keyboard_tab Contratti digitali 2019/0770 SL

(5) Potrošniki včasih ne zaupajo v čezmejno nakupovanje, zlasti kadar nakupujejo spletno.

  Med glavne dejavnike za to pomanjkanje zaupanja potrošnikov spadata negotovost o njihovih ključnih pogodbenih pravicah ter neobstoj jasnega pogodbenega okvira za digitalno vsebino ali digitalne storitve. Številni potrošniki se soočajo s težavami, povezanimi s kakovostjo digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopom do njih.

  Na primer, prejmejo napačno digitalno vsebino ali digitalne storitve oziroma digitalno vsebino ali digitalne storitve z napako, ali pa ne morejo dostopati do zadevne digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Posledično potrošniki utrpijo finančno in nefinančno škodo.

(6) Da bi se tovrstne težave odpravile, bi tako podjetja kot tudi potrošniki morali imeti možnost, da se oprejo na popolnoma harmonizirane pogodbene pravice na nekaterih glavnih področjih, ki se nanašajo na dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v vsej Uniji.

  S popolno harmonizacijo nekaterih ključnih regulativnih vidikov bi se pravna varnost potrošnikov in podjetij precej povečala.

(8) Potrošniki bi morali imeti koristi od harmoniziranih pravic glede dobave digitalne vsebine in digitalnih storitev, ki zagotavljajo visoko raven varstva.

  Imeti bi morali jasne zavezujoče pravice pri prejemu digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopanju do njih kjer koli v Uniji.

  Obstoj takšnih pravic bi moral povečati njihovo zaupanje v nakup digitalne vsebine ali digitalnih storitev.

  Prispevati bi moral tudi k zmanjšanju škode, ki jo trenutno trpijo potrošniki, saj bi obstajal sklop jasnih pravic, ki bi jim omogočal reševanje težav, s katerimi se srečujejo v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami.

(15) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo pravice strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali nekaterih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti.

  Državam članicam bi moralo na primer biti prepuščeno, da urejajo vprašanje, ali ima potrošnik v primerih neskladnosti pravico, da zadrži plačilo kupnine ali del nje, dokler trgovec ne vzpostavi skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali vprašanje, ali ima trgovec pravico, da zadrži povračilo, ki naj bi se izplačalo potrošniku ob odstopu od pogodbe, dokler potrošnik ne izpolni obveznosti, določene v tej direktivi, da trgovcu vrne materialni nosilec podatkov.

(20) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati.

  Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.

  Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.

  Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno.

  Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino.

  Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.

(24) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto dobavijo tudi, kadar potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu zagotovi osebne podatke.

  Ti poslovni modeli se v različnih oblikah uporabljajo v precejšnjem delu trga.

  S to direktivo bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki v okviru teh poslovnih modelov upravičeni do pogodbenih zahtevkov, pri čemer pa mora biti popolnoma jasno, da je varstvo osebnih podatkov temeljna pravica, zato osebnih podatkov ni mogoče obravnavati kot blago.

  Zato bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, na podlagi katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa zagotovi osebne podatke ali se k temu zaveže.

  Osebni podatki bi se lahko trgovcu zagotovili ob sklenitvi pogodbe ali pozneje, denimo, ko potrošnik privoli v to, da trgovec uporabi vse osebne podatke, ki bi jih lahko potrošnik naložil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Pravo Unije o varstvu osebnih podatkov zagotavlja izčrpen seznam pravnih podlag za zakonito obdelavo osebnih podatkov.

  Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere potrošnik zagotovi osebne podatke trgovcu ali se k temu zaveže.

  Uporabljati bi se morala denimo v primerih, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.

  Prav tako bi se morala uporabljati v primeru, ko potrošnik privoli, da gradivo, ki se šteje za osebni podatek, kot so fotografije ali objave, ki jih potrošnik naloži, trgovec obdela za tržne namene.

  Državam članicam pa bi moralo biti še naprej prepuščeno, da določijo, ali so izpolnjene zahteve za sklenitev, obstoj in veljavnost pogodbe v skladu z nacionalnim pravom.

(26) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe o razvoju digitalne vsebine, ki je prilagojena posebnim zahtevam potrošnikov, vključno s prilagojeno programsko opremo.

  Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za dobavo elektronskih datotek, ki se uporabljajo za tiskanje blaga v tehniki 3D, kolikor take datoteke spadajo v opredelitev digitalne vsebine ali digitalnih storitev v smislu te direktive.

  Vendar ta direktiva ne bi smela urejati pravic ali obveznosti v zvezi z blagom, proizvedenim z uporabo tehnologije tiskanja v tehniki 3D.

(36) Ta direktiva ne bi smela posegati v drugo pravo Unije za posamezni sektor ali predmet urejanja, kot so telekomunikacije, e-trgovanje in varstvo potrošnikov.

  Prav tako ne bi smela posegati v pravo Unije in nacionalno pravo o avtorskih in sorodnih pravicah, vključno s prenosljivostjo storitev spletnih vsebin.

(38) Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev za zakonito obdelavo osebnih podatkov, saj to vprašanje zlasti ureja Uredba (EU) 2016/679.

  Zato je vsakršna obdelava osebnih podatkov v povezavi s pogodbo, ki spada na področje uporabe te direktive, zakonita le, če je skladna z določbami Uredbe (EU) 2016/679 v zvezi s pravimi podlagami za obdelavo osebnih podatkov.

  Kadar obdelava osebnih podatkov temelji na privolitvi, zlasti na podlagi točke (a) člena 6(1) Uredbe (EU) 2016/679, se uporabljajo posebne določbe navedene uredbe, vključno z določbami v zvezi s pogoji za oceno, ali je bila privolitev dana prostovoljno.

  Ta direktiva ne bi smela urejati veljavnosti dane privolitve.

  Uredba (EU) 2016/679 vsebuje tudi celovit sklop pravic, kar zadeva izbris in prenosljivost podatkov.

  Ta direktiva ne bi smela posegati v te pravice, ki se uporabljajo za vse osebne podatke, ki jih potrošnik zagotovi trgovcu ali jih trgovec zbere v povezavi z vsako pogodbo, ki spada na področje uporabe te direktive, ter kadar potrošnik odstopi od pogodbe v skladu s to direktivo.

(39) pravica do izbrisa in pravica potrošnika, da prekliče privolitev za obdelavo osebnih podatkov, bi se morali v celoti uporabljati tudi v povezavi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi.

  pravica potrošnika, da odstopi od pogodbe v skladu s to direktivo, ne bi smela posegati v njegovo pravico na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, da prekliče katero koli privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov.

(43) Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere se digitalna vsebina ali digitalna storitev lahko uporablja.

  Na primer odsotnost ali prisotnost kakršnih koli tehničnih omejitev, kot je zaščita prek upravljanja digitalnih pravic ali regijsko kodiranje, bi lahko vplivala na zmožnost opravljanja vseh funkcij digitalne vsebine ali digitalne storitve glede na njen namen.

  Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko digitalna vsebina ali digitalna storitev deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporablja.

  Uspešno delovanje bi na primer lahko vključevalo zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij.

(45) Da bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna in da potrošniki ne bi bili prikrajšani za svoje pravice, na primer, kadar so v pogodbi določeni zelo nizki standardi, bi morala digitalna vsebina ali digitalna storitev poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi.

  Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljale.

  Imeti bi morala tudi značilnosti in zmogljivostne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste ter jih potrošniki lahko razumno pričakujejo glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave o posebnih značilnostih digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dal trgovec ali druga oseba v imenu trgovca v predhodnih členih pogodbene verige.

(48) Uredba (EU) 2016/679 ali katero koli drugo pravo Unije o varstvu podatkov bi se morala v celoti uporabljati za obdelavo osebnih podatkov v povezavi s pogodbami, ki spadajo na področje uporabe te direktive.

  Poleg tega ta direktiva ne bi smela posegati v pravice, obveznosti in nepogodbena pravna sredstva, ki jih določa Uredba (EU) 2016/679.

  Dejstva, ki povzročajo neskladnost z zahtevami iz Uredbe (EU) 2016/679, vključno z glavnimi načeli, kot so zahteve o najmanjšem obsegu podatkov ter vgrajenem in privzetem varstvu podatkov, lahko prav tako, odvisno od okoliščin primera, pomenijo neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve s subjektivnimi ali objektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi.

  En primer bi lahko bil, ko trgovec izrecno prevzame obveznost v pogodbi ali je mogoče pogodbo razlagati na ta način, kar je povezano tudi z obveznostmi trgovca v skladu z Uredbo (EU) 2016/679.

  V tem primeru lahko taka pogodbena zaveza postane del subjektivnih zahtev za skladnost.

  Drug primer bi lahko bil, kadar bi lahko neskladnost z obveznostmi na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 hkrati povzročila, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ne ustreza svojemu namenu, kar torej pomeni neskladnost z objektivno zahtevo za skladnost, na podlagi katere mora digitalna vsebina ali digitalna storitev ustrezati namenu, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljala.

(53) Omejitve uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve za potrošnika v skladu s to direktivo bi lahko bile posledica omejitev, ki jih določi imetnik pravic intelektualne lastnine v skladu s pravom intelektualne lastnine.

  Take omejitve lahko izhajajo iz licenčne pogodbe za končnega uporabnika, v skladu s katero se potrošniku zagotavlja digitalna vsebina ali digitalna storitev.

  To se lahko zgodi, če na primer licenčna pogodba za končnega uporabnika potrošniku prepoveduje uporabo nekaterih lastnosti, povezanih s funkcionalnostjo digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Taka omejitev bi lahko pomenila, da digitalna vsebina ali digitalna storitev krši objektivne zahteve za skladnost iz te direktive, če gre za lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste in jih potrošnik lahko razumno pričakuje.

  V teh primerih bi moral imeti potrošnik možnost, da zoper trgovca, ki je dobavil digitalno vsebino ali digitalno storitev, uporabi jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, določene v tej direktivi.

  Trgovec bi se taki odgovornosti lahko izognil le z izpolnitvijo pogojev za odstopanje od objektivnih zahtev za skladnost, kakor so določene v tej direktivi, in sicer le, če potrošnika pred sklenitvijo pogodbe izrecno obvesti, da konkretna lastnost digitalne vsebine ali digitalne storitve odstopa od objektivnih zahtev za skladnost, potrošnik pa to odstopanje izrecno in ločeno sprejme.

(54) Pravne napake imajo še posebno težo za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so predmet pravic intelektualne lastnine.

  Omejitve uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve za potrošnika v skladu s to direktivo bi lahko bile posledica kršitve pravic tretjih oseb.

  Takšna kršitev lahko potrošniku dejansko prepreči uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali nekaterih njenih lastnosti, na primer, kadar potrošnik sploh ne more dostopati do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali kadar ne more tega storiti zakonito.

  Razlog za to je lahko, da tretja oseba upravičeno zahteva, da trgovec preneha kršiti te pravice in preneha ponujati zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ali da potrošnik ne more uporabljati digitalne vsebine ali digitalne storitve, ne da bi pri tem kršil zakon.

  V primeru kršitve pravic tretjih oseb, katere posledica je omejitev, ki preprečuje ali omejuje uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami za skladnost, bi moral biti potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, razen če nacionalno pravo predvideva ničnost pogodbe ali njeno razveljavitev, na primer zaradi kršitve pravne garancije zoper odvzem pravic.

(58) Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da same urejajo nacionalne zastaralne roke.

  Ti zastaralni roki pa potrošnikom ne bi smeli preprečevati, da svoje pravice uveljavljajo v celotnem obdobju, ko je trgovec odgovoren za neskladnost.

  Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati pravil glede pričetka teka nacionalnega zastaralnega roka, morala pa bi vseeno zagotavljati, da ta rok potrošnikom omogoča, da uveljavljajo jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, ki se pokaže vsaj v obdobju, v katerem je trgovec odgovoren za neskladnost.

(60) Brez poseganja v temeljno pravico do varstva zasebnosti, vključno z zaupnostjo komunikacij, in do varstva osebnih podatkov potrošnika bi moral potrošnik sodelovati s trgovcem, da bi trgovec lahko ugotovil, ali je razlog za neskladnost v potrošnikovem digitalnem okolju, z uporabo tehnično razpoložljivih sredstev, ki so najmanj moteča za potrošnika.

  Pogosto se to lahko izvede na primer tako, da se trgovcu posredujejo samodejno ustvarjena poročila o incidentih ali podrobnostmi potrošnikove internetne povezave.

  Samo v izjemnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah, če kljub najboljši uporabi vseh drugih sredstev ni nobene druge možnosti, se lahko od potrošnika zahteva privolitev v virtualni dostop do njegovega digitalnega okolja.

  Kadar pa potrošnik ne sodeluje s trgovcem in je bil potrošnik obveščen o posledicah nesodelovanja, bi moral potrošnik dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa tudi, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav ali, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, med trajanjem pogodbe.

(61) Kadar trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi ga moral potrošnik pozvati, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev.

  V takih primerih bi moral trgovec ukrepati brez nepotrebnega odlašanja ali v dodatnem obdobju, o katerem se stranki izrecno dogovorita.

  Ker se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavi v digitalni obliki, v večini primerov za dobavo ni potreben dodaten čas, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev na razpolago potrošniku.

  Zato bi morala v teh primerih obveznost trgovca, da brez nepotrebnega odlašanja dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev, pomeniti, da jo mora dobaviti brez nepotrebnega odlašanja. Če nato trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe.

  V posebnih okoliščinah, na primer ko je jasno, da trgovec ne bo dobavil digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali kadar je določen čas za dobavo za potrošnika bistvenega pomena, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe, ne da bi trgovca najprej pozval, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev.

(64) Zaradi raznolikosti digitalne vsebine in digitalnih storitev ni primerno določiti natančnih rokov za uveljavljanje pravic ali izpolnjevanje obveznosti v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami.

  Takšni roki ne bi upoštevali take raznolikosti in bi bili lahko bodisi prekratki bodisi predolgi, odvisno od posameznega primera.

  Zato je bolj primerno zahtevati vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine in digitalnih storitev v razumnem roku.

  Taka zahteva pa strankama ne bi smela preprečiti, da se dogovorita o konkretnem roku za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve bi bilo treba vzpostaviti popolnoma brezplačno.

  Zlasti potrošnik ne bi smel nositi nobenih stroškov, povezanih z razvojem posodobitve digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(65) Kadar skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve pravno ali dejansko ni mogoče vzpostaviti ali kadar trgovec ne želi vzpostaviti skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ker bi mu to povzročilo nesorazmerne stroške, ali kadar trgovec ni vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku, brezplačno in brez znatnih nevšečnosti za potrošnika, bi moral biti potrošnik upravičen do jamčevalnega zahtevka v obliki znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe.

  V nekaterih primerih je upravičeno, da ima potrošnik pravico do znižanja kupnine ali takojšnjega odstopa od pogodbe, na primer če trgovec predhodno ni uspešno vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve ali če od potrošnika zaradi resne narave neskladnosti ni mogoče pričakovati, da bo ohranil zaupanje v sposobnost trgovca, da vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Na primer, potrošnik bi moral imeti pravico, da neposredno zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe, kadar se mu dobavi protivirusna programska oprema, ki je sama okužena z virusi, kar bi bil primer neskladnosti resne narave.

  Enako bi moralo veljati, kadar je očitno, da trgovec ne bo vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

(67) Kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena proti plačilu kupnine, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe le, če neskladnost ni neznatna.

  Kadar pa digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena proti plačilu kupnine, vendar potrošnik posreduje osebne podatke, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe tudi v primerih, ko je neskladnost neznatna, saj potrošnik ne more zahtevati znižanja kupnine.

  V primerih, ko potrošnik plača kupnino in posreduje osebne podatke, bi moral biti upravičen do vseh razpoložljivih jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti. Če so izpolnjeni vsi drugi pogoji, bi moral imeti potrošnik pravico, da se vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, da se zniža kupnina, plačana za digitalno vsebino ali digitalno storitev, ali da odstopi od pogodbe.

(69) Kadar potrošnik trgovcu posreduje osebne podatke, bi moral trgovec izpolnjevati obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679.

  Take obveznosti bi morale biti izpolnjene tudi, kadar potrošnik plača kupnino in da osebne podatke.

  Po odstopu od pogodbe trgovec tudi ne bi smel uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dobavil trgovec.

  Ta vsebina bi lahko vključevala digitalne slike, video in avdio datoteke ter vsebino, ustvarjeno na mobilnih napravah.

  Vendar bi moral imeti trgovec pravico, da še naprej uporablja vsebino, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, in sicer v primerih kadar ta vsebina ni uporabljiva zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, in če se nanaša le na dejavnost potrošnika, je združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti oziroma je to mogoče samo z nesorazmernimi napori, ali če so jo skupaj ustvarili potrošnik in drugi, drugi potrošniki pa jo lahko še naprej uporabljajo.

(70) Potrošnika bi se lahko odvrnilo od uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če se mu onemogoči dostop do vsebine, ki jo je zagotovil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve, razen osebnih podatkov.

  Da se potrošniku zagotovi uživanje učinkovitega varstva v zvezi s pravico do odstopa od pogodbe, bi moral zato trgovec potrošniku na njegovo zahtevo po odstopu od pogodbe dati na voljo to vsebino.

(71) Potrošnik bi moral imeti pravico, da vsebino pridobi v razumnem roku, ne da bi ga trgovec pri tem oviral, v obliki, ki je v splošni rabi in strojno berljiva, in brezplačno, z izjemo stroškov, ki nastanejo v potrošnikovem lastnem digitalnem okolju, na primer stroškov omrežne povezave, saj niso posebej povezani s pridobitvijo vsebine.

  Vendar pa obveznost trgovca, da da na voljo to vsebino, ne bi smela veljati, če je vsebina koristna le v okviru uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve ali se nanaša samo na potrošnikovo dejavnost pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je bila združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti ali je to mogoče samo z nesorazmernimi napori.

  V takih primerih vsebina nima pomembne praktične uporabe ali interesa za potrošnika, pri čemer se upoštevajo tudi interesi trgovca.

  Poleg tega obveznost trgovca, da potrošniku po odstopu od pogodbe da na voljo vso vsebino, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, ne bi smela posegati v pravico trgovca, da ne razkrije nekatere vsebine v skladu s pravom, ki se uporablja.

(73) Načelo odškodninske odgovornosti trgovca je bistven sestavni del pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev.

  Zato bi moral imeti potrošnik pravico zahtevati nadomestilo za škodo, povzročeno zaradi neskladnosti ali nedobave digitalne vsebine ali digitalne storitve.

  Nadomestilo bi moralo potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev ustrezno dobavljena in skladna.

  Ker taka pravica do odškodnine že obstaja v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o nadomestilu potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve navedenih pravil.

(75) Trgovcu bi bilo treba poleg sprememb, s katerimi naj bi se vzdrževala skladnost, dovoliti tudi, da pod določenimi pogoji spremeni lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če pogodba določa utemeljen razlog za takšno spremembo.

  Taki utemeljeni razlogi bi lahko zajemali primere, ko je sprememba nujna zaradi prilagajanja digitalne vsebine ali digitalne storitve novemu tehničnemu okolju ali večjemu številu uporabnikov, ali zaradi drugih pomembnih operativnih razlogov.

  Take spremembe so pogosto v korist potrošnika, saj izboljšujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

  Zato bi pogodbeni stranki morali imeti možnost v pogodbo vključiti določbe, ki trgovcu omogočajo izvedbo sprememb.

  Zaradi uravnoteženja potrošniških in poslovnih interesov bi bilo treba to možnost za trgovca vezati na pravico potrošnika, da odstopi od pogodbe, kadar imajo take spremembe več kot neznaten negativni učinek na uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali dostop do nje.

  Objektivno bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri imajo spremembe negativen učinek na potrošnikovo uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njegov dostop do nje, ter pri tem upoštevati naravo in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve ter kakovost, funkcionalnost, združljivost in druge glavne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste.

  Vendar pravila iz te direktive v zvezi s takimi posodobitvami, nadgradnji ali podobnimi spremembami ne bi smela zadevati primerov, ko stranki skleneta novo pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer kot posledica distribucije nove različice digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(77) Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral imeti potrošnik pravico, da zaradi te spremembe popolnoma brezplačno odstopi od pogodbe.

  Druga možnost je, da trgovec potrošniku omogoči, da brez dodatnih stroškov ohrani dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je brez sprememb in skladna; v tem primeru potrošnik ne bi smel biti upravičen do odstopa od pogodbe. Če pa digitalna vsebina ali digitalna storitev, do katere je potrošnik ohranil dostop, ni več skladna s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami glede skladnosti, bi moral imeti potrošnik možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot je določeno v tej direktivi.

  Kadar zahteve za tako spremembo, določene v tej direktivi, niso izpolnjene in če sprememba privede do neskladnosti, to ne bi smelo vplivati na pravico potrošnika do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe, kot so določene v tej direktivi.

  Podobno bi moral biti potrošnik tudi v primeru, ko pride po spremembi do neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki pa ni posledica zadevne spremembe, še naprej upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot so določeni v tej direktivi.

(78) Razlog za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je bila dobavljena potrošniku, je pogosto povezan z eno od transakcij v verigi, ki povezuje prvotnega oblikovalca s končnim trgovcem.

  Medtem ko bi moral biti končni trgovec odgovoren potrošniku v primeru neskladnosti, je pomembno zagotoviti, da ima trgovec ustrezne pravice v razmerju do različnih oseb v pogodbeni verigi, da bi lahko pokril svojo odgovornost do potrošnika.

  Te pravice bi morale biti omejene na komercialne transakcije, zato ne bi smele zajemati primerov, v katerih je trgovec odgovoren potrošniku za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je sestavljena ali zgrajena na programski opremi, ki jo je brez plačila kupnine na podlagi proste in odprtokodne licence dobavila oseba v predhodnih členih pogodbene verige.

  Vendar bi moralo biti prepuščeno državam članicam, da v svojem veljavnem nacionalnem pravu določijo osebe v pogodbeni verigi, proti katerim lahko nastopi končni trgovec, ter načine in pogoje takega ukrepanja.

(79) Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu legitimen interes, da varujejo pogodbene pravice potrošnikov in njihove pravice v zvezi z varstvom podatkov, bi morale imeti pravico, da začnejo postopek, da se zagotovi uporaba nacionalnih predpisov, ki prenašajo to direktivo, bodisi pred sodiščem bodisi pri upravnem organu, ki je pristojen za odločanje o pritožbah, ali da začnejo ustrezni pravni postopek.

(83) Potrošniki bi morali imeti možnost, da uveljavljajo pravice iz te direktive, takoj ko začnejo veljati ustrezni nacionalni ukrepi za prenos.

  Ti nacionalni ukrepi za prenos bi se zato morali uporabljati tudi za pogodbe za nedoločen ali določen čas, ki so bile sklenjene pred datumom začetka uporabe in določajo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v daljšem obdobju, bodisi nepretrgano ali z nizom posameznih dejanj dobave, vendar le v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, ki se dobavljajo od datuma začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos.

  Da pa bi zagotovili ravnovesje med legitimnimi interesi potrošnikov in trgovcev, bi se morali nacionalni ukrepi za prenos določb te direktive o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve in pravici do pravnega varstva uporabljati samo za pogodbe, sklenjene po datumu začetka uporabe v skladu s to direktivo.

(87) Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s tistimi iz členov 16, 38 in 47 Listine –