Contratti digitali 2019/0770 SL

Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in hkrati zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov z določitvijo skupnih pravil o nekaterih zahtevah glede pogodb med trgovci in potrošniki o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, zlasti pravil glede:

—	skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo,

—	jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti ali zahtevkov v primeru nedobave in načinov uveljavljanja teh zahtevkov ter

—	spremembe digitalne vsebine ali digitalne storitve.

Člen 3

Področje uporabe

1. Ta direktiva se uporablja za vse pogodbe, pri katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa plača kupnino ali se k temu zaveže.

Ta direktiva se uporablja tudi, kadar trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa trgovcu posreduje osebne podatke ali se k temu zaveže, razen kadar trgovec osebne podatke, ki jih je posredoval potrošnik, obdeluje izključno za namen dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s to direktivo ali za to, da lahko trgovec izpolni pravne zahteve, ki veljajo zanj, in trgovec teh podatkov ne obdeluje za noben drug namen.

2. Ta direktiva se uporablja tudi, kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev razvita v skladu z navodili potrošnika.

3. Z izjemo členov 5 in 13 se ta direktiva uporablja tudi za vse materialne nosilce podatkov, ki služijo izključno kot nosilci digitalne vsebine.

4. Ta direktiva se ne uporablja za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so vključene v blago v smislu točke 3 člena 2 ali so z njim medsebojno povezane in ki se zagotavljajo z blagom v skladu s prodajno pogodbo za to blago, ne glede na to, ali tako digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavlja prodajalec ali tretja oseba. V primeru dvoma, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, se šteje, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev zajeta s prodajno pogodbo.

5. Ta direktiva se ne uporablja za pogodbe o:

(a)	zagotavljanju storitev, ki niso digitalne storitve, ne glede na to, ali trgovec za zagotovitev storitve ali za njeno dobavo ali prenos potrošniku uporablja digitalne oblike ali sredstva;

(b)	elektronskih komunikacijskih storitvah, kakor so opredeljene v točki 4 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972, razen o številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitvah, kot so opredeljene v točki 7 člena 2 navedene direktive;

(c)	zdravstvenem varstvu, kot je opredeljeno v točki (a) člena 3 Direktive 2011/24/EU;

(d)

storitvah iger na srečo, in sicer storitvah, ki vključujejo denarni vložek pri igrah na srečo, vključno s tistimi, za katere so potrebne določene spretnosti, kot so loterije, igralniške igre, igre pokra in stavne transakcije, v elektronski obliki ali prek katere koli druge tehnologije, ki omogoča komunikacijo, in na posamezno zahtevo prejemnika takih storitev;

(e)	finančnih storitvah, kot so opredeljene v točki (b) člena 2 Direktive 2002/65/ES;

(f)	programski opremi, ki jo ponuja trgovec v okviru proste in odprtokodne licence, kadar potrošnik ne plača kupnine, trgovec pa osebne podatke, ki jih zagotovi potrošnik, obdeluje izključno za namene izboljšanja varnosti, združljivosti ali interoperabilnosti te programske opreme;

(g)	dobavi digitalne vsebine, kadar se digitalna vsebina daje na razpolago splošni javnosti brez prenosa signala kot del predstave ali prireditve, kot so digitalne kinematografske projekcije;

(h)	digitalni vsebini, ki jo v skladu z Direktivo 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21) zagotavljajo organi javnega sektorja držav članic.

6. Kadar posamezna pogodba med istim trgovcem in istim potrošnikom v paketu vključuje elemente dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve in elemente zagotavljanja drugih storitev ali blaga, se ta direktiva brez poseganja v odstavek 4 tega člena uporablja le za elemente pogodbe v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitev.

Člen 19 te direktive se ne uporablja, kadar paket v smislu Direktive (EU) 2018/1972 vključuje elemente storitve dostopa do interneta, kot je opredeljena v točki 2 člena 2 Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (22), ali medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, kot je opredeljena v točki 6 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972.

Brez poseganja v člen 107(2) Direktive (EU) 2018/1972 učinke, ki jih ima lahko prekinitev enega elementa paketne pogodbe na druge elemente paketne pogodbe, ureja nacionalno pravo.

7. Če je katerakoli določba te direktive v nasprotju z določbami drugega akta Unije, ki ureja posamezni sektor ali predmet urejanja, imajo določbe tega drugega akta Unije prednost pred določbami te direktive.

8. Za vse osebne podatke, ki se obdelujejo v povezavi s pogodbami iz odstavka 1, se uporablja pravo Unije o varstvu osebnih podatkov.

Zlasti ta direktiva ne posega v Uredbo (EU) 2016/679 in Direktivo 2002/58/ES. V primeru nasprotja med določbami te direktive in pravom Unije o varstvu osebnih podatkov prevlada slednje.

9. Ta direktiva ne posega v pravo Unije in nacionalno pravo o avtorskih in sorodnih pravicah, vključno z Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23).

10. Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da urejajo vidike splošnega pogodbenega prava, kot so pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb, vključno s posledicami odstopa od pogodbe, kolikor ti vidiki niso urejeni s to direktivo, ali pravico do odškodnine.

Člen 5

Dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve

1. Trgovec dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev potrošniku. Razen če sta se stranki dogovorili drugače, trgovec digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavi po sklenitvi pogodbe brez nepotrebnega odlašanja.

2. Trgovec izpolni obveznost dobave, ko:

(a)	so digitalna vsebina ali primerna sredstva za dostop do ali prenašanje digitalne vsebine na voljo ali dostopna potrošniku oziroma fizični ali virtualni platformi, ki jo je za ta namen izbral potrošnik;

(b)	je digitalna storitev dostopna potrošniku oziroma fizični ali virtualni platformi, ki jo je za ta namen izbral potrošnik.

Člen 10

Pravice tretjih oseb

Kadar omejitev, ki je posledica kršitve pravic tretje osebe, zlasti pravic intelektualne lastnine, preprečuje ali omejuje uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s členoma 7 in 8, države članice zagotovijo, da je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti iz člena 14, razen če nacionalno pravo za take primere določa ničnost ali razveljavitev pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve.

Člen 11

Odgovornost trgovca

1. Trgovec je odgovoren za vsako nedobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s členom 5.

2. Kadar je v pogodbi določena enkratna dobava ali niz posameznih dobav, je trgovec brez poseganja v točko (b) člena 8(2) odgovoren za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve iz členov 7, 8 in 9, ki obstaja v času dobave.

Če je po nacionalnem pravu trgovec odgovoren samo za neskladnost, ki se pokaže v določenem obdobju po dobavi, to obdobje ne sme biti krajše od dveh let od dobave, brez poseganja v točko (b) člena 8(2).

Če za pravice iz člena 12 po nacionalnem pravu velja tudi ali samo zastaralni rok, države članice zagotovijo, da tak zastaralni rok potrošniku omogoča, da uveljavlja jamčevalne zahtevke iz člena 14 za vsako neskladnost, ki obstaja v času, navedenem v prvem pododstavku, in se pokaže v obdobju, navedenem v drugem pododstavku.

3. Kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, je trgovec v skladu s členi 7, 8 in 9 odgovoren za neskladnost, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.

Če za pravice iz člena 14 po nacionalnem pravu velja tudi ali samo zastaralni rok, države članice zagotovijo, da tak zastaralni rok potrošniku omogoča, da uveljavlja jamčevalne zahtevke iz člena 14 za vsako neskladnost, ki nastane ali se pokaže v obdobju iz prvega pododstavku.

Člen 12

Dokazno breme

1. Dokazno breme glede tega, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena v skladu s členom 5, nosi trgovec.

2. V primerih iz člena 11(2) dokazno breme glede tega, ali je bila dobavljena digitalna vsebina ali digitalna storitev v času dobave skladna, nosi trgovec za neskladnost, ki se pokaže v enem letu od trenutka, ko je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena.

3. V primerih iz člena 11(3) dokazno breme glede tega, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna v obdobju, v katerem jo je bilo treba v skladu s pogodbo dobaviti, skladna, pri neskladnosti, ki se pokaže v tem obdobju, nosi trgovec.

4. Odstavka 2 in 3 se ne uporabljata, kadar trgovec dokaže, da digitalno okolje potrošnika ni združljivo s tehničnimi zahtevami za digitalno vsebino ali digitalno storitev, in kadar je trgovec o takšnih zahtevah potrošnika obvestil na jasen in razumljiv način pred sklenitvijo pogodbe.

5. Potrošnik sodeluje s trgovcem, kolikor je razumno mogoče in potrebno, da se ugotovi, ali je vzrok za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve v obdobju, določenem v členu 11(2) oziroma (3), kakor je ustrezno, digitalno okolje potrošnika. Obveznost sodelovanja je omejena na tehnično razpoložljiva sredstva, ki so najmanj moteča za potrošnika. Kadar potrošnik ne sodeluje in kadar je trgovec o tej zahtevi potrošnika obvestil na jasen in razumljiv način pred sklenitvijo pogodbe, dokazno breme glede tega, ali je neskladnost obstajala v obdobju, določenem v členu 11(2) oziroma (3), kakor je ustrezno, nosi potrošnik.

Člen 13

Zahtevki v primeru nedobave

1. Kadar trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s členom 5, potrošnik pozove trgovca, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev. Če trgovec te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi brez nepotrebnega odlašanja ali v dodatnem obdobju, kot se izrecno dogovorita stranki, ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe.

2. Odstavek 1 se ne uporabi in potrošnik lahko takoj odstopi od pogodbe, kadar:

(a)	trgovec izjavi ali je iz okoliščin očitno, da trgovec ne bo dobavil digitalne vsebine ali digitalne storitve;

(b)	se potrošnik in trgovec dogovorita ali je iz okoliščin ob sklenitvi pogodbe očitno, da je določen čas dobave bistven za potrošnika, trgovec pa digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi do tega trenutka ali v tem trenutku.

3. Kadar potrošnik odstopi od pogodbe v skladu z odstavkom 1 ali 2 tega člena, se ustrezno uporabljajo členi 15 do 18.

Člen 23

Spremembe Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES

(1) V Prilogi k Uredbi (EU) 2017/2394 se doda naslednja točka:

„28.	Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (UL L 136, 22.5.2019, str. 1).“

(2) V Prilogi I k Direktivi 2009/22/ES se doda naslednja točka:

„17.	Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (UL L 136, 22.5.2019, str. 1).“

Člen 25

Pregled

Komisija najpozneje 12. junija 2024 pregleda uporabo te direktive ter predloži poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru. V poročilu med drugim preuči potrebo po harmonizaciji pravil, ki veljajo za tiste pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, ki jih ta direktiva ne zajema, vključno s pogodbami o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev v zameno za oglaševanje.

whereas

(3) Nekatere vidike pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

- = -

(4) Podjetja, zlasti MSP, se pogosto soočajo z dodatnimi stroški, ki izhajajo iz razlik v nacionalnih zavezujočih pravilih potrošniškega pogodbenega prava, in s pravno negotovostjo pri čezmejni ponudbi digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Podjetja imajo stroške tudi s prilagajanjem svojih pogodb specifičnim zavezujočim pravilom o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, ki se že uporabljajo v več državah članicah in povzročajo razlike glede področja uporabe in vsebine med posebnimi nacionalnimi pravili, ki urejajo te pogodbe.

- = -

(11) V tej direktivi bi morala biti določena skupna pravila o nekaterih zahtevah v zvezi s pogodbami med trgovci in potrošniki o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Zato bi bilo treba popolnoma harmonizirati pravila o skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo, zahtevkih v primeru njune neskladnosti ali nedobave ter načinih za uveljavljanje teh zahtevkov, pa tudi o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.
Države članice v okviru področja uporabe te direktive ne smejo določiti morebitnih dodatnih formalnih ali vsebinskih zahtev.
Države članice na primer ne bi smele določiti drugačnih pravil o obrnjenem dokaznem bremenu, kot so določena v tej direktivi, ali obveznosti potrošnika, da trgovca v določenem roku obvesti o neskladnosti.

- = -

(12) Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede zadev, ki jih ta direktiva ne ureja, na primer na nacionalna pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb ali zakonitosti digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Prav tako ta direktiva ne bi smela določati pravne narave pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, vprašanje, ali so te pogodbe na primer prodajne pogodbe, pogodbe o storitvah, najemne pogodbe ali pogodbe sui generis, bi moralo biti prepuščeno nacionalnemu pravu.
Ta direktiva ne bi smela vplivati niti na nacionalna pravila, ki ne zadevajo posebej potrošniških pogodb in določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale v trenutku sklenitve pogodbe, in sicer nacionalne določbe, ki lahko določijo posebna pravila v zvezi z odgovornostjo trgovca za skrite napake.
Ta direktiva prav tako ne bi smela posegati v nacionalne zakonodaje v zvezi z nepogodbenimi zahtevki za potrošnika v primeru neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve zoper osebe v predhodnih členih pogodbene verige ali druge osebe, ki izpolnjujejo obveznosti takih oseb.

- = -

(18) To direktivo bi bilo treba uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže.
Za ponudnike platform bi se lahko štelo, da so trgovci v skladu s to direktivo, če delujejo za namene v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo in kot neposredni pogodbeni partner potrošnika za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da razširijo uporabo te direktive na ponudnike platform, ki ne izpolnjujejo zahtev, da bi se šteli za trgovca v skladu s to direktivo.

- = -

(20) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati.
Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.
Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.
Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno.
Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino.
Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.

- = -

(23) Potrošniki za plačilo različnega blaga ali storitev na enotnem digitalnem trgu uporabljajo digitalno obliko vrednosti, kot so elektronski boni ali e-kuponi.
Digitalna oblika vrednosti postaja vse pomembnejša pri dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev in bi jo bilo treba zato obravnavati kot način plačila v smislu te direktive.
Digitalna oblika vrednosti bi se morala razumeti, kot da vključuje tudi virtualne valute, kolikor jih priznava nacionalno pravo.
Razlikovanje glede na način plačila bi lahko povzročilo diskriminacijo in neupravičeno spodbudilo podjetja k dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v zameno za digitalno obliko vrednosti.
Same digitalne oblike vrednosti pa ne bi smeli obravnavati kot digitalno vsebino ali digitalno storitev v smislu te direktive, saj se uporablja zgolj kot način plačila.

- = -

(24) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto dobavijo tudi, kadar potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu zagotovi osebne podatke.
Ti poslovni modeli se v različnih oblikah uporabljajo v precejšnjem delu trga.
S to direktivo bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki v okviru teh poslovnih modelov upravičeni do pogodbenih zahtevkov, pri čemer pa mora biti popolnoma jasno, da je varstvo osebnih podatkov temeljna pravica, zato osebnih podatkov ni mogoče obravnavati kot blago.
Zato bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, na podlagi katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa zagotovi osebne podatke ali se k temu zaveže.
Osebni podatki bi se lahko trgovcu zagotovili ob sklenitvi pogodbe ali pozneje, denimo, ko potrošnik privoli v to, da trgovec uporabi vse osebne podatke, ki bi jih lahko potrošnik naložil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Pravo Unije o varstvu osebnih podatkov zagotavlja izčrpen seznam pravnih podlag za zakonito obdelavo osebnih podatkov.
Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere potrošnik zagotovi osebne podatke trgovcu ali se k temu zaveže.
Uporabljati bi se morala denimo v primerih, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.
Prav tako bi se morala uporabljati v primeru, ko potrošnik privoli, da gradivo, ki se šteje za osebni podatek, kot so fotografije ali objave, ki jih potrošnik naloži, trgovec obdela za tržne namene.
Državam članicam pa bi moralo biti še naprej prepuščeno, da določijo, ali so izpolnjene zahteve za sklenitev, obstoj in veljavnost pogodbe v skladu z nacionalnim pravom.

- = -

(34) Določbe te direktive, ki se nanašajo na paketne pogodbe, bi se morale uporabljati le v primeru, ko trgovec več elementov paketa ponuja enemu potrošniku na podlagi ene same pogodbe.
Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno zakonodajo, ki ureja pogoje, pod katerimi se lahko pogodba o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev šteje za povezano z drugo pogodbo, ki jo je potrošnik sklenil z istim ali drugim trgovcem, ali je tej drugi pogodbi pomožna, zahtevkih, ki se uveljavljajo na podlagi posamezne pogodbe, ali učinek odstopa od ene pogodbe na drugo pogodbo.

- = -

(41) Obstajajo različni načini, kako trgovec digitalno vsebino ali digitalne storitve dobavi potrošnikom.
Primerno je določiti preprosta in jasna pravila glede načina in časa izpolnitve te obveznosti dobave, ki je glavna pogodbena obveznost trgovca, da potrošniku da na voljo digitalno vsebino ali digitalno storitev ali mu omogoči dostop do nje.
Da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošniku dana na voljo ali mu je bil omogočen dostop do nje, bi se moralo šteti, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ali katera koli sredstva, primerna za dostop do nje ali njen prenos, dosežejo potrošnika in je trgovec s tem izpolnil vse obveznosti, da potrošniku omogoči uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s pogodbo.
Glede na to, da trgovec načeloma ni odgovoren za dejanja ali opustitve tretje osebe, ki upravlja fizično ali virtualno platformo, na primer elektronsko platformo ali shranjevanje v oblaku, ki jo je potrošnik izbral za prejemanje ali shranjevanje digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi moralo zadostovati, da trgovec digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavi tej tretji osebi.
Ni pa mogoče šteti, da je potrošnik izbral fizično ali virtualno platformo, če jo nadzoruje trgovec ali je ta pogodbeno povezana s trgovcem ali kadar je potrošnik sicer izbral to fizično ali virtualno platformo za prejemanje digitalne vsebine ali digitalne storitve, vendar je bila to edina možnost, ki jo je ponudil trgovec za prejemanje digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za dostop do nje.

- = -

(53) Omejitve uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve za potrošnika v skladu s to direktivo bi lahko bile posledica omejitev, ki jih določi imetnik pravic intelektualne lastnine v skladu s pravom intelektualne lastnine.
Take omejitve lahko izhajajo iz licenčne pogodbe za končnega uporabnika, v skladu s katero se potrošniku zagotavlja digitalna vsebina ali digitalna storitev.
To se lahko zgodi, če na primer licenčna pogodba za končnega uporabnika potrošniku prepoveduje uporabo nekaterih lastnosti, povezanih s funkcionalnostjo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Taka omejitev bi lahko pomenila, da digitalna vsebina ali digitalna storitev krši objektivne zahteve za skladnost iz te direktive, če gre za lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste in jih potrošnik lahko razumno pričakuje.
V teh primerih bi moral imeti potrošnik možnost, da zoper trgovca, ki je dobavil digitalno vsebino ali digitalno storitev, uporabi jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, določene v tej direktivi.
Trgovec bi se taki odgovornosti lahko izognil le z izpolnitvijo pogojev za odstopanje od objektivnih zahtev za skladnost, kakor so določene v tej direktivi, in sicer le, če potrošnika pred sklenitvijo pogodbe izrecno obvesti, da konkretna lastnost digitalne vsebine ali digitalne storitve odstopa od objektivnih zahtev za skladnost, potrošnik pa to odstopanje izrecno in ločeno sprejme.

- = -

(55) Trgovec bi moral biti odgovoren potrošniku, če ni zagotovljena skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ali če digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena.
Ker se digitalna vsebina ali digitalne storitve potrošnikom lahko dobavijo v okviru enkratne dobave ali več posameznih dobav ali nepretrgano v določenem obdobju, je ustrezno, da se zadevno obdobje za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve določi v skladu s temi različnimi vrstami dobave.

- = -

(56) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se potrošnikom lahko dobavijo v okviru enkratne dobave, na primer ko potrošniki prenesejo elektronsko knjigo in jo shranijo na osebno napravo.
Podobno pa lahko dobava vključuje niz takšnih posameznih dobav, na primer ko potrošniki tedensko prejmejo povezavo za prenos nove elektronske knjige.
Razlikovalni element te kategorije digitalne vsebine ali digitalne storitve je dejstvo, da imajo potrošniki nato možnost dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve in njene uporabe za nedoločen čas.
V teh primerih bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve oceniti ob dobavi, zato bi moral biti trgovec odgovoren le za neskladnost, ki se pojavi ob enkratni dobavi ali ob vsaki od niza posameznih dobav.
Da se zagotovi pravna varnost, bi morali trgovci in potrošniki imeti možnost, da se zanesejo na harmonizirano minimalno obdobje, v katerem bi moral biti trgovec odgovoren za neskladnost.
V zvezi s pogodbami, ki določajo enkratno dobavo ali niz posameznih dobav digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi morale države članice zagotoviti, da so trgovci odgovorni najmanj dve leti od dobave, če je v skladu z njihovim nacionalnim pravom trgovec odgovoren samo za morebitne neskladnosti, ki se pokažejo v določenem obdobju po dobavi.

- = -

(61) Kadar trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi ga moral potrošnik pozvati, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev.
V takih primerih bi moral trgovec ukrepati brez nepotrebnega odlašanja ali v dodatnem obdobju, o katerem se stranki izrecno dogovorita.
Ker se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavi v digitalni obliki, v večini primerov za dobavo ni potreben dodaten čas, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev na razpolago potrošniku.
Zato bi morala v teh primerih obveznost trgovca, da brez nepotrebnega odlašanja dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev, pomeniti, da jo mora dobaviti brez nepotrebnega odlašanja. Če nato trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe.
V posebnih okoliščinah, na primer ko je jasno, da trgovec ne bo dobavil digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali kadar je določen čas za dobavo za potrošnika bistvenega pomena, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe, ne da bi trgovca najprej pozval, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev.

- = -

(65) Kadar skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve pravno ali dejansko ni mogoče vzpostaviti ali kadar trgovec ne želi vzpostaviti skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ker bi mu to povzročilo nesorazmerne stroške, ali kadar trgovec ni vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku, brezplačno in brez znatnih nevšečnosti za potrošnika, bi moral biti potrošnik upravičen do jamčevalnega zahtevka v obliki znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe.
V nekaterih primerih je upravičeno, da ima potrošnik pravico do znižanja kupnine ali takojšnjega odstopa od pogodbe, na primer če trgovec predhodno ni uspešno vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve ali če od potrošnika zaradi resne narave neskladnosti ni mogoče pričakovati, da bo ohranil zaupanje v sposobnost trgovca, da vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Na primer, potrošnik bi moral imeti pravico, da neposredno zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe, kadar se mu dobavi protivirusna programska oprema, ki je sama okužena z virusi, kar bi bil primer neskladnosti resne narave.
Enako bi moralo veljati, kadar je očitno, da trgovec ne bo vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

- = -

(69) Kadar potrošnik trgovcu posreduje osebne podatke, bi moral trgovec izpolnjevati obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679.
Take obveznosti bi morale biti izpolnjene tudi, kadar potrošnik plača kupnino in da osebne podatke.
Po odstopu od pogodbe trgovec tudi ne bi smel uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dobavil trgovec.
Ta vsebina bi lahko vključevala digitalne slike, video in avdio datoteke ter vsebino, ustvarjeno na mobilnih napravah.
Vendar bi moral imeti trgovec pravico, da še naprej uporablja vsebino, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, in sicer v primerih kadar ta vsebina ni uporabljiva zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, in če se nanaša le na dejavnost potrošnika, je združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti oziroma je to mogoče samo z nesorazmernimi napori, ali če so jo skupaj ustvarili potrošnik in drugi, drugi potrošniki pa jo lahko še naprej uporabljajo.

- = -

(73) Načelo odškodninske odgovornosti trgovca je bistven sestavni del pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Zato bi moral imeti potrošnik pravico zahtevati nadomestilo za škodo, povzročeno zaradi neskladnosti ali nedobave digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Nadomestilo bi moralo potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev ustrezno dobavljena in skladna.
Ker taka pravica do odškodnine že obstaja v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o nadomestilu potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve navedenih pravil.

- = -

(75) Trgovcu bi bilo treba poleg sprememb, s katerimi naj bi se vzdrževala skladnost, dovoliti tudi, da pod določenimi pogoji spremeni lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če pogodba določa utemeljen razlog za takšno spremembo.
Taki utemeljeni razlogi bi lahko zajemali primere, ko je sprememba nujna zaradi prilagajanja digitalne vsebine ali digitalne storitve novemu tehničnemu okolju ali večjemu številu uporabnikov, ali zaradi drugih pomembnih operativnih razlogov.
Take spremembe so pogosto v korist potrošnika, saj izboljšujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev.
Zato bi pogodbeni stranki morali imeti možnost v pogodbo vključiti določbe, ki trgovcu omogočajo izvedbo sprememb.
Zaradi uravnoteženja potrošniških in poslovnih interesov bi bilo treba to možnost za trgovca vezati na pravico potrošnika, da odstopi od pogodbe, kadar imajo take spremembe več kot neznaten negativni učinek na uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali dostop do nje.
Objektivno bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri imajo spremembe negativen učinek na potrošnikovo uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njegov dostop do nje, ter pri tem upoštevati naravo in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve ter kakovost, funkcionalnost, združljivost in druge glavne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste.
Vendar pravila iz te direktive v zvezi s takimi posodobitvami, nadgradnji ali podobnimi spremembami ne bi smela zadevati primerov, ko stranki skleneta novo pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer kot posledica distribucije nove različice digitalne vsebine ali digitalne storitve.

- = -

(78) Razlog za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je bila dobavljena potrošniku, je pogosto povezan z eno od transakcij v verigi, ki povezuje prvotnega oblikovalca s končnim trgovcem.
Medtem ko bi moral biti končni trgovec odgovoren potrošniku v primeru neskladnosti, je pomembno zagotoviti, da ima trgovec ustrezne pravice v razmerju do različnih oseb v pogodbeni verigi, da bi lahko pokril svojo odgovornost do potrošnika.
Te pravice bi morale biti omejene na komercialne transakcije, zato ne bi smele zajemati primerov, v katerih je trgovec odgovoren potrošniku za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je sestavljena ali zgrajena na programski opremi, ki jo je brez plačila kupnine na podlagi proste in odprtokodne licence dobavila oseba v predhodnih členih pogodbene verige.
Vendar bi moralo biti prepuščeno državam članicam, da v svojem veljavnem nacionalnem pravu določijo osebe v pogodbeni verigi, proti katerim lahko nastopi končni trgovec, ter načine in pogoje takega ukrepanja.

- = -

keyboard_tab Contratti digitali 2019/0770 SL

Contratti digitali 2019/0770 SL