
Vendar pa v korist ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu ne bi smeli domnevati, da so njihovi uporabniki uredili vse ustrezne pravice.

- = -

(70) Ukrepi, ki jih sprejmejo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu v sodelovanju z imetniki pravic, ne bi smeli posegati v uporabo izjem ali omejitev avtorske pravice, zlasti tistih, ki zagotavljajo svobodo izražanja uporabnikov.
Uporabniki bi morali imeti možnost, da na strežnik naložijo in dajo na voljo vsebine, ki jih ustvarijo uporabniki za posebne namene citiranja, kritike, ocene, karikature, parodije ali pastiša.
To je zlasti pomembno za namene ravnovesja med temeljnimi pravicami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti svobodo izražanja in svobodo umetnosti ter lastninsko pravico, vključno z intelektualno lastnino. Zato bi morale biti te izjeme in omejitve obvezne, da se zagotovi, da so uporabniki povsod po Uniji deležni enakega varstva.
Pomembno je zagotoviti, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu vzpostavijo učinkovit mehanizem za pritožbe in povrnitev škode, ki bi podprl uporabo za te posebne namene.

- = -

(71) Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami čim prej po datumu začetka veljavnosti te direktive organizirati dialog med deležniki, da bi zagotovili enotno izvajanje obveznosti sodelovanja med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic ter opredelili najboljše prakse v zvezi z ustreznimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti.
V ta namen bi se morala Komisija posvetovati z ustreznimi deležniki, vključno z organizacijami uporabnikov in ponudniki tehnologij, ter upoštevati razvoj na trgu.
Organizacije uporabnikov bi morale imeti tudi dostop do informacij o ukrepih za upravljanje spletnih vsebin, ki jih izvajajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu.

- = -

(77) Pri izvajanju obveznosti glede preglednosti iz te direktive bi morale države članice upoštevati posebnosti različnih vsebinskih sektorjev, kot so glasbeni, avdiovizualni in založniški sektor, pri odločanju o teh sektorskih obveznosti pa bi bilo treba vključiti vse zadevne deležnike.
Kjer je ustrezno, bi bilo treba upoštevati tudi pomen prispevka avtorjev in izvajalcev k skupnemu delu ali izvedbi.
Kot možnost za dosego dogovora med zadevnimi deležniki glede preglednosti bi bilo treba preučiti kolektivna pogajanja.
Ti dogovori bi avtorjem in izvajalcem morali zagotavljati enako ali višjo raven preglednosti kot minimalne zahteve iz te direktive.
Da bi obstoječe prakse poročanja lahko prilagodili obveznosti glede preglednosti, bi bilo treba določiti prehodno obdobje.
Obveznost glede preglednosti ni treba uporabljati v zvezi z dogovori, sklenjenimi med imetniki pravic in organizacijami za kolektivno upravljanje pravic, neodvisnimi subjekti za upravljanje pravic ali drugimi subjekti, za katere veljajo nacionalna pravila, s katerimi se izvaja Direktiva 2014/26/EU, saj za te organizacije ali subjekte že veljajo obveznosti glede preglednosti iz člena 18 Direktive 2014/26/EU. Člen 18 Direktive 2014/26/EU se uporablja za organizacije, ki upravljajo avtorsko ali sorodne pravice v imenu več kot enega imetnika pravic v njihovo kolektivno korist.
Vendar pa bi morala za posamično izpogajane dogovore, sklenjene med imetniki pravic in njihovimi nasprotnimi pogodbenimi strankami, ki delujejo v lastnem interesu, veljati obveznost glede preglednosti iz te direktive.

- = -

(78) Nekatere pogodbe za izkoriščanje pravic, harmoniziranih na ravni Unije, so dolgotrajne in nudijo avtorjem in izvajalcem le malo možnosti, da bi se o njih ponovno pogajali s svojimi nasprotnimi pogodbenimi strankami ali njihovimi pravimi nasledniki, kadar se izkaže, da je ekonomska vrednost pravic znatno višja, kot je bilo prvotno ocenjeno. Zato bi bilo treba brez poseganja v pravo, ki se za pogodbe uporablja v državah članicah, vzpostaviti mehanizem za prilagoditev plačila za primere, ko se očitno izkaže, da je plačilo, ki je bilo prvotno dogovorjeno v okviru licence ali prenosa pravic, nesorazmerno nizko v primerjavi z zadevnimi prihodki, ki izhajajo iz kasnejšega izkoriščanja dela ali posnetka izvedbe s strani nasprotne pogodbene stranke avtorja ali izvajalca.
Vse relevantne prihodke, vključno s prihodki iz naslova prodaje, kjer je to primerno, bi bilo treba upoštevati pri oceni, ali je plačilo nesorazmerno nizko. Pri oceni položaja bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine vsakega primera, vključno s prispevkom avtorja ali izvajalca, posebnosti različnih vsebinskih sektorjev in prakse glede plačila, ki se uporabljajo v njih, ter ali pogodba temelji na kolektivni pogodbi.
Predstavniki avtorjev in izvajalcev, ki so ustrezno pooblaščeni v skladu z nacionalnim pravom in v skladu s pravom Unije, bi morali imeti možnost, da enemu ali več avtorjem ali izvajalcem pomagajo glede zahtev za prilagoditev pogodb, pri čemer po potrebi upoštevajo tudi interese drugih avtorjev ali izvajalcev.

- = -

(83) Ker ciljev te direktive, in sicer posodobitve nekaterih vidikov pravnega okvira Unije o avtorski pravici, da bi bil upoštevan tehnološki razvoj in novi kanali za distribuiranje varovanih vsebin na notranjem trgu, ne morejo zadovoljivo doseči države članice, temveč se zaradi obsega, učinkov in čezmejne razsežnosti lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

- = -

keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

Diritto d'autore 2019/0790 SL