keyboard_tab Contratti digitali 2019/0770 SL

(2) V skladu s členom 26(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev.

  Unija v skladu s členom 169(1) in točko (a) člena 169(2) PDEU prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 PDEU v okviru uresničevanja notranjega trga.

  Cilj te direktive je najti pravo ravnovesje med doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov in spodbujanjem konkurenčnosti podjetij, obenem pa zagotavljati spoštovanje načela subsidiarnosti.

(3) Nekatere vidike pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

(5) Potrošniki včasih ne zaupajo v čezmejno nakupovanje, zlasti kadar nakupujejo spletno.

  Med glavne dejavnike za to pomanjkanje zaupanja potrošnikov spadata negotovost o njihovih ključnih pogodbenih pravicah ter neobstoj jasnega pogodbenega okvira za digitalno vsebino ali digitalne storitve. Številni potrošniki se soočajo s težavami, povezanimi s kakovostjo digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopom do njih.

  Na primer, prejmejo napačno digitalno vsebino ali digitalne storitve oziroma digitalno vsebino ali digitalne storitve z napako, ali pa ne morejo dostopati do zadevne digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Posledično potrošniki utrpijo finančno in nefinančno škodo.

(6) Da bi se tovrstne težave odpravile, bi tako podjetja kot tudi potrošniki morali imeti možnost, da se oprejo na popolnoma harmonizirane pogodbene pravice na nekaterih glavnih področjih, ki se nanašajo na dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v vsej Uniji.

  S popolno harmonizacijo nekaterih ključnih regulativnih vidikov bi se pravna varnost potrošnikov in podjetij precej povečala.

(19) Direktiva bi morala obravnavati težave v različnih kategorijah digitalne vsebine, digitalnih storitev in njihove dobave.

  Zaradi hitrega tehnološkega razvoja in za ohranjanje trajnosti pojma digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala ta direktiva med drugim vključevati računalniške programe, aplikacije, video datoteke, zvočne datoteke, glasbene datoteke, digitalne igre, elektronske knjige ali druge elektronske publikacije ter tudi digitalne storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do takih podatkov, vključno s programsko opremo kot storitvijo, kot so izmenjava video in avdio vsebin ter drugo podatkovno gostovanje, urejanje besedil ali igre, ki se zagotavljajo v okolju računalništva v oblaku in na družbenih medijih. Čeprav obstajajo številni načini dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je prenos na materialnem nosilcu podatkov, prenos s strani potrošnikov na njihove naprave, pretakanje s spleta, omogočanje dostopa do pomnilniških zmogljivosti digitalne vsebine ali dostop do uporabe družbenih medijev, bi se morala ta direktiva uporabljati ne glede na medij, uporabljen za prenos digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za omogočanje dostopa do te vsebine ali storitve.

  Vendar se ta direktiva ne bi smela uporabljati za storitve dostopa do interneta.

(20) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati.

  Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.

  Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.

  Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno.

  Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino.

  Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.

(25) Kadar se digitalna vsebina in digitalne storitve ne dobavljajo proti plačilu kupnine, se ta direktiva ne bi smela uporabljati v primerih, ko trgovec zbira osebne podatke izključno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali izključno zaradi izpolnjevanja pravnih zahtev.

  To lahko denimo vključuje primere, kadar registracijo potrošnika zahteva veljavna zakonodaja zaradi varnosti in ugotavljanja istovetnosti.

  Ta direktiva se ne bi smela uporabljati tudi v primerih, ko trgovec zbira le metapodatke, kot so informacije v zvezi s potrošnikovo napravo ali zgodovino brskanja, razen kadar se takšno delovanje šteje za pogodbo v skladu z nacionalnim pravom.

  Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko je potrošnik, ne da bi sklenil pogodbo s trgovcem, izpostavljen oglasnim sporočilom izključno z namenom pridobivanja dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da uporabo te direktive razširijo na take primere ali da drugače urejajo take primere, ki so izključeni s področja uporabe te direktive.

(26) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe o razvoju digitalne vsebine, ki je prilagojena posebnim zahtevam potrošnikov, vključno s prilagojeno programsko opremo.

  Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za dobavo elektronskih datotek, ki se uporabljajo za tiskanje blaga v tehniki 3D, kolikor take datoteke spadajo v opredelitev digitalne vsebine ali digitalnih storitev v smislu te direktive.

  Vendar ta direktiva ne bi smela urejati pravic ali obveznosti v zvezi z blagom, proizvedenim z uporabo tehnologije tiskanja v tehniki 3D.

(28) Trg za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ki niso povezane z javno dodeljenimi številskimi viri, se hitro razvija.

  V zadnjih letih zaradi pojava novih digitalnih storitev, ki omogočajo medosebno komunikacijo prek interneta, kot so spletna elektronska pošta in storitve spletnih sporočil, vse več potrošnikov uporablja te storitve.

  Zato je treba v zvezi s takimi storitvami zagotoviti učinkovito varstvo potrošnikov.

  Ta direktiva bi se morala zato uporabljati tudi za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve.

(30) Pravo Unije o finančnih storitvah vsebuje številna pravila o varstvu potrošnikov.

  Finančne storitve, kot jih opredeljuje pravo, ki se uporablja za ta sektor, zlasti Direktiva 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), vključujejo tudi digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so povezane s finančnimi storitvami ali omogočajo dostop do njih ter so zato zajete v pravu Unije o zaščiti finančnih storitev.

  Pogodbe v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, ki sestavlja finančno storitev, bi bilo zato treba izključiti s področja uporabe te direktive.

(35) Poslovno prakso združevanja ponudbe digitalne vsebine ali digitalnih storitev z zagotavljanjem blaga ali drugih storitev ureja Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlament in Sveta (11) o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.

  Tako združevanje na podlagi Direktive 2005/29/ES ni prepovedano.

  Prepovedano pa je v primeru, da se na podlagi ocene posameznega primera v skladu z merili, določenimi v navedeni direktivi, izkaže za nepošteno.

  Pravo Unije s področja konkurence tudi dopušča obravnavanje praks vezave in združevanja, kadar vplivajo na konkurenčni proces in škodijo potrošnikom.

(36) Ta direktiva ne bi smela posegati v drugo pravo Unije za posamezni sektor ali predmet urejanja, kot so telekomunikacije, e-trgovanje in varstvo potrošnikov.

  Prav tako ne bi smela posegati v pravo Unije in nacionalno pravo o avtorskih in sorodnih pravicah, vključno s prenosljivostjo storitev spletnih vsebin.

(52) Za uspešno delovanje mora biti digitalna vsebina ali digitalna storitev pravilno integrirana v potrošnikovo strojno in programsko okolje.

  Neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je posledica nepravilne integracije, bi se morala šteti za neskladnost same digitalne vsebine ali digitalne storitve, če je bila integrirana s strani trgovca ali pod njegovim nadzorom ali če jo je integriral potrošnik po trgovčevih navodilih za integracijo in je bila nepravilna integracija posledica pomanjkljivih navodil za integracijo, na primer nepopolnih ali nejasnih navodil za integracijo, ki jih povprečni potrošnik težko razume.

(59) Zaradi posebne narave in velike kompleksnosti digitalne vsebine in digitalnih storitev ter zaradi trgovčevega boljšega poznavanja in dostopa do strokovnega znanja, tehničnih informacij in visokotehnološke pomoči trgovec po navadi lažje kot potrošnik pozna razloge, zakaj digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena oziroma ni skladna.

  Trgovec po navadi tudi lažje presodi, ali je razlog za nedobavo oziroma neskladnost nezdružljivost potrošnikovega digitalnega okolja s tehničnimi zahtevami za digitalno vsebino ali digitalno storitev. Čeprav mora potrošnik v primeru spora dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa se torej od njega ne bi smelo zahtevati, da dokaže, da je neskladnost obstajala v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve ali, v primeru nepretrgane dobave, med trajanjem pogodbe.

(60) Brez poseganja v temeljno pravico do varstva zasebnosti, vključno z zaupnostjo komunikacij, in do varstva osebnih podatkov potrošnika bi moral potrošnik sodelovati s trgovcem, da bi trgovec lahko ugotovil, ali je razlog za neskladnost v potrošnikovem digitalnem okolju, z uporabo tehnično razpoložljivih sredstev, ki so najmanj moteča za potrošnika.

  Pogosto se to lahko izvede na primer tako, da se trgovcu posredujejo samodejno ustvarjena poročila o incidentih ali podrobnostmi potrošnikove internetne povezave.

  Samo v izjemnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah, če kljub najboljši uporabi vseh drugih sredstev ni nobene druge možnosti, se lahko od potrošnika zahteva privolitev v virtualni dostop do njegovega digitalnega okolja.

  Kadar pa potrošnik ne sodeluje s trgovcem in je bil potrošnik obveščen o posledicah nesodelovanja, bi moral potrošnik dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa tudi, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav ali, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, med trajanjem pogodbe.

(68) Kadar potrošnik odstopi od pogodbe, bi moral trgovec vrniti kupnino, ki jo je potrošnik plačal.

  Vseeno pa je treba uravnotežiti legitimne interese potrošnikov in trgovcev, če se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavlja v določenem obdobju in je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna le del tega obdobja.

  Zato bi moral biti potrošnik ob odstopu od pogodbe upravičen samo do dela plačane kupnine, ki ustreza in je sorazmeren dolžini časa, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna.

  Potrošnik bi moral biti upravičen tudi do povračila dela kupnine, plačane vnaprej, za morebitno preostalo obdobje po odstopu od pogodbe.

(71) Potrošnik bi moral imeti pravico, da vsebino pridobi v razumnem roku, ne da bi ga trgovec pri tem oviral, v obliki, ki je v splošni rabi in strojno berljiva, in brezplačno, z izjemo stroškov, ki nastanejo v potrošnikovem lastnem digitalnem okolju, na primer stroškov omrežne povezave, saj niso posebej povezani s pridobitvijo vsebine.

  Vendar pa obveznost trgovca, da da na voljo to vsebino, ne bi smela veljati, če je vsebina koristna le v okviru uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve ali se nanaša samo na potrošnikovo dejavnost pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je bila združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti ali je to mogoče samo z nesorazmernimi napori.

  V takih primerih vsebina nima pomembne praktične uporabe ali interesa za potrošnika, pri čemer se upoštevajo tudi interesi trgovca.

  Poleg tega obveznost trgovca, da potrošniku po odstopu od pogodbe da na voljo vso vsebino, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, ne bi smela posegati v pravico trgovca, da ne razkrije nekatere vsebine v skladu s pravom, ki se uporablja.

(75) Trgovcu bi bilo treba poleg sprememb, s katerimi naj bi se vzdrževala skladnost, dovoliti tudi, da pod določenimi pogoji spremeni lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če pogodba določa utemeljen razlog za takšno spremembo.

  Taki utemeljeni razlogi bi lahko zajemali primere, ko je sprememba nujna zaradi prilagajanja digitalne vsebine ali digitalne storitve novemu tehničnemu okolju ali večjemu številu uporabnikov, ali zaradi drugih pomembnih operativnih razlogov.

  Take spremembe so pogosto v korist potrošnika, saj izboljšujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

  Zato bi pogodbeni stranki morali imeti možnost v pogodbo vključiti določbe, ki trgovcu omogočajo izvedbo sprememb.

  Zaradi uravnoteženja potrošniških in poslovnih interesov bi bilo treba to možnost za trgovca vezati na pravico potrošnika, da odstopi od pogodbe, kadar imajo take spremembe več kot neznaten negativni učinek na uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali dostop do nje.

  Objektivno bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri imajo spremembe negativen učinek na potrošnikovo uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njegov dostop do nje, ter pri tem upoštevati naravo in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve ter kakovost, funkcionalnost, združljivost in druge glavne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste.

  Vendar pravila iz te direktive v zvezi s takimi posodobitvami, nadgradnji ali podobnimi spremembami ne bi smela zadevati primerov, ko stranki skleneta novo pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer kot posledica distribucije nove različice digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(76) Potrošniki bi morali biti o spremembah obveščeni na jasen in razumljiv način.

  Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral biti potrošnik obveščen na način, ki omogoča shranjevanje informacij na trajnem nosilcu podatkov.

  Trajni nosilec podatkov bi potrošniku moral omogočati shranjevanje informacij, dokler je to potrebno za zaščito potrošnikovih interesov, ki izhajajo iz njegovega odnosa s trgovcem.

  Taki nosilci bi morali vključevati zlasti papir, DVD-je, CD-je, ključe USB, spominske kartice ali trde diske ter e-pošto.

(77) Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral imeti potrošnik pravico, da zaradi te spremembe popolnoma brezplačno odstopi od pogodbe.

  Druga možnost je, da trgovec potrošniku omogoči, da brez dodatnih stroškov ohrani dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je brez sprememb in skladna; v tem primeru potrošnik ne bi smel biti upravičen do odstopa od pogodbe. Če pa digitalna vsebina ali digitalna storitev, do katere je potrošnik ohranil dostop, ni več skladna s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami glede skladnosti, bi moral imeti potrošnik možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot je določeno v tej direktivi.

  Kadar zahteve za tako spremembo, določene v tej direktivi, niso izpolnjene in če sprememba privede do neskladnosti, to ne bi smelo vplivati na pravico potrošnika do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe, kot so določene v tej direktivi.

  Podobno bi moral biti potrošnik tudi v primeru, ko pride po spremembi do neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki pa ni posledica zadevne spremembe, še naprej upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot so določeni v tej direktivi.

(79) Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu legitimen interes, da varujejo pogodbene pravice potrošnikov in njihove pravice v zvezi z varstvom podatkov, bi morale imeti pravico, da začnejo postopek, da se zagotovi uporaba nacionalnih predpisov, ki prenašajo to direktivo, bodisi pred sodiščem bodisi pri upravnem organu, ki je pristojen za odločanje o pritožbah, ali da začnejo ustrezni pravni postopek.

(82) Za zagotovitev varstva skupnih interesov potrošnikov, določenega v tej direktivi, bi bilo treba spremeniti Prilogo k Direktivi 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.

(83) Potrošniki bi morali imeti možnost, da uveljavljajo pravice iz te direktive, takoj ko začnejo veljati ustrezni nacionalni ukrepi za prenos.

  Ti nacionalni ukrepi za prenos bi se zato morali uporabljati tudi za pogodbe za nedoločen ali določen čas, ki so bile sklenjene pred datumom začetka uporabe in določajo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v daljšem obdobju, bodisi nepretrgano ali z nizom posameznih dejanj dobave, vendar le v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, ki se dobavljajo od datuma začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos.

  Da pa bi zagotovili ravnovesje med legitimnimi interesi potrošnikov in trgovcev, bi se morali nacionalni ukrepi za prenos določb te direktive o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve in pravici do pravnega varstva uporabljati samo za pogodbe, sklenjene po datumu začetka uporabe v skladu s to direktivo.