Diritto d'autore 2019/0790 SL

„raziskovalna organizacija“ pomeni univerzo, vključno z njenimi knjižnicami, raziskovalno ustanovo ali drug subjekt, katerih glavni cilj je izvajati znanstvene raziskave ali izobraževalne dejavnosti, ki vključujejo tudi izvajanje znanstvenih raziskav:

(a)	na nepridobitni osnovi ali s ponovnim vlaganjem vsega dobička v svoje znanstvene raziskave ali

(b)	na podlagi naloge v javnem interesu, ki jo priznava država članica;

in sicer na način, da dostopa do rezultatov takih znanstvenih raziskav ne more prednostno uživati podjetje, ki izvaja odločilen vpliv na tako organizacijo;

(2)	„besedilno in podatkovno rudarjenje“ pomeni vsako avtomatizirano analitično tehniko, katere namen je analiziranje besedila in podatkov v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, ki vključujejo, a niso omejene na, vzorce, trende in korelacije;

(3)	„ustanova za varstvo kulturne dediščine“ pomeni javno dostopno knjižnico ali muzej, arhiv ali ustanovo za filmsko dediščino ali ustanovo za avdio dediščino;

(4)

„medijska publikacija“ pomeni zbirko, sestavljeno pretežno iz literarnih del novinarske narave, ki lahko vključuje tudi druga dela ali druge predmete varstva in ki:

(a)	predstavlja posamezni del v periodični ali redno posodabljani publikaciji pod enakim naslovom, kot je časopis ali revija splošnega ali posebnega interesa;

(b)	ima namen splošno javnost obveščati o novicah ali drugih temah ter

(c)	je objavljena v katerem koli mediju na pobudo ponudnika storitve, ki je zanj uredniško odgovoren in ga nadzira.

Periodične publikacije, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, se ne štejejo za medijske publikacije za namene te direktive;

(5)	„storitev informacijske družbe“ pomeni storitev v smislu točke (b) člena 1(1) Direktive (EU) 2015/1535;

(6)

„ponudnik storitev deljenja vsebin na spletu“ pomeni ponudnika storitve informacijske družbe, katere glavni namen ali eden od glavnih namenov je shranjevati večjo količino avtorsko varovanih del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, in javnosti ponujati dostop do njih, ki jih organizira in promovira za namene ustvarjanja dobička.

Ponudniki storitev, kot so nepridobitne spletne enciklopedije, nepridobitne izobraževalne in znanstvene baze, platforme za razvoj in skupno rabo odprtokodne programske opreme, ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2018/1972, spletne tržnice in storitve v oblaku med podjetji ter storitve v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, se ne štejejo za „ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu“ v smislu te direktive.

NASLOV II

UKREPI ZA PRILAGODITEV IZJEM IN OMEJITEV DIGITALNEMU IN ČEZMEJNEMU OKOLJU

Člen 3

Besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja

1. Države članice določijo izjemo od pravic iz točke (a) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, člena 2 Direktive 2001/29/ES in člena 15(1) te direktive za reprodukcije in pridobivanje izvlečkov vsebine, ki jih opravijo raziskovalne organizacije in ustanove za varstvo kulturne dediščine, da bi za namene znanstvenega raziskovanja izvajale besedilno in podatkovno rudarjenje na delih ali drugih predmetih varstva, do katerih imajo zakonit dostop.

2. Kopije del ali drugih predmetov varstva, narejene v skladu z odstavkom 1, se shranijo z ustrezno ravnjo varnosti in se lahko hranijo za namene znanstvenega raziskovanja, vključno za preverjanje rezultatov raziskav.

3. Imetniki pravic imajo pravico, da uporabijo ukrepe za zagotovitev varnosti in celovitosti omrežij in podatkovnih zbirk, kjer gostujejo dela ali drugi predmeti varstva. Taki ukrepi ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

4. Države članice spodbujajo imetnike pravic, raziskovalne organizacije ter ustanove za varstvo kulturne dediščine k opredelitvi skupno dogovorjenih najboljših praks o uporabi obveznosti in ukrepov iz odstavka 2 oziroma 3.

Člen 4

Izjema ali omejitev za besedilno in podatkovno rudarjenje

1. Države članice določijo izjemo ali omejitev pravic iz točke (a) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, člena 2 Direktive 2001/29/ES, točk (a) in (b) člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive za reprodukcije in izvlečke zakonito dostopnih del ali drugih predmetov varstva za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

2. Reprodukcije in izvlečki iz odstavka 1 se lahko hranijo tako dolgo, kot je potrebno za namene besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

3. Izjema ali omejitev iz odstavka 1 se uporablja, če si imetniki pravic za dela in druge predmete varstva iz navedenega odstavka niso izrecno in na ustrezen način pridržali uporabe, kot so strojno berljiva sredstva v primeru vsebine, ki je javno dostopna prek spleta.

4. Ta direktiva ne posega v uporabo člena 3 te direktive.

Člen 8

Uporaba razprodanih del in drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine

1. Države članice zagotovijo, da lahko organizacija za kolektivno upravljanje pravic v skladu s pooblastili imetnikov pravic sklene neizključno licenco za nekomercialne namene z ustanovo za varstvo kulturne dediščine za reproduciranje, distribuiranje, priobčitev javnosti ali dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so trajno v zbirkah ustanove, na voljo javnosti, ne glede na to, ali so vsi imetniki pravic, ki jih zajema licenca, pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje pravic, pod pogojem, da:

(a)	je organizacija za kolektivno upravljanje pravic na podlagi svojih pooblastil dovolj reprezentativna glede na imetnike pravic v ustrezni vrsti del ali drugih predmetov varstva ter pravic, ki so predmet licence, ter

(b)	je vsem imetnikom pravic zagotovljeno enako obravnavanje v zvezi z licenčnimi pogoji.

2. Države članice določijo izjemo od ali omejitev pravic iz točk (a), (b), (d) in (e) člena 5 in člena 7(1) Direktive 96/9/ES, členov 2 in 3 Direktive 2001/29/ES, člena 4(1) Direktive 2009/24/ES in člena 15(1) te direktive, s katero ustanovam za varstvo kulturne dediščine za nekomercialne namene dovolijo dajanje razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki so v trajni zbirki ustanove, na voljo javnosti, pod pogojem, da:

(a)	je navedeno ime avtorja ali drugega določljivega imetnika pravic, razen če se to izkaže za nemogoče, ter

(b)	so taka dela ali drugi predmeti varstva dani na voljo na nekomercialnih spletnih mestih.

3. Države članice zagotovijo, da se izjema ali omejitev iz odstavka 2 uporablja samo za vrste del ali drugih predmetov varstva, za katere kolektivna organizacija za upravljanje pravic, ki izpolnjuje pogoje iz točke (a) odstavka 1, ne obstaja.

4. Države članice zagotovijo, da lahko vsi imetniki pravic kadar koli, enostavno in učinkovito izključijo svoja dela ali druge predmete varstva iz mehanizma licenciranja iz odstavka 1 ali iz uporabe izjeme ali omejitve iz odstavka 2, bodisi na splošno bodisi v posebnih primerih, vključno po sklenitvi licence ali začetku zadevne uporabe.

5. Delo ali drug predmet varstva se šteje za razprodan, kadar se lahko po razumnih prizadevanjih za ugotovitev, ali je na voljo javnosti, v dobri veri domneva, da celotno delo ali drug predmet varstva ni na voljo javnosti po običajnih trgovinskih kanalih.

Države članice lahko določijo posebne zahteve, kot je presečni datum, za ugotavljanje, ali se lahko dela in drugi predmeti varstva licencirajo v skladu z odstavkom 1 ali uporabijo na podlagi izjeme ali omejitve iz odstavka 2. Take zahteve ne presegajo tistega, kar je potrebno in razumno, ter ne preprečujejo možnosti, da se za zbirko del ali drugih predmetov varstva kot celoto ugotovi, da je razprodana, kadar se lahko razumno domneva, da so vsa dela ali drugi predmeti varstva razprodani.

6. Države članice določijo, da mora licence iz odstavka 1 pridobiti organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki je reprezentativna v državi članici, kjer je ustanovljena ustanova za varstvo kulturne dediščine.

7. Ta člen se ne uporablja za zbirke razprodanih del ali drugih predmetov varstva, če na podlagi razumnih prizadevanj iz odstavka 5 obstajajo dokazi, da so take zbirke pretežno sestavljene iz:

(a)	del ali drugih predmetov varstva – razen kinematografskih ali avdiovizualnih del –, ki so bila prvič objavljena, oziroma če niso bila objavljena, prvič predvajana v tretji državi;

(b)	kinematografskih ali avdiovizualnih del, katerih producenti imajo sedež ali običajno prebivališče v tretji državi, ali

(c)	del ali drugih predmetov varstva državljanov tretjih držav, kadar države članice ali tretje države po razumnih prizadevanjih ni bilo mogoče določiti v skladu s točkama (a) in (b).

Z odstopanjem od prvega pododstavka se ta člen uporablja, kadar je organizacija za kolektivno upravljanje pravic dovolj reprezentativna za imetnike pravic zadevne tretje države v smislu točke (a) odstavka 1.

Člen 10

Ukrepi za obveščanje javnosti

1. Države članice zagotovijo, da so informacije ustanov za varstvo kulturne dediščine, organizacij za kolektivno upravljanje pravic ali ustreznih javnih organov za namene identifikacije razprodanih del ali drugih predmetov varstva, ki jih zajema licenca, podeljena v skladu s členom 8(1), ali ki so uporabljeni na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) ter informacije o možnostih, ki so na voljo imetnikom pravic iz člena 8(4), ter, takoj ko so na voljo, in kadar je to ustrezno, informacije o strankah licence, zajetih ozemljih in načinih uporabe, trajno, enostavno in učinkovito dostopne na javnem enotnem spletnem portalu najmanj šest mesecev, preden so dela ali drugi predmeti varstva distribuirani, priobčeni javnosti ali dani na voljo javnosti v skladu z licenco ali na podlagi izjeme ali omejitve.

Portal vzpostavi in upravlja Urad Evropske unije za intelektualno lastnino v skladu z Uredbo (EU) št. 386/2012.

2. Države članice zagotovijo, da se, če je to potrebno za splošno ozaveščenost imetnikov pravic, sprejmejo dodatni ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti glede možnosti organizacij za kolektivno upravljanje pravic, da licencirajo dela ali druge predmete varstva v skladu s členom 8, podeljenih licenc, načinov uporabe na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) in možnosti imetnikov pravic iz člena 8(4).

Dodatni ustrezni ukrepi za obveščanje javnosti iz prvega pododstavka tega odstavka se sprejmejo v državi članici, v kateri se zahteva licenca v skladu s členom 8(1), ali v primeru načinov uporabe na podlagi izjeme ali omejitve iz člena 8(2) v državi članici, kjer ima ustanova za varstvo kulturne dediščine sedež. Če obstajajo dokazi, kot je izvor del ali drugih predmetov varstva, da bi bilo mogoče imetnike pravic učinkoviteje ozaveščati v drugih državah članicah ali tretjih državah, taki ukrepi za obveščanje javnosti zajemajo tudi te države članice in tretje države.

Člen 11

Dialog z deležniki

Države članice se posvetujejo z imetniki pravic, organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in ustanovami za varstvo kulturne dediščine v vsakem sektorju, preden vzpostavijo posebne zahteve v skladu s členom 8(5), in spodbujajo reden dialog med reprezentativnimi organizacijami uporabnikov in imetnikov pravic, vključno z organizacijami za kolektivno upravljanje pravic, ter vseh drugih relevantnih organizacij deležnikov, da bi na ravni posameznega sektorja spodbudile relevantnost in uporabnost mehanizmov licenciranja iz člena 8(1) ter zagotovile, da so varovala za imetnike pravic iz tega poglavja učinkoviti.

POGLAVJE 2

Ukrepi za spodbujanje kolektivnega licenciranja

Člen 15

Varstvo medijskih publikacij v zvezi s spletnimi načini uporabe

1. Države članice založnikom medijskih publikacij, ki imajo sedež v državi članici, zagotovijo pravice iz člena 2 in člena 3(2) Direktive 2001/29/ES za spletno uporabo njihovih medijskih publikacij s strani ponudnikov storitev informacijske družbe.

Pravice iz prvega pododstavka se ne uporabljajo za zasebne ali nekomercialne načine uporabe medijskih publikacij s strani posameznih uporabnikov.

Varstvo, ki se prizna v skladu s prvim pododstavkom, se ne uporablja za dejanja vstavljanja hiperpovezav.

Pravice iz prvega pododstavka ne zadevajo uporabe posameznih besed ali zelo kratkih izvlečkov iz medijske publikacije.

2. Pravice iz odstavka 1 ne posegajo v pravice iz prava Unije za avtorje in druge imetnike pravic v zvezi z deli in drugimi predmeti varstva, vključenimi v medijsko publikacijo, in v nobenem pogledu ne vplivajo nanje. Pravice iz odstavka 1 se ne uveljavljajo v odnosu do navedenih avtorjev in drugih imetnikov pravic ter jih zlasti ne prikrajšajo za pravico izkoriščanja njihovih del in drugih predmetov varstva, neodvisno od medijske publikacije, v katero so vključeni.

Kadar se delo ali drug predmet varstva vključi v medijsko publikacijo na podlagi neizključne licence, se pravice iz odstavka 1 ne uveljavijo za prepoved uporabe s strani drugih uporabnikov, ki imajo zanje dovoljenje imetnika pravice. Pravice iz odstavka 1 se ne uveljavljajo za prepoved uporabe del ali drugih predmetov varstva, za katere je varstvo poteklo.

3. Členi 5 do 8 Direktive 2001/29/ES, Direktiva 2012/28/EU in Direktiva (EU) 2017/1564 Evropskega parlamenta in Sveta (19) se smiselno uporabljajo za pravice iz odstavka 1 tega člena.

4. Pravice iz odstavka 1 prenehajo veljati dve leti po objavi medijske publikacije. Ta rok začne teči 1. januarja tistega leta, ki sledi datumu, na katerega je objavljena ta medijska publikacija.

Odstavek 1 se ne uporablja za medijske publikacije, ki so bile prvič objavljene pred 6. junijem 2019.

5. Države članice zagotovijo, da avtorji del, vključeni v medijske publikacije, prejmejo ustrezen delež prihodkov, ki jih založniki medijskih publikacij prejmejo od ponudnikov storitev informacijske družbe za uporabo medijske publikacije.

Člen 19

Obveznost glede preglednosti

1. Države članice zagotovijo, da avtorji in izvajalci redno in vsaj enkrat letno ter ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja prejmejo posodobljene, relevantne in celovite informacije o izkoriščanju njihovih del in izvedb od tistih strank, ki so jim licencirali svoje pravice ali jih nanje prenesli, oziroma od njihovih pravnih naslednikov, zlasti o načinih izkoriščanja, vseh ustvarjenih prihodkih in plačilu, ki jim pripada.

2. Države članice zagotovijo, da kadar so pravice iz odstavka 1 nadalje prenesene z licenco, avtorji in izvajalci oziroma njihovi zastopniki na svojo zahtevo prejmejo od pridobiteljev podlicence dodatne informacije, če njihova prva nasprotna pogodbena stranka nima vseh informacij, ki bi bile potrebne za namene iz odstavka 1.

Če se zahtevajo te dodatne informacije, prva nasprotna pogodbena stranka avtorjev in izvajalcev zagotovi informacije o identiteti teh pridobiteljev podlicence.

Države članice lahko določijo, da se vsaka zahteva pridobiteljem podlicence v skladu s prvim pododstavkom predloži neposredno ali posredno prek nasprotne pogodbene stranke avtorja ali izvajalca.

3. Obveznost iz odstavka 1 mora biti sorazmerna in učinkovita, da v vsakem sektorju zagotovi visoko raven preglednosti. Države članice lahko določijo, da je v ustrezno utemeljenih primerih, kadar bi upravno breme zaradi obveznosti iz odstavka 1 postalo nesorazmerno glede na prihodke, ustvarjene z izkoriščanjem dela ali izvedbe, obveznost omejena na vrste in stopnjo informacij, ki jih je v takih primerih mogoče razumno pričakovati.

4. Države članice lahko odločijo, da se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja, če avtorjev ali izvajalčev prispevek glede na celotno delo ali izvedbo ni znaten, razen če avtor ali izvajalec dokaže, da zahteva informacije za izvrševanje svojih pravic v skladu s členom 20(1), in zahteva informacije v ta namen.

5. Države članice lahko določijo, da se za sporazume, za katere veljajo kolektivne pogodbe ali temeljijo na njih, uporabljajo pravila o preglednosti iz ustrezne kolektivne pogodbe, če navedena pravila izpolnjujejo merila iz odstavkov 1 do 4.

6. Kadar se uporablja člen 18 Direktive 2014/26/EU, se obveznost iz odstavka 1 tega člena ne uporablja za sporazume, ki jih sklenejo subjekti iz točk (a) in (b) člena 3 navedene direktive ali drugi subjekti, za katere veljajo nacionalna pravila za izvajanje navedene direktive.

Člen 20

Mehanizem prilagoditve pogodbe

1. Države članice zagotovijo, da so ob pomanjkanju veljavne kolektivne pogodbe, ki določa mehanizem, primerljiv s tistim iz tega člena, avtorji in izvajalci ali njihovi predstavniki, upravičeni, da zahtevajo dodatno, primerno in pravično plačilo od stranke, s katero so sklenili pogodbo za izkoriščanje svojih pravic, oziroma od pravnih naslednikov te stranke, kadar se izkaže, da je prvotno dogovorjeno plačilo nesorazmerno nizko v primerjavi z vsemi naknadnimi relevantnimi prihodki, ki izvirajo iz izkoriščanja del ali izvedb.

2. Odstavek 1 tega člena se ne uporablja za sporazume, ki jih sklenejo subjekti, opredeljeni v točkah (a) in (b) člena 3 Direktive 2014/26/EU, ali drugi subjekti, za katere že veljajo nacionalna pravila za izvajanje navedene direktive.

whereas

(1) Pogodba o Evropski uniji (PEU) predvideva vzpostavitev notranjega trga in vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja.
Nadaljnja harmonizacija zakonodaje držav članic o avtorski in sorodnih pravicah bi morala prispevati k uresničitvi navedenih ciljev.

- = -

(9) Besedilno in podatkovno rudarjenje se lahko opravi tudi na podlagi golih dejstev ali podatkov, ki niso varovani z avtorsko pravico, in v teh primerih dovoljenje po avtorskem pravu ni potrebno. Lahko obstajajo tudi primeri besedilnega in podatkovnega rudarjenja, ki ne vključujejo dejanj reproduciranja ali v katerih so kopije narejene v okviru obvezne izjeme za začasna dejanja reproduciranja iz člena 5(1) Direktive 2001/29/ES, ki bi se morala še naprej uporabljati za tehnike besedilnega in podatkovnega rudarjenja, ki ne vključujejo izdelave kopij, ki bi presegale obseg navedene izjeme.

- = -

(17) Glede na naravo in obseg izjeme, ki je omejena na subjekte, ki opravljajo znanstvene raziskave, bi bila morebitna škoda, ki imetnikom pravic nastane zaradi te izjeme, minimalna.
Zato države članice ne bi smele zagotoviti nadomestila za imetnike pravic, kar zadeva načine uporabe, zajete v izjeme v zvezi z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem, uvedene s to direktivo.

- = -

(25) Ustanove za varstvo kulturne dediščine se ukvarjajo z ohranjanjem svojih zbirk za prihodnje rodove.
Dejanje ohranjanja dela ali drugega predmeta varstva v zbirki ustanove za varstvo kulturne dediščine morda lahko zahteva reprodukcijo in torej zahteva dovoljenje ustreznega imetnika pravic.
Digitalne tehnologije ponujajo nove načine za ohranjanje kulturne dediščine v navedenih zbirkah, ustvarjajo pa tudi nove izzive.
Glede na te nove izzive je treba prilagoditi obstoječi pravni okvir z določitvijo obvezne izjeme od pravice reproduciranja, da se tem institucijam omogočijo navedena dejanja ohranjanja.

- = -

(32) Določbe o kolektivnem licenciranju razprodanih del ali drugih predmetov varstva, uvedene s to direktivo, morda ne bodo zagotovile rešitve za vse primere, v katerih imajo ustanove za varstvo kulturne dediščine težave pri pridobivanju vseh potrebnih dovoljenj od imetnikov pravic za uporabo takih razprodanih del ali drugih predmetov varstva.
Do tega bi lahko prišlo na primer, kadar ni urejeno kolektivno upravljanje pravic za določene vrste del ali drugih predmetov varstva ali kadar ustrezna organizacija za kolektivno upravljanje pravic ni dovolj reprezentativna za kategorijo imetnikov pravic in za zadevne pravice.
V takih posebnih primerih bi morale imeti ustanove za varstvo kulturne dediščine možnost, da omogočijo, da so razprodana dela ali drugi predmeti varstva v njihovi trajni zbirki dostopni prek spleta v vseh državah članicah na podlagi harmonizirane izjeme ali omejitve avtorske in sorodnih pravic.
Pomembno je, da so načini uporabe v okviru navedene izjeme ali omejitve mogoči le, kadar so izpolnjeni določeni pogoji, zlasti glede razpoložljivosti rešitev licenciranja.
Neobstoj dogovora o pogojih licence se torej ne bi smel razlagati kot neobstoj rešitev licenciranja.

- = -

(34) Za te mehanizme licenciranja je pomemben temeljit in dobro delujoč sistem kolektivnega upravljanja.
Direktiva 2014/26/EU določa tak sistem in navedeni sistem zlasti vključuje pravila glede dobrega upravljanja, preglednosti in poročanja ter redno, skrbno in natančno razdeljevanje in plačilo zneskov, do katerih so upravičeni posamezni imetniki pravic.

- = -

(35) Za vse imetnike pravic bi morali biti na voljo ustrezna varovala, pri čemer bi imetniki pravic morali imeti možnost, da izključijo uporabo mehanizmov licenciranja ali izjem ali omejitev, ki jih uvaja ta direktiva za uporabo razprodanih del ali drugih predmetov varstva, v zvezi z vsemi svojimi deli ali drugimi predmeti varstva, v zvezi z vsemi licencami ali vsemi načini uporabe na podlagi izjeme ali omejitve, v zvezi z določenimi deli ali drugimi predmeti varstva ali v zvezi s posameznimi licencami ali načini uporabe na podlagi izjeme ali omejitve, in sicer kadar koli pred ali med veljavnostjo licence ali pred ali med uporabo v okviru izjeme ali omejitve.
Pogoji, ki urejajo navedene mehanizme licenciranja, ne bi smeli vplivati na njihov praktični pomen za ustanove za varstvo kulturne dediščine.
Pomembno je, da kadar imetnik pravic izključi uporabo takih mehanizmov ali take izjeme za eno ali več del ali drugih predmetov varstva ali njihove omejitve, vsi potekajoči načini uporabe prenehajo v razumnem obdobju, in da v primeru, ko gre za načine uporabe na podlagi kolektivne licence, organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ko je obveščena, preneha s podeljevanjem licenc za zadevne načine uporabe. Če se imetniki pravic odločijo za tako izključitev, to ne bi smelo vplivati na njihove zahtevke za plačilo dejanske uporabe dela ali drugega predmeta varstva v okviru licence.

- = -

(37) Ob upoštevanju raznolikosti del in drugih predmetov varstva v zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine je pomembno, da so mehanizmi licenciranja ter izjeme ali omejitve, ki jih določa ta direktiva, na voljo in jih je v praksi mogoče uporabiti za različne vrste del in druge predmete varstva, vključno s fotografijami, programsko opremo, fonogrami, avdiovizualnimi deli in edinstvenimi umetniškimi deli, tudi kadar niso bila nikoli komercialno na voljo. Brez poseganja v druge veljavne pravne omejitve, kot so nacionalna pravila o moralnih pravicah, lahko dela, ki niso bila nikoli komercialno na voljo, vključujejo plakate, letake, časopise iz strelskih jarkov ali amaterska avdiovizualna dela, pa tudi neobjavljena dela ali druge predmete varstva.
Kadar je delo ali drug predmet varstva na voljo v kateri koli od različic, kot so poznejše izdaje literarnih del in alternativne verzije kinematografskih del, ali v kateri koli od pojavnih oblik, kot so digitalni in tiskani formati istega dela, se to delo ali drugi predmeti varstva ne bi smeli šteti kot razprodani.
Nasprotno pa komercialna razpoložljivost priredb, vključno z drugimi jezikovnimi različicami ali avdiovizualnimi priredbami literarnega dela, ne bi smela preprečiti, da se določeno delo ali drug predmet varstva v danem jeziku šteje za razprodan.
Da bi se odrazile posebnosti različnih vrst del in drugih predmetov varstva v zvezi z načini objave in distribuiranja ter olajšala uporabnost navedenih mehanizmov, bi države članice morda morale uvesti posebne zahteve in postopke za praktično uporabo navedenih mehanizmov licenciranja, na primer zahteva, da mora od prve komercialne razpoložljivosti dela ali drugega predmeta varstva poteči določeno obdobje.
Primerno je, da se države članice pri določitvi takšnih zahtev in postopkov posvetujejo z imetniki pravic, ustanovami za varstvo kulturne dediščine in organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.

- = -

(41) Informacije o tekoči in prihodnji uporabi razprodanih del in drugih predmetov varstva s strani ustanov za varstvo kulturne dediščine na podlagi te direktive in ureditvah, ki so vzpostavljene za vse imetnike pravic, da bi lahko izključili uporabo licenc ali izjeme za njihova dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve, bi morale biti pred in med uporabo v skladu z licenco ali izjemo ali omejitvijo, kakor je primerno, ustrezno objavljene.
To obveščanje je zlasti pomembno, kadar uporaba poteka prek meja na notranjem trgu.
Zato je primerno določiti enoten, javno dostopen spletni portal za Unijo, da bi bile te informacije javnosti na voljo v razumnem roku pred začetkom uporabe.
Ta portal bi moral imetnikom pravic omogočiti, da lažje izključijo uporabo licenc ali izjeme za svoja dela ali druge predmete varstva ali njihove omejitve.
Z Uredbo (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (11) je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino pooblaščen za nekatere naloge in dejavnosti, ki se financirajo iz njegovih lastnih proračunskih sredstev in katerih namen je olajšati in podpirati dejavnosti nacionalnih organov, zasebnega sektorja in institucij Unije pri boju proti kršitvam pravic intelektualne lastnine, vključno s preprečevanjem teh kršitev.
Zato je primerno navedenemu uradu zaupati nalogo, da vzpostavi in upravlja portal, na katerem bi bile te informacije na voljo.

- = -

(50) Zaradi različnih običajev in izkušenj v zvezi z mehanizmi kolektivnega licenciranja z razširjenim učinkom po državah članicah in njihove uporabnosti za imetnike pravic ne glede na njihovo državljanstvo ali državo članico prebivališča je treba zagotoviti preglednost in dialog na ravni Unije o praktičnem delovanju teh mehanizmov, tudi glede učinkovitosti varoval za imetnike pravic, uporabnosti teh mehanizmov, njihovem učinku na imetnike pravic, ki niso člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali imetnike pravic, ki so državljani druge države članice ali v njej prebivajo, učinku na čezmejno opravljanje storitev, vključno z morebitno potrebo po določitvi pravil, da bi imeli ti mehanizmi na notranjem trgu čezmejni učinek.
Komisija bi morala zaradi preglednosti redno objavljati informacije o uporabi teh mehanizmov v skladu s to direktivo. Države članice, ki te mehanizme uvajajo, bi zato morale Komisijo obvestiti o ustreznih nacionalnih določbah in njihovi uporabi v praksi, vključno s področjem uporabe in vrstami licenciranja, ki je bilo uvedeno na podlagi splošnih predpisov, obsegom licenciranja in sodelujočimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic.
O teh informacijah bi bilo treba z državami članicami razpravljati v odboru za stike iz člena 12(3) Direktive 2001/29/ES. Komisija bi morala objaviti poročilo o uporabi teh mehanizmov v Uniji in njihovem učinku na licenciranje in imetnike pravic, razširjanju kulturnih vsebin in čezmejnem opravljanju storitev na področju kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ter o učinku na konkurenco.

- = -

(56) Za namene te direktive je treba opredeliti pojem medijskih publikacij tako, da bo zajemal le novinarske publikacije, ki se objavijo v katerem koli mediju, tudi na papirju, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki v okviru prava Unije pomeni zagotavljanje storitev.
Medijske publikacije, ki jih je treba pokriti, na primer vključujejo dnevne časopise, tedenske ali mesečne revije splošnega ali posebnega interesa, vključno z revijami na osnovi naročnine, in novičarska spletna mesta.
Medijske publikacije vsebujejo predvsem literarna dela, vendar vse pogosteje vključujejo druge vrste del in drugih predmetov varstva, zlasti fotografije in videoposnetke.
Periodičnih publikacij, ki se objavijo v znanstvene ali akademske namene, na primer znanstvene revije, ne bi smelo zajemati varstvo, ki se prizna medijskim publikacijam na podlagi te direktive.
To tudi ne bi smelo veljati za spletna mesta, kot so blogi, ki zagotavljajo informacije kot del dejavnosti, ki se ne izvaja v okviru pobude, uredniške odgovornosti in nadzora ponudnika storitev, kot je časopisni založnik.

- = -

(57) Za pravice, ki se s to direktivo podeljujejo založnikom medijskih publikacij, bi moralo veljati enako področje uporabe kot za pravice do reproduciranja in dajanja na voljo javnosti, določene v Direktivi 2001/29/ES, kolikor to zadeva spletne načine uporabe ponudnikov storitev informacijske družbe.
Pravice, ki se podelijo založnikom medijskih publikacij, ne bi smele zajemati dejanj vstavljanja hiperpovezav.
Prav tako se ne bi smele nanašati na sama dejstva, o katerih se poroča v medijskih publikacijah.
Za te pravice iz te direktive bi morale veljati tudi enake določbe o izjemah in omejitvah kot za tiste, ki se uporabljajo za pravice, določene v Direktivi 2001/29/ES, vključno z izjemo v primeru citiranja, kot je kritika ali ocena iz točke (d) člena 5(3) navedene direktive.

- = -

(62) Nekatere storitve informacijske družbe so že v okviru običajne uporabe zasnovane tako, da javnosti omogočajo dostop do avtorsko varovanih vsebin ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki.
Opredelitev ponudnika storitev deljenja vsebin na spletu iz te uredbe bi morala zajemati samo spletne storitve, ki so na trgu spletnih vsebin pomembne, ker so konkurenčne drugim storitvam spletnih vsebin, kot so spletne storitve avdio in video prenosov za isto občinstvo. Glavni namen ali eden glavnih namenov storitev, ki jih zajema ta direktiva, je shranjevati in uporabnikom omogočiti, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene neposrednega ali posrednega ustvarjanja dobička, tako da jih urejajo in promovirajo, da bi, tudi s kategorizacijo in uporabo ciljne promocije, pritegnili širšo javnost.
Takšne storitve ne bi smele zajemati storitev, katerih glavni namen ni omogočiti uporabnikom, da na strežnik nalagajo in delijo večjo količino avtorsko varovanih vsebin za namene ustvarjanja dobička s to dejavnostjo. Med te storitve na primer spadajo storitve elektronske komunikacije v smislu Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter ponudniki storitev v oblaku med podjetji in storitev v oblaku, ki uporabnikom omogočajo nalaganje vsebin za lastno uporabo na strežnik, kot so platforme za shranjevanje vsebin tretjih strani (cyberlocker), ali spletne tržnice, katerih glavna dejavnost je spletna prodaja na drobno in ki ne omogočajo dostopa do avtorsko varovanih vsebin.

- = -

(73) Plačilo avtorjev in izvajalcev bi moralo biti ustrezno in sorazmerno z dejansko ali potencialno ekonomsko vrednostjo licenciranih ali prenesenih pravic ob upoštevanju prispevka avtorja ali izvajalca k celotnemu delu ali drugemu predmetu varstva ter vseh drugih okoliščin primera, kot so tržne prakse ali dejansko izkoriščanje dela.
Sorazmerno plačilo je lahko tudi izplačilo v enkratnem znesku, vendar to ne bi smelo biti pravilo. Države članice bi morale imeti možnost, da ob upoštevanju posebnosti posameznega sektorja opredelijo posebne primere za uporabo izplačil v enkratnem znesku.
Države članice bi morale imeti možnost izvajati načelo ustreznega in sorazmernega plačila prek različnih obstoječih ali na novo uvedenih mehanizmov, ki bi lahko vključevali kolektivna pogajanja in druge mehanizme, pod pogojem, da so ti mehanizmi skladni z veljavnim pravom Unije.

- = -

(80) Kadar avtorji in izvajalci prenesejo svoje pravice ali zanje podelijo licenco, pričakujejo, da se bo njihovo delo ali izvedba izkoriščalo. Vendar se lahko zgodi, da se dela ali izvedbe, za katera je bila podeljena licenca ali ki so bila prenesena, sploh ne izkoriščajo. Če se te pravice prenesejo izključno, se avtorji in izvajalci za izkoriščanje svojih del ali izvedb ne morejo obrniti na drugega partnerja.
V takem primeru in po poteku razumnega obdobja bi morali avtorji in izvajalci imeti pravico izkoristiti mehanizem za preklic pravic, ki bi jim omogočil, da prenesejo svoje pravice na drugo osebo ali ji podelijo licenco. Ker se izkoriščanje del ali izvedb lahko razlikuje med sektorji, bi se lahko na nacionalni ravni določile posebne določbe, da bi se upoštevale posebnosti sektorjev, kot je avdiovizualni sektor, ali del ali izvedb, zlasti z določitvijo rokov za pravico do preklica.
Da bi se varovali legitimni interesi pridobiteljev licenc in prenesenih pravic ter preprečile zlorabe ter bi se upoštevalo, da je potreben določen čas, preden se delo ali izvedba dejansko izkoristi, bi morali avtorji in izvajalci imeti možnost izvrševati pravico do preklica v skladu z nekaterimi postopkovnimi zahtevami in šele po določenem obdobju po sklenitvi sporazuma o prenosu ali licenci.
Države članice bi morale imeti možnost, da uredijo izvrševanje pravice do preklica v primeru del ali izvedb, ki vključujejo več kot enega avtorja ali izvajalca, ob upoštevanju sorazmerne pomembnosti posameznih prispevkov.

- = -

(81) Določbe glede preglednosti, mehanizma prilagoditve pogodbe in postopkov alternativnega reševanja sporov iz te direktive bi morale biti obvezne, stranke pa ne bi smele imeti možnosti odstopanja od teh pogodbenih določil, ne glede na to, ali so vključena v pogodbe med avtorji, izvajalci in njihovimi pogodbenimi nasprotnimi strankami ali v sporazume med navedenimi nasprotnimi strankami in tretjimi osebami, kot so sporazumi o nerazkritju.
Zato bi se moral člen 3(4) Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (17) uporabljati tako, da kadar so vsi drugi elementi, ki so pomembni za zadevo, v trenutku izbire veljavnega prava v eni ali več državah članicah, izbira prava tretje države s strani strank ne posega v uporabo določb glede preglednosti, mehanizma prilagoditve pogodbe in postopkov alternativnega reševanja sporov iz te direktive, kakor se izvajajo v državi članici sodišča.

- = -

(83) Ker ciljev te direktive, in sicer posodobitve nekaterih vidikov pravnega okvira Unije o avtorski pravici, da bi bil upoštevan tehnološki razvoj in novi kanali za distribuiranje varovanih vsebin na notranjem trgu, ne morejo zadovoljivo doseči države članice, temveč se zaradi obsega, učinkov in čezmejne razsežnosti lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

- = -

(84) Ta Direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini.
Tako bi bilo treba to direktivo razlagati in uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

- = -

keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

Diritto d'autore 2019/0790 SL