keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

(2) Direktive, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, prispevajo k delovanju notranjega trga, zagotavljajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic, olajšujejo ureditev pravic in vzpostavljajo okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja del in drugih varovanih predmetov varstva.

  Ta harmonizirani pravni okvir prispeva k dobremu delovanju notranjega trga ter spodbuja inovacije, ustvarjalnost, naložbe in ustvarjanje novih vsebin, tudi v digitalnem okolju, da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga.

  Varstvo, ki ga zagotavlja ta pravni okvir, prispeva tudi k doseganju cilja Unije glede spoštovanja in spodbujanja kulturne raznolikosti ter hkrati skupno kulturno dediščino postavlja v ospredje.

  V skladu s členom 167(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Unija pri svoji dejavnosti upoštevati kulturne vidike.

(3) S hitrim tehnološkim razvojem se še naprej spreminja tudi način ustvarjanja, produciranja, distribucije in izkoriščanja del in drugih predmetov varstva. Še naprej se pojavljajo novi poslovni modeli in novi akterji.

  Zadevna zakonodaja mora ustrezati tudi prihodnjim razmeram, da ne bi omejevala tehnološkega razvoja.

  Cilji in načela okvira Unije za avtorsko pravico ostajajo ustrezni.

  Vendar tako za imetnike pravic kot za uporabnike ostaja prisotna pravna negotovost v zvezi z nekaterimi, vključno s čezmejnimi, načini uporabe del in drugih predmetov varstva v digitalnem okolju.

  Kot je zapisano v sporočilu Komisije z dne 9. decembra 2015 z naslovom „Na poti k sodobnemu, bolj evropskemu okviru za avtorsko pravico“, je obstoječi okvir Unije za avtorsko pravico na nekaterih področjih treba prilagoditi in dopolniti, hkrati pa ohraniti visoko stopnjo varstva avtorske in sorodnih pravic.

  Ta direktiva določa pravila za prilagoditev nekaterih izjem in omejitev avtorske in sorodnih pravic digitalnemu in čezmejnemu okolju ter ukrepe za poenostavitev nekaterih postopkov licenciranja zlasti, a ne izključno, v zvezi z razširjanjem razprodanih del in drugih predmetov varstva ter spletno razpoložljivostjo avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo, s čimer bi se zagotovil širši dostop do vsebin.

  Vsebuje tudi pravila za lažjo uporabo vsebin v javni domeni.

  Za oblikovanje dobro delujočega in pravičnega trga za avtorsko pravico bi morala biti določena tudi pravila glede pravic na publikacijah, glede uporabe del ali drugih predmetov varstva s strani ponudnikov spletnih storitev, ki shranjujejo in zagotavljajo dostop do vsebin, ki jih naložijo uporabniki teh storitev na strežnik, glede preglednosti pogodb z avtorji in izvajalci, glede plačila za avtorje in izvajalce ter glede mehanizma za preklic pravic, ki so jih avtorji in izvajalci prenesli izključno.

(6) Cilj izjem in omejitev iz te direktive je doseči pravično ravnovesje med pravicami in interesi avtorjev in drugih imetnikov pravic na eni ter uporabnikov na drugi strani.

  Uporabijo se lahko samo v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem del ali drugih predmetov varstva in ne pomenijo nerazumnega posega v legitimne interese imetnikov pravic.

(8) Nove tehnologije omogočajo avtomatizirano računalniško analizo informacij v digitalni obliki, na primer besedil, zvočnega ali slikovnega gradiva ali podatkov, za kar se v splošnem uporablja izraz besedilno in podatkovno rudarjenje.

  Besedilno in podatkovno rudarjenje omogoča obdelavo velikih količin informacij za pridobivanje novega znanja in odkrivanje novih trendov.

  Tehnologije za besedilno in podatkovno rudarjenje so razširjene v vseh vejah digitalnega gospodarstva, vendar se v splošnem priznava, da lahko besedilno in podatkovno rudarjenje v splošnem koristi predvsem raziskovalni skupnosti in pri tem podpira inovativnost.

  Te tehnologije koristijo univerzam in drugim raziskovalnim organizacijam ter ustanovam za varstvo kulturne dediščine, saj bi lahko izvajale tudi raziskave v okviru svojih glavnih dejavnosti.

  Vendar se v Uniji take raziskovalne organizacije in ustanove soočajo s pravno negotovostjo v zvezi s tem, v kolikšni meri lahko izvajajo besedilno in podatkovno rudarjenje po vsebinah.

  V nekaterih primerih lahko besedilno in podatkovno rudarjenje vključuje dejanja, varovana z avtorsko pravico, s pravico sui generis pravico izdelovalca podatkovnih baz ali z obema, zlasti reproduciranje del in drugih predmetov varstva, pridobivanje izvlečkov vsebine podatkovnih zbirk ali oboje, kar se zgodi na primer, kadar se podatki normalizirajo v postopku besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

  Kadar se ne uporabi nobena izjema ali omejitev, morajo za takšna dejanja imetniki pravic dati dovoljenje.

(12) Raziskovalne organizacije po vsej Uniji zajemajo širok spekter subjektov, katerih prvotni cilj je opravljanje znanstvenih raziskav ali opravljanje znanstvenih raziskav v kombinaciji z nudenjem izobraževalnih storitev.

  Izraz „znanstveno raziskovanje“ bi bilo v smislu te direktive treba razumeti tako, da zajema tako naravoslovne kot družboslovne znanosti.

  Zaradi raznolikosti teh subjektov je pomembno, da se sprejme enotno razumevanje raziskovalnih organizacij.

  Mednje bi morali, poleg univerz ali drugih visokošolskih ustanov in njihovih knjižnic, na primer spadati tudi subjekti, kot so raziskovalni inštituti in bolnišnice, ki izvajajo raziskave.

  Raziskovalnim organizacijam v vseh državah članicah je kljub različnim pravnim oblikam in strukturam v splošnem skupno to, da delujejo bodisi nepridobitno ali v javnem interesu, priznanem s strani države.

  Takšen javni interes bi se lahko odražal na primer v javnem financiranju ali v določbah nacionalne zakonodaje ali pogodb o javnih naročilih.

  Po drugi strani pa se organizacije, na katere imajo odločilen vpliv komercialna podjetja, kar tem omogoča, da izvajajo nadzor zaradi strukturnih okoliščin, na primer v njihovi vlogi delničarja ali člana, in zaradi česar bi lahko pridobili prednostni dostop do rezultatov raziskav, ne bi smele šteti za raziskovalne organizacije za namene te direktive.

(13) Ustanove za varstvo kulturne dediščine bi bilo treba razumeti tako, da zajemajo javno dostopne knjižnice in muzeje, ne glede na vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki jih imajo v svojih stalnih zbirkah, ter arhive, filmske ustanove ali ustanove za avdio dediščino. Med drugim bi jih bilo treba razumeti tako, da vključujejo nacionalne knjižnice in nacionalne arhive ter, kar zadeva njihove arhive in javno dostopne knjižnice, izobraževalne ustanove, raziskovalne organizacije in javne radiodifuzne organizacije.

(16) Glede na potencialno visoko število zahtev za dostop do njihovih del in drugih predmetov varstva ter prenašanja le-teh s strežnika bi bilo treba imetnikom pravic omogočiti sprejetje ukrepov, kadar obstaja tveganje, da bi bili ogroženi varnost in celovitost njihovih sistemov ali podatkovnih zbirk.

  Taki ukrepi bi se lahko na primer uporabili za zagotovitev, da do njihovih podatkov dostopajo samo osebe z zakonitim dostopom, tudi prek potrditve naslova IP ali avtentikacije uporabnika.

  Ti ukrepi bi morali ostati sorazmerni z zadevnimi tveganji in ne bi smeli presegati tistega, kar je potrebno za zagotovitev varnosti in celovitosti sistema, in ne bi smeli ogroziti učinkovite uporabe izjeme.

(18) Poleg pomena, ki ga imajo tehnike besedilnega in podatkovnega rudarjenja v okviru znanstvenih raziskav, jih pogosto uporabljajo zasebni in javni subjekti za analiziranje velikih količin podatkov na različnih področjih življenja in za različne namene, tudi za vladne službe, zapletene poslovne odločitve in razvoj novih aplikacij ali tehnologij.

  Imetniki pravic bi morali še naprej imeti možnost, da podelijo licenco za načine uporabe njihovih del ali drugih predmetov varstva, ki ne spadajo v obseg obvezne izjeme iz te direktive za besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja ter obstoječih izjem in omejitev iz Direktive 2001/29/ES. Hkrati bi bilo treba upoštevati dejstvo, da bi se lahko uporabniki besedilnega in podatkovnega rudarjenja soočili s pravno negotovostjo v zvezi s tem, ali se reprodukcije in pridobivanje izvlečkov podatkov, ki se izvajajo za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja, lahko izvajajo v zvezi z deli ali drugimi predmeti varstva, do katerih zakonito dostopajo, zlasti kadar reprodukcije ali izvlečki, opravljeni za namene tehnološkega procesa, ne izpolnjujejo vseh pogojev obstoječe izjeme za začasna dejanja reproduciranja iz člena 5(1) Direktive 2001/29/ES. Da bi v takih primerih zagotovili večjo pravno varnost in spodbudili inovacije tudi v zasebnem sektorju, bi morala ta direktiva pod nekaterimi pogoji določiti izjemo za reprodukcije in pridobivanje izvlečkov del ali drugih predmetov varstva za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja ali njihovo omejitev ter omogočiti hrambo kopij toliko časa, kot je potrebno za namene tega besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

(19) Točka (a) člena 5(3) Direktive 2001/29/ES državam članicam omogoča, da uvedejo izjemo za pravice reproduciranja, priobčitev javnosti in dajanje na voljo javnosti del ali drugih predmetov varstva, ali omejitev teh pravic, tako da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami izključno za namen ilustracije pri poučevanju.

  Poleg tega točka (b) člena 6(2) in točka (b) člena 9 Direktive 96/9/ES dovoljujeta uporabo podatkovne zbirke in pridobivanje izvlečkov bistvenega dela njene vsebine za namen ilustracije pri poučevanju.

  Obseg teh izjem ali omejitev pri digitalnih načinih uporabe ni jasno določeno. Poleg tega ni povsem jasno, ali bi se te izjeme ali omejitve uporabljale tudi pri poučevanju preko spleta in na daljavo. Prav tako v obstoječem pravnem okviru ni določb o čezmejnem učinku.

  Ta situacija bi lahko ovirala razvoj digitalno podprtih dejavnosti poučevanja in učenja na daljavo. Zato je potrebna uvedba nove obvezne izjeme ali omejitve, s katero bi se izobraževalnim ustanovam zagotovila popolna pravna varnost glede uporabe del ali drugih predmetov varstva pri digitaliziranih dejavnostih poučevanja, vključno s spletnim in čezmejnim poučevanjem.

(21) Izjemo ali omejitev iz te direktive izključno za namen ilustracije pri poučevanju bi bilo treba razumeti tako, da zajema digitalne načine uporabe del ali drugih predmetov varstva v podporo, oplemenitenje ali dopolnitev poučevanja, vključno z učnimi dejavnostmi.

  Distribuiranje programske opreme, dovoljena na podlagi te izjeme ali omejitve, bi morala biti omejena na digitalni prenos programske opreme.

  V večini primerov bi torej pojem ilustracije pomenil uporabo samo delov ali izvlečkov del, ki ne bi smela nadomestiti nakupa materialov, namenjenih predvsem izobraževalnemu trgu.

  Države članice bi morale pri izvajanju izjeme ali omejitve še naprej imeti možnost, da za različne vrste del ali drugih predmetov varstva na uravnotežen način navedejo delež del ali drugih predmetov varstva, ki se lahko uporabljajo izključno za namen ilustracije pri poučevanju.

  Načine uporabe, dovoljene v okviru izjeme ali omejitve, bi bilo treba razumeti kot izpolnjevanje specifičnih potreb invalidnih oseb po dostopnosti v kontekstu ilustracije pri poučevanju.

(22) Uporaba del ali drugih predmetov varstva, zajeta v izjemi ali omejitvi izključno za namen ilustracije pri poučevanju iz te direktive, bi morala biti omejena na dejavnosti poučevanja in učne dejavnosti, za izvajanje katerih so odgovorne izobraževalne ustanove, vključno med preverjanji znanja ali dejavnostmi poučevanja, ki potekajo zunaj prostorov izobraževalnih ustanov, na primer v muzeju, knjižnici ali drugi ustanovi za varstvo kulturne dediščine, ter omejena na tisto, kar je potrebno za doseganje cilja teh dejavnosti.

  Izjema ali omejitev bi morala zajemati načine uporabe del ali drugih predmetov varstva v razredu ali na drugih mestih prek digitalnih sredstev, na primer elektronske table ali digitalnih naprav, ki bi bile lahko povezani z internetom, kot tudi načine uporabe na daljavo prek varnih elektronskih okolij, kot je v okviru spletnih tečajev ali dostopa do učnega gradiva, ki dopolnjuje določen tečaj.

  Varna elektronska okolja bi bilo treba razumeti kot digitalna okolja za poučevanje in učenje, do katerih je dostop omejen na učiteljsko osebje izobraževalne ustanove ter učence ali študente, vpisane v študijski program, zlasti prek ustreznih avtentikacijskih postopkov, vključno z avtentikacijo z geslom.

(23) Za lažjo uporabo del in drugih predmetov varstva v izobraževalne namene so v številnih državah članicah vzpostavljene različne ureditve, ki temeljijo na izvajanju izjeme ali omejitve iz Direktive 2001/29/ES ali licenčnih sporazumih, ki zajemajo nadaljnje načine uporabe.

  Takšne ureditve so bile običajno razvite ob upoštevanju potreb izobraževalnih ustanov in na različnih ravneh izobraževanja.

  Medtem ko je bistvenega pomena harmonizirati obseg nove obvezne izjeme ali omejitve glede digitalnih načinov uporabe in dejavnosti čezmejnega poučevanja, se načini izvajanja lahko med posameznimi državami članicami razlikujejo, kolikor ne ovirajo učinkovite uporabe izjeme ali omejitve ali čezmejnih načinov uporabe.

  Države članice bi morale na primer imeti možnost zahtevati, da uporaba del ali drugih predmetov varstva vsebine spoštuje moralne pravice avtorjev in izvajalcev.

  To bi moralo državam članicam omogočiti, da nadgradijo obstoječe dogovore, sklenjene na nacionalni ravni.

  Zlasti bi se države članice lahko odločile, da uporabo izjeme ali omejitve v celoti ali delno pogojujejo z razpoložljivostjo ustreznih licenc, ki zajemajo najmanj enake načine uporabe kakor tiste, ki so dovoljeni na podlagi izjeme ali omejitve.

  Države članice bi morale zagotoviti, da v primeru, ko licence le delno zajemajo načine uporabe, dovoljene v okviru izjeme ali omejitve, izjema ali omejitev ostane veljavna za vse druge načine uporabe.

(24) Države članice bi morale še naprej imeti možnost, da imetnikom pravic zagotovijo pravično nadomestilo za digitalne vrste uporabe njihovih del ali drugih predmetov varstva v okviru izjeme ali omejitve iz te direktive za namene ilustracije pri poučevanju.

  Pri določanju možne ravni pravičnega nadomestila bi bilo treba med drugim ustrezno upoštevati izobraževalne cilje držav članic in škodo, ki nastane imetnikom pravic.

  Države članice, ki se odločijo za pravično nadomestilo, bi morale spodbujati uporabo shem, ki ne ustvarjajo upravnega bremena za izobraževalne ustanove.

(27) Države članice bi zato morale določiti izjemo, s katero bi ustanovam za varstvo kulturne dediščine dovolile trajno reproduciranje del in drugih predmetov varstva v svojih zbirkah za namene ohranjanja, na primer za reševanje tehnološke zastarelosti ali razkroja prvotnih nosilcev ali za zavarovanje del in drugih predmetov varstva.

  Takšna izjema bi morala omogočiti izdelavo kopij z ustreznim orodjem, sredstvom ali tehnologijo za ohranjanje v vseh formatih ali medijih v zahtevanem številu kadar koli v življenjskem ciklu dela ali drugega predmeta varstva in v obsegu, potrebnem za namene ohranjanja.

  Za dejanja reproduciranja, ki jih izvajajo ustanove za varstvo kulturne dediščine za druge namene, kot je ohranjanje del in drugih predmetov varstva v svojih stalnih zbirkah, bi bilo treba še naprej pridobiti dovoljenje imetnikov pravic, razen če jih dovoljujejo druge izjeme ali omejitve, določene v pravu Unije.

(28) Ustanove za varstvo kulturne dediščine nimajo nujno tehničnih sredstev ali strokovnega znanja za izvajanje dejanj, potrebnih za ohranjanje njihovih zbirk, zlasti v digitalnem okolju, zato bi lahko za ta namen uporabile pomoč drugih kulturnih ustanov in drugih tretjih oseb.

  V skladu z izjemo za namene ohranjanja iz te direktive bi bilo treba ustanovam za varstvo kulturne dediščine omogočiti, da se za izdelavo kopij oprejo na tretje osebe, ki delujejo v njihovem imenu in pod njihovo odgovornostjo, vključno s tistimi, ki imajo sedež v drugih državah članicah.

(29) Za namene te direktive bi se moralo šteti, da so dela in drugi predmeti varstva trajno v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine, kadar so kopije teh del ali drugih predmetov varstva v lasti ali trajni posesti te ustanove, na primer kot posledica prenosa lastništva ali licenčnega sporazuma, obveznosti zbiranja obvezne kopije ali ureditve glede trajne hrambe.

(30) Ustanove za varstvo kulturne dediščine bi morale imeti koristi od jasnega okvira za digitalizacijo in razširjanje del ali drugih predmetov varstva, ki za namene te direktive štejejo za razprodana, tudi čezmejno. Vendar posebne značilnosti zbirk razprodanih del ali drugih predmetov varstva, skupaj s številom del in drugih predmetov varstva, vključenih v projekte masovne digitalizacije, pomenijo, da je lahko pridobitev predhodnega dovoljenja posameznih imetnikov pravic zelo težavna.

  Razlog je lahko na primer v starosti del ali drugih predmetov varstva, njihovi omejeni komercialni vrednosti ali dejstvu, da nikoli niso bila namenjena za komercialno uporabo ali se niso nikoli komercialno izkoriščala.

  Zato je treba zagotoviti ukrepe, ki bodo olajšali nekatere načine uporabe razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so trajno v zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine.

(31) Vse države članice bi morale imeti vzpostavljene pravne mehanizme, ki bi omogočali, da licence, ki jih podelijo ustrezne in dovolj reprezentativne organizacije za kolektivno upravljanje pravic ustanovam za varstvo kulturne dediščine za nekatere načine uporabe razprodanih del ali drugih predmetov varstva, veljajo tudi za pravice imetnikov pravic, ki v zvezi s tem niso pooblastili nobene reprezentativne organizacije za kolektivno upravljanje pravic.

  Na podlagi te direktive bi moralo biti mogoče, da te licence zajemajo vse države članice.

(32) Določbe o kolektivnem licenciranju razprodanih del ali drugih predmetov varstva, uvedene s to direktivo, morda ne bodo zagotovile rešitve za vse primere, v katerih imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine težave pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj od imetnikov pravic za uporabo takih razprodanih del ali drugih predmetov varstva.

  Do tega bi lahko prišlo na primer, kadar ni urejeno kolektivno upravljanje pravic za določene vrste del ali drugih predmetov varstva ali kadar ustrezna organizacija za kolektivno upravljanje pravic ni dovolj reprezentativna za kategorijo imetnikov pravic in za zadevne pravice.

  V takih posebnih primerih bi morale imeti ustanove za varstvo kulturne dediščine možnost, da omogočijo, da so razprodana dela ali drugi predmeti varstva v njihovi trajni zbirki dostopni prek spleta v vseh državah članicah na podlagi harmonizirane izjeme ali omejitve avtorske in sorodnih pravic.

  Pomembno je, da so načini uporabe v okviru navedene izjeme ali omejitve mogoči le, kadar so izpolnjeni določeni pogoji, zlasti glede razpoložljivosti rešitev licenciranja.

  Neobstoj dogovora o pogojih licence se torej ne bi smel razlagati kot neobstoj rešitev licenciranja.

(33) Države članice bi morale v skladu s svojimi pravnimi običaji, praksami ali okoliščinami v okviru iz te direktive imeti prožnost pri izbiranju posebne vrste mehanizma za licenciranje, kot je razširjeno kolektivno licenciranje ali domneva glede zastopanja, ki ga vzpostavijo za uporabo razprodanih del ali drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine.

  Državam članicam bi bilo treba omogočiti tudi prožnost pri določanju zahtev, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da so dovolj reprezentativne, dokler to določanje temelji na večjem številu imetnikov pravic zadevne vrste del ali drugih predmetov varstva, ki so dali pooblastilo za licenciranje ustrezne vrste uporabe.

  Države članice bi morale imeti možnost, da določijo posebna pravila za primere, ko je več kot ena organizacija za kolektivno upravljanje pravic reprezentativna za zadevna dela ali druge predmete varstva in zahtevajo na primer skupne licence ali sporazum med ustreznimi organizacijami.

(35) Za vse imetnike pravic bi morali biti na voljo ustrezna varovala, pri čemer bi imetniki pravic morali imeti možnost, da izključijo uporabo mehanizmov licenciranja ali izjem ali omejitev, ki jih uvaja ta direktiva za uporabo razprodanih del ali drugih predmetov varstva, v zvezi z vsemi svojimi deli ali drugimi predmeti varstva, v zvezi z vsemi licencami ali vsemi načini uporabe na podlagi izjeme ali omejitve, v zvezi z določenimi deli ali drugimi predmeti varstva ali v zvezi s posameznimi licencami ali načini uporabe na podlagi izjeme ali omejitve, in sicer kadar koli pred ali med veljavnostjo licence ali pred ali med uporabo v okviru izjeme ali omejitve.

  Pogoji, ki urejajo navedene mehanizme licenciranja, ne bi smeli vplivati na njihov praktični pomen za ustanove za varstvo kulturne dediščine.

  Pomembno je, da kadar imetnik pravic izključi uporabo takih mehanizmov ali take izjeme za eno ali več del ali drugih predmetov varstva ali njihove omejitve, vsi potekajoči načini uporabe prenehajo v razumnem obdobju, in da v primeru, ko gre za načine uporabe na podlagi kolektivne licence, organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ko je obveščena, preneha s podeljevanjem licenc za zadevne načine uporabe. Če se imetniki pravic odločijo za tako izključitev, to ne bi smelo vplivati na njihove zahtevke za plačilo dejanske uporabe dela ali drugega predmeta varstva v okviru licence.

(36) Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da odločijo, kdo bo imel pravno odgovornost v zvezi s skladnostjo licenciranja razprodanih del ali drugih predmetov varstva in njihovo uporabe s pogoji iz te direktive in v zvezi s skladnostjo zadevnih strank z licenčnimi pogoji.

(37) Ob upoštevanju raznolikosti del in drugih predmetov varstva v zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine je pomembno, da so mehanizmi licenciranja ter izjeme ali omejitve, ki jih določa ta direktiva, na voljo in jih je v praksi mogoče uporabiti za različne vrste del in druge predmete varstva, vključno s fotografijami, programsko opremo, fonogrami, avdiovizualnimi deli in edinstvenimi umetniškimi deli, tudi kadar niso bila nikoli komercialno na voljo. Brez poseganja v druge veljavne pravne omejitve, kot so nacionalna pravila o moralnih pravicah, lahko dela, ki niso bila nikoli komercialno na voljo, vključujejo plakate, letake, časopise iz strelskih jarkov ali amaterska avdiovizualna dela, pa tudi neobjavljena dela ali druge predmete varstva.

  Kadar je delo ali drug predmet varstva na voljo v kateri koli od različic, kot so poznejše izdaje literarnih del in alternativne verzije kinematografskih del, ali v kateri koli od pojavnih oblik, kot so digitalni in tiskani formati istega dela, se to delo ali drugi predmeti varstva ne bi smeli šteti kot razprodani.

  Nasprotno pa komercialna razpoložljivost priredb, vključno z drugimi jezikovnimi različicami ali avdiovizualnimi priredbami literarnega dela, ne bi smela preprečiti, da se določeno delo ali drug predmet varstva v danem jeziku šteje za razprodan.

  Da bi se odrazile posebnosti različnih vrst del in drugih predmetov varstva v zvezi z načini objave in distribuiranja ter olajšala uporabnost navedenih mehanizmov, bi države članice morda morale uvesti posebne zahteve in postopke za praktično uporabo navedenih mehanizmov licenciranja, na primer zahteva, da mora od prve komercialne razpoložljivosti dela ali drugega predmeta varstva poteči določeno obdobje.

  Primerno je, da se države članice pri določitvi takšnih zahtev in postopkov posvetujejo z imetniki pravic, ustanovami za varstvo kulturne dediščine in organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.

(38) Pri določanju, ali so dela ali drugi predmeti varstva razprodani, bi si bilo treba razumno prizadevati za oceno njihove razpoložljivosti za javnost po običajnih trgovinskih kanalih, pri čemer bi bilo treba upoštevati značilnosti posameznega dela ali drugega predmeta varstva ali posamezne zbirke del ali drugih predmetov varstva.

  Države članice bi morale imeti možnost, da svobodno določijo dodelitev odgovornosti za to razumno prizadevanje.

  Razumnega prizadevanja se ne bi smelo večkrat ponavljati, vendar bi moralo upoštevati tudi vse lahko dostopne dokaze o prihodnji razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva po običajnih trgovinskih kanalih.

  Ocena vsakega posameznega dela bi morala biti potrebna le, če je to razumno glede na razpoložljivost ustreznih informacij, verjetnost komercialne razpoložljivosti in pričakovane stroške prenosa.

  Preverjanje razpoložljivosti dela ali drugih predmetov varstva bi se običajno moralo izvajati v državi članici, kjer ima sedež ustanova za varstvo kulturne dediščine, razen če se čezmejno preverjanje šteje za razumno, na primer, kadar so na voljo lahko dostopne informacije, da je bilo literarno delo prvič objavljeno v dani jezikovni različici v drugi državi članici.

  V številnih primerih je mogoče status razprodane zbirke del ali drugih predmetov varstva določiti s sorazmernim mehanizmom, kot je vzorčenje.

  Omejena razpoložljivost dela ali drugih predmetov varstva, kot je na primer razpoložljivost v trgovinah z rabljenim blagom, ali teoretična možnost pridobitve licence za delo ali drug predmet varstva, se ne bi smela šteti za razpoložljivost za javnost po običajnih trgovinskih kanalih.

(39) Zaradi mednarodne pravne kurtoazije se mehanizem licenciranja ter izjema ali omejitev iz te direktive za digitalizacijo in razširjanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva ne bi smeli uporabljati za zbirke razprodanih del ali drugih predmetov varstva, če so na voljo dokazi za domnevo, da gre večinoma za dela ali druge predmete varstva iz tretjih držav, razen če je zadevna organizacija za kolektivno upravljanje pravic dovolj reprezentativna za to tretjo državo, na primer prek sporazuma o zastopanju.

  Ta ocena bi lahko temeljila na dokazih, ki so na voljo po razumnih prizadevanjih za ugotovitev, ali so dela ali drugi predmeti varstva razprodani, ne da bi bilo treba poiskati dodatne dokaze.

  Oceno izvora vsakega posameznega razprodanega dela ali drugega predmeta varstva bi bilo treba zahtevati le, če je to potrebno tudi za razumno prizadevanje za ugotovitev njegove komercialne razpoložljivosti.

(40) Ustanove za varstvo kulturne dediščine in organizacije za kolektivno upravljanje pravic, ki sklenejo pogodbo, bi morale imeti možnost same odločati o tem, na katerem ozemlju bodo licence veljale, vključno z možnostjo, da so zajete vse države članice, o ceni in o dovoljenih načinih uporabe.

  Načini uporabe, ki jih zajemajo licence, ne bi smeli biti namenjeni ustvarjanju dobička, tudi kadar kopije distribuira ustanova za varstvo kulturne dediščine, kot v primeru promocijskega gradiva za razstave.

  Hkrati pa licence, odobrene v okviru mehanizma, ki ga določa ta direktiva, ustanovam za varstvo kulturne dediščine ne bi smele preprečevati, da krijejo stroške licence ter stroške digitalizacije in razširjanja del ali drugih predmetov varstva, ki jih licenca zajema, saj lahko digitalizacija zbirk teh ustanov pomeni znatne naložbe.

(41) Informacije o tekoči in prihodnji uporabi razprodanih del in drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine na podlagi te direktive in ureditvah, ki so vzpostavljene za vse imetnike pravic, da bi lahko izključili uporabo licenc ali izjeme za njihova dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve, bi morale biti pred in med uporabo v skladu z licenco ali izjemo ali omejitvijo, kakor je primerno, ustrezno objavljene.

  To obveščanje je zlasti pomembno, kadar uporaba poteka prek meja na notranjem trgu.

  Zato je primerno določiti enoten, javno dostopen spletni portal za Unijo, da bi bile te informacije javnosti na voljo v razumnem roku pred začetkom uporabe.

  Ta portal bi moral imetnikom pravic omogočiti, da lažje izključijo uporabo licenc ali izjeme za svoja dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve.

  Z Uredbo (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino pooblaščen za nekatere naloge in dejavnosti, ki se financirajo iz njegovih lastnih proračunskih sredstev in katerih namen je olajšati in podpirati dejavnosti nacionalnih organov, zasebnega sektorja in institucij Unije pri boju proti kršitvam pravic intelektualne lastnine, vključno s preprečevanjem teh kršitev.

  Zato je primerno navedenemu uradu zaupati nalogo, da vzpostavi in upravlja portal, na katerem bi bile te informacije na voljo.

(43) Merila, ki jih direktiva določa za kolektivno licenciranje pravic na razprodanih delih ali drugih predmetih varstva, ki so del stalnih zbirk ustanov za varstvo kulturne dediščine, ne bi smela posegati v uporabo teh del ali drugih predmetov varstva v okviru izjem ali omejitev iz prava Unije ali po drugih licencah z razširjenim učinkom, če to licenciranje ne temelji na statusu razprodanega dela obravnavanega dela ali drugega predmeta varstva.

  Ti ukrepi tudi ne bi smeli posegati v nacionalne mehanizme za uporabo razprodanih del ali drugih predmetov varstva na podlagi licenc med organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in uporabniki, razen ustanov za varstvo kulturne dediščine.

(44) Mehanizmi kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom organizaciji za kolektivno upravljanje pravic omogočajo, da kot organ za kolektivno licenciranje ponuja licence v imenu imetnikov pravic, ne glede na to, ali so jo ti za to pooblastili ali ne.

  Sistemi, ki temeljijo na mehanizmih, kot so razširjeno kolektivno licenciranje, pooblastila na podlagi zakona ali domneve glede zastopanja, so v več državah članicah ustaljena praksa in se lahko uporabljajo na različnih področjih.

  Za delujoč okvir za avtorsko pravico, ki bi bil primeren za vse strani, so potrebni sorazmerni pravni mehanizmi za licenciranje del ali drugih predmetov varstva.

  Zato bi morale imeti države članice na voljo rešitve, ki organizacijam za kolektivno upravljanje pravic ponujajo licence, ki pokrivajo potencialno veliko število del ali drugih predmetov varstva za nekatere vrste uporabe, in v skladu z Direktivo 2014/26/EU delijo prihodke, ki izhajajo iz teh licenc, imetnikom pravic.

(45) Glede na naravo nekaterih načinov uporabe in zaradi običajno velikega števila del ali drugih predmetov varstva so stroški urejanja individualnih pravic za posameznega imetnika pravic pretirano visoki.

  Zato je malo verjetno, da bi se brez učinkovitih mehanizmov kolektivnega licenciranja v celoti izvedli prenosi, ki so na zadevnih področjih potrebni za uporabo teh del ali drugih predmetov varstva.

  Razširjeno kolektivno licenciranje organizacij za kolektivno upravljanje pravic in podobnih mehanizmov lahko omogoči sklepanje sporazumov na teh področjih, kjer kolektivno licenciranje na podlagi dovoljenja imetnikov pravic ne zagotavlja izčrpne in uporabne rešitve, ki bi pokrivala vsa dela ali druge predmete varstva.

  Ti mehanizmi dopolnjujejo kolektivno upravljanje pravic na podlagi posameznega pooblastila imetnikov pravic, tako da uporabnikom v nekaterih primerih ponujajo polno pravno varnost.

  Hkrati imajo lahko imetniki pravic koristi od zakonite uporabe njihovih del.

(47) Pomembno je, da se mehanizmi kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom uporabljajo samo za natančno opredeljena področja uporabe, kadar je pridobitev pooblastila od imetnikov pravic na individualni podlagi običajno tako težavna in nepraktična, da je zahtevani prenos licence, in sicer takšen, ki vključuje licenco, ki zajema vse zadevne imetnike pravic, malo verjetna zaradi narave uporabe ali vrst teh del ali drugih predmetov varstva.

  Ti mehanizmi bi morali temeljiti na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih za obravnavo imetnikov pravic, vključno tistih, ki niso člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic.

  Zlasti dejstvo, da prizadeti imetniki pravic niso državljani ali rezidenti države članice ali nimajo sedeža v državi članici uporabnika, ki zaprosi za licenco, ne bi smelo biti samo po sebi razlog, da bi urejanje pravic veljalo za tako težavno in nepraktično, da bi upravičeval uporabo teh mehanizmov.

  Prav tako je pomembno, da licenčna uporaba ne vpliva negativno na ekonomsko vrednost ustreznih pravic in ne prikrajša imetnikov pravic za pomembne poslovne koristi.

(48) Države članice bi morale poskrbeti za ustrezna varovala, s katerimi bi varovale legitimne interese imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki ponuja licenco, in ki ta varovala uporabljajo na nediskriminatoren način.

  Posebej za utemeljitev razširjenega učinka mehanizmov bi morala biti takšna organizacija na podlagi pooblastil imetnikov pravic dovolj reprezentativna za vrste del ali drugih predmetov varstva ter za pravice, ki so predmet licence.

  Države članice bi morale določiti zahteve, ki bi jih te organizacije morale izpolniti, da bi se štele kot dovolj reprezentativne, ob upoštevanju kategorije pravic, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje pravic upravlja, zmožnost organizacije, da pravice učinkovito upravlja, ustvarjalni sektor, v katerem deluje, ter tudi, ali organizacija pokriva večje število imetnikov pravic za ustrezno vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki so dali svoje pooblastilo za licenciranje ustrezne vrste uporabe, v skladu z Direktivo 2014/26/EU.

  Zaradi pravne varnosti in zaupanja v mehanizme bi morale države članice imeti možnost, da odločijo, kdo bo nosil odgovornost v zvezi z načini uporabe, ki se dovolijo z licenčnim sporazumom.

  Vse imetnike pravic, katerih dela se na podlagi licence izkoriščajo, je treba enako obravnavati, zlasti pri dostopu do informacij o licenciranju in delitvi prihodkov.

  Ukrepi za obveščanje javnosti bi morali biti ves čas trajanja licence učinkoviti in ne bi smeli nalagati nesorazmernega upravnega bremena uporabnikom, organizacijam za kolektivno upravljanje pravic ali imetnikom pravic, ne da bi morali posamezne imetnike pravice individualno obveščati.

(56) Za namene te direktive je treba opredeliti pojem medijskih publikacij tako, da bo zajemal le novinarske publikacije, ki se objavijo v katerem koli mediju, tudi na papirju, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki v okviru prava Unije pomeni zagotavljanje storitev.

  Medijske publikacije, ki jih je treba pokriti, na primer vključujejo dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa, vključno z revijami na osnovi naročnine, in novičarska spletna mesta.

  Medijske publikacije vsebujejo predvsem literarna dela, vendar vse pogosteje vključujejo druge vrste del in drugih predmetov varstva, zlasti fotografije in videoposnetke.

  Periodičnih publikacij, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smelo zajemati varstvo, ki se prizna medijskim publikacijam na podlagi te direktive.

  To tudi ne bi smelo veljati za spletna mesta, kot so blogi, ki zagotavljajo informacije kot del dejavnosti, ki se ne izvaja v okviru pobude, uredniške odgovornosti in nadzora ponudnika storitev, kot je časopisni založnik.

(59) Varstvo, ki se s to direktivo zagotavlja založnikom medijskih publikacij, ne bi smela vplivati na pravice avtorjev in drugih imetnikov pravic del in drugih predmetov varstva, ki so zajete v njih, tudi glede obsega, v katerem lahko avtorji in drugi imetniki pravic izkoriščajo svoja dela ali druge predmete varstva neodvisno od medijske publikacije, katere del so. Zato založniki medijskih publikacij ne bi smeli imeti možnosti, da se sklicujejo na varstvo, ki ga imajo na podlagi te direktive v odnosu do avtorjev in drugih imetnikov pravic ali v odnosu do drugih pooblaščenih uporabnikov istega dela ali drugega predmeta varstva.

  To ne bi smelo posegati v pogodbene ureditve, sklenjene med založniki medijskih publikacij na eni strani in avtorji ter drugimi imetniki pravic na drugi strani.

  Avtorji, katerih dela so vključena v medijsko publikacijo, bi morali imeti pravico do ustreznega deleža prihodkov, ki jih medijske hiše prejmejo od ponudnikov storitev informacijske družbe za uporabo njihovih medijskih publikacij.

  To ne bi smelo posegati v nacionalno zakonodajo o lastništvu ali izvrševanju pravic v okviru pogodb o zaposlitvi, če je ta zakonodaja skladna s pravom Unije.

(60) Založniki, tudi založniki medijskih publikacij, knjig ali znanstvenih publikacij in glasbenih publikacij, pogosto delujejo na podlagi prenosa avtorjevih pravic s pogodbenimi dogovori ali zakonskimi določbami.

  V tej zvezi založniki vlagajo z namenom izkoriščanja del, ki jih vsebujejo njihove publikacije, in lahko v nekaterih primerih izgubijo prihodke, če se ta dela uporabljajo v okviru izjem ali omejitev, kot so tiste za zasebno kopiranje in reprografijo, vključno z ustreznimi obstoječimi nacionalnimi shemami za reprografijo v državah članicah ali v sistemih javnega posojanja.

  V več državah članicah si nadomestilo za vrste uporabe v okviru teh izjem ali omejitev delijo avtorji in založniki.

  Da bi lahko države članice upoštevale ta položaj in da bi se izboljšala pravna varnost za vse zadevne strani, ta direktiva državam članicam, ki že imajo sisteme za delitev nadomestil med avtorji in založniki, dovoljuje, da te sisteme ohranijo. To je še posebej pomembno za države članice, ki so imele mehanizme za delitev nadomestil pred 12.

  novembrom 2015, tudi če se v drugih državah članicah nadomestilo ne deli in se v skladu z nacionalnimi kulturnimi politikami izplača samo avtorjem. Čeprav bi se morala ta direktiva enako uporabljati za vse države članice, bi morala spoštovati tudi prakso na tem področju in držav članic, v katerih ne uporabljajo takšnega sistema za delitev nadomestil, ne bi smela obvezati, da ga uvedejo. Ne bi smela vplivati na obstoječo ali prihodnjo ureditev plačil v okviru javnega posojanja v državah članicah.

(61) V zadnjih letih je postalo delovanje trga s spletno vsebino kompleksnejše.

  Storitve deljenja vsebin na spletu, ki omogočajo dostop do velike količine avtorsko varovanih vsebin, ki jih na strežnik naložijo njihovi uporabniki, so postale glavni vir dostopa do spletnih vsebin.

  Spletne storitve so sredstvo za zagotavljanje širšega dostopa do kulturnih in ustvarjalnih del, kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju pa ponujajo odlične priložnosti za razvoj novih poslovnih modelov.

  Toda čeprav omogočajo raznolikost in lahek dostop do vsebin, prinašajo tudi izzive, če se avtorsko varovane vsebine na strežnik naložijo brez predhodnega dovoljenja imetnikov pravic.

  Pravna negotovost obstaja tudi glede tega, ali ponudniki te storitve spadajo na področje uporabe aktov o avtorski pravici in je treba zanje pridobiti dovoljenje imetnikov pravic za vsebine, ki jih njihovi uporabniki naložijo na strežnik brez ustreznih pravic na teh vsebinah, ne da bi to posegalo v uporabo izjem in omejitev, ki jih določa pravo Unije.

  Ta negotovost vpliva na zmožnost imetnikov pravic, da ugotovijo, ali in pod katerimi pogoji se uporabljajo njihova dela ali drugi predmeti varstva, ter njihovo zmožnost, da bodo zanje dobili ustrezno plačilo. Zato je treba spodbujati razvoj trga za licenciranje med imetniki pravic in ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu.

  Ti licenčni sporazumi bi morali biti pravični in ohranjati razumno ravnovesje med obema strankama.

  Imetniki pravic bi morali prejeti ustrezno plačilo za uporabo njihovih del ali drugih predmetov varstva.

  Ker pa te določbe ne bi smele vplivati na pogodbeno svobodo, imetnikov pravic ne bi smeli biti obvezati, da dajo dovoljenje ali sklepajo licenčne sporazume.

(62) Nekatere storitve informacijske družbe so že v okviru običajne uporabe zasnovane tako, da javnosti omogočajo dostop do avtorsko varovanih vsebin ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.

  Opredelitev ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu iz te uredbe bi morala zajemati samo spletne storitve, ki so na trgu spletnih vsebin pomembne, ker so konkurenčne drugim storitvam spletnih vsebin, kot so spletne storitve avdio in video prenosov za isto občinstvo. Glavni namen ali eden glavnih namenov storitev, ki jih zajema ta direktiva, je shranjevati in uporabnikom omogočiti, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene neposrednega ali posrednega ustvarjanja dobička, tako da jih urejajo in promovirajo, da bi, tudi s kategorizacijo in uporabo ciljne promocije, pritegnili širšo javnost.

  Takšne storitve ne bi smele zajemati storitev, katerih glavni namen ni omogočiti uporabnikom, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene ustvarjanja dobička s to dejavnostjo. Med te storitve na primer spadajo storitve elektronske komunikacije v smislu Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter ponudniki storitev v oblaku med podjetji in storitev v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, kot so platforme za shranjevanje vsebin tretjih strani (cyberlocker), ali spletne tržnice, katerih glavna dejavnost je spletna prodaja na drobno in ki ne omogočajo dostopa do avtorsko varovanih vsebin.

(64) Primerno je, da se v tej direktivi pojasni, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu izvajajo dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, ko tej omogočajo, da dostopa do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.

  Zato bi morali ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti dovoljenje ustreznih imetnikov pravic, tudi z licenčnim sporazumom.

  To ne vpliva na pojem priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti drugje v okviru prava Unije in tudi ne na morebitno uporabo člena 3(1) in (2) Direktive 2001/29/ES za druge ponudnike storitev, ki uporabljajo avtorsko varovane vsebine.

(66) Ob upoštevanju, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu omogočajo dostop do vsebin, ki jih na strežnik niso naložili sami, ampak njihovi uporabniki, je primerno poskrbeti za poseben mehanizem odgovornosti za namene te direktive za primere, v katerih ni bilo dano dovoljenje.

  To ne bi smelo posegati v pravna sredstva v skladu z nacionalnim pravom v primerih, ko ne gre za odgovornost za kršitve avtorske pravice, in v možnost nacionalnih sodišč ali upravnih organov, da izdajo sodne odredbe v skladu s pravom Unije.

  Zlasti posebna ureditev, ki se uporablja za nove ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu z letnim prometom pod 10 milijonov EUR, katerih povprečno število enkratnih mesečnih obiskovalcev v Uniji ne presega 5 milijonov, ne bi smela vplivati na razpoložljivost pravnih sredstev po pravu Unije in nacionalnem pravu EU. Če ponudniki storitev ne prejmejo dovoljenja, se morajo v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti po najboljših močeh prizadevati preprečiti, da bi bila z njihovimi storitvami na voljo nedovoljena dela in drugi predmeti varstva, ki so jih kot take opredelili ustrezni imetniki pravic.

  V ta namen bi morali imetniki pravic ponudnikom storitev zagotoviti ustrezne in potrebne in informacije, pri čemer bi bilo treba med drugim upoštevati velikost imetnikov pravic ter vrsto njihovih del in drugih predmetov varstva.

  Ukrepi ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, sprejeti v sodelovanju z imetniki pravic, ne bi smeli povzročiti nedostopnosti del, s katerimi se ne kršijo pravice, vključno z deli ali drugimi predmeti varstva, katerih uporabo zajema licenčni sporazum ali izjema ali omejitev avtorske in sorodnih pravic.

  Ti ukrepi tako tudi ne bi smeli vplivati na uporabnike, ki storitve deljenja vsebin na spletu uporabljajo za zakonito nalaganje na strežnik in dostopanje do informacij o takih storitvah.

(73) Plačilo avtorjev in izvajalcev bi moralo biti ustrezno in sorazmerno z dejansko ali potencialno ekonomsko vrednostjo licenciranih ali prenesenih pravic ob upoštevanju prispevka avtorja ali izvajalca k celotnemu delu ali drugemu predmetu varstva ter vseh drugih okoliščin primera, kot so tržne prakse ali dejansko izkoriščanje dela.

  Sorazmerno plačilo je lahko tudi izplačilo v enkratnem znesku, vendar to ne bi smelo biti pravilo. Države članice bi morale imeti možnost, da ob upoštevanju posebnosti posameznega sektorja opredelijo posebne primere za uporabo izplačil v enkratnem znesku.

  Države članice bi morale imeti možnost izvajati načelo ustreznega in sorazmernega plačila prek različnih obstoječih ali na novo uvedenih mehanizmov, ki bi lahko vključevali kolektivna pogajanja in druge mehanizme, pod pogojem, da so ti mehanizmi skladni z veljavnim pravom Unije.

(78) Nekatere pogodbe za izkoriščanje pravic, harmoniziranih na ravni Unije, so dolgotrajne in nudijo avtorjem in izvajalcem le malo možnosti, da bi se o njih ponovno pogajali s svojimi nasprotnimi pogodbenimi strankami ali njihovimi pravimi nasledniki, kadar se izkaže, da je ekonomska vrednost pravic znatno višja, kot je bilo prvotno ocenjeno. Zato bi bilo treba brez poseganja v pravo, ki se za pogodbe uporablja v državah članicah, vzpostaviti mehanizem za prilagoditev plačila za primere, ko se očitno izkaže, da je plačilo, ki je bilo prvotno dogovorjeno v okviru licence ali prenosa pravic, nesorazmerno nizko v primerjavi z zadevnimi prihodki, ki izhajajo iz kasnejšega izkoriščanja dela ali posnetka izvedbe s strani nasprotne pogodbene stranke avtorja ali izvajalca.

  Vse relevantne prihodke, vključno s prihodki iz naslova prodaje, kjer je to primerno, bi bilo treba upoštevati pri oceni, ali je plačilo nesorazmerno nizko. Pri oceni položaja bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine vsakega primera, vključno s prispevkom avtorja ali izvajalca, posebnosti različnih vsebinskih sektorjev in prakse glede plačila, ki se uporabljajo v njih, ter ali pogodba temelji na kolektivni pogodbi.

  Predstavniki avtorjev in izvajalcev, ki so ustrezno pooblaščeni v skladu z nacionalnim pravom in v skladu s pravom Unije, bi morali imeti možnost, da enemu ali več avtorjem ali izvajalcem pomagajo glede zahtev za prilagoditev pogodb, pri čemer po potrebi upoštevajo tudi interese drugih avtorjev ali izvajalcev.

(82) Nobena določba v tej direktivi se ne bi smela razlagati, kot da imetnikom izključnih pravic po avtorskem pravu Unije preprečuje, da dovolijo brezplačno uporabo svojih del ali drugih predmetov varstva, tudi prek neizključnih brezplačnih licenc v korist vseh uporabnikov.