Diritto d'autore 2019/0790 SL

„raziskovalna organizacija“ pomeni univerzo, vključno z njenimi knjižnicami, raziskovalno ustanovo ali drug subjekt, katerih glavni cilj je izvajati znanstvene raziskave ali izobraževalne dejavnosti, ki vključujejo tudi izvajanje znanstvenih raziskav:

(a)	na nepridobitni osnovi ali s ponovnim vlaganjem vsega dobička v svoje znanstvene raziskave ali

(b)	na podlagi naloge v javnem interesu, ki jo priznava država članica;

in sicer na način, da dostopa do rezultatov takih znanstvenih raziskav ne more prednostno uživati podjetje, ki izvaja odločilen vpliv na tako organizacijo;

(2)	„besedilno in podatkovno rudarjenje“ pomeni vsako avtomatizirano analitično tehniko, katere namen je analiziranje besedila in podatkov v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, ki vključujejo, a niso omejene na, vzorce, trende in korelacije;

(3)	„ustanova za varstvo kulturne dediščine“ pomeni javno dostopno knjižnico ali muzej, arhiv ali ustanovo za filmsko dediščino ali ustanovo za avdio dediščino;

(4)

„medijska publikacija“ pomeni zbirko, sestavljeno pretežno iz literarnih del novinarske narave, ki lahko vključuje tudi druga dela ali druge predmete varstva in ki:

(a)	predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod enakim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa;

(b)	ima namen splošno javnost obveščati o novicah ali drugih temah ter

(c)	je objavljena v katerem koli mediju na pobudo ponudnika storitve, ki je zanj uredniško odgovoren in ga nadzira.

Periodične publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, se ne štejejo za medijske publikacije za namene te direktive;

(5)	„storitev informacijske družbe“ pomeni storitev v smislu točke (b) člena 1(1) Direktive (EU) 2015/1535;

(6)

„ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu“ pomeni ponudnika storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička.

Ponudniki storitev, kot so nepridobitne spletne enciklopedije, nepridobitne izobraževalne in znanstvene baze, platforme za razvoj in skupno rabo odprtokodne programske opreme, ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2018/1972, spletne tržnice in storitve v oblaku med podjetji ter storitve v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, se ne štejejo za „ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu“ v smislu te direktive.

NASLOV II

UKREPI ZA PRILAGODITEV IZJEM IN OMEJITEV DIGITALNEMU IN ČEZMEJNEMU OKOLJU

Člen 10

Ukrepi za obveščanje javnosti

1. Države članice zagotovijo, da so informacije ustanov za varstvo kulturne dediščine, organizacij za kolektivno upravljanje pravic ali ustreznih javnih organov za namene identifikacije razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki jih zajema licenca, podeljena v skladu s členom 8(1), ali ki so uporabljeni na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) ter informacije o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz člena 8(4), ter, takoj ko so na voljo, in kadar je to ustrezno, informacije o strankah licence, zajetih ozemljih in načinih uporabe, trajno, enostavno in učinkovito dostopne na javnem enotnem spletnem portalu najmanj šest mesecev, preden so dela ali drugi predmeti varstva distribuirani, priobčeni javnosti ali dani na voljo javnosti v skladu z licenco ali na podlagi izjeme ali omejitve.

Portal vzpostavi in upravlja Urad Evropske unije za intelektualno lastnino v skladu z Uredbo (EU) št. 386/2012.

2. Države članice zagotovijo, da se, če je to potrebno za splošno ozaveščenost imetnikov pravic, sprejmejo dodatni ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti glede možnosti organizacij za kolektivno upravljanje pravic, da licencirajo dela ali druge predmete varstva v skladu s členom 8, podeljenih licenc, načinov uporabe na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) in možnosti imetnikov pravic iz člena 8(4).

Dodatni ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti iz prvega pododstavka tega odstavka se sprejmejo v državi članici, v kateri se zahteva licenca v skladu s členom 8(1), ali v primeru načinov uporabe na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) v državi članici, kjer ima ustanova za varstvo kulturne dediščine sedež. Če obstajajo dokazi, kot je izvor del ali drugih predmetov varstva, da bi bilo mogoče imetnike pravic učinkoviteje ozaveščati v drugih državah članicah ali tretjih državah, taki ukrepi za obveščanje javnosti zajemajo tudi te države članice in tretje države.

Člen 12

Kolektivno licenciranje z razširjenim učinkom

1. Države članice lahko v zvezi z uporabo na svojem ozemlju in ob upoštevanju varoval iz tega člena zagotovijo, da se lahko, kadar organizacija za kolektivno upravljanje pravic, za katero veljajo nacionalna pravila za izvajanje Direktive 2014/26/EU, v skladu s pooblastili imetnikov pravic, sklenejo licenčni sporazum za izkoriščanje del ali drugih predmetov varstva:

(a)	tovrsten sporazum se lahko razširi, tako da se uporabi tudi za pravice imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da jih zastopa z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom, ali

(b)	ima v zvezi s takim sporazumom organizacija pooblastilo na podlagi zakona oziroma se domneva, da zastopa imetnike pravic, ki organizacije niso ustrezno pooblastili.

2. Države članice zagotovijo, da se mehanizem licenciranja iz odstavka 1 uporablja le na natančno opredeljenih področjih uporabe, kjer je pridobitev dovoljenj od imetnikov pravic na individualni podlagi običajno tako težavna in nepraktična, da je zahtevana izvedba licenciranja malo verjetna, in sicer zaradi narave uporabe ali vrst zadevnih del oziroma drugih ustreznih predmetov varstva, ter da tak mehanizem licenciranja varuje legitimne interese imetnikov pravic.

3. Za namene odstavka 1 države članice določijo naslednja varovala:

(a)	organizacija za kolektivno upravljanje pravic je na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna za imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence za ustrezno državo članico;

(b)	vsem imetnikom pravic je zagotovljeno enako obravnavanje, tudi v zvezi z licenčnimi pogoji;

(c)	imetniki pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki podeljuje licenco, lahko kadar koli enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja, ki je bil vzpostavljen v skladu s tem členom, ter

(d)

sprejmejo se ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti, ki se začnejo izvajati v razumnem obdobju pred uporabo del ali drugih predmetov varstva v okviru licence, in sicer za namene obveščanja imetnikov pravic o možnosti organizacije za kolektivno upravljanje pravic za licenciranje del ali drugih predmetov varstva o tem, da licenciranje poteka v skladu s tem členom, ter o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic, iz točke (c). Ti ukrepi za obveščanje javnosti morajo biti učinkoviti, ne da bi bilo treba vsakega imetnika pravic obvestiti posebej.

4. Ta člen ne vpliva na uporabo mehanizmov kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom v skladu z drugimi določbami prava Unije, vključno z določbami, ki dovoljujejo izjeme ali omejitve.

Ta člen se ne uporablja za obvezno kolektivno upravljanje pravic.

Za mehanizem licenciranja iz tega člena se uporablja člen 7 Direktive 2014/26/EU.

5. Če država članica v nacionalnem pravu določi mehanizem licenciranja v skladu s tem členom, ta država članica obvesti Komisijo o področju uporabe ustreznih nacionalnih določb, o namenih in vrstah licenc, ki se lahko uvedejo v okviru teh določb, pa tudi o kontaktnih podatkih organizacij, ki podeljujejo licence v skladu s tem mehanizmom licenciranja, ter o načinu pridobitve informacij o licenciranju in možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz točke (c) odstavka 3. Komisija te informacije objavi.

6. Komisija na podlagi informacij, prejetih v skladu z odstavkom 5 tega člena, in posvetovanj v odboru za stike, ustanovljenem s členom 12(3) Direktive 2001/29/ES, do 10. aprila 2021 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi takih mehanizmov licenciranja iz odstavka 1 tega člena v Uniji, njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, tudi imetnike pravic, ki niso člani organizacije, ki podeljuje licence, ali ki so državljani oziroma rezidenti druge države članice, o njihovi učinkovitosti pri omogočanju razširjanja kulturnih vsebin ter o njihovem vplivu na notranji trg, vključno s čezmejnim opravljanjem storitev in konkurenco. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog, tudi v zvezi s čezmejnim učinkom takih nacionalnih mehanizmov.

POGLAVJE 3

Dostop do avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo in njihova razpoložljivost

Člen 13

Mehanizem pogajanja

Države članice zagotovijo, da se strani, ki se soočajo s težavami v zvezi z licenciranjem pravic pri prizadevanjih za sklenitev sporazuma za namen dajanja na voljo avdiovizualnih del pri storitvah videa na zahtevo, lahko oprejo na pomoč nepristranskega organa ali mediatorjev. Nepristranski organ, ki ga ustanovi ali imenuje država članica za namene tega člena, in mediatorji zagotovijo pomoč strankam pri pogajanjih in strankam pomagajo pri doseganju sporazumov, po potrebi tudi s tem, da jim podajo predloge.

Najpozneje do 7. junija 2021 države članice Komisijo uradno obvestijo o organu ali mediatorjih iz prvega odstavka. Kadar se države članice odločijo za uporabo mediacije, uradno obvestilo Komisiji vključuje vsaj, kadar je na voljo, vir, pri katerem je mogoče najti ustrezne informacije o pooblaščenih mediatorjih.

POGLAVJE 4

Dela vizualne umetnosti v javni domeni

Člen 17

Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu

1. Države članice zagotovijo, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti za namene te direktive, kadar javnosti omogoči dostop do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo njegovi uporabniki.

Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu zato pridobi dovoljenje imetnikov pravic iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/29/ES, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, da lahko dela ali druge predmete varstva priobči javnosti ali da na voljo javnosti.

2. Države članice zagotovijo, da kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu pridobi dovoljenje, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, to dovoljenje zajema tudi dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive 2001/29/ES, kadar ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov.

3. Kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s pogoji iz te direktive izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se omejitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive 2000/31/ES ne uporablja za primere, ki jih zajema ta člen.

Prvi pododstavek tega odstavka ne vpliva na morebitno uporabo člena 14(1) Direktive 2000/31/ES za te ponudnike storitev za namene, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.

4. Če se dovoljenje ne podeli, so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu odgovorni za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, avtorsko varovanih del in drugih predmetov varstva, razen če ponudniki storitev dokažejo, da so:

(a)	si po najboljših močeh prizadevali za pridobitev dovoljenja in

(b)	si po najboljših močeh in v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti prizadevali, da bi zagotovili nerazpoložljivost specifičnih del in drugih predmetov varstva, za katere so imetniki pravic ponudnikom storitev zagotovili ustrezne in potrebne informacije, in v vsakem primeru

(c)	po prejemu zadostno utemeljenega obvestila imetnikov pravic ravnali hitro, da so odstranili priglašena dela ali druge predmete varstva s svojih spletnih mest ali onemogočili dostop do njih, ter si po najboljših močeh prizadevali preprečiti prihodnja nalaganja na strežnik v skladu s točko (b).

5. Pri ugotavljanju, ali ponudnik storitev izpolnjuje svoje obveznosti iz odstavka 4, in glede na načelo sorazmernosti, se med drugim upoštevajo naslednji elementi:

(a)	vrsto, občinstvo in obseg storitev ter vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki so jih na strežnik naložili uporabniki storitve, ter

(b)	razpoložljivost ustreznih in učinkovitih sredstev in njihovih stroškov za ponudnike storitev.

6. Države članice zagotovijo, da so v primeru novih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, katerih storitve so bile javnosti v Uniji na voljo manj kot tri leta in katerih letni promet je manjši od 10 milijonov EUR, izračunan v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES (20), pogoji, ki se zanje uporabljajo v okviru ureditve odgovornosti iz odstavka 4, omejeni na skladnost s točko (a) odstavka 4 in da ob prejemu zadostno utemeljenega obvestila hitro onemogočijo dostop do priglašenih del ali drugih predmetov varstva ali odstranijo ta dela ali druge predmete varstva s spletnih mest.

Če povprečno število enkratnih obiskovalcev teh ponudnikov storitev v enem mesecu presega 5 milijonov, izračunano na podlagi prejšnjega koledarskega leta, morajo tudi dokazati, da so si po svojih najboljših močeh prizadevali preprečiti nadaljnja nalaganja priglašenih del in drugih predmetov varstva, za katera so imetniki pravic predložili ustrezne in potrebne informacije, na strežnik.

7. Sodelovanje med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic ne sme povzročiti preprečitve razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, ki ne kršijo avtorske in sorodnih pravic, tudi kadar za takšna dela ali druge predmete varstva velja izjema ali omejitev.

Države članice zagotovijo, da se lahko uporabniki v vsaki državi članici zanesejo na vse naslednje obstoječe izjeme ali omejitve pri nalaganju na strežnik in dajanju na voljo vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki na področju storitev deljenja vsebin na spletu:

(a)	citati, kritika, ocena;

(b)	uporaba v namene karikature, parodije ali pastiša.

8. Uporaba tega člena ne sme privesti do splošne obveznosti spremljanja.

Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu imetnikom pravic na njihovo zahtevo zagotovijo ustrezne informacije o delovanju njihovih praks v zvezi s sodelovanjem iz odstavka 4 in, če so licenčni sporazumi sklenjeni med ponudniki storitev in imetniki pravic, informacije o uporabi vsebin, zajetih v sporazumih.

9. Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu zagotovijo učinkovit in hiter mehanizem za pritožbe in povrnitev škode, ki je uporabnikom njihovih storitev na voljo v primeru sporov glede odstranitve del ali drugih predmetov varstva, ki so bili naloženi na strežnik, oziroma onemogočenjem dostopa do njih.

Kadar imetniki pravic zahtevajo, da se onemogoči dostop do specifičnih del ali drugih predmetov varstva ali da se ta specifična dela ali drugi predmeti varstva odstranijo, ustrezno utemeljijo svoje zahteve. Pritožbe, predložene v okviru mehanizma iz prvega pododstavka, se obravnavajo brez nepotrebnega odlašanja, odločitve o odstranitvi ali onemogočanju dostopa do na strežnik naloženih vsebin pa so predmet pregleda, ki ga izvajajo ljudje. Države članice zagotovijo tudi, da so na voljo mehanizmi za povrnitev škode v okviru izvensodnega reševanja sporov. Takšni mehanizmi omogočajo nepristransko reševanje sporov in uporabniku ne odvzemajo pravnega varstva, ki ga zagotavlja nacionalno pravo, ter ne posegajo v pravice uporabnikov do uporabe učinkovitih pravnih sredstev pred sodiščem. Države članice tudi zagotovijo, da imajo uporabniki dostop do sodišča ali drugega pristojnega pravosodnega organa za uveljavljanje izjeme ali omejitve avtorske in sorodnih pravic.

Ta direktiva na noben način ne vpliva na zakonite načine uporabe, kot so načini uporabe na podlagi izjem ali omejitev iz prava Unije, in ne vodi v identifikacijo posameznih uporabnikov niti obdelavo osebnih podatkov, razen v skladu z Direktivo 2002/58/ES in Uredbo (EU) 2016/679.

Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu uporabnike v svojih splošnih pogojih obvestijo, da lahko uporabljajo dela in druge predmete varstva v skladu z izjemami ali omejitvami avtorske in sorodnih pravic iz prava Unije.

10. Od 6. junija 2019 Komisija v sodelovanju z državami članicami organizira dialoge z deležniki, v katerih se razpravlja o najboljših praksah za sodelovanje med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic. Komisija ob posvetovanju s ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, imetniki pravic, organizacijami uporabnikov in drugimi ustreznimi deležniki ter ob upoštevanju rezultatov dialogov z deležniki izda smernice o uporabi tega člena, zlasti v zvezi s sodelovanjem iz odstavka 4. Pri razpravi o najboljših praksah se med drugim posebno pozornost nameni potrebi po iskanju ravnovesja med temeljnimi pravicami in uporabo izjem in omejitev. Za namene dialogov z deležniki imajo organizacije uporabnikov dostop do ustreznih informacij ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu o delovanju njihovih praks v zvezi z odstavkom 4.

POGLAVJE 3

Pravično plačilo v pogodbah za izkoriščanje del avtorjev in izvajalcev

Člen 19

Obveznost glede preglednosti

1. Države članice zagotovijo, da avtorji in izvajalci redno in vsaj enkrat letno ter ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja prejmejo posodobljene, relevantne in celovite informacije o izkoriščanju njihovih del in izvedb od tistih strank, ki so jim licencirali svoje pravice ali jih nanje prenesli, oziroma od njihovih pravnih naslednikov, zlasti o načinih izkoriščanja, vseh ustvarjenih prihodkih in plačilu, ki jim pripada.

2. Države članice zagotovijo, da kadar so pravice iz odstavka 1 nadalje prenesene z licenco, avtorji in izvajalci oziroma njihovi zastopniki na svojo zahtevo prejmejo od pridobiteljev podlicence dodatne informacije, če njihova prva nasprotna pogodbena stranka nima vseh informacij, ki bi bile potrebne za namene iz odstavka 1.

Če se zahtevajo te dodatne informacije, prva nasprotna pogodbena stranka avtorjev in izvajalcev zagotovi informacije o identiteti teh pridobiteljev podlicence.

Države članice lahko določijo, da se vsaka zahteva pridobiteljem podlicence v skladu s prvim pododstavkom predloži neposredno ali posredno prek nasprotne pogodbene stranke avtorja ali izvajalca.

3. Obveznost iz odstavka 1 mora biti sorazmerna in učinkovita, da v vsakem sektorju zagotovi visoko raven preglednosti. Države članice lahko določijo, da je v ustrezno utemeljenih primerih, kadar bi upravno breme zaradi obveznosti iz odstavka 1 postalo nesorazmerno glede na prihodke, ustvarjene z izkoriščanjem dela ali izvedbe, obveznost omejena na vrste in stopnjo informacij, ki jih je v takih primerih mogoče razumno pričakovati.

4. Države članice lahko odločijo, da se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja, če avtorjev ali izvajalčev prispevek glede na celotno delo ali izvedbo ni znaten, razen če avtor ali izvajalec dokaže, da zahteva informacije za izvrševanje svojih pravic v skladu s členom 20(1), in zahteva informacije v ta namen.

5. Države članice lahko določijo, da se za sporazume, za katere veljajo kolektivne pogodbe ali temeljijo na njih, uporabljajo pravila o preglednosti iz ustrezne kolektivne pogodbe, če navedena pravila izpolnjujejo merila iz odstavkov 1 do 4.

6. Kadar se uporablja člen 18 Direktive 2014/26/EU, se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja za sporazume, ki jih sklenejo subjekti iz točk (a) in (b) člena 3 navedene direktive ali drugi subjekti, za katere veljajo nacionalna pravila za izvajanje navedene direktive.

Člen 30

Pregled

1. Ne prej kot 7. junija 2026 Komisija izvede pregled te direktive in predloži poročilo o glavnih ugotovitvah Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

Komisija do 7. junija 2024 oceni učinek posebne ureditve odgovornosti iz člena 17, ki se uporablja za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu, katerih letni promet je manjši od 10 milijonov EUR in katerih storitve so bile javnosti v Uniji na voljo manj kot tri leta v skladu s členom 17(6), in, če je primerno, ukrepa v skladu z ugotovitvami iz svoje ocene.

2. Države članice zagotovijo Komisiji vse potrebne informacije za pripravo poročila iz odstavka 1.

whereas

(38) Pri določanju, ali so dela ali drugi predmeti varstva razprodani, bi si bilo treba razumno prizadevati za oceno njihove razpoložljivosti za javnost po običajnih trgovinskih kanalih, pri čemer bi bilo treba upoštevati značilnosti posameznega dela ali drugega predmeta varstva ali posamezne zbirke del ali drugih predmetov varstva.
Države članice bi morale imeti možnost, da svobodno določijo dodelitev odgovornosti za to razumno prizadevanje.
Razumnega prizadevanja se ne bi smelo večkrat ponavljati, vendar bi moralo upoštevati tudi vse lahko dostopne dokaze o prihodnji razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva po običajnih trgovinskih kanalih.
Ocena vsakega posameznega dela bi morala biti potrebna le, če je to razumno glede na razpoložljivost ustreznih informacij, verjetnost komercialne razpoložljivosti in pričakovane stroške prenosa.
Preverjanje razpoložljivosti dela ali drugih predmetov varstva bi se običajno moralo izvajati v državi članici, kjer ima sedež ustanova za varstvo kulturne dediščine, razen če se čezmejno preverjanje šteje za razumno, na primer, kadar so na voljo lahko dostopne informacije, da je bilo literarno delo prvič objavljeno v dani jezikovni različici v drugi državi članici.
V številnih primerih je mogoče status razprodane zbirke del ali drugih predmetov varstva določiti s sorazmernim mehanizmom, kot je vzorčenje.
Omejena razpoložljivost dela ali drugih predmetov varstva, kot je na primer razpoložljivost v trgovinah z rabljenim blagom, ali teoretična možnost pridobitve licence za delo ali drug predmet varstva, se ne bi smela šteti za razpoložljivost za javnost po običajnih trgovinskih kanalih.

- = -

(41) informacije o tekoči in prihodnji uporabi razprodanih del in drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine na podlagi te direktive in ureditvah, ki so vzpostavljene za vse imetnike pravic, da bi lahko izključili uporabo licenc ali izjeme za njihova dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve, bi morale biti pred in med uporabo v skladu z licenco ali izjemo ali omejitvijo, kakor je primerno, ustrezno objavljene.
To obveščanje je zlasti pomembno, kadar uporaba poteka prek meja na notranjem trgu.
Zato je primerno določiti enoten, javno dostopen spletni portal za Unijo, da bi bile te informacije javnosti na voljo v razumnem roku pred začetkom uporabe.
Ta portal bi moral imetnikom pravic omogočiti, da lažje izključijo uporabo licenc ali izjeme za svoja dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve.
Z Uredbo (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino pooblaščen za nekatere naloge in dejavnosti, ki se financirajo iz njegovih lastnih proračunskih sredstev in katerih namen je olajšati in podpirati dejavnosti nacionalnih organov, zasebnega sektorja in institucij Unije pri boju proti kršitvam pravic intelektualne lastnine, vključno s preprečevanjem teh kršitev.
Zato je primerno navedenemu uradu zaupati nalogo, da vzpostavi in upravlja portal, na katerem bi bile te informacije na voljo.

- = -

(50) Zaradi različnih običajev in izkušenj v zvezi z mehanizmi kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom po državah članicah in njihove uporabnosti za imetnike pravic ne glede na njihovo državljanstvo ali državo članico prebivališča je treba zagotoviti preglednost in dialog na ravni Unije o praktičnem delovanju teh mehanizmov, tudi glede učinkovitosti varoval za imetnike pravic, uporabnosti teh mehanizmov, njihovem učinku na imetnike pravic, ki niso člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali imetnike pravic, ki so državljani druge države članice ali v njej prebivajo, učinku na čezmejno opravljanje storitev, vključno z morebitno potrebo po določitvi pravil, da bi imeli ti mehanizmi na notranjem trgu čezmejni učinek.
Komisija bi morala zaradi preglednosti redno objavljati informacije o uporabi teh mehanizmov v skladu s to direktivo. Države članice, ki te mehanizme uvajajo, bi zato morale Komisijo obvestiti o ustreznih nacionalnih določbah in njihovi uporabi v praksi, vključno s področjem uporabe in vrstami licenciranja, ki je bilo uvedeno na podlagi splošnih predpisov, obsegom licenciranja in sodelujočimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.
O teh informacijah bi bilo treba z državami članicami razpravljati v odboru za stike iz člena 12(3) Direktive 2001/29/ES. Komisija bi morala objaviti poročilo o uporabi teh mehanizmov v Uniji in njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, razširjanju kulturnih vsebin in čezmejnem opravljanju storitev na področju kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ter o učinku na konkurenco.

- = -

(56) Za namene te direktive je treba opredeliti pojem medijskih publikacij tako, da bo zajemal le novinarske publikacije, ki se objavijo v katerem koli mediju, tudi na papirju, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki v okviru prava Unije pomeni zagotavljanje storitev.
Medijske publikacije, ki jih je treba pokriti, na primer vključujejo dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa, vključno z revijami na osnovi naročnine, in novičarska spletna mesta.
Medijske publikacije vsebujejo predvsem literarna dela, vendar vse pogosteje vključujejo druge vrste del in drugih predmetov varstva, zlasti fotografije in videoposnetke.
Periodičnih publikacij, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smelo zajemati varstvo, ki se prizna medijskim publikacijam na podlagi te direktive.
To tudi ne bi smelo veljati za spletna mesta, kot so blogi, ki zagotavljajo informacije kot del dejavnosti, ki se ne izvaja v okviru pobude, uredniške odgovornosti in nadzora ponudnika storitev, kot je časopisni založnik.

- = -

(66) Ob upoštevanju, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu omogočajo dostop do vsebin, ki jih na strežnik niso naložili sami, ampak njihovi uporabniki, je primerno poskrbeti za poseben mehanizem odgovornosti za namene te direktive za primere, v katerih ni bilo dano dovoljenje.
To ne bi smelo posegati v pravna sredstva v skladu z nacionalnim pravom v primerih, ko ne gre za odgovornost za kršitve avtorske pravice, in v možnost nacionalnih sodišč ali upravnih organov, da izdajo sodne odredbe v skladu s pravom Unije.
Zlasti posebna ureditev, ki se uporablja za nove ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu z letnim prometom pod 10 milijonov EUR, katerih povprečno število enkratnih mesečnih obiskovalcev v Uniji ne presega 5 milijonov, ne bi smela vplivati na razpoložljivost pravnih sredstev po pravu Unije in nacionalnem pravu EU. Če ponudniki storitev ne prejmejo dovoljenja, se morajo v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti po najboljših močeh prizadevati preprečiti, da bi bila z njihovimi storitvami na voljo nedovoljena dela in drugi predmeti varstva, ki so jih kot take opredelili ustrezni imetniki pravic.
V ta namen bi morali imetniki pravic ponudnikom storitev zagotoviti ustrezne in potrebne in informacije, pri čemer bi bilo treba med drugim upoštevati velikost imetnikov pravic ter vrsto njihovih del in drugih predmetov varstva.
Ukrepi ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, sprejeti v sodelovanju z imetniki pravic, ne bi smeli povzročiti nedostopnosti del, s katerimi se ne kršijo pravice, vključno z deli ali drugimi predmeti varstva, katerih uporabo zajema licenčni sporazum ali izjema ali omejitev avtorske in sorodnih pravic.
Ti ukrepi tako tudi ne bi smeli vplivati na uporabnike, ki storitve deljenja vsebin na spletu uporabljajo za zakonito nalaganje na strežnik in dostopanje do informacij o takih storitvah.

- = -

(68) Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu bi morali imetnikom pravic zagotavljati preglednost v zvezi z ukrepi, sprejetimi v okviru sodelovanja.
Ker lahko različni ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu sprejmejo različne ukrepe, bi morali imetnikom pravic na njihovo zahtevo zagotoviti ustrezne informacije o vrsti sprejetih ukrepov in načinu njihovega sprejetja.
Takšne informacije bi morale biti dovolj specifične, da bi imetnikom pravic zagotovile zadostno preglednost, ne da bi to vplivalo na poslovne skrivnosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu.
Od ponudnikov storitev pa se ne bi smelo zahtevati, da imetnikom pravic zagotavljajo podrobne in prilagojene informacije za vsako opredeljeno delo ali drug predmet varstva.
To ne bi smelo posegati v pogodbene ureditve, ki bi lahko vsebovale bolj specifične določbe o informacijah, ki jih je treba zagotoviti ob sklenitvi sporazumov med ponudniki storitev in imetniki pravic.

- = -

(74) Avtorji in izvajalci potrebujejo informacije za oceno ekonomske vrednosti svojih pravic, ki so harmonizirane na podlagi prava Unije.
To še posebej velja, če fizične osebe podeljujejo licenco ali prenesejo pravice za namene izkoriščanja v zameno za plačilo. Ta potreba ne nastane, ko je izkoriščanje prenehalo ali ko je avtor ali izvajalec podelil licenco splošni javnosti brez plačila.

- = -

(75) Avtorji in izvajalci so pri podeljevanju licenc ali prenosu svojih pravic navadno v podrejenem pogodbenem položaju, zato potrebujejo informacije, da bi lahko ocenili gibanje ekonomske vrednosti svojih pravic v primerjavi s plačilom, ki so ga prejeli za licenco ali prenos teh pravic, vendar pogosto naletijo na pomanjkljivo preglednost.
Dajanje ustreznih in natančnih informacij s strani nasprotnih pogodbenih strank ali njihovih pravnih naslednikov je zato pomembno za preglednost in uravnoteženost sistema, ki ureja plačilo za avtorje in izvajalce.
Te informacije bi morale biti posodobljene, da se omogoči dostop do najnovejših podatkov, pomembne za izkoriščanje dela ali izvedbe in celovite na način, ki zajame vse vire prihodkov, pomembnih za zadevo, vključno s prihodki iz prodaje, kadar je to ustrezno. Dokler poteka izkoriščanje, bi morale nasprotne pogodbene stranke avtorjev in izvajalcev zagotoviti informacije, ki so jim na voljo, o vseh načinih izkoriščanja in vseh ustreznih prihodkih po svetu, in sicer v časovnih presledkih, ki so primerni v zadevnem sektorju, vendar vsaj enkrat letno. informacije bi bilo treba posredovati na način, ki je avtorju ali izvajalcu razumljiv, ter bi morale omogočati učinkovito ocenjevanje ekonomske vrednosti zadevnih pravic.
Obveznost glede preglednosti pa bi se morala uporabljati samo pri pravicah, povezanih z avtorsko pravico. Obdelava osebnih podatkov, kot so kontaktni podatki in informacije o plačilu, ki so potrebni za obveščanje avtorjev in izvajalcev o izkoriščanju njihovih del in izvedb, bi se morala izvajati v skladu s točko (c) člena 6(1) Uredbe (EU) 2016/679.

- = -

(76) Da bi zagotovili, da bodo informacije v zvezi z izkoriščanjem ustrezno zagotovljene avtorjem in izvajalcem tudi v primerih, ko so bile pravice podeljene pridobiteljem podlicence, ki izkoriščajo pravice, ta direktiva daje avtorjem in izvajalcem pravico, da zahtevajo dodatne ustrezne informacije o izkoriščanju pravic, ko jim je prva nasprotna pogodbena stranka predložila informacije, ki so ji na voljo, vendar te informacije ne zadostujejo za oceno ekonomske vrednosti njihovih pravic.
To zahtevo bi bilo treba podati neposredno pridobiteljem podlicenc ali nasprotnim pogodbenim strankam avtorjev in izvajalcev.
Avtorji in izvajalci ter njihove nasprotne pogodbene stranke bi morali imeti možnost, da se dogovorijo, da bodo izmenjane informacije zaupne, vendar bi morali avtorji in izvajalci vedno imeti možnost, da izmenjane informacije uporabijo za namene izvrševanja svojih pravic iz te direktive.
Države članice bi morale imeti možnost, da v skladu s pravom Unije sprejmejo dodatne ukrepe za zagotovitev preglednosti za avtorje in izvajalce.

- = -

keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

Diritto d'autore 2019/0790 SL