Contratti digitali 2019/0770 SL

Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in hkrati zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov z določitvijo skupnih pravil o nekaterih zahtevah glede pogodb med trgovci in potrošniki o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, zlasti pravil glede:

—	skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo,

—	jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti ali zahtevkov v primeru nedobave in načinov uveljavljanja teh zahtevkov ter

—	spremembe digitalne vsebine ali digitalne storitve.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)	„digitalna vsebina“ pomeni podatke, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki;

(2)

„digitalna storitev“ pomeni:

(a)	storitev, ki potrošniku omogoča ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, ali

(b)	storitev, ki omogoča izmenjavo podatkov v digitalni obliki ali katero koli drugo obliko interakcije s temi podatki, ki jih naložijo ali ustvarijo potrošnik ali drugi uporabniki te storitve;

(3)	„blago z digitalnimi elementi“ pomeni vsak premični materialni predmet, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezan na način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije;

(4)	„integracija“ pomeni povezovanje digitalne vsebine ali digitalne storitve z elementi potrošnikovega digitalnega okolja in njihovo vključevanje vanje, da bi se digitalna vsebina ali digitalna storitev uporabljala v skladu z zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi;

(5)

„trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ne glede na to, ali je v javni ali zasebni lasti, ki v zvezi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi, deluje za namene, povezane z njeno trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo, tudi če deluje prek druge osebe, ki nastopa v imenu te fizične ali pravne osebe ali po njenem naročilu;

(6)	„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki v zvezi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi, deluje za namene, ki so zunaj trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti te osebe;

(7)	„kupnina“ pomeni denarni znesek ali digitalno obliko vrednosti, ki jo je treba zagotoviti v zameno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve;

(8)	„osebni podatki“ pomeni osebne podatke, kot so opredeljeni v točki 1 člena 4 Uredbe (EU) 2016/679;

(9)	„digitalno okolje“ pomeni strojno opremo, programsko opremo in vse omrežne povezave, ki jih potrošnik uporablja za dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za njihovo uporabo;

(10)	„združljivost“ pomeni zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, da deluje s strojno ali programsko opremo, s katero se običajno uporablja digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste, ne da bi bilo treba digitalno vsebino ali digitalno storitev pretvoriti;

(11)	„funkcionalnost“ pomeni zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, da opravlja svoje funkcije glede na svoj namen;

(12)	„interoperabilnost“ pomeni zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, da deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljajo;

(13)	„trajni nosilec podatkov“ pomeni vsak instrument, ki potrošniku ali trgovcu omogoča, da njemu osebno namenjene informacije shrani tako, da so mu dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je ustrezno glede na namene informiranja, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij.

Člen 3

Področje uporabe

1. Ta direktiva se uporablja za vse pogodbe, pri katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa plača kupnino ali se k temu zaveže.

Ta direktiva se uporablja tudi, kadar trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa trgovcu posreduje osebne podatke ali se k temu zaveže, razen kadar trgovec osebne podatke, ki jih je posredoval potrošnik, obdeluje izključno za namen dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s to direktivo ali za to, da lahko trgovec izpolni pravne zahteve, ki veljajo zanj, in trgovec teh podatkov ne obdeluje za noben drug namen.

2. Ta direktiva se uporablja tudi, kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev razvita v skladu z navodili potrošnika.

3. Z izjemo členov 5 in 13 se ta direktiva uporablja tudi za vse materialne nosilce podatkov, ki služijo izključno kot nosilci digitalne vsebine.

4. Ta direktiva se ne uporablja za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so vključene v blago v smislu točke 3 člena 2 ali so z njim medsebojno povezane in ki se zagotavljajo z blagom v skladu s prodajno pogodbo za to blago, ne glede na to, ali tako digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavlja prodajalec ali tretja oseba. V primeru dvoma, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, se šteje, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev zajeta s prodajno pogodbo.

5. Ta direktiva se ne uporablja za pogodbe o:

(a)	zagotavljanju storitev, ki niso digitalne storitve, ne glede na to, ali trgovec za zagotovitev storitve ali za njeno dobavo ali prenos potrošniku uporablja digitalne oblike ali sredstva;

(b)	elektronskih komunikacijskih storitvah, kakor so opredeljene v točki 4 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972, razen o številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitvah, kot so opredeljene v točki 7 člena 2 navedene direktive;

(c)	zdravstvenem varstvu, kot je opredeljeno v točki (a) člena 3 Direktive 2011/24/EU;

(d)

storitvah iger na srečo, in sicer storitvah, ki vključujejo denarni vložek pri igrah na srečo, vključno s tistimi, za katere so potrebne določene spretnosti, kot so loterije, igralniške igre, igre pokra in stavne transakcije, v elektronski obliki ali prek katere koli druge tehnologije, ki omogoča komunikacijo, in na posamezno zahtevo prejemnika takih storitev;

(e)	finančnih storitvah, kot so opredeljene v točki (b) člena 2 Direktive 2002/65/ES;

(f)	programski opremi, ki jo ponuja trgovec v okviru proste in odprtokodne licence, kadar potrošnik ne plača kupnine, trgovec pa osebne podatke, ki jih zagotovi potrošnik, obdeluje izključno za namene izboljšanja varnosti, združljivosti ali interoperabilnosti te programske opreme;

(g)	dobavi digitalne vsebine, kadar se digitalna vsebina daje na razpolago splošni javnosti brez prenosa signala kot del predstave ali prireditve, kot so digitalne kinematografske projekcije;

(h)	digitalni vsebini, ki jo v skladu z Direktivo 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21) zagotavljajo organi javnega sektorja držav članic.

6. Kadar posamezna pogodba med istim trgovcem in istim potrošnikom v paketu vključuje elemente dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve in elemente zagotavljanja drugih storitev ali blaga, se ta direktiva brez poseganja v odstavek 4 tega člena uporablja le za elemente pogodbe v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitev.

Člen 19 te direktive se ne uporablja, kadar paket v smislu Direktive (EU) 2018/1972 vključuje elemente storitve dostopa do interneta, kot je opredeljena v točki 2 člena 2 Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (22), ali medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, kot je opredeljena v točki 6 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972.

Brez poseganja v člen 107(2) Direktive (EU) 2018/1972 učinke, ki jih ima lahko prekinitev enega elementa paketne pogodbe na druge elemente paketne pogodbe, ureja nacionalno pravo.

7. Če je katerakoli določba te direktive v nasprotju z določbami drugega akta Unije, ki ureja posamezni sektor ali predmet urejanja, imajo določbe tega drugega akta Unije prednost pred določbami te direktive.

8. Za vse osebne podatke, ki se obdelujejo v povezavi s pogodbami iz odstavka 1, se uporablja pravo Unije o varstvu osebnih podatkov.

Zlasti ta direktiva ne posega v Uredbo (EU) 2016/679 in Direktivo 2002/58/ES. V primeru nasprotja med določbami te direktive in pravom Unije o varstvu osebnih podatkov prevlada slednje.

9. Ta direktiva ne posega v pravo Unije in nacionalno pravo o avtorskih in sorodnih pravicah, vključno z Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23).

10. Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da urejajo vidike splošnega pogodbenega prava, kot so pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb, vključno s posledicami odstopa od pogodbe, kolikor ti vidiki niso urejeni s to direktivo, ali pravico do odškodnine.

Člen 8

Objektivne zahteve za skladnost

1. Poleg izpolnjevanja vseh subjektivnih zahtev za skladnost mora digitalna vsebina ali digitalna storitev:

(a)

ustrezati namenom, za katere bi se običajno uporabljala digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste, pri čemer je treba, kadar je to ustrezno, upoštevati obstoječe pravo Unije in nacionalno pravo, tehnične standarde ali, v primeru neobstoja takšnih tehničnih standardov, panožne kodekse ravnanja, ki se uporabljajo za posamezni sektor;

(b)

biti take količine in imeti značilnosti in zmogljivostne lastnosti, vključno v zvezi s funkcionalnostjo, združljivostjo, dostopnostjo, kontinuiteto in varnostjo, običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste in ki jih lahko potrošnik razumno pričakuje glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju javne izjave trgovca ali v imenu trgovca ali drugih oseb v predhodnih členih pogodbene verige, vključno s proizvajalcem, zlasti pri oglaševanju ali označevanju, razen če trgovec dokaže, da:

(i)	trgovec za zadevno javno izjavo ni vedel in od njega ni mogoče razumno pričakovati, da bi zanjo vedel;

(ii)	je bila javna izjava do sklenitve pogodbe popravljena na enak ali primerljiv način, kot je bila podana, ali

(iii)

javna izjava ni mogla vplivati na odločitev za nakup digitalne vsebine ali digitalne storitve;

(c)	kadar je to ustrezno, biti dobavljena skupaj z vsemi dodatki in navodili, za katere lahko potrošnik razumno pričakuje, da jih bo prejel, ter

(d)	biti skladna z morebitno poskusno različico ali predogledom digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ga trgovec da na razpolago pred sklenitvijo pogodbe.

2. Trgovec zagotovi, da je potrošnik obveščen o posodobitvah, vključno z varnostnimi posodobitvami, ki so potrebne za ohranjanje skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo, in so mu te posodobitve tudi dobavljene v obdobju:

(a)	v katerem je treba v skladu s pogodbo dobavljati digitalno vsebino ali digitalno storitev, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, ali

(b)	ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje glede na vrsto in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju okoliščin in narave pogodbe, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav.

3. Kadar potrošnik v razumnem roku ne namesti posodobitev, ki jih trgovec zagotovi v skladu z odstavkom 2, trgovec ni odgovoren za neskladnost, ki je posledica samo tega, da ni bila opravljena ustrezna posodobitev, pod pogojem, da:

(a)	je trgovec obvestil potrošnika o razpoložljivosti posodobitve in posledicah, če je potrošnik ne namesti, ter

(b)	razlog za to, da potrošnik posodobitve ni namestil ali jo je napačno namestil, niso bila pomanjkljiva navodila za namestitev, ki jih je zagotovil trgovec.

4. Kadar pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju, mora biti digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna med celotnim trajanjem tega obdobja.

5. Za neskladnost v smislu odstavkov 1 ali 2 se ne šteje, če je bil potrošnik ob sklenitvi pogodbe izrecno obveščen, da posamezna lastnost digitalne vsebine ali digitalne storitve odstopa od objektivnih zahtev za skladnost iz odstavka 1 ali 2, ter je ob sklenitvi pogodbe izrecno in ločeno sprejel to odstopanje.

6. Če se stranki nista dogovorili drugače, mora biti digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena v najnovejši različici, ki je bila na razpolago ob sklenitvi pogodbe.

Člen 12

Dokazno breme

1. Dokazno breme glede tega, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena v skladu s členom 5, nosi trgovec.

2. V primerih iz člena 11(2) dokazno breme glede tega, ali je bila dobavljena digitalna vsebina ali digitalna storitev v času dobave skladna, nosi trgovec za neskladnost, ki se pokaže v enem letu od trenutka, ko je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena.

3. V primerih iz člena 11(3) dokazno breme glede tega, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna v obdobju, v katerem jo je bilo treba v skladu s pogodbo dobaviti, skladna, pri neskladnosti, ki se pokaže v tem obdobju, nosi trgovec.

4. Odstavka 2 in 3 se ne uporabljata, kadar trgovec dokaže, da digitalno okolje potrošnika ni združljivo s tehničnimi zahtevami za digitalno vsebino ali digitalno storitev, in kadar je trgovec o takšnih zahtevah potrošnika obvestil na jasen in razumljiv način pred sklenitvijo pogodbe.

5. Potrošnik sodeluje s trgovcem, kolikor je razumno mogoče in potrebno, da se ugotovi, ali je vzrok za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve v obdobju, določenem v členu 11(2) oziroma (3), kakor je ustrezno, digitalno okolje potrošnika. Obveznost sodelovanja je omejena na tehnično razpoložljiva sredstva, ki so najmanj moteča za potrošnika. Kadar potrošnik ne sodeluje in kadar je trgovec o tej zahtevi potrošnika obvestil na jasen in razumljiv način pred sklenitvijo pogodbe, dokazno breme glede tega, ali je neskladnost obstajala v obdobju, določenem v členu 11(2) oziroma (3), kakor je ustrezno, nosi potrošnik.

Člen 14

Jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti

1. V primeru neskladnosti je potrošnik pod pogoji iz tega člena upravičen do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do sorazmernega znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe.

2. Potrošnik je upravičen do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, razen če bi bilo to nemogoče ali bi trgovcu povzročilo nesorazmerne stroške, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine primera, vključno z:

(a)	vrednostjo, ki bi jo digitalna vsebina ali digitalna storitev imela, če ne bi bila neskladna, in

(b)	pomenom neskladnosti.

3. Trgovec vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu z odstavkom 2 v razumnem roku od trenutka, ko je potrošnik trgovca obvestil o neskladnosti, in sicer brezplačno in brez znatnih nevšečnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta digitalne vsebine ali digitalne storitve in namen, za katerega je potrošnik to digitalno vsebino ali digitalno storitev potreboval.

4. Potrošnik je upravičen do bodisi sorazmernega znižanja kupnine v skladu z odstavkom 5, kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena proti plačilu kupnine, bodisi do odstopa od pogodbe v skladu z odstavkom 6, in sicer v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)	vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve ni mogoča ali je nesorazmerna v skladu z odstavkom 2;

(b)	trgovec ni vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu z odstavkom 3;

(c)	neskladnost ostaja kljub poskusu trgovca, da bi vzpostavil skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve;

(d)	narava neskladnosti je tako resna, da upravičuje takojšnje znižanje kupnine ali odstop od pogodbe, ali

(e)	trgovec je izjavil ali je iz okoliščin očitno, da trgovec ne bo vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

5. Znižanje kupnine mora biti sorazmerno zmanjšanju vrednosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, dobavljene potrošniku, v primerjavi z vrednostjo, ki bi jo digitalna vsebina ali digitalna storitev imela, če bi bila skladna.

Kadar je v pogodbi določeno, da se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavlja v določenem obdobju proti plačilu kupnine, se kupnina zniža za obdobje, ko skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ni bila zagotovljena.

6. Kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena proti plačilu kupnine, lahko potrošnik odstopi od pogodbe le, če neskladnost ni neznatna. Dokazno breme glede tega, ali je neskladnost neznatna, nosi trgovec.

Člen 16

Obveznosti trgovca v primeru odstopa od pogodbe

1. V primeru odstopa od pogodbe trgovec potrošniku povrne vse zneske, ki so bili plačani na podlagi pogodbe.

Kadar pa je v pogodbi določena dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve proti plačilu kupnine in za določeno obdobje ter je bila pred odstopom od pogodbe nekaj časa zagotovljena skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, trgovec potrošniku povrne le sorazmerni del plačane kupnine, ki ustreza obdobju, ko skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ni bila zagotovljena, ter morebitni del kupnine, ki jo je potrošnik plačal vnaprej, za obdobje pogodbe, ki bi ostalo, če pogodba ne bi prenehala.

2. glede osebnih podatkov potrošnika mora trgovec izpolnjevati veljavne obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679.

3. Trgovec ne sme uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je potrošnik zagotovil ali ustvaril pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, razen kadar:

(a)	ta vsebina zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, ni uporabna;

(b)	ta vsebina zadeva le dejavnost potrošnika pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec;

(c)	je trgovec to vsebino združil z drugimi podatki in je ni več mogoče ločiti oziroma bi bil zato potreben nesorazmeren napor ali

(d)	so to vsebino skupaj ustvarili potrošnik in drugi ter lahko drugi potrošniki to vsebino še naprej uporabljajo.

4. Razen v primerih iz točke (a), (b) ali (c) odstavka 3 trgovec na zahtevo potrošnika da na voljo potrošniku vso vsebino, ki niso osebni podatki, ki jo je potrošnik zagotovil ali ustvaril pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec.

Potrošnik ima pravico, da to digitalno vsebino ponovno pridobi brezplačno in v razumnem roku ter v obliki, ki je v splošni rabi in strojno berljiva, ne da ga trgovec pri tem ovira.

5. Trgovec lahko brez poseganja v odstavek 4 potrošniku prepreči vsakršno nadaljnjo uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve, zlasti tako, da potrošniku onemogoči dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali onemogoči potrošnikov uporabniški račun.

whereas

(4) Podjetja, zlasti MSP, se pogosto soočajo z dodatnimi stroški, ki izhajajo iz razlik v nacionalnih zavezujočih pravilih potrošniškega pogodbenega prava, in s pravno negotovostjo pri čezmejni ponudbi digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Podjetja imajo stroške tudi s prilagajanjem svojih pogodb specifičnim zavezujočim pravilom o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, ki se že uporabljajo v več državah članicah in povzročajo razlike glede področja uporabe in vsebine med posebnimi nacionalnimi pravili, ki urejajo te pogodbe.

- = -

(8) Potrošniki bi morali imeti koristi od harmoniziranih pravic glede dobave digitalne vsebine in digitalnih storitev, ki zagotavljajo visoko raven varstva.
Imeti bi morali jasne zavezujoče pravice pri prejemu digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopanju do njih kjer koli v Uniji.
Obstoj takšnih pravic bi moral povečati njihovo zaupanje v nakup digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Prispevati bi moral tudi k zmanjšanju škode, ki jo trenutno trpijo potrošniki, saj bi obstajal sklop jasnih pravic, ki bi jim omogočal reševanje težav, s katerimi se srečujejo v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami.

- = -

(12) Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede zadev, ki jih ta direktiva ne ureja, na primer na nacionalna pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb ali zakonitosti digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Prav tako ta direktiva ne bi smela določati pravne narave pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, vprašanje, ali so te pogodbe na primer prodajne pogodbe, pogodbe o storitvah, najemne pogodbe ali pogodbe sui generis, bi moralo biti prepuščeno nacionalnemu pravu.
Ta direktiva ne bi smela vplivati niti na nacionalna pravila, ki ne zadevajo posebej potrošniških pogodb in določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale v trenutku sklenitve pogodbe, in sicer nacionalne določbe, ki lahko določijo posebna pravila v zvezi z odgovornostjo trgovca za skrite napake.
Ta direktiva prav tako ne bi smela posegati v nacionalne zakonodaje v zvezi z nepogodbenimi zahtevki za potrošnika v primeru neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve zoper osebe v predhodnih členih pogodbene verige ali druge osebe, ki izpolnjujejo obveznosti takih oseb.

- = -

(19) Direktiva bi morala obravnavati težave v različnih kategorijah digitalne vsebine, digitalnih storitev in njihove dobave.
Zaradi hitrega tehnološkega razvoja in za ohranjanje trajnosti pojma digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala ta direktiva med drugim vključevati računalniške programe, aplikacije, video datoteke, zvočne datoteke, glasbene datoteke, digitalne igre, elektronske knjige ali druge elektronske publikacije ter tudi digitalne storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do takih podatkov, vključno s programsko opremo kot storitvijo, kot so izmenjava video in avdio vsebin ter drugo podatkovno gostovanje, urejanje besedil ali igre, ki se zagotavljajo v okolju računalništva v oblaku in na družbenih medijih. Čeprav obstajajo številni načini dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je prenos na materialnem nosilcu podatkov, prenos s strani potrošnikov na njihove naprave, pretakanje s spleta, omogočanje dostopa do pomnilniških zmogljivosti digitalne vsebine ali dostop do uporabe družbenih medijev, bi se morala ta direktiva uporabljati ne glede na medij, uporabljen za prenos digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za omogočanje dostopa do te vsebine ali storitve.
Vendar se ta direktiva ne bi smela uporabljati za storitve dostopa do interneta.

- = -

(20) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati.
Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.
Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.
Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno.
Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino.
Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.

- = -

(21) Direktiva (EU) 2019/771 bi se morala uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi.
Pojem blaga z digitalnimi elementi bi se moral nanašati na blago, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezan na način, da bi odsotnost te digitalne vsebine ali digitalne storitve preprečila, da bi blago opravljalo svojo funkcijo.
Digitalna vsebina ali digitalna storitev, vključena v blago ali medsebojno povezana z njim na takšen način, bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/771, če se zagotavlja z blagom na podlagi prodajne pogodbe za to blago.
Od vsebine take pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.
To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.
Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.
Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.
To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.

- = -

(23) Potrošniki za plačilo različnega blaga ali storitev na enotnem digitalnem trgu uporabljajo digitalno obliko vrednosti, kot so elektronski boni ali e-kuponi.
Digitalna oblika vrednosti postaja vse pomembnejša pri dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev in bi jo bilo treba zato obravnavati kot način plačila v smislu te direktive.
Digitalna oblika vrednosti bi se morala razumeti, kot da vključuje tudi virtualne valute, kolikor jih priznava nacionalno pravo.
Razlikovanje glede na način plačila bi lahko povzročilo diskriminacijo in neupravičeno spodbudilo podjetja k dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v zameno za digitalno obliko vrednosti.
Same digitalne oblike vrednosti pa ne bi smeli obravnavati kot digitalno vsebino ali digitalno storitev v smislu te direktive, saj se uporablja zgolj kot način plačila.

- = -

(27) Ker bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, katerih cilj je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve potrošniku, se ne bi smela uporabljati, kadar je glavni predmet pogodbe zagotavljanje poklicnih storitev, kot so prevajalske, arhitekturne, pravne ali druge storitve strokovnega svetovanja, ki jih trgovec pogosto opravlja osebno, ne glede na to, ali trgovec za ustvarjanje rezultata storitve ali njegovo dostavo ali posredovanje potrošniku uporablja digitalna sredstva ali ne.
Podobno se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javne storitve, kot so storitve socialne varnosti ali javni registri, pri katerih se digitalna sredstva uporabljajo le za posredovanje ali sporočanje storitve potrošniku.
Prav tako se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javne listine in druge notarske akte ne glede na to, ali se izvajajo, beležijo, reproducirajo ali posredujejo z digitalnimi sredstvi.

- = -

(41) Obstajajo različni načini, kako trgovec digitalno vsebino ali digitalne storitve dobavi potrošnikom.
Primerno je določiti preprosta in jasna pravila glede načina in časa izpolnitve te obveznosti dobave, ki je glavna pogodbena obveznost trgovca, da potrošniku da na voljo digitalno vsebino ali digitalno storitev ali mu omogoči dostop do nje.
Da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošniku dana na voljo ali mu je bil omogočen dostop do nje, bi se moralo šteti, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ali katera koli sredstva, primerna za dostop do nje ali njen prenos, dosežejo potrošnika in je trgovec s tem izpolnil vse obveznosti, da potrošniku omogoči uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s pogodbo.
glede na to, da trgovec načeloma ni odgovoren za dejanja ali opustitve tretje osebe, ki upravlja fizično ali virtualno platformo, na primer elektronsko platformo ali shranjevanje v oblaku, ki jo je potrošnik izbral za prejemanje ali shranjevanje digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi moralo zadostovati, da trgovec digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavi tej tretji osebi.
Ni pa mogoče šteti, da je potrošnik izbral fizično ali virtualno platformo, če jo nadzoruje trgovec ali je ta pogodbeno povezana s trgovcem ali kadar je potrošnik sicer izbral to fizično ali virtualno platformo za prejemanje digitalne vsebine ali digitalne storitve, vendar je bila to edina možnost, ki jo je ponudil trgovec za prejemanje digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za dostop do nje.

- = -

(43) Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere se digitalna vsebina ali digitalna storitev lahko uporablja.
Na primer odsotnost ali prisotnost kakršnih koli tehničnih omejitev, kot je zaščita prek upravljanja digitalnih pravic ali regijsko kodiranje, bi lahko vplivala na zmožnost opravljanja vseh funkcij digitalne vsebine ali digitalne storitve glede na njen namen.
Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko digitalna vsebina ali digitalna storitev deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporablja.
Uspešno delovanje bi na primer lahko vključevalo zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij.

- = -

(44) glede na to, da se digitalna vsebina in digitalne storitve nenehno razvijajo, se lahko trgovci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve in lastnosti, ko bodo te na razpolago.
Zato bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ocenjevati tudi glede na to, ali se digitalna vsebina ali storitev posodablja tako, kot je določeno v pogodbi.
Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v pogodbi.

- = -

(45) Da bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna in da potrošniki ne bi bili prikrajšani za svoje pravice, na primer, kadar so v pogodbi določeni zelo nizki standardi, bi morala digitalna vsebina ali digitalna storitev poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi.
Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljale.
Imeti bi morala tudi značilnosti in zmogljivostne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste ter jih potrošniki lahko razumno pričakujejo glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave o posebnih značilnostih digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dal trgovec ali druga oseba v imenu trgovca v predhodnih členih pogodbene verige.

- = -

(50) Pri uporabi pravil te direktive bi morali trgovci uporabiti standarde, odprte tehnične specifikacije, dobre prakse in kodekse ravnanja, tudi v zvezi s strojno berljivim formatom, ki se običajno uporablja za pridobivanje vsebin, razen osebnih podatkov, ki jih je potrošnik zagotovil ali ustvaril pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, in tudi glede varnosti informacijskih sistemov in digitalnih okolij, ne glede na to, ali so določeni na mednarodni ravni, ravni Unije ali ravni posebnega industrijskega sektorja.
Komisija bi v zvezi s tem lahko zahtevala oblikovanje mednarodnih standardov in standardov Unije ter pripravo kodeksa ravnanja s strani trgovinskih združenj in drugih predstavniških organizacij, ki bi lahko podprli enotno izvajanje te direktive.

- = -

(57) Digitalna vsebina ali digitalne storitve bi se lahko potrošnikom dobavljale tudi nepretrgano v določenem obdobju.
Nepretrgana dobava lahko vključuje primere, ko trgovec potrošnikom ponudi digitalno storitev za določen ali nedoločen čas, na primer dveletna pogodba za shranjevanje v oblaku ali članstvo na platformi družbenih medijev za nedoločen čas.
Razlikovalni element te kategorije je dejstvo, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošnikom na razpolago ali dostopna le za določeno obdobje trajanja pogodbe ali dokler je pogodba za nedoločen čas veljavna.
Zato je upravičeno, da bi moral biti trgovec v takih primerih odgovoren le za neskladnost, ki se pojavi v tem obdobju.
Element nepretrgane dobave ne vključuje nujno dolgoročne dobave.
Primere, kot je spletno predvajanje videoposnetka, bi bilo treba šteti za nepretrgano dobavo v določenem obdobju ne glede na dejansko trajanje avdiovizualne datoteke.
Primere, v katerih so določeni elementi digitalne vsebine ali digitalne storitve na voljo v rednih časovnih presledkih ali večkrat med določenim trajanjem pogodbe ali dokler velja pogodba za nedoločen čas, bi bilo prav tako treba šteti za nepretrgano dobavo v določenem obdobju, na primer kadar pogodba določa, da se protivirusna programska oprema lahko uporablja eno leto in se samodejno posodablja prvi dan vsakega meseca v tem obdobju ali da bo trgovec izdal posodobitve vsakič, ko bodo na voljo nove lastnosti digitalne igre, pri čemer je digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošniku na voljo ali dostopna samo med določenim trajanjem pogodbe ali dokler velja pogodba za nedoločen čas.

- = -

(58) Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da same urejajo nacionalne zastaralne roke.
Ti zastaralni roki pa potrošnikom ne bi smeli preprečevati, da svoje pravice uveljavljajo v celotnem obdobju, ko je trgovec odgovoren za neskladnost.
Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati pravil glede pričetka teka nacionalnega zastaralnega roka, morala pa bi vseeno zagotavljati, da ta rok potrošnikom omogoča, da uveljavljajo jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, ki se pokaže vsaj v obdobju, v katerem je trgovec odgovoren za neskladnost.

- = -

(63) glede na tehnične značilnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve bi moralo biti trgovcu dovoljeno, da izbere poseben način za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer z izdajo posodobitev ali tako, da potrošniku da na voljo novo kopijo digitalne vsebine ali digitalne storitve.

- = -

(77) Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral imeti potrošnik pravico, da zaradi te spremembe popolnoma brezplačno odstopi od pogodbe.
Druga možnost je, da trgovec potrošniku omogoči, da brez dodatnih stroškov ohrani dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je brez sprememb in skladna; v tem primeru potrošnik ne bi smel biti upravičen do odstopa od pogodbe. Če pa digitalna vsebina ali digitalna storitev, do katere je potrošnik ohranil dostop, ni več skladna s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami glede skladnosti, bi moral imeti potrošnik možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot je določeno v tej direktivi.
Kadar zahteve za tako spremembo, določene v tej direktivi, niso izpolnjene in če sprememba privede do neskladnosti, to ne bi smelo vplivati na pravico potrošnika do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe, kot so določene v tej direktivi.
Podobno bi moral biti potrošnik tudi v primeru, ko pride po spremembi do neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki pa ni posledica zadevne spremembe, še naprej upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot so določeni v tej direktivi.

- = -

keyboard_tab Contratti digitali 2019/0770 SL

Contratti digitali 2019/0770 SL