Diritto d'autore 2019/0790 SL

1. Države članice zagotovijo, da lahko organizacija za kolektivno upravljanje pravic v skladu s pooblastili imetnikov pravic sklene neizključno licenco za nekomercialne namene z ustanovo za varstvo kulturne dediščine za reproduciranje, distribuiranje, priobčitev javnosti ali dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so trajno v zbirkah ustanove, na voljo javnosti, ne glede na to, ali so vsi imetniki pravic, ki jih zajema licenca, pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje pravic, pod pogojem, da:

(a)	je organizacija za kolektivno upravljanje pravic na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna glede na imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence, ter

(b)	je vsem imetnikom pravic zagotovljeno enako obravnavanje v zvezi z licenčnimi pogoji.

2. Države članice določijo izjemo od ali omejitev pravic iz točk (a), (b), (d) in (e) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, členov 2 in 3 Direktive 2001/29/ES, člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive, s katero ustanovam za varstvo kulturne dediščine za nekomercialne namene dovolijo dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so v trajni zbirki ustanove, na voljo javnosti, pod pogojem, da:

(a)	je navedeno ime avtorja ali drugega določljivega imetnika pravic, razen če se to izkaže za nemogoče, ter

(b)	so taka dela ali drugi predmeti varstva dani na voljo na nekomercialnih spletnih mestih.

3. Države članice zagotovijo, da se izjema ali omejitev iz odstavka 2 uporablja samo za vrste del ali drugih predmetov varstva, za katere kolektivna organizacija za upravljanje pravic, ki izpolnjuje pogoje iz točke (a) odstavka 1, ne obstaja.

4. Države članice zagotovijo, da lahko vsi imetniki pravic kadar koli, enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja iz odstavka 1 ali iz uporabe izjeme ali omejitve iz odstavka 2, bodisi na splošno bodisi v posebnih primerih, vključno po sklenitvi licence ali začetku zadevne uporabe.

5. Delo ali drug predmet varstva se šteje za razprodan, kadar se lahko po razumnih prizadevanjih za ugotovitev, ali je na voljo javnosti, v dobri veri domneva, da celotno delo ali drug predmet varstva ni na voljo javnosti po običajnih trgovinskih kanalih.

Države članice lahko določijo posebne zahteve, kot je presečni datum, za ugotavljanje, ali se lahko dela in drugi predmeti varstva licencirajo v skladu z odstavkom 1 ali uporabijo na podlagi izjeme ali omejitve iz odstavka 2. Take zahteve ne presegajo tistega, kar je potrebno in razumno, ter ne preprečujejo možnosti, da se za zbirko del ali drugih predmetov varstva kot celoto ugotovi, da je razprodana, kadar se lahko razumno domneva, da so vsa dela ali drugi predmeti varstva razprodani.

6. Države članice določijo, da mora licence iz odstavka 1 pridobiti organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki je reprezentativna v državi članici, kjer je ustanovljena ustanova za varstvo kulturne dediščine.

7. Ta člen se ne uporablja za zbirke razprodanih del ali drugih predmetov varstva, če na podlagi razumnih prizadevanj iz odstavka 5 obstajajo dokazi, da so take zbirke pretežno sestavljene iz:

(a)	del ali drugih predmetov varstva – razen kinematografskih ali avdiovizualnih del –, ki so bila prvič objavljena, oziroma če niso bila objavljena, prvič predvajana v tretji državi;

(b)	kinematografskih ali avdiovizualnih del, katerih producenti imajo sedež ali običajno prebivališče v tretji državi, ali

(c)	del ali drugih predmetov varstva državljanov tretjih držav, kadar države članice ali tretje države po razumnih prizadevanjih ni bilo mogoče določiti v skladu s točkama (a) in (b).

Z odstopanjem od prvega pododstavka se ta člen uporablja, kadar je organizacija za kolektivno upravljanje pravic dovolj reprezentativna za imetnike pravic zadevne tretje države v smislu točke (a) odstavka 1.

Člen 12

Kolektivno licenciranje z razširjenim učinkom

1. Države članice lahko v zvezi z uporabo na svojem ozemlju in ob upoštevanju varoval iz tega člena zagotovijo, da se lahko, kadar organizacija za kolektivno upravljanje pravic, za katero veljajo nacionalna pravila za izvajanje Direktive 2014/26/EU, v skladu s pooblastili imetnikov pravic, sklenejo licenčni sporazum za izkoriščanje del ali drugih predmetov varstva:

(a)	tovrsten sporazum se lahko razširi, tako da se uporabi tudi za pravice imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da jih zastopa z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom, ali

(b)	ima v zvezi s takim sporazumom organizacija pooblastilo na podlagi zakona oziroma se domneva, da zastopa imetnike pravic, ki organizacije niso ustrezno pooblastili.

2. Države članice zagotovijo, da se mehanizem licenciranja iz odstavka 1 uporablja le na natančno opredeljenih področjih uporabe, kjer je pridobitev dovoljenj od imetnikov pravic na individualni podlagi običajno tako težavna in nepraktična, da je zahtevana izvedba licenciranja malo verjetna, in sicer zaradi narave uporabe ali vrst zadevnih del oziroma drugih ustreznih predmetov varstva, ter da tak mehanizem licenciranja varuje legitimne interese imetnikov pravic.

3. Za namene odstavka 1 države članice določijo naslednja varovala:

(a)	organizacija za kolektivno upravljanje pravic je na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna za imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence za ustrezno državo članico;

(b)	vsem imetnikom pravic je zagotovljeno enako obravnavanje, tudi v zvezi z licenčnimi pogoji;

(c)	imetniki pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki podeljuje licenco, lahko kadar koli enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja, ki je bil vzpostavljen v skladu s tem členom, ter

(d)

sprejmejo se ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti, ki se začnejo izvajati v razumnem obdobju pred uporabo del ali drugih predmetov varstva v okviru licence, in sicer za namene obveščanja imetnikov pravic o možnosti organizacije za kolektivno upravljanje pravic za licenciranje del ali drugih predmetov varstva o tem, da licenciranje poteka v skladu s tem členom, ter o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic, iz točke (c). Ti ukrepi za obveščanje javnosti morajo biti učinkoviti, ne da bi bilo treba vsakega imetnika pravic obvestiti posebej.

4. Ta člen ne vpliva na uporabo mehanizmov kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom v skladu z drugimi določbami prava Unije, vključno z določbami, ki dovoljujejo izjeme ali omejitve.

Ta člen se ne uporablja za obvezno kolektivno upravljanje pravic.

Za mehanizem licenciranja iz tega člena se uporablja člen 7 Direktive 2014/26/EU.

5. Če država članica v nacionalnem pravu določi mehanizem licenciranja v skladu s tem členom, ta država članica obvesti Komisijo o področju uporabe ustreznih nacionalnih določb, o namenih in vrstah licenc, ki se lahko uvedejo v okviru teh določb, pa tudi o kontaktnih podatkih organizacij, ki podeljujejo licence v skladu s tem mehanizmom licenciranja, ter o načinu pridobitve informacij o licenciranju in možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz točke (c) odstavka 3. Komisija te informacije objavi.

6. Komisija na podlagi informacij, prejetih v skladu z odstavkom 5 tega člena, in posvetovanj v odboru za stike, ustanovljenem s členom 12(3) Direktive 2001/29/ES, do 10. aprila 2021 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi takih mehanizmov licenciranja iz odstavka 1 tega člena v Uniji, njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, tudi imetnike pravic, ki niso člani organizacije, ki podeljuje licence, ali ki so državljani oziroma rezidenti druge države članice, o njihovi učinkovitosti pri omogočanju razširjanja kulturnih vsebin ter o njihovem vplivu na notranji trg, vključno s čezmejnim opravljanjem storitev in konkurenco. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog, tudi v zvezi s čezmejnim učinkom takih nacionalnih mehanizmov.

POGLAVJE 3

Dostop do avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo in njihova razpoložljivost

Člen 19

Obveznost glede preglednosti

1. Države članice zagotovijo, da avtorji in izvajalci redno in vsaj enkrat letno ter ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja prejmejo posodobljene, relevantne in celovite informacije o izkoriščanju njihovih del in izvedb od tistih strank, ki so jim licencirali svoje pravice ali jih nanje prenesli, oziroma od njihovih pravnih naslednikov, zlasti o načinih izkoriščanja, vseh ustvarjenih prihodkih in plačilu, ki jim pripada.

2. Države članice zagotovijo, da kadar so pravice iz odstavka 1 nadalje prenesene z licenco, avtorji in izvajalci oziroma njihovi zastopniki na svojo zahtevo prejmejo od pridobiteljev podlicence dodatne informacije, če njihova prva nasprotna pogodbena stranka nima vseh informacij, ki bi bile potrebne za namene iz odstavka 1.

Če se zahtevajo te dodatne informacije, prva nasprotna pogodbena stranka avtorjev in izvajalcev zagotovi informacije o identiteti teh pridobiteljev podlicence.

Države članice lahko določijo, da se vsaka zahteva pridobiteljem podlicence v skladu s prvim pododstavkom predloži neposredno ali posredno prek nasprotne pogodbene stranke avtorja ali izvajalca.

3. Obveznost iz odstavka 1 mora biti sorazmerna in učinkovita, da v vsakem sektorju zagotovi visoko raven preglednosti. Države članice lahko določijo, da je v ustrezno utemeljenih primerih, kadar bi upravno breme zaradi obveznosti iz odstavka 1 postalo nesorazmerno glede na prihodke, ustvarjene z izkoriščanjem dela ali izvedbe, obveznost omejena na vrste in stopnjo informacij, ki jih je v takih primerih mogoče razumno pričakovati.

4. Države članice lahko odločijo, da se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja, če avtorjev ali izvajalčev prispevek glede na celotno delo ali izvedbo ni znaten, razen če avtor ali izvajalec dokaže, da zahteva informacije za izvrševanje svojih pravic v skladu s členom 20(1), in zahteva informacije v ta namen.

5. Države članice lahko določijo, da se za sporazume, za katere veljajo kolektivne pogodbe ali temeljijo na njih, uporabljajo pravila o preglednosti iz ustrezne kolektivne pogodbe, če navedena pravila izpolnjujejo merila iz odstavkov 1 do 4.

6. Kadar se uporablja člen 18 Direktive 2014/26/EU, se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja za sporazume, ki jih sklenejo subjekti iz točk (a) in (b) člena 3 navedene direktive ali drugi subjekti, za katere veljajo nacionalna pravila za izvajanje navedene direktive.

Člen 22

Pravica do preklica

1. Države članice zagotovijo, da ima avtor ali izvajalec, ki je podelil izključno licenco ali opravil izključen prenos svojih pravic na delu ali drugem varovanem predmetu varstva, pravico, da v celoti ali delno prekliče licenco ali prenos pravic, kadar delo ali drugi varovani predmeti varstva niso izkoriščeni.

2. Posebne določbe mehanizma za preklic iz odstavka 1 se lahko predpišejo v nacionalnem pravu, pri čemer se upoštevajo:

(a)	posebnosti različnih sektorjev ter različne vrste del in izvedb ter

(b)	če delo ali drug predmet varstva zajema prispevek več kot enega avtorja ali izvajalca, relativen pomen posameznih prispevkov in legitimnih interesov vseh avtorjev in izvajalcev, na katere vpliva uporaba mehanizma za preklic s strani posameznega avtorja ali izvajalca.

Države članice lahko iz uporabe mehanizma za preklic izključijo dela ali druge predmete varstva, če takšna dela ali drugi predmeti varstva običajno vsebujejo prispevke več avtorjev ali izvajalcev.

Države članice lahko določijo, da se mehanizem za preklic lahko izvaja le v določenem časovnem okviru, kadar to omejitev ustrezno utemeljujejo posebnosti sektorja ali vrste dela ali drugega predmeta varstva.

Države članice lahko določijo, da avtorji ali izvajalci namesto preklica licence ali prenosa pravic lahko prekličejo izključnost pogodbe.

3. Države članice določijo, da se preklic iz odstavka 1 lahko izvaja le v razumnem času po licenciranju ali prenosu pravic. Avtor ali izvajalec obvesti osebo, ki so ji bile pravice licencirane ali nanjo prenesene, ter določi ustrezen rok, do katerega poteka izkoriščanje licenciranih ali prenesenih pravic. Po izteku tega roka se lahko avtor ali izvajalec odloči, da bo preklical izključnost pogodbe, namesto da bi preklical licenco ali prenos pravic.

4. Odstavek 1 se ne uporablja, če je neizkoriščanje pravic pretežno posledica okoliščin, za katere je mogoče razumno pričakovati, da jih bo avtor ali izvajalec odpravil.

5. Države članice lahko določijo, da je vsaka pogodbena določba, ki odstopa od mehanizma za preklic iz odstavka 1, izvršljiva le, če temelji na kolektivni pogodbi.

whereas

(5) Na področju raziskav, inovacij, izobraževanja in ohranjanja kulturne dediščine digitalne tehnologije omogočajo nove vrste uporab, ki niso jasno zajete v obstoječih pravilih Unije o izjemah in omejitvah.
Poleg tega lahko neobvezna narava izjem in omejitev na teh področjih, kot so določene v direktivah 96/9/ES, 2001/29/ES in 2009/24/ES, negativno vpliva na delovanje notranjega trga.
To je zlasti pomembno z vidika čezmejnih načinov uporabe, ki v digitalnem okolju postajajo vse pomembnejši.
Zato bi bilo treba obstoječe izjeme in omejitve iz prava Unije, ki se nanašajo na znanstvene raziskave, inovacije, poučevanje in ohranjanje kulturne dediščine, ponovno oceniti ob upoštevanju teh novih načinov uporabe.
Uvesti bi bilo treba obvezne izjeme ali omejitve načinov uporabe tehnologij za besedilno in podatkovno rudarjenje, glede ilustracije pri poučevanju v digitalnem okolju in ohranjanje kulturne dediščine.
Obstoječe izjeme in omejitve iz prava Unije bi morale še naprej veljati, vključno za besedilno in podatkovno rudarjenje, izobraževanje in dejavnosti ohranjanja, dokler ne omejujejo obsega obveznih izjem ali omejitev iz te direktive, ki jih morajo države članice prenesti v svoje nacionalno pravo. Direktivi 96/9/ES in 2001/29/ES bi bilo zato treba spremeniti.

- = -

(21) Izjemo ali omejitev iz te direktive izključno za namen ilustracije pri poučevanju bi bilo treba razumeti tako, da zajema digitalne načine uporabe del ali drugih predmetov varstva v podporo, oplemenitenje ali dopolnitev poučevanja, vključno z učnimi dejavnostmi.
Distribuiranje programske opreme, dovoljena na podlagi te izjeme ali omejitve, bi morala biti omejena na digitalni prenos programske opreme.
V večini primerov bi torej pojem ilustracije pomenil uporabo samo delov ali izvlečkov del, ki ne bi smela nadomestiti nakupa materialov, namenjenih predvsem izobraževalnemu trgu.
Države članice bi morale pri izvajanju izjeme ali omejitve še naprej imeti možnost, da za različne vrste del ali drugih predmetov varstva na uravnotežen način navedejo delež del ali drugih predmetov varstva, ki se lahko uporabljajo izključno za namen ilustracije pri poučevanju.
Načine uporabe, dovoljene v okviru izjeme ali omejitve, bi bilo treba razumeti kot izpolnjevanje specifičnih potreb invalidnih oseb po dostopnosti v kontekstu ilustracije pri poučevanju.

- = -

(24) Države članice bi morale še naprej imeti možnost, da imetnikom pravic zagotovijo pravično nadomestilo za digitalne vrste uporabe njihovih del ali drugih predmetov varstva v okviru izjeme ali omejitve iz te direktive za namene ilustracije pri poučevanju.
Pri določanju možne ravni pravičnega nadomestila bi bilo treba med drugim ustrezno upoštevati izobraževalne cilje držav članic in škodo, ki nastane imetnikom pravic.
Države članice, ki se odločijo za pravično nadomestilo, bi morale spodbujati uporabo shem, ki ne ustvarjajo upravnega bremena za izobraževalne ustanove.

- = -

(32) Določbe o kolektivnem licenciranju razprodanih del ali drugih predmetov varstva, uvedene s to direktivo, morda ne bodo zagotovile rešitve za vse primere, v katerih imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine težave pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj od imetnikov pravic za uporabo takih razprodanih del ali drugih predmetov varstva.
Do tega bi lahko prišlo na primer, kadar ni urejeno kolektivno upravljanje pravic za določene vrste del ali drugih predmetov varstva ali kadar ustrezna organizacija za kolektivno upravljanje pravic ni dovolj reprezentativna za kategorijo imetnikov pravic in za zadevne pravice.
V takih posebnih primerih bi morale imeti ustanove za varstvo kulturne dediščine možnost, da omogočijo, da so razprodana dela ali drugi predmeti varstva v njihovi trajni zbirki dostopni prek spleta v vseh državah članicah na podlagi harmonizirane izjeme ali omejitve avtorske in sorodnih pravic.
Pomembno je, da so načini uporabe v okviru navedene izjeme ali omejitve mogoči le, kadar so izpolnjeni določeni pogoji, zlasti glede razpoložljivosti rešitev licenciranja.
Neobstoj dogovora o pogojih licence se torej ne bi smel razlagati kot neobstoj rešitev licenciranja.

- = -

(33) Države članice bi morale v skladu s svojimi pravnimi običaji, praksami ali okoliščinami v okviru iz te direktive imeti prožnost pri izbiranju posebne vrste mehanizma za licenciranje, kot je razširjeno kolektivno licenciranje ali domneva glede zastopanja, ki ga vzpostavijo za uporabo razprodanih del ali drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine.
Državam članicam bi bilo treba omogočiti tudi prožnost pri določanju zahtev, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da so dovolj reprezentativne, dokler to določanje temelji na večjem številu imetnikov pravic zadevne vrste del ali drugih predmetov varstva, ki so dali pooblastilo za licenciranje ustrezne vrste uporabe.
Države članice bi morale imeti možnost, da določijo posebna pravila za primere, ko je več kot ena organizacija za kolektivno upravljanje pravic reprezentativna za zadevna dela ali druge predmete varstva in zahtevajo na primer skupne licence ali sporazum med ustreznimi organizacijami.

- = -

(37) Ob upoštevanju raznolikosti del in drugih predmetov varstva v zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine je pomembno, da so mehanizmi licenciranja ter izjeme ali omejitve, ki jih določa ta direktiva, na voljo in jih je v praksi mogoče uporabiti za različne vrste del in druge predmete varstva, vključno s fotografijami, programsko opremo, fonogrami, avdiovizualnimi deli in edinstvenimi umetniškimi deli, tudi kadar niso bila nikoli komercialno na voljo. Brez poseganja v druge veljavne pravne omejitve, kot so nacionalna pravila o moralnih pravicah, lahko dela, ki niso bila nikoli komercialno na voljo, vključujejo plakate, letake, časopise iz strelskih jarkov ali amaterska avdiovizualna dela, pa tudi neobjavljena dela ali druge predmete varstva.
Kadar je delo ali drug predmet varstva na voljo v kateri koli od različic, kot so poznejše izdaje literarnih del in alternativne verzije kinematografskih del, ali v kateri koli od pojavnih oblik, kot so digitalni in tiskani formati istega dela, se to delo ali drugi predmeti varstva ne bi smeli šteti kot razprodani.
Nasprotno pa komercialna razpoložljivost priredb, vključno z drugimi jezikovnimi različicami ali avdiovizualnimi priredbami literarnega dela, ne bi smela preprečiti, da se določeno delo ali drug predmet varstva v danem jeziku šteje za razprodan.
Da bi se odrazile posebnosti različnih vrst del in drugih predmetov varstva v zvezi z načini objave in distribuiranja ter olajšala uporabnost navedenih mehanizmov, bi države članice morda morale uvesti posebne zahteve in postopke za praktično uporabo navedenih mehanizmov licenciranja, na primer zahteva, da mora od prve komercialne razpoložljivosti dela ali drugega predmeta varstva poteči določeno obdobje.
Primerno je, da se države članice pri določitvi takšnih zahtev in postopkov posvetujejo z imetniki pravic, ustanovami za varstvo kulturne dediščine in organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.

- = -

(44) Mehanizmi kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom organizaciji za kolektivno upravljanje pravic omogočajo, da kot organ za kolektivno licenciranje ponuja licence v imenu imetnikov pravic, ne glede na to, ali so jo ti za to pooblastili ali ne.
Sistemi, ki temeljijo na mehanizmih, kot so razširjeno kolektivno licenciranje, pooblastila na podlagi zakona ali domneve glede zastopanja, so v več državah članicah ustaljena praksa in se lahko uporabljajo na različnih področjih.
Za delujoč okvir za avtorsko pravico, ki bi bil primeren za vse strani, so potrebni sorazmerni pravni mehanizmi za licenciranje del ali drugih predmetov varstva.
Zato bi morale imeti države članice na voljo rešitve, ki organizacijam za kolektivno upravljanje pravic ponujajo licence, ki pokrivajo potencialno veliko število del ali drugih predmetov varstva za nekatere vrste uporabe, in v skladu z Direktivo 2014/26/EU delijo prihodke, ki izhajajo iz teh licenc, imetnikom pravic.

- = -

(46) Ker je v digitalni dobi vse pomembneje, da obstajajo prožne sheme za licenciranje, in ker se te sheme vse bolj uporabljajo, bi morale države članice ponujati mehanizme licenciranja, s katerimi bi organizacije za kolektivno upravljanje pravic sklepale licence na prostovoljni osnovi, ne glede na to, ali so imetniki pravic zadevno organizacijo pooblastili za to. Države članice bi morale imeti možnost ohranjati in uvajati te mehanizme v skladu s svojimi nacionalnimi običaji, praksami ali okoliščinami, pri čemer bi morale upoštevati varovala iz te direktive in v celoti spoštovati pravo Unije in njene mednarodne obveznosti.
Ti mehanizmi bi morali veljati zgolj na ozemlju zadevne države članice, razen če je v pravu Unije določeno drugače.
Države članice bi morale imeti prožnost pri izbiranju vrste mehanizma, ki omogoča, da se licence za dela ali druge predmete varstva razširijo na pravice imetnikov pravic, ki organizacije, ki sklepa sporazum, niso pooblastili, pod pogojem, da je ta mehanizem v skladu s pravom Unije, tudi s pravili o kolektivnem upravljanju pravic iz Direktive 2014/26/EU.
Ti mehanizmi bi morale zlasti zagotavljati, da se člen 7 Direktive 2014/26/EU uporablja za imetnike pravic, ki niso člani organizacije, ki sklene sporazum.
Ti mehanizmi bi lahko vključevali razširjeno kolektivno licenciranje, pooblastila na podlagi zakona in domneve glede zastopanja.
Določbe te direktive v zvezi s kolektivnim licenciranjem ne bi smele vplivati na obstoječo možnost držav članic, da uporabljajo obvezno kolektivno upravljanje pravic ali druge mehanizme kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom, kot je tisti, vključen v člen 3 Direktive Sveta 93/83/EGS (12).

- = -

(48) Države članice bi morale poskrbeti za ustrezna varovala, s katerimi bi varovale legitimne interese imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki ponuja licenco, in ki ta varovala uporabljajo na nediskriminatoren način.
Posebej za utemeljitev razširjenega učinka mehanizmov bi morala biti takšna organizacija na podlagi pooblastil imetnikov pravic dovolj reprezentativna za vrste del ali drugih predmetov varstva ter za pravice, ki so predmet licence.
Države članice bi morale določiti zahteve, ki bi jih te organizacije morale izpolniti, da bi se štele kot dovolj reprezentativne, ob upoštevanju kategorije pravic, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje pravic upravlja, zmožnost organizacije, da pravice učinkovito upravlja, ustvarjalni sektor, v katerem deluje, ter tudi, ali organizacija pokriva večje število imetnikov pravic za ustrezno vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki so dali svoje pooblastilo za licenciranje ustrezne vrste uporabe, v skladu z Direktivo 2014/26/EU.
Zaradi pravne varnosti in zaupanja v mehanizme bi morale države članice imeti možnost, da odločijo, kdo bo nosil odgovornost v zvezi z načini uporabe, ki se dovolijo z licenčnim sporazumom.
Vse imetnike pravic, katerih dela se na podlagi licence izkoriščajo, je treba enako obravnavati, zlasti pri dostopu do informacij o licenciranju in delitvi prihodkov.
Ukrepi za obveščanje javnosti bi morali biti ves čas trajanja licence učinkoviti in ne bi smeli nalagati nesorazmernega upravnega bremena uporabnikom, organizacijam za kolektivno upravljanje pravic ali imetnikom pravic, ne da bi morali posamezne imetnike pravice individualno obveščati.

- = -

(56) Za namene te direktive je treba opredeliti pojem medijskih publikacij tako, da bo zajemal le novinarske publikacije, ki se objavijo v katerem koli mediju, tudi na papirju, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki v okviru prava Unije pomeni zagotavljanje storitev.
Medijske publikacije, ki jih je treba pokriti, na primer vključujejo dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa, vključno z revijami na osnovi naročnine, in novičarska spletna mesta.
Medijske publikacije vsebujejo predvsem literarna dela, vendar vse pogosteje vključujejo druge vrste del in drugih predmetov varstva, zlasti fotografije in videoposnetke.
Periodičnih publikacij, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smelo zajemati varstvo, ki se prizna medijskim publikacijam na podlagi te direktive.
To tudi ne bi smelo veljati za spletna mesta, kot so blogi, ki zagotavljajo informacije kot del dejavnosti, ki se ne izvaja v okviru pobude, uredniške odgovornosti in nadzora ponudnika storitev, kot je časopisni založnik.

- = -

(60) Založniki, tudi založniki medijskih publikacij, knjig ali znanstvenih publikacij in glasbenih publikacij, pogosto delujejo na podlagi prenosa avtorjevih pravic s pogodbenimi dogovori ali zakonskimi določbami.
V tej zvezi založniki vlagajo z namenom izkoriščanja del, ki jih vsebujejo njihove publikacije, in lahko v nekaterih primerih izgubijo prihodke, če se ta dela uporabljajo v okviru izjem ali omejitev, kot so tiste za zasebno kopiranje in reprografijo, vključno z ustreznimi obstoječimi nacionalnimi shemami za reprografijo v državah članicah ali v sistemih javnega posojanja.
V več državah članicah si nadomestilo za vrste uporabe v okviru teh izjem ali omejitev delijo avtorji in založniki.
Da bi lahko države članice upoštevale ta položaj in da bi se izboljšala pravna varnost za vse zadevne strani, ta direktiva državam članicam, ki že imajo sisteme za delitev nadomestil med avtorji in založniki, dovoljuje, da te sisteme ohranijo. To je še posebej pomembno za države članice, ki so imele mehanizme za delitev nadomestil pred 12.
novembrom 2015, tudi če se v drugih državah članicah nadomestilo ne deli in se v skladu z nacionalnimi kulturnimi politikami izplača samo avtorjem. Čeprav bi se morala ta direktiva enako uporabljati za vse države članice, bi morala spoštovati tudi prakso na tem področju in držav članic, v katerih ne uporabljajo takšnega sistema za delitev nadomestil, ne bi smela obvezati, da ga uvedejo. Ne bi smela vplivati na obstoječo ali prihodnjo ureditev plačil v okviru javnega posojanja v državah članicah.

- = -

keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

Diritto d'autore 2019/0790 SL