Diritto d'autore 2019/0790 SL

„raziskovalna organizacija“ pomeni univerzo, vključno z njenimi knjižnicami, raziskovalno ustanovo ali drug subjekt, katerih glavni cilj je izvajati znanstvene raziskave ali izobraževalne dejavnosti, ki vključujejo tudi izvajanje znanstvenih raziskav:

(a)	na nepridobitni osnovi ali s ponovnim vlaganjem vsega dobička v svoje znanstvene raziskave ali

(b)	na podlagi naloge v javnem interesu, ki jo priznava država članica;

in sicer na način, da dostopa do rezultatov takih znanstvenih raziskav ne more prednostno uživati podjetje, ki izvaja odločilen vpliv na tako organizacijo;

(2)	„besedilno in podatkovno rudarjenje“ pomeni vsako avtomatizirano analitično tehniko, katere namen je analiziranje besedila in podatkov v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, ki vključujejo, a niso omejene na, vzorce, trende in korelacije;

(3)	„ustanova za varstvo kulturne dediščine“ pomeni javno dostopno knjižnico ali muzej, arhiv ali ustanovo za filmsko dediščino ali ustanovo za avdio dediščino;

(4)

„medijska publikacija“ pomeni zbirko, sestavljeno pretežno iz literarnih del novinarske narave, ki lahko vključuje tudi druga dela ali druge predmete varstva in ki:

(a)	predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod enakim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa;

(b)	ima namen splošno javnost obveščati o novicah ali drugih temah ter

(c)	je objavljena v katerem koli mediju na pobudo ponudnika storitve, ki je zanj uredniško odgovoren in ga nadzira.

Periodične publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, se ne štejejo za medijske publikacije za namene te direktive;

(5)	„storitev informacijske družbe“ pomeni storitev v smislu točke (b) člena 1(1) Direktive (EU) 2015/1535;

(6)

„ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu“ pomeni ponudnika storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička.

Ponudniki storitev, kot so nepridobitne spletne enciklopedije, nepridobitne izobraževalne in znanstvene baze, platforme za razvoj in skupno rabo odprtokodne programske opreme, ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2018/1972, spletne tržnice in storitve v oblaku med podjetji ter storitve v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, se ne štejejo za „ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu“ v smislu te direktive.

NASLOV II

UKREPI ZA PRILAGODITEV IZJEM IN OMEJITEV DIGITALNEMU IN ČEZMEJNEMU OKOLJU

Člen 5

Uporaba del in drugih predmetov varstva v dejavnostih digitalnega in čezmejnega poučevanja

1. Države članice določijo izjemo ali omejitev pravic iz točk (a), (b), (d) in (e) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, členov 2 in 3 Direktive 2001/29/ES, člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive, da bi omogočile digitalno uporabo del in drugih predmetov varstva izključno za namen ilustracije pri poučevanju, kolikor to upravičuje nekomercialni namen, ki ga je treba doseči, pod pogojem, da:

(a)	je za tako uporabo odgovorna izobraževalna ustanova, da poteka v njenih prostorih ali drugih prostorih ali prek varnega elektronskega okolja, ki je dostopno zgolj učencem ali študentom izobraževalne ustanove in učiteljskemu osebju, ter

(b)	tako uporabo spremlja navedba vira, vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče.

2. Ne glede na člen 7(1) države članice lahko določijo, da se izjema ali omejitev, sprejeta na podlagi odstavka 1, ne uporablja ali se ne uporablja v zvezi s posebnimi načini uporabe ali vrstami del ali drugih predmetov varstva, kot so gradivo, ki je namenjeno predvsem izobraževalnemu trgu, in notni zapisi, kolikor so ustrezne licence, ki dovoljujejo dejanja iz odstavka 1 tega člena in ustrezajo potrebam in posebnostim izobraževalnih ustanov, na enostaven način na voljo na trgu.

Države članice, ki izkoristijo določbo iz prvega pododstavka tega odstavka, sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so licence, ki dovoljujejo dejanja iz odstavka 1 tega člena, razpoložljive in vidne na ustrezen način za izobraževalne ustanove.

3. Za uporabo del ali drugih predmetov varstva izključno za namen ilustracije pri poučevanju prek varnih elektronskih okolij, opravljeno v skladu z določbami nacionalnega prava, sprejetimi na podlagi tega člena, se šteje, da je potekala izključno v državi članici, v kateri ima izobraževalna ustanova sedež.

4. Države članice lahko določijo pravično nadomestilo za imetnike pravic za uporabo njihovih del ali drugih predmetov varstva v skladu z odstavkom 1.

Člen 8

Uporaba razprodanih del in drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine

1. Države članice zagotovijo, da lahko organizacija za kolektivno upravljanje pravic v skladu s pooblastili imetnikov pravic sklene neizključno licenco za nekomercialne namene z ustanovo za varstvo kulturne dediščine za reproduciranje, distribuiranje, priobčitev javnosti ali dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so trajno v zbirkah ustanove, na voljo javnosti, ne glede na to, ali so vsi imetniki pravic, ki jih zajema licenca, pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje pravic, pod pogojem, da:

(a)	je organizacija za kolektivno upravljanje pravic na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna glede na imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence, ter

(b)	je vsem imetnikom pravic zagotovljeno enako obravnavanje v zvezi z licenčnimi pogoji.

2. Države članice določijo izjemo od ali omejitev pravic iz točk (a), (b), (d) in (e) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, členov 2 in 3 Direktive 2001/29/ES, člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive, s katero ustanovam za varstvo kulturne dediščine za nekomercialne namene dovolijo dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so v trajni zbirki ustanove, na voljo javnosti, pod pogojem, da:

(a)	je navedeno ime avtorja ali drugega določljivega imetnika pravic, razen če se to izkaže za nemogoče, ter

(b)	so taka dela ali drugi predmeti varstva dani na voljo na nekomercialnih spletnih mestih.

3. Države članice zagotovijo, da se izjema ali omejitev iz odstavka 2 uporablja samo za vrste del ali drugih predmetov varstva, za katere kolektivna organizacija za upravljanje pravic, ki izpolnjuje pogoje iz točke (a) odstavka 1, ne obstaja.

4. Države članice zagotovijo, da lahko vsi imetniki pravic kadar koli, enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja iz odstavka 1 ali iz uporabe izjeme ali omejitve iz odstavka 2, bodisi na splošno bodisi v posebnih primerih, vključno po sklenitvi licence ali začetku zadevne uporabe.

5. Delo ali drug predmet varstva se šteje za razprodan, kadar se lahko po razumnih prizadevanjih za ugotovitev, ali je na voljo javnosti, v dobri veri domneva, da celotno delo ali drug predmet varstva ni na voljo javnosti po običajnih trgovinskih kanalih.

Države članice lahko določijo posebne zahteve, kot je presečni datum, za ugotavljanje, ali se lahko dela in drugi predmeti varstva licencirajo v skladu z odstavkom 1 ali uporabijo na podlagi izjeme ali omejitve iz odstavka 2. Take zahteve ne presegajo tistega, kar je potrebno in razumno, ter ne preprečujejo možnosti, da se za zbirko del ali drugih predmetov varstva kot celoto ugotovi, da je razprodana, kadar se lahko razumno domneva, da so vsa dela ali drugi predmeti varstva razprodani.

6. Države članice določijo, da mora licence iz odstavka 1 pridobiti organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki je reprezentativna v državi članici, kjer je ustanovljena ustanova za varstvo kulturne dediščine.

7. Ta člen se ne uporablja za zbirke razprodanih del ali drugih predmetov varstva, če na podlagi razumnih prizadevanj iz odstavka 5 obstajajo dokazi, da so take zbirke pretežno sestavljene iz:

(a)	del ali drugih predmetov varstva – razen kinematografskih ali avdiovizualnih del –, ki so bila prvič objavljena, oziroma če niso bila objavljena, prvič predvajana v tretji državi;

(b)	kinematografskih ali avdiovizualnih del, katerih producenti imajo sedež ali običajno prebivališče v tretji državi, ali

(c)	del ali drugih predmetov varstva državljanov tretjih držav, kadar države članice ali tretje države po razumnih prizadevanjih ni bilo mogoče določiti v skladu s točkama (a) in (b).

Z odstopanjem od prvega pododstavka se ta člen uporablja, kadar je organizacija za kolektivno upravljanje pravic dovolj reprezentativna za imetnike pravic zadevne tretje države v smislu točke (a) odstavka 1.

Člen 10

Ukrepi za obveščanje javnosti

1. Države članice zagotovijo, da so informacije ustanov za varstvo kulturne dediščine, organizacij za kolektivno upravljanje pravic ali ustreznih javnih organov za namene identifikacije razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki jih zajema licenca, podeljena v skladu s členom 8(1), ali ki so uporabljeni na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) ter informacije o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz člena 8(4), ter, takoj ko so na voljo, in kadar je to ustrezno, informacije o strankah licence, zajetih ozemljih in načinih uporabe, trajno, enostavno in učinkovito dostopne na javnem enotnem spletnem portalu najmanj šest mesecev, preden so dela ali drugi predmeti varstva distribuirani, priobčeni javnosti ali dani na voljo javnosti v skladu z licenco ali na podlagi izjeme ali omejitve.

Portal vzpostavi in upravlja Urad Evropske unije za intelektualno lastnino v skladu z Uredbo (EU) št. 386/2012.

2. Države članice zagotovijo, da se, če je to potrebno za splošno ozaveščenost imetnikov pravic, sprejmejo dodatni ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti glede možnosti organizacij za kolektivno upravljanje pravic, da licencirajo dela ali druge predmete varstva v skladu s členom 8, podeljenih licenc, načinov uporabe na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) in možnosti imetnikov pravic iz člena 8(4).

Dodatni ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti iz prvega pododstavka tega odstavka se sprejmejo v državi članici, v kateri se zahteva licenca v skladu s členom 8(1), ali v primeru načinov uporabe na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) v državi članici, kjer ima ustanova za varstvo kulturne dediščine sedež. Če obstajajo dokazi, kot je izvor del ali drugih predmetov varstva, da bi bilo mogoče imetnike pravic učinkoviteje ozaveščati v drugih državah članicah ali tretjih državah, taki ukrepi za obveščanje javnosti zajemajo tudi te države članice in tretje države.

Člen 12

Kolektivno licenciranje z razširjenim učinkom

1. Države članice lahko v zvezi z uporabo na svojem ozemlju in ob upoštevanju varoval iz tega člena zagotovijo, da se lahko, kadar organizacija za kolektivno upravljanje pravic, za katero veljajo nacionalna pravila za izvajanje Direktive 2014/26/EU, v skladu s pooblastili imetnikov pravic, sklenejo licenčni sporazum za izkoriščanje del ali drugih predmetov varstva:

(a)	tovrsten sporazum se lahko razširi, tako da se uporabi tudi za pravice imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da jih zastopa z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom, ali

(b)	ima v zvezi s takim sporazumom organizacija pooblastilo na podlagi zakona oziroma se domneva, da zastopa imetnike pravic, ki organizacije niso ustrezno pooblastili.

2. Države članice zagotovijo, da se mehanizem licenciranja iz odstavka 1 uporablja le na natančno opredeljenih področjih uporabe, kjer je pridobitev dovoljenj od imetnikov pravic na individualni podlagi običajno tako težavna in nepraktična, da je zahtevana izvedba licenciranja malo verjetna, in sicer zaradi narave uporabe ali vrst zadevnih del oziroma drugih ustreznih predmetov varstva, ter da tak mehanizem licenciranja varuje legitimne interese imetnikov pravic.

3. Za namene odstavka 1 države članice določijo naslednja varovala:

(a)	organizacija za kolektivno upravljanje pravic je na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna za imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence za ustrezno državo članico;

(b)	vsem imetnikom pravic je zagotovljeno enako obravnavanje, tudi v zvezi z licenčnimi pogoji;

(c)	imetniki pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki podeljuje licenco, lahko kadar koli enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja, ki je bil vzpostavljen v skladu s tem členom, ter

(d)

sprejmejo se ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti, ki se začnejo izvajati v razumnem obdobju pred uporabo del ali drugih predmetov varstva v okviru licence, in sicer za namene obveščanja imetnikov pravic o možnosti organizacije za kolektivno upravljanje pravic za licenciranje del ali drugih predmetov varstva o tem, da licenciranje poteka v skladu s tem členom, ter o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic, iz točke (c). Ti ukrepi za obveščanje javnosti morajo biti učinkoviti, ne da bi bilo treba vsakega imetnika pravic obvestiti posebej.

4. Ta člen ne vpliva na uporabo mehanizmov kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom v skladu z drugimi določbami prava Unije, vključno z določbami, ki dovoljujejo izjeme ali omejitve.

Ta člen se ne uporablja za obvezno kolektivno upravljanje pravic.

Za mehanizem licenciranja iz tega člena se uporablja člen 7 Direktive 2014/26/EU.

5. Če država članica v nacionalnem pravu določi mehanizem licenciranja v skladu s tem členom, ta država članica obvesti Komisijo o področju uporabe ustreznih nacionalnih določb, o namenih in vrstah licenc, ki se lahko uvedejo v okviru teh določb, pa tudi o kontaktnih podatkih organizacij, ki podeljujejo licence v skladu s tem mehanizmom licenciranja, ter o načinu pridobitve informacij o licenciranju in možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz točke (c) odstavka 3. Komisija te informacije objavi.

6. Komisija na podlagi informacij, prejetih v skladu z odstavkom 5 tega člena, in posvetovanj v odboru za stike, ustanovljenem s členom 12(3) Direktive 2001/29/ES, do 10. aprila 2021 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi takih mehanizmov licenciranja iz odstavka 1 tega člena v Uniji, njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, tudi imetnike pravic, ki niso člani organizacije, ki podeljuje licence, ali ki so državljani oziroma rezidenti druge države članice, o njihovi učinkovitosti pri omogočanju razširjanja kulturnih vsebin ter o njihovem vplivu na notranji trg, vključno s čezmejnim opravljanjem storitev in konkurenco. Temu poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog, tudi v zvezi s čezmejnim učinkom takih nacionalnih mehanizmov.

POGLAVJE 3

Dostop do avdiovizualnih del na platformah videa na zahtevo in njihova razpoložljivost

Člen 14

Dela vizualne umetnosti v javni domeni

Države članice zagotovijo, da, kadar se veljavnost varstva dela vizualne umetnosti izteče, za vsako gradivo, ki izhaja iz dejanja reproduciranja tega dela, ne veljajo avtorska ali sorodne pravice, razen če je gradivo, ki izhaja iz tega dejanja reproduciranja, izvirno v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev.

NASLOV IV

UKREPI ZA OBLIKOVANJE DOBRO DELUJOČEGA TRGA ZA AVTORSKO PRAVICO

POGLAVJE 1

Pravice na publikacijah

Člen 17

Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu

1. Države članice zagotovijo, da ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti za namene te direktive, kadar javnosti omogoči dostop do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo njegovi uporabniki.

Ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu zato pridobi dovoljenje imetnikov pravic iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/29/ES, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, da lahko dela ali druge predmete varstva priobči javnosti ali da na voljo javnosti.

2. Države članice zagotovijo, da kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu pridobi dovoljenje, na primer s sklenitvijo licenčnega sporazuma, to dovoljenje zajema tudi dejanja uporabnikov storitev iz področja uporabe člena 3 Direktive 2001/29/ES, kadar ne delujejo na komercialni podlagi ali kadar njihova dejavnost ne ustvarja znatnih prihodkov.

3. Kadar ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s pogoji iz te direktive izvaja dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se omejitev odgovornosti iz člena 14(1) Direktive 2000/31/ES ne uporablja za primere, ki jih zajema ta člen.

Prvi pododstavek tega odstavka ne vpliva na morebitno uporabo člena 14(1) Direktive 2000/31/ES za te ponudnike storitev za namene, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.

4. Če se dovoljenje ne podeli, so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu odgovorni za nedovoljena dejanja priobčitve javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti, avtorsko varovanih del in drugih predmetov varstva, razen če ponudniki storitev dokažejo, da so:

(a)	si po najboljših močeh prizadevali za pridobitev dovoljenja in

(b)	si po najboljših močeh in v skladu z visokimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti prizadevali, da bi zagotovili nerazpoložljivost specifičnih del in drugih predmetov varstva, za katere so imetniki pravic ponudnikom storitev zagotovili ustrezne in potrebne informacije, in v vsakem primeru

(c)	po prejemu zadostno utemeljenega obvestila imetnikov pravic ravnali hitro, da so odstranili priglašena dela ali druge predmete varstva s svojih spletnih mest ali onemogočili dostop do njih, ter si po najboljših močeh prizadevali preprečiti prihodnja nalaganja na strežnik v skladu s točko (b).

5. Pri ugotavljanju, ali ponudnik storitev izpolnjuje svoje obveznosti iz odstavka 4, in glede na načelo sorazmernosti, se med drugim upoštevajo naslednji elementi:

(a)	vrsto, občinstvo in obseg storitev ter vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki so jih na strežnik naložili uporabniki storitve, ter

(b)	razpoložljivost ustreznih in učinkovitih sredstev in njihovih stroškov za ponudnike storitev.

6. Države članice zagotovijo, da so v primeru novih ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, katerih storitve so bile javnosti v Uniji na voljo manj kot tri leta in katerih letni promet je manjši od 10 milijonov EUR, izračunan v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES (20), pogoji, ki se zanje uporabljajo v okviru ureditve odgovornosti iz odstavka 4, omejeni na skladnost s točko (a) odstavka 4 in da ob prejemu zadostno utemeljenega obvestila hitro onemogočijo dostop do priglašenih del ali drugih predmetov varstva ali odstranijo ta dela ali druge predmete varstva s spletnih mest.

Če povprečno število enkratnih obiskovalcev teh ponudnikov storitev v enem mesecu presega 5 milijonov, izračunano na podlagi prejšnjega koledarskega leta, morajo tudi dokazati, da so si po svojih najboljših močeh prizadevali preprečiti nadaljnja nalaganja priglašenih del in drugih predmetov varstva, za katera so imetniki pravic predložili ustrezne in potrebne informacije, na strežnik.

7. Sodelovanje med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic ne sme povzročiti preprečitve razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, ki ne kršijo avtorske in sorodnih pravic, tudi kadar za takšna dela ali druge predmete varstva velja izjema ali omejitev.

Države članice zagotovijo, da se lahko uporabniki v vsaki državi članici zanesejo na vse naslednje obstoječe izjeme ali omejitve pri nalaganju na strežnik in dajanju na voljo vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki na področju storitev deljenja vsebin na spletu:

(a)	citati, kritika, ocena;

(b)	uporaba v namene karikature, parodije ali pastiša.

8. Uporaba tega člena ne sme privesti do splošne obveznosti spremljanja.

Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu imetnikom pravic na njihovo zahtevo zagotovijo ustrezne informacije o delovanju njihovih praks v zvezi s sodelovanjem iz odstavka 4 in, če so licenčni sporazumi sklenjeni med ponudniki storitev in imetniki pravic, informacije o uporabi vsebin, zajetih v sporazumih.

9. Države članice zagotovijo, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu zagotovijo učinkovit in hiter mehanizem za pritožbe in povrnitev škode, ki je uporabnikom njihovih storitev na voljo v primeru sporov glede odstranitve del ali drugih predmetov varstva, ki so bili naloženi na strežnik, oziroma onemogočenjem dostopa do njih.

Kadar imetniki pravic zahtevajo, da se onemogoči dostop do specifičnih del ali drugih predmetov varstva ali da se ta specifična dela ali drugi predmeti varstva odstranijo, ustrezno utemeljijo svoje zahteve. Pritožbe, predložene v okviru mehanizma iz prvega pododstavka, se obravnavajo brez nepotrebnega odlašanja, odločitve o odstranitvi ali onemogočanju dostopa do na strežnik naloženih vsebin pa so predmet pregleda, ki ga izvajajo ljudje. Države članice zagotovijo tudi, da so na voljo mehanizmi za povrnitev škode v okviru izvensodnega reševanja sporov. Takšni mehanizmi omogočajo nepristransko reševanje sporov in uporabniku ne odvzemajo pravnega varstva, ki ga zagotavlja nacionalno pravo, ter ne posegajo v pravice uporabnikov do uporabe učinkovitih pravnih sredstev pred sodiščem. Države članice tudi zagotovijo, da imajo uporabniki dostop do sodišča ali drugega pristojnega pravosodnega organa za uveljavljanje izjeme ali omejitve avtorske in sorodnih pravic.

Ta direktiva na noben način ne vpliva na zakonite načine uporabe, kot so načini uporabe na podlagi izjem ali omejitev iz prava Unije, in ne vodi v identifikacijo posameznih uporabnikov niti obdelavo osebnih podatkov, razen v skladu z Direktivo 2002/58/ES in Uredbo (EU) 2016/679.

Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu uporabnike v svojih splošnih pogojih obvestijo, da lahko uporabljajo dela in druge predmete varstva v skladu z izjemami ali omejitvami avtorske in sorodnih pravic iz prava Unije.

10. Od 6. junija 2019 Komisija v sodelovanju z državami članicami organizira dialoge z deležniki, v katerih se razpravlja o najboljših praksah za sodelovanje med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic. Komisija ob posvetovanju s ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, imetniki pravic, organizacijami uporabnikov in drugimi ustreznimi deležniki ter ob upoštevanju rezultatov dialogov z deležniki izda smernice o uporabi tega člena, zlasti v zvezi s sodelovanjem iz odstavka 4. Pri razpravi o najboljših praksah se med drugim posebno pozornost nameni potrebi po iskanju ravnovesja med temeljnimi pravicami in uporabo izjem in omejitev. Za namene dialogov z deležniki imajo organizacije uporabnikov dostop do ustreznih informacij ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu o delovanju njihovih praks v zvezi z odstavkom 4.

POGLAVJE 3

Pravično plačilo v pogodbah za izkoriščanje del avtorjev in izvajalcev

Člen 30

Pregled

1. Ne prej kot 7. junija 2026 Komisija izvede pregled te direktive in predloži poročilo o glavnih ugotovitvah Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

Komisija do 7. junija 2024 oceni učinek posebne ureditve odgovornosti iz člena 17, ki se uporablja za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu, katerih letni promet je manjši od 10 milijonov EUR in katerih storitve so bile javnosti v Uniji na voljo manj kot tri leta v skladu s členom 17(6), in, če je primerno, ukrepa v skladu z ugotovitvami iz svoje ocene.

2. Države članice zagotovijo Komisiji vse potrebne informacije za pripravo poročila iz odstavka 1.

Člen 31

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

whereas

(2) Direktive, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, prispevajo k delovanju notranjega trga, zagotavljajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic, olajšujejo ureditev pravic in vzpostavljajo okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja del in drugih varovanih predmetov varstva.
Ta harmonizirani pravni okvir prispeva k dobremu delovanju notranjega trga ter spodbuja inovacije, ustvarjalnost, naložbe in ustvarjanje novih vsebin, tudi v digitalnem okolju, da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga.
Varstvo, ki ga zagotavlja ta pravni okvir, prispeva tudi k doseganju cilja Unije glede spoštovanja in spodbujanja kulturne raznolikosti ter hkrati skupno kulturno dediščino postavlja v ospredje.
V skladu s členom 167(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Unija pri svoji dejavnosti upoštevati kulturne vidike.

- = -

(5) Na področju raziskav, inovacij, izobraževanja in ohranjanja kulturne dediščine digitalne tehnologije omogočajo nove vrste uporab, ki niso jasno zajete v obstoječih pravilih Unije o izjemah in omejitvah.
Poleg tega lahko neobvezna narava izjem in omejitev na teh področjih, kot so določene v direktivah 96/9/ES, 2001/29/ES in 2009/24/ES, negativno vpliva na delovanje notranjega trga.
To je zlasti pomembno z vidika čezmejnih načinov uporabe, ki v digitalnem okolju postajajo vse pomembnejši.
Zato bi bilo treba obstoječe izjeme in omejitve iz prava Unije, ki se nanašajo na znanstvene raziskave, inovacije, poučevanje in ohranjanje kulturne dediščine, ponovno oceniti ob upoštevanju teh novih načinov uporabe.
Uvesti bi bilo treba obvezne izjeme ali omejitve načinov uporabe tehnologij za besedilno in podatkovno rudarjenje, glede ilustracije pri poučevanju v digitalnem okolju in ohranjanje kulturne dediščine.
Obstoječe izjeme in omejitve iz prava Unije bi morale še naprej veljati, vključno za besedilno in podatkovno rudarjenje, izobraževanje in dejavnosti ohranjanja, dokler ne omejujejo obsega obveznih izjem ali omejitev iz te direktive, ki jih morajo države članice prenesti v svoje nacionalno pravo. Direktivi 96/9/ES in 2001/29/ES bi bilo zato treba spremeniti.

- = -

(7) Varstvo tehničnih ukrepov, kot je določeno v Direktivi 2001/29/ES, ostaja bistvenega pomena za zagotavljanje varstva in učinkovitega izvrševanja pravic, ki so avtorjem in drugim imetnikom pravic priznane s pravom Unije.
Takšno varstvo je treba ohraniti ter hkrati zagotoviti, da uporaba tehničnih ukrepov ne bo preprečila rabe izjem in omejitev iz te direktive.
Imetniki pravic bi morali imeti možnost, da to zagotovijo s prostovoljnimi ukrepi. Še naprej bi morali imeti možnost izbire ustreznih sredstev, s katerimi bi upravičencem do izjem in omejitev iz te direktive omogočili, da se sklicujejo nanje.
V odsotnosti prostovoljnih ukrepov bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe v skladu s prvim pododstavkom člena 6(4) Direktive 2001/29/ES, tudi kadar so dela in drugi predmeti varstva javnosti na voljo prek storitev na zahtevo.

- = -

(8) Nove tehnologije omogočajo avtomatizirano računalniško analizo informacij v digitalni obliki, na primer besedil, zvočnega ali slikovnega gradiva ali podatkov, za kar se v splošnem uporablja izraz besedilno in podatkovno rudarjenje.
Besedilno in podatkovno rudarjenje omogoča obdelavo velikih količin informacij za pridobivanje novega znanja in odkrivanje novih trendov.
Tehnologije za besedilno in podatkovno rudarjenje so razširjene v vseh vejah digitalnega gospodarstva, vendar se v splošnem priznava, da lahko besedilno in podatkovno rudarjenje v splošnem koristi predvsem raziskovalni skupnosti in pri tem podpira inovativnost.
Te tehnologije koristijo univerzam in drugim raziskovalnim organizacijam ter ustanovam za varstvo kulturne dediščine, saj bi lahko izvajale tudi raziskave v okviru svojih glavnih dejavnosti.
Vendar se v Uniji take raziskovalne organizacije in ustanove soočajo s pravno negotovostjo v zvezi s tem, v kolikšni meri lahko izvajajo besedilno in podatkovno rudarjenje po vsebinah.
V nekaterih primerih lahko besedilno in podatkovno rudarjenje vključuje dejanja, varovana z avtorsko pravico, s pravico sui generis pravico izdelovalca podatkovnih baz ali z obema, zlasti reproduciranje del in drugih predmetov varstva, pridobivanje izvlečkov vsebine podatkovnih zbirk ali oboje, kar se zgodi na primer, kadar se podatki normalizirajo v postopku besedilnega in podatkovnega rudarjenja.
Kadar se ne uporabi nobena izjema ali omejitev, morajo za takšna dejanja imetniki pravic dati dovoljenje.

- = -

(11) Pravno negotovost v zvezi z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem bi bilo treba odpraviti z določitvijo obvezne izjeme za univerze in druge raziskovalne organizacije ter za ustanove za varstvo kulturne dediščine za izključno pravico reproduciranja in pravico do preprečitve pridobivanja izvlečkov iz podatkovnih zbirk.
V skladu z veljavno raziskovalno politiko Unije, ki univerze in raziskovalne inštitute spodbuja k razvoju sodelovanja z zasebnim sektorjem, bi morale biti raziskovalne organizacije upravičene do te izjeme tudi tedaj, ko bi svoje raziskovalne dejavnosti izvajale v okviru javno-zasebnih partnerstev.
Raziskovalne organizacije in ustanove za varstvo kulturne dediščine bi morale ostati upravičenke do te izjeme, vendar bi morale imeti možnost, da se pri izvajanju besedilnega in podatkovnega rudarjenja oprejo na svoje zasebne partnerje, vključno z uporabo njihovih tehnoloških orodij.

- = -

(19) Točka (a) člena 5(3) Direktive 2001/29/ES državam članicam omogoča, da uvedejo izjemo za pravice reproduciranja, priobčitev javnosti in dajanje na voljo javnosti del ali drugih predmetov varstva, ali omejitev teh pravic, tako da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami izključno za namen ilustracije pri poučevanju.
Poleg tega točka (b) člena 6(2) in točka (b) člena 9 Direktive 96/9/ES dovoljujeta uporabo podatkovne zbirke in pridobivanje izvlečkov bistvenega dela njene vsebine za namen ilustracije pri poučevanju.
Obseg teh izjem ali omejitev pri digitalnih načinih uporabe ni jasno določeno. Poleg tega ni povsem jasno, ali bi se te izjeme ali omejitve uporabljale tudi pri poučevanju preko spleta in na daljavo. Prav tako v obstoječem pravnem okviru ni določb o čezmejnem učinku.
Ta situacija bi lahko ovirala razvoj digitalno podprtih dejavnosti poučevanja in učenja na daljavo. Zato je potrebna uvedba nove obvezne izjeme ali omejitve, s katero bi se izobraževalnim ustanovam zagotovila popolna pravna varnost glede uporabe del ali drugih predmetov varstva pri digitaliziranih dejavnostih poučevanja, vključno s spletnim in čezmejnim poučevanjem.

- = -

(20) Učenje na daljavo in čezmejni izobraževalni programi se razvijajo predvsem na visokošolski ravni, digitalna orodja in viri pa se vse pogosteje uporabljajo na vseh ravneh izobraževanja, zlasti z namenom izboljšanja in oplemenitenja učne izkušnje.
Izjema ali omejitev iz te direktive bi torej morala koristiti vsem izobraževalnim ustanovam, ki jih priznava država članica, tudi tistim, ki nudijo osnovnošolsko, srednješolsko, poklicno in visokošolsko izobraževanje.
Uporabljati bi se morala samo, če so načini uporabe upravičeni z nekomercialnim namenom določene dejavnosti poučevanja.
Organizacijska struktura in način financiranja izobraževalne ustanove ne bi smela biti odločilna dejavnika pri določanju, ali je dejavnost komercialne narave.

- = -

(21) Izjemo ali omejitev iz te direktive izključno za namen ilustracije pri poučevanju bi bilo treba razumeti tako, da zajema digitalne načine uporabe del ali drugih predmetov varstva v podporo, oplemenitenje ali dopolnitev poučevanja, vključno z učnimi dejavnostmi.
Distribuiranje programske opreme, dovoljena na podlagi te izjeme ali omejitve, bi morala biti omejena na digitalni prenos programske opreme.
V večini primerov bi torej pojem ilustracije pomenil uporabo samo delov ali izvlečkov del, ki ne bi smela nadomestiti nakupa materialov, namenjenih predvsem izobraževalnemu trgu.
Države članice bi morale pri izvajanju izjeme ali omejitve še naprej imeti možnost, da za različne vrste del ali drugih predmetov varstva na uravnotežen način navedejo delež del ali drugih predmetov varstva, ki se lahko uporabljajo izključno za namen ilustracije pri poučevanju.
Načine uporabe, dovoljene v okviru izjeme ali omejitve, bi bilo treba razumeti kot izpolnjevanje specifičnih potreb invalidnih oseb po dostopnosti v kontekstu ilustracije pri poučevanju.

- = -

(22) Uporaba del ali drugih predmetov varstva, zajeta v izjemi ali omejitvi izključno za namen ilustracije pri poučevanju iz te direktive, bi morala biti omejena na dejavnosti poučevanja in učne dejavnosti, za izvajanje katerih so odgovorne izobraževalne ustanove, vključno med preverjanji znanja ali dejavnostmi poučevanja, ki potekajo zunaj prostorov izobraževalnih ustanov, na primer v muzeju, knjižnici ali drugi ustanovi za varstvo kulturne dediščine, ter omejena na tisto, kar je potrebno za doseganje cilja teh dejavnosti.
Izjema ali omejitev bi morala zajemati načine uporabe del ali drugih predmetov varstva v razredu ali na drugih mestih prek digitalnih sredstev, na primer elektronske table ali digitalnih naprav, ki bi bile lahko povezani z internetom, kot tudi načine uporabe na daljavo prek varnih elektronskih okolij, kot je v okviru spletnih tečajev ali dostopa do učnega gradiva, ki dopolnjuje določen tečaj.
Varna elektronska okolja bi bilo treba razumeti kot digitalna okolja za poučevanje in učenje, do katerih je dostop omejen na učiteljsko osebje izobraževalne ustanove ter učence ali študente, vpisane v študijski program, zlasti prek ustreznih avtentikacijskih postopkov, vključno z avtentikacijo z geslom.

- = -

(23) Za lažjo uporabo del in drugih predmetov varstva v izobraževalne namene so v številnih državah članicah vzpostavljene različne ureditve, ki temeljijo na izvajanju izjeme ali omejitve iz Direktive 2001/29/ES ali licenčnih sporazumih, ki zajemajo nadaljnje načine uporabe.
Takšne ureditve so bile običajno razvite ob upoštevanju potreb izobraževalnih ustanov in na različnih ravneh izobraževanja.
Medtem ko je bistvenega pomena harmonizirati obseg nove obvezne izjeme ali omejitve glede digitalnih načinov uporabe in dejavnosti čezmejnega poučevanja, se načini izvajanja lahko med posameznimi državami članicami razlikujejo, kolikor ne ovirajo učinkovite uporabe izjeme ali omejitve ali čezmejnih načinov uporabe.
Države članice bi morale na primer imeti možnost zahtevati, da uporaba del ali drugih predmetov varstva vsebine spoštuje moralne pravice avtorjev in izvajalcev.
To bi moralo državam članicam omogočiti, da nadgradijo obstoječe dogovore, sklenjene na nacionalni ravni.
Zlasti bi se države članice lahko odločile, da uporabo izjeme ali omejitve v celoti ali delno pogojujejo z razpoložljivostjo ustreznih licenc, ki zajemajo najmanj enake načine uporabe kakor tiste, ki so dovoljeni na podlagi izjeme ali omejitve.
Države članice bi morale zagotoviti, da v primeru, ko licence le delno zajemajo načine uporabe, dovoljene v okviru izjeme ali omejitve, izjema ali omejitev ostane veljavna za vse druge načine uporabe.

- = -

(35) Za vse imetnike pravic bi morali biti na voljo ustrezna varovala, pri čemer bi imetniki pravic morali imeti možnost, da izključijo uporabo mehanizmov licenciranja ali izjem ali omejitev, ki jih uvaja ta direktiva za uporabo razprodanih del ali drugih predmetov varstva, v zvezi z vsemi svojimi deli ali drugimi predmeti varstva, v zvezi z vsemi licencami ali vsemi načini uporabe na podlagi izjeme ali omejitve, v zvezi z določenimi deli ali drugimi predmeti varstva ali v zvezi s posameznimi licencami ali načini uporabe na podlagi izjeme ali omejitve, in sicer kadar koli pred ali med veljavnostjo licence ali pred ali med uporabo v okviru izjeme ali omejitve.
Pogoji, ki urejajo navedene mehanizme licenciranja, ne bi smeli vplivati na njihov praktični pomen za ustanove za varstvo kulturne dediščine.
Pomembno je, da kadar imetnik pravic izključi uporabo takih mehanizmov ali take izjeme za eno ali več del ali drugih predmetov varstva ali njihove omejitve, vsi potekajoči načini uporabe prenehajo v razumnem obdobju, in da v primeru, ko gre za načine uporabe na podlagi kolektivne licence, organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ko je obveščena, preneha s podeljevanjem licenc za zadevne načine uporabe. Če se imetniki pravic odločijo za tako izključitev, to ne bi smelo vplivati na njihove zahtevke za plačilo dejanske uporabe dela ali drugega predmeta varstva v okviru licence.

- = -

(38) Pri določanju, ali so dela ali drugi predmeti varstva razprodani, bi si bilo treba razumno prizadevati za oceno njihove razpoložljivosti za javnost po običajnih trgovinskih kanalih, pri čemer bi bilo treba upoštevati značilnosti posameznega dela ali drugega predmeta varstva ali posamezne zbirke del ali drugih predmetov varstva.
Države članice bi morale imeti možnost, da svobodno določijo dodelitev odgovornosti za to razumno prizadevanje.
Razumnega prizadevanja se ne bi smelo večkrat ponavljati, vendar bi moralo upoštevati tudi vse lahko dostopne dokaze o prihodnji razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva po običajnih trgovinskih kanalih.
Ocena vsakega posameznega dela bi morala biti potrebna le, če je to razumno glede na razpoložljivost ustreznih informacij, verjetnost komercialne razpoložljivosti in pričakovane stroške prenosa.
Preverjanje razpoložljivosti dela ali drugih predmetov varstva bi se običajno moralo izvajati v državi članici, kjer ima sedež ustanova za varstvo kulturne dediščine, razen če se čezmejno preverjanje šteje za razumno, na primer, kadar so na voljo lahko dostopne informacije, da je bilo literarno delo prvič objavljeno v dani jezikovni različici v drugi državi članici.
V številnih primerih je mogoče status razprodane zbirke del ali drugih predmetov varstva določiti s sorazmernim mehanizmom, kot je vzorčenje.
Omejena razpoložljivost dela ali drugih predmetov varstva, kot je na primer razpoložljivost v trgovinah z rabljenim blagom, ali teoretična možnost pridobitve licence za delo ali drug predmet varstva, se ne bi smela šteti za razpoložljivost za javnost po običajnih trgovinskih kanalih.

- = -

(41) Informacije o tekoči in prihodnji uporabi razprodanih del in drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine na podlagi te direktive in ureditvah, ki so vzpostavljene za vse imetnike pravic, da bi lahko izključili uporabo licenc ali izjeme za njihova dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve, bi morale biti pred in med uporabo v skladu z licenco ali izjemo ali omejitvijo, kakor je primerno, ustrezno objavljene.
To obveščanje je zlasti pomembno, kadar uporaba poteka prek meja na notranjem trgu.
Zato je primerno določiti enoten, javno dostopen spletni portal za Unijo, da bi bile te informacije javnosti na voljo v razumnem roku pred začetkom uporabe.
Ta portal bi moral imetnikom pravic omogočiti, da lažje izključijo uporabo licenc ali izjeme za svoja dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve.
Z Uredbo (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino pooblaščen za nekatere naloge in dejavnosti, ki se financirajo iz njegovih lastnih proračunskih sredstev in katerih namen je olajšati in podpirati dejavnosti nacionalnih organov, zasebnega sektorja in institucij Unije pri boju proti kršitvam pravic intelektualne lastnine, vključno s preprečevanjem teh kršitev.
Zato je primerno navedenemu uradu zaupati nalogo, da vzpostavi in upravlja portal, na katerem bi bile te informacije na voljo.

- = -

(48) Države članice bi morale poskrbeti za ustrezna varovala, s katerimi bi varovale legitimne interese imetnikov pravic, ki niso pooblastili organizacije, ki ponuja licenco, in ki ta varovala uporabljajo na nediskriminatoren način.
Posebej za utemeljitev razširjenega učinka mehanizmov bi morala biti takšna organizacija na podlagi pooblastil imetnikov pravic dovolj reprezentativna za vrste del ali drugih predmetov varstva ter za pravice, ki so predmet licence.
Države članice bi morale določiti zahteve, ki bi jih te organizacije morale izpolniti, da bi se štele kot dovolj reprezentativne, ob upoštevanju kategorije pravic, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje pravic upravlja, zmožnost organizacije, da pravice učinkovito upravlja, ustvarjalni sektor, v katerem deluje, ter tudi, ali organizacija pokriva večje število imetnikov pravic za ustrezno vrsto del ali drugih predmetov varstva, ki so dali svoje pooblastilo za licenciranje ustrezne vrste uporabe, v skladu z Direktivo 2014/26/EU.
Zaradi pravne varnosti in zaupanja v mehanizme bi morale države članice imeti možnost, da odločijo, kdo bo nosil odgovornost v zvezi z načini uporabe, ki se dovolijo z licenčnim sporazumom.
Vse imetnike pravic, katerih dela se na podlagi licence izkoriščajo, je treba enako obravnavati, zlasti pri dostopu do informacij o licenciranju in delitvi prihodkov.
Ukrepi za obveščanje javnosti bi morali biti ves čas trajanja licence učinkoviti in ne bi smeli nalagati nesorazmernega upravnega bremena uporabnikom, organizacijam za kolektivno upravljanje pravic ali imetnikom pravic, ne da bi morali posamezne imetnike pravice individualno obveščati.

- = -

(55) Priznati je treba organizacijski in finančni prispevek založnikov pri proizvodnji medijskih publikacij ter ju dodatno spodbujati, da se zagotovi trajnostnost založniške panoge in s tem razpoložljivost zanesljivih informacij.
Zato je treba na ravni Unije določiti harmonizirano pravno varstvo za medijske publikacije, ki jih za spletne načine uporabe koristijo ponudniki storitev informacijske družbe, ki e vplivajo na obstoječa pravila o avtorski pravici v pravu Unije, ki veljajo za posamezne uporabnike za zasebne ali nekomercialne načine uporabe medijskih publikacij, tudi kadar jih ti uporabniki delijo na spletu.
Tako varstvo bi bilo treba učinkovito zagotavljati tako, da bi v pravu Unije uvedli avtorski sorodne pravice za reproduciranje medijskih publikacij – in njihovo dajanje na voljo javnosti –, ki bi jih objavili založniki s sedežem v državi članici, da bi jih lahko za spletne načine uporabe koristili ponudniki storitev informacijske družbe v smislu Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (13).
Pravno varstvo za medijske publikacije iz te direktive bi moralo koristiti založnikom s sedežem v državi članici, ki imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Uniji.

- = -

(56) Za namene te direktive je treba opredeliti pojem medijskih publikacij tako, da bo zajemal le novinarske publikacije, ki se objavijo v katerem koli mediju, tudi na papirju, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki v okviru prava Unije pomeni zagotavljanje storitev.
Medijske publikacije, ki jih je treba pokriti, na primer vključujejo dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa, vključno z revijami na osnovi naročnine, in novičarska spletna mesta.
Medijske publikacije vsebujejo predvsem literarna dela, vendar vse pogosteje vključujejo druge vrste del in drugih predmetov varstva, zlasti fotografije in videoposnetke.
Periodičnih publikacij, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smelo zajemati varstvo, ki se prizna medijskim publikacijam na podlagi te direktive.
To tudi ne bi smelo veljati za spletna mesta, kot so blogi, ki zagotavljajo informacije kot del dejavnosti, ki se ne izvaja v okviru pobude, uredniške odgovornosti in nadzora ponudnika storitev, kot je časopisni založnik.

- = -

(57) Za pravice, ki se s to direktivo podeljujejo založnikom medijskih publikacij, bi moralo veljati enako področje uporabe kot za pravice do reproduciranja in dajanja na voljo javnosti, določene v Direktivi 2001/29/ES, kolikor to zadeva spletne načine uporabe ponudnikov storitev informacijske družbe.
Pravice, ki se podelijo založnikom medijskih publikacij, ne bi smele zajemati dejanj vstavljanja hiperpovezav.
Prav tako se ne bi smele nanašati na sama dejstva, o katerih se poroča v medijskih publikacijah.
Za te pravice iz te direktive bi morale veljati tudi enake določbe o izjemah in omejitvah kot za tiste, ki se uporabljajo za pravice, določene v Direktivi 2001/29/ES, vključno z izjemo v primeru citiranja, kot je kritika ali ocena iz točke (d) člena 5(3) navedene direktive.

- = -

(62) Nekatere storitve informacijske družbe so že v okviru običajne uporabe zasnovane tako, da javnosti omogočajo dostop do avtorsko varovanih vsebin ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.
Opredelitev ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu iz te uredbe bi morala zajemati samo spletne storitve, ki so na trgu spletnih vsebin pomembne, ker so konkurenčne drugim storitvam spletnih vsebin, kot so spletne storitve avdio in video prenosov za isto občinstvo. Glavni namen ali eden glavnih namenov storitev, ki jih zajema ta direktiva, je shranjevati in uporabnikom omogočiti, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene neposrednega ali posrednega ustvarjanja dobička, tako da jih urejajo in promovirajo, da bi, tudi s kategorizacijo in uporabo ciljne promocije, pritegnili širšo javnost.
Takšne storitve ne bi smele zajemati storitev, katerih glavni namen ni omogočiti uporabnikom, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene ustvarjanja dobička s to dejavnostjo. Med te storitve na primer spadajo storitve elektronske komunikacije v smislu Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter ponudniki storitev v oblaku med podjetji in storitev v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, kot so platforme za shranjevanje vsebin tretjih strani (cyberlocker), ali spletne tržnice, katerih glavna dejavnost je spletna prodaja na drobno in ki ne omogočajo dostopa do avtorsko varovanih vsebin.

- = -

(64) Primerno je, da se v tej direktivi pojasni, da ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu izvajajo dejanje priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, ko tej omogočajo, da dostopa do avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.
Zato bi morali ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobiti dovoljenje ustreznih imetnikov pravic, tudi z licenčnim sporazumom.
To ne vpliva na pojem priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti drugje v okviru prava Unije in tudi ne na morebitno uporabo člena 3(1) in (2) Direktive 2001/29/ES za druge ponudnike storitev, ki uporabljajo avtorsko varovane vsebine.

- = -

(65) Kadar so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu v skladu s pogoji iz te direktive odgovorni za dejanja priobčitve javnosti ali dajanje na voljo javnosti, se člen 14(1) Direktive 2000/31/ES ne uporablja za odgovornost, ki izhaja iz določbe te direktive o uporabi varovane vsebine s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu.
To ne bi smelo vplivati na uporabo člena 14(1) Direktive 2000/31/ES za te ponudnike storitev za namene, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.

- = -

(67) Podobno kot člen 16(2) Direktive 2014/26/EU, ta direktiva določa pravila glede novih spletnih storitev.
Namen pravil iz te direktive je upoštevati posebni primer zagonskih podjetij, ki vsebine, ki jih na strežnik nalagajo uporabniki, uporabljajo za razvoj novih poslovnih modelov.
Posebna ureditev, ki se uporablja za nove ponudnike storitev z majhnim prometom in občinstvom, bi morala koristiti pravim novim podjetjem, zato bi se morala nehati uporabljati tri leta po tem, ko bi bile njihove storitve prvič na voljo na spletu v Uniji.
Ne bi je smeli zlorabljati za dogovore, katerih namen je razširiti njene koristi preko prvih treh let.
Predvsem se ne bi smela uporabljati za novo ustvarjene storitve ali storitve, ki se ponujajo pod novim imenom, s katerimi pa se izvaja dejavnost že obstoječega ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu, ki te ureditve ne bi mogel več uporabljati ali je ne uporablja več.

- = -

(69) Kadar ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu pridobijo dovoljenja za uporabo vsebin, ki jih na strežnik naložijo uporabniki storitve, preko svoje storitve, tudi na podlagi licenčnih sporazumov, bi morala ta dovoljenja zajemati tudi dejanja, povezana z avtorsko pravico, v zvezi z nalaganjem na strežnik s strani uporabnikov v okviru dovoljenja, danega ponudnikom storitev, vendar le v primerih, ko ti uporabniki delujejo v nekomercialne namene, kot je skupna raba njihovih vsebin brez pridobitnega namena, ali kadar prihodki, ki jih ustvarijo z nalaganjem na strežnik, niso pomembni glede na ustrezna dejanja uporabnikov, povezana z avtorsko pravico, za katero so kriti s temi dovoljenji.
Kadar imetniki pravic izrecno dovolijo uporabnikom, da na strežnik naložijo in dajo javnosti na voljo dela ali druge predmete varstva preko storitve deljenja vsebin na spletu, je dejanje priobčitve storitve javnosti ponudniku storitve dovoljeno v okviru dovoljenja, ki ga da imetnik pravic.
Vendar pa v korist ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu ne bi smeli domnevati, da so njihovi uporabniki uredili vse ustrezne pravice.

- = -

(71) Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami čim prej po datumu začetka veljavnosti te direktive organizirati dialog med deležniki, da bi zagotovili enotno izvajanje obveznosti sodelovanja med ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu in imetniki pravic ter opredelili najboljše prakse v zvezi z ustreznimi panožnimi standardi poklicne skrbnosti.
V ta namen bi se morala Komisija posvetovati z ustreznimi deležniki, vključno z organizacijami uporabnikov in ponudniki tehnologij, ter upoštevati razvoj na trgu.
Organizacije uporabnikov bi morale imeti tudi dostop do informacij o ukrepih za upravljanje spletnih vsebin, ki jih izvajajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu.

- = -

(74) Avtorji in izvajalci potrebujejo informacije za oceno ekonomske vrednosti svojih pravic, ki so harmonizirane na podlagi prava Unije.
To še posebej velja, če fizične osebe podeljujejo licenco ali prenesejo pravice za namene izkoriščanja v zameno za plačilo. Ta potreba ne nastane, ko je izkoriščanje prenehalo ali ko je avtor ali izvajalec podelil licenco splošni javnosti brez plačila.

- = -

keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

Diritto d'autore 2019/0790 SL