keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

1.   Države članice določijo izjemo ali omejitev pravic iz točke (a) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, člena 2 Direktive 2001/29/ES, točk (a) in (b) člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive za reprodukcije in izvlečke zakonito dostopnih del ali drugih predmetov varstva za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

2.   Reprodukcije in izvlečki iz odstavka 1 se lahko hranijo tako dolgo, kot je potrebno za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

3.   Izjema ali omejitev iz odstavka 1 se uporablja, če si imetniki pravic za dela in druge predmete varstva iz navedenega odstavka niso izrecno in na ustrezen način pridržali uporabe, kot so strojno berljiva sredstva v primeru vsebine, ki je javno dostopna prek spleta.

4.   Ta direktiva ne posega v uporabo člena 3 te direktive.

1.   Države članice določijo izjemo ali omejitev pravic iz točk (a), (b), (d) in (e) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, členov 2 in 3 Direktive 2001/29/ES, člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive, da bi omogočile digitalno uporabo del in drugih predmetov varstva izključno za namen ilustracije pri poučevanju, kolikor to upravičuje nekomercialni namen, ki ga je treba doseči, pod pogojem, da:

2.   Ne glede na člen 7(1) države članice lahko določijo, da se izjema ali omejitev, sprejeta na podlagi odstavka 1, ne uporablja ali se ne uporablja v zvezi s posebnimi načini uporabe ali vrstami del ali drugih predmetov varstva, kot so gradivo, ki je namenjeno predvsem izobraževalnemu trgu, in notni zapisi, kolikor so ustrezne licence, ki dovoljujejo dejanja iz odstavka 1 tega člena in ustrezajo potrebam in posebnostim izobraževalnih ustanov, na enostaven način na voljo na trgu.

Države članice, ki izkoristijo določbo iz prvega pododstavka tega odstavka, sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so licence, ki dovoljujejo dejanja iz odstavka 1 tega člena, razpoložljive in vidne na ustrezen način za izobraževalne ustanove.

3.   Za uporabo del ali drugih predmetov varstva izključno za namen ilustracije pri poučevanju prek varnih elektronskih okolij, opravljeno v skladu z določbami nacionalnega prava, sprejetimi na podlagi tega člena, se šteje, da je potekala izključno v državi članici, v kateri ima izobraževalna ustanova sedež.

4.   Države članice lahko določijo pravično nadomestilo za imetnike pravic za uporabo njihovih del ali drugih predmetov varstva v skladu z odstavkom 1.

1.   Države članice zagotovijo, da lahko organizacija za kolektivno upravljanje pravic v skladu s pooblastili imetnikov pravic sklene neizključno licenco za nekomercialne namene z ustanovo za varstvo kulturne dediščine za reproduciranje, distribuiranje, priobčitev javnosti ali dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so trajno v zbirkah ustanove, na voljo javnosti, ne glede na to, ali so vsi imetniki pravic, ki jih zajema licenca, pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje pravic, pod pogojem, da:

2.   Države članice določijo izjemo od ali omejitev pravic iz točk (a), (b), (d) in (e) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, členov 2 in 3 Direktive 2001/29/ES, člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive, s katero ustanovam za varstvo kulturne dediščine za nekomercialne namene dovolijo dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so v trajni zbirki ustanove, na voljo javnosti, pod pogojem, da:

3.   Države članice zagotovijo, da se izjema ali omejitev iz odstavka 2 uporablja samo za vrste del ali drugih predmetov varstva, za katere kolektivna organizacija za upravljanje pravic, ki izpolnjuje pogoje iz točke (a) odstavka 1, ne obstaja.

4.   Države članice zagotovijo, da lahko vsi imetniki pravic kadar koli, enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja iz odstavka 1 ali iz uporabe izjeme ali omejitve iz odstavka 2, bodisi na splošno bodisi v posebnih primerih, vključno po sklenitvi licence ali začetku zadevne uporabe.

5.   Delo ali drug predmet varstva se šteje za razprodan, kadar se lahko po razumnih prizadevanjih za ugotovitev, ali je na voljo javnosti, v dobri veri domneva, da celotno delo ali drug predmet varstva ni na voljo javnosti po običajnih trgovinskih kanalih.

Države članice lahko določijo posebne zahteve, kot je presečni datum, za ugotavljanje, ali se lahko dela in drugi predmeti varstva licencirajo v skladu z odstavkom 1 ali uporabijo na podlagi izjeme ali omejitve iz odstavka 2. Take zahteve ne presegajo tistega, kar je potrebno in razumno, ter ne preprečujejo možnosti, da se za zbirko del ali drugih predmetov varstva kot celoto ugotovi, da je razprodana, kadar se lahko razumno domneva, da so vsa dela ali drugi predmeti varstva razprodani.

6.   Države članice določijo, da mora licence iz odstavka 1 pridobiti organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki je reprezentativna v državi članici, kjer je ustanovljena ustanova za varstvo kulturne dediščine.

7.   Ta člen se ne uporablja za zbirke razprodanih del ali drugih predmetov varstva, če na podlagi razumnih prizadevanj iz odstavka 5 obstajajo dokazi, da so take zbirke pretežno sestavljene iz:

Z odstopanjem od prvega pododstavka se ta člen uporablja, kadar je organizacija za kolektivno upravljanje pravic dovolj reprezentativna za imetnike pravic zadevne tretje države v smislu točke (a) odstavka 1.

1.   Države članice lahko v zvezi z uporabo na svojem ozemlju in ob upoštevanju varoval iz tega člena zagotovijo, da se lahko, kadar organizacija za kolektivno upravljanje pravic, za katero veljajo nacionalna pravila za izvajanje Direktive 2014/26/EU, v skladu s pooblastili imetnikov pravic, sklenejo licenčni sporazum za izkoriščanje del ali drugih predmetov varstva:

2.   Države članice zagotovijo, da se mehanizem licenciranja iz odstavka 1 uporablja le na natančno opredeljenih področjih uporabe, kjer je pridobitev dovoljenj od imetnikov pravic na individualni podlagi običajno tako težavna in nepraktična, da je zahtevana izvedba licenciranja malo verjetna, in sicer zaradi narave uporabe ali vrst zadevnih del oziroma drugih ustreznih predmetov varstva, ter da tak mehanizem licenciranja varuje legitimne interese imetnikov pravic.

3.   Za namene odstavka 1 države članice določijo naslednja varovala:

4.   Ta člen ne vpliva na uporabo mehanizmov kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom v skladu z drugimi določbami prava Unije, vključno z določbami, ki dovoljujejo izjeme ali omejitve.

Ta člen se ne uporablja za obvezno kolektivno upravljanje pravic.

Za mehanizem licenciranja iz tega člena se uporablja člen 7 Direktive 2014/26/EU.

5.   Če država članica v nacionalnem pravu določi mehanizem licenciranja v skladu s tem členom, ta država članica obvesti Komisijo o področju uporabe ustreznih nacionalnih določb, o namenih in vrstah licenc, ki se lahko uvedejo v okviru teh določb, pa tudi o kontaktnih podatkih organizacij, ki podeljujejo licence v skladu s tem mehanizmom licenciranja, ter o načinu pridobitve informacij o licenciranju in možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz točke (c) odstavka 3. Komisija te informacije objavi.

6.   Komisija na podlagi informacij, prejetih v skladu z odstavkom 5 tega člena, in posvetovanj v odboru za stike, ustanovljenem s členom 12(3) Direktive 2001/29/ES, do 10. aprila 2021 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi takih mehanizmov licenciranja iz odstavka 1 tega člena v Uniji, njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, tudi imetnike pravic, ki niso člani organizacije, ki podeljuje licence, ali ki so državljani oziroma rezidenti druge države članice, o njihovi učinkovitosti pri omogočanju razširjanja kulturnih vsebin ter o njihovem vplivu na notranji trg, vključno s čezmejnim opravljanjem storitev in konkurenco. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog, tudi v zvezi s čezmejnim učinkom takih nacionalnih mehanizmov.

1.   Države članice zagotovijo, da avtorji in izvajalci redno in vsaj enkrat letno ter ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja prejmejo posodobljene, relevantne in celovite informacije o izkoriščanju njihovih del in izvedb od tistih strank, ki so jim licencirali svoje pravice ali jih nanje prenesli, oziroma od njihovih pravnih naslednikov, zlasti o načinih izkoriščanja, vseh ustvarjenih prihodkih in plačilu, ki jim pripada.

2.   Države članice zagotovijo, da kadar so pravice iz odstavka 1 nadalje prenesene z licenco, avtorji in izvajalci oziroma njihovi zastopniki na svojo zahtevo prejmejo od pridobiteljev podlicence dodatne informacije, če njihova prva nasprotna pogodbena stranka nima vseh informacij, ki bi bile potrebne za namene iz odstavka 1.

Če se zahtevajo te dodatne informacije, prva nasprotna pogodbena stranka avtorjev in izvajalcev zagotovi informacije o identiteti teh pridobiteljev podlicence.

Države članice lahko določijo, da se vsaka zahteva pridobiteljem podlicence v skladu s prvim pododstavkom predloži neposredno ali posredno prek nasprotne pogodbene stranke avtorja ali izvajalca.

3.   Obveznost iz odstavka 1 mora biti sorazmerna in učinkovita, da v vsakem sektorju zagotovi visoko raven preglednosti. Države članice lahko določijo, da je v ustrezno utemeljenih primerih, kadar bi upravno breme zaradi obveznosti iz odstavka 1 postalo nesorazmerno glede na prihodke, ustvarjene z izkoriščanjem dela ali izvedbe, obveznost omejena na vrste in stopnjo informacij, ki jih je v takih primerih mogoče razumno pričakovati.

4.   Države članice lahko odločijo, da se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja, če avtorjev ali izvajalčev prispevek glede na celotno delo ali izvedbo ni znaten, razen če avtor ali izvajalec dokaže, da zahteva informacije za izvrševanje svojih pravic v skladu s členom 20(1), in zahteva informacije v ta namen.

5.   Države članice lahko določijo, da se za sporazume, za katere veljajo kolektivne pogodbe ali temeljijo na njih, uporabljajo pravila o preglednosti iz ustrezne kolektivne pogodbe, če navedena pravila izpolnjujejo merila iz odstavkov 1 do 4.

6.   Kadar se uporablja člen 18 Direktive 2014/26/EU, se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja za sporazume, ki jih sklenejo subjekti iz točk (a) in (b) člena 3 navedene direktive ali drugi subjekti, za katere veljajo nacionalna pravila za izvajanje navedene direktive.

1.   Države članice zagotovijo, da ima avtor ali izvajalec, ki je podelil izključno licenco ali opravil izključen prenos svojih pravic na delu ali drugem varovanem predmetu varstva, pravico, da v celoti ali delno prekliče licenco ali prenos pravic, kadar delo ali drugi varovani predmeti varstva niso izkoriščeni.

2.   Posebne določbe mehanizma za preklic iz odstavka 1 se lahko predpišejo v nacionalnem pravu, pri čemer se upoštevajo:

Države članice lahko iz uporabe mehanizma za preklic izključijo dela ali druge predmete varstva, če takšna dela ali drugi predmeti varstva običajno vsebujejo prispevke več avtorjev ali izvajalcev.

Države članice lahko določijo, da se mehanizem za preklic lahko izvaja le v določenem časovnem okviru, kadar to omejitev ustrezno utemeljujejo posebnosti sektorja ali vrste dela ali drugega predmeta varstva.

Države članice lahko določijo, da avtorji ali izvajalci namesto preklica licence ali prenosa pravic lahko prekličejo izključnost pogodbe.

3.   Države članice določijo, da se preklic iz odstavka 1 lahko izvaja le v razumnem času po licenciranju ali prenosu pravic. Avtor ali izvajalec obvesti osebo, ki so ji bile pravice licencirane ali nanjo prenesene, ter določi ustrezen rok, do katerega poteka izkoriščanje licenciranih ali prenesenih pravic. Po izteku tega roka se lahko avtor ali izvajalec odloči, da bo preklical izključnost pogodbe, namesto da bi preklical licenco ali prenos pravic.

4.   Odstavek 1 se ne uporablja, če je neizkoriščanje pravic pretežno posledica okoliščin, za katere je mogoče razumno pričakovati, da jih bo avtor ali izvajalec odpravil.

5.   Države članice lahko določijo, da je vsaka pogodbena določba, ki odstopa od mehanizma za preklic iz odstavka 1, izvršljiva le, če temelji na kolektivni pogodbi.

1.   Države članice zagotovijo, da so vse pogodbene določbe, ki preprečujejo skladnost s členi 19, 20 in 21, neizvršljive zoper avtorje in izvajalce.

2.   Države članice določijo, da se členi 18 do 22 te direktive ne uporabljajo za avtorje računalniškega programa v smislu člena 2 Direktive 2009/24/ES.

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 7. junija 2021. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice sporočijo Komisiji besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.