(4) Podjetja, zlasti MSP, se pogosto soočajo z dodatnimi stroški, ki izhajajo iz razlik v nacionalnih zavezujočih pravilih potrošniškega pogodbenega prava, in s pravno negotovostjo pri čezmejni ponudbi digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Podjetja imajo stroške tudi s prilagajanjem svojih pogodb specifičnim zavezujočim pravilom o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, ki se že uporabljajo v več državah članicah in povzročajo razlike glede področja uporabe in vsebine med posebnimi nacionalnimi pravili, ki urejajo te pogodbe.
- = -
(6) Da bi se tovrstne težave odpravile, bi tako podjetja kot tudi potrošniki morali imeti možnost, da se oprejo na popolnoma harmonizirane pogodbene pravice na nekaterih glavnih področjih, ki se nanašajo na dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v vsej Uniji.
S popolno harmonizacijo nekaterih ključnih regulativnih vidikov bi se pravna varnost potrošnikov in podjetij precej povečala.
- = -
(8) Potrošniki bi morali imeti koristi od harmoniziranih pravic glede dobave digitalne vsebine in digitalnih storitev, ki zagotavljajo visoko raven varstva.
Imeti bi morali jasne zavezujoče pravice pri prejemu digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopanju do njih kjer koli v Uniji.
Obstoj takšnih pravic bi moral povečati njihovo zaupanje v nakup digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Prispevati bi moral tudi k zmanjšanju škode, ki jo trenutno trpijo potrošniki, saj bi obstajal sklop jasnih pravic, ki bi jim omogočal reševanje težav, s katerimi se srečujejo v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami.
- = -
(11) V tej direktivi bi morala biti določena skupna pravila o nekaterih zahtevah v zvezi s pogodbami med trgovci in potrošniki o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Zato bi bilo treba popolnoma harmonizirati pravila o skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo, zahtevkih v primeru njune neskladnosti ali nedobave ter načinih za uveljavljanje teh zahtevkov, pa tudi o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.
Države članice v okviru področja uporabe te direktive ne smejo določiti morebitnih dodatnih formalnih ali vsebinskih zahtev.
Države članice na primer ne bi smele določiti drugačnih pravil o obrnjenem dokaznem bremenu, kot so določena v tej direktivi, ali obveznosti potrošnika, da trgovca v določenem roku obvesti o neskladnosti.
- = -
(13) Državam članicam je tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo odškodninske zahtevke potrošnika proti tretji osebi, ki ni trgovec, ki dobavlja digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, kot je na primer razvijalec, ki ni hkrati trgovec na podlagi te direktive.
- = -
(14) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo posledice nedobave ali neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar je razlog za nedobavo ali neskladnost ovira, na katero trgovec nima vpliva in kadar od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da bi to oviro ali njene posledice preprečil ali odpravil, kot je v primeru višje sile.
- = -
(15) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo pravice strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali nekaterih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti.
Državam članicam bi moralo na primer biti prepuščeno, da urejajo vprašanje, ali ima potrošnik v primerih neskladnosti pravico, da zadrži plačilo kupnine ali del nje, dokler trgovec ne vzpostavi skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali vprašanje, ali ima trgovec pravico, da zadrži povračilo, ki naj bi se izplačalo potrošniku ob odstopu od pogodbe, dokler potrošnik ne izpolni obveznosti, določene v tej direktivi, da trgovcu vrne materialni nosilec podatkov.
- = -
(16) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uporabo pravil iz te direktive razširijo na pogodbe, ki so izključene s področja uporabe te direktive, ali da te pogodbe urejajo drugače.
Državam članicam bi moralo na primer biti še naprej prepuščeno, da varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja ta direktiva, razširijo tudi na fizične ali pravne osebe, ki niso potrošniki v smislu te direktive, kot so nevladne organizacije, zagonska podjetja ali MSP.
- = -
(19) Direktiva bi morala obravnavati težave v različnih kategorijah digitalne vsebine, digitalnih storitev in njihove dobave.
Zaradi hitrega tehnološkega razvoja in za ohranjanje trajnosti pojma digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala ta direktiva med drugim vključevati računalniške programe, aplikacije, video datoteke, zvočne datoteke, glasbene datoteke, digitalne igre, elektronske knjige ali druge elektronske publikacije ter tudi digitalne storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do takih podatkov, vključno s programsko opremo kot storitvijo, kot so izmenjava video in avdio vsebin ter drugo podatkovno gostovanje, urejanje besedil ali igre, ki se zagotavljajo v okolju računalništva v oblaku in na družbenih medijih. Čeprav obstajajo številni načini dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je prenos na materialnem nosilcu podatkov, prenos s strani potrošnikov na njihove naprave, pretakanje s spleta, omogočanje dostopa do pomnilniških zmogljivosti digitalne vsebine ali dostop do uporabe družbenih medijev, bi se morala ta direktiva uporabljati ne glede na medij, uporabljen za prenos digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za omogočanje dostopa do te vsebine ali storitve.
Vendar se ta direktiva ne bi smela uporabljati za storitve dostopa do interneta.
- = -
(20) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati.
Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.
Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.
Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno.
Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino.
Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.
- = -
(21) Direktiva (EU) 2019/771 bi se morala uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi.
Pojem blaga z digitalnimi elementi bi se moral nanašati na blago, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezan na način, da bi odsotnost te digitalne vsebine ali digitalne storitve preprečila, da bi blago opravljalo svojo funkcijo.
Digitalna vsebina ali digitalna storitev, vključena v blago ali medsebojno povezana z njim na takšen način, bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/771, če se zagotavlja z blagom na podlagi prodajne pogodbe za to blago.
Od vsebine take pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.
To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.
Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.
Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.
To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.
- = -
(22) Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe te direktive.
Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona.
Zato bi se morala Direktiva (EU) 2019/771 uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi lahko spadala na področje uporabe te direktive. Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe.
V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/771, lahko pa bi spadala na področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni pogoji iz te direktive.
- = -
(23) Potrošniki za plačilo različnega blaga ali storitev na enotnem digitalnem trgu uporabljajo digitalno obliko vrednosti, kot so elektronski boni ali e-kuponi.
Digitalna oblika vrednosti postaja vse pomembnejša pri dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev in bi jo bilo treba zato obravnavati kot način plačila v smislu te direktive.
Digitalna oblika vrednosti bi se morala razumeti, kot da vključuje tudi virtualne valute, kolikor jih priznava nacionalno pravo.
Razlikovanje glede na način plačila bi lahko povzročilo diskriminacijo in neupravičeno spodbudilo podjetja k dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v zameno za digitalno obliko vrednosti.
Same digitalne oblike vrednosti pa ne bi smeli obravnavati kot digitalno vsebino ali digitalno storitev v smislu te direktive, saj se uporablja zgolj kot način plačila.
- = -
(24) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto dobavijo tudi, kadar potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu zagotovi osebne podatke.
Ti poslovni modeli se v različnih oblikah uporabljajo v precejšnjem delu trga.
S to direktivo bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki v okviru teh poslovnih modelov upravičeni do pogodbenih zahtevkov, pri čemer pa mora biti popolnoma jasno, da je varstvo osebnih podatkov temeljna pravica, zato osebnih podatkov ni mogoče obravnavati kot blago.
Zato bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, na podlagi katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa zagotovi osebne podatke ali se k temu zaveže.
Osebni podatki bi se lahko trgovcu zagotovili ob sklenitvi pogodbe ali pozneje, denimo, ko potrošnik privoli v to, da trgovec uporabi vse osebne podatke, ki bi jih lahko potrošnik naložil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Pravo Unije o varstvu osebnih podatkov zagotavlja izčrpen seznam pravnih podlag za zakonito obdelavo osebnih podatkov.
Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere potrošnik zagotovi osebne podatke trgovcu ali se k temu zaveže.
Uporabljati bi se morala denimo v primerih, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.
Prav tako bi se morala uporabljati v primeru, ko potrošnik privoli, da gradivo, ki se šteje za osebni podatek, kot so fotografije ali objave, ki jih potrošnik naloži, trgovec obdela za tržne namene.
Državam članicam pa bi moralo biti še naprej prepuščeno, da določijo, ali so izpolnjene zahteve za sklenitev, obstoj in veljavnost pogodbe v skladu z nacionalnim pravom.
- = -
(25) Kadar se digitalna vsebina in digitalne storitve ne dobavljajo proti plačilu kupnine, se ta direktiva ne bi smela uporabljati v primerih, ko trgovec zbira osebne podatke izključno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali izključno zaradi izpolnjevanja pravnih zahtev.
To lahko denimo vključuje primere, kadar registracijo potrošnika zahteva veljavna zakonodaja zaradi varnosti in ugotavljanja istovetnosti.
Ta direktiva se ne bi smela uporabljati tudi v primerih, ko trgovec zbira le metapodatke, kot so informacije v zvezi s potrošnikovo napravo ali zgodovino brskanja, razen kadar se takšno delovanje šteje za pogodbo v skladu z nacionalnim pravom.
Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko je potrošnik, ne da bi sklenil pogodbo s trgovcem, izpostavljen oglasnim sporočilom izključno z namenom pridobivanja dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da uporabo te direktive razširijo na take primere ali da drugače urejajo take primere, ki so izključeni s področja uporabe te direktive.
- = -
(26) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe o razvoju digitalne vsebine, ki je prilagojena posebnim zahtevam potrošnikov, vključno s prilagojeno programsko opremo.
Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za dobavo elektronskih datotek, ki se uporabljajo za tiskanje blaga v tehniki 3D, kolikor take datoteke spadajo v opredelitev digitalne vsebine ali digitalnih storitev v smislu te direktive.
Vendar ta direktiva ne bi smela urejati pravic ali obveznosti v zvezi z blagom, proizvedenim z uporabo tehnologije tiskanja v tehniki 3D.
- = -
(28) Trg za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ki niso povezane z javno dodeljenimi številskimi viri, se hitro razvija.
V zadnjih letih zaradi pojava novih digitalnih storitev, ki omogočajo medosebno komunikacijo prek interneta, kot so spletna elektronska pošta in storitve spletnih sporočil, vse več potrošnikov uporablja te storitve.
Zato je treba v zvezi s takimi storitvami zagotoviti učinkovito varstvo potrošnikov.
Ta direktiva bi se morala zato uporabljati tudi za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve.
- = -
(29) Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za zdravstveno varstvo, kot je opredeljeno v Direktivi 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5).
Izključitev zdravstvenega varstva iz področja uporabe te direktive bi se morala uporabljati tudi za vsako digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki pomeni medicinske pripomočke, opredeljene v Direktivi Sveta 93/42/EGS (6) ali 90/385/EGS (7) ali Direktivi 98/79/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), kadar zdravstveni delavci v skladu z Direktivo 2011/24/EU zagotovijo te medicinske pripomočke ali izdajo recept zanje.
Ta direktiva pa bi se morala uporabljati za vsako digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki pomeni medicinski pripomoček, kot so aplikacije za zdravje, ki jih lahko potrošnik pridobi, ne da bi jih z receptom predpisal ali zagotovil zdravstveni delavec.
- = -
(30) Pravo Unije o finančnih storitvah vsebuje številna pravila o varstvu potrošnikov.
Finančne storitve, kot jih opredeljuje pravo, ki se uporablja za ta sektor, zlasti Direktiva 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), vključujejo tudi digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so povezane s finančnimi storitvami ali omogočajo dostop do njih ter so zato zajete v pravu Unije o zaščiti finančnih storitev.
Pogodbe v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, ki sestavlja finančno storitev, bi bilo zato treba izključiti s področja uporabe te direktive.
- = -
(33) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto združujejo z zagotavljanjem blaga ali drugih storitev ter se potrošniku ponujajo v okviru iste pogodbe, ki vključuje paket različnih elementov, na primer zagotavljanje digitalne televizije in nakup elektronske opreme.
V teh primerih pogodba med potrošnikom in trgovcem vključuje elemente pogodbe za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, pa tudi elemente drugih vrst pogodb, kot so pogodbe o prodaji blaga ali pogodbe o opravljanju storitev.
Ta direktiva bi se morala uporabljati samo za elemente celotne pogodbe, ki vključujejo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Druge elemente pogodbe bi morala urejati pravila, ki se za te pogodbe uporabljajo v skladu z nacionalnim pravom ali po potrebi drugimi akti Unije, ki urejajo posamezni sektor ali predmet urejanja.
Podobno bi moralo nacionalno pravo urejati učinke, ki bi jih lahko prekinitev enega elementa paketne pogodbe imela na druge elemente paketne pogodbe.
Da pa se zagotovi skladnost s specifičnimi sektorskimi določbami Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (10), ki urejajo paketne pogodbe, kadar trgovec v smislu navedene direktive ponuja digitalno vsebino ali digitalno storitev v kombinaciji z medosebno komunikacijsko storitvijo na podlagi številke ali storitvijo dostopa do interneta, se določbe te direktive o spremembi digitalne vsebine ne bi smele uporabljati za element paketa v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo.
Namesto tega bi se morale za vse elemente paketa, ki vključujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev, uporabljati zadevne določbe Direktive (EU) 2018/1972.
- = -
(35) Poslovno prakso združevanja ponudbe digitalne vsebine ali digitalnih storitev z zagotavljanjem blaga ali drugih storitev ureja Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlament in Sveta (11) o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.
Tako združevanje na podlagi Direktive 2005/29/ES ni prepovedano.
Prepovedano pa je v primeru, da se na podlagi ocene posameznega primera v skladu z merili, določenimi v navedeni direktivi, izkaže za nepošteno.
Pravo Unije s področja konkurence tudi dopušča obravnavanje praks vezave in združevanja, kadar vplivajo na konkurenčni proces in škodijo potrošnikom.
- = -
(38) Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev za zakonito obdelavo osebnih podatkov, saj to vprašanje zlasti ureja Uredba (EU) 2016/679.
Zato je vsakršna obdelava osebnih podatkov v povezavi s pogodbo, ki spada na področje uporabe te direktive, zakonita le, če je skladna z določbami Uredbe (EU) 2016/679 v zvezi s pravimi podlagami za obdelavo osebnih podatkov.
Kadar obdelava osebnih podatkov temelji na privolitvi, zlasti na podlagi točke (a) člena 6(1) Uredbe (EU) 2016/679, se uporabljajo posebne določbe navedene uredbe, vključno z določbami v zvezi s pogoji za oceno, ali je bila privolitev dana prostovoljno.
Ta direktiva ne bi smela urejati veljavnosti dane privolitve.
Uredba (EU) 2016/679 vsebuje tudi celovit sklop pravic, kar zadeva izbris in prenosljivost podatkov.
Ta direktiva ne bi smela posegati v te pravice, ki se uporabljajo za vse osebne podatke, ki jih potrošnik zagotovi trgovcu ali jih trgovec zbere v povezavi z vsako pogodbo, ki spada na področje uporabe te direktive, ter kadar potrošnik odstopi od pogodbe v skladu s to direktivo.
- = -
(39) Pravica do izbrisa in pravica potrošnika, da prekliče privolitev za obdelavo osebnih podatkov, bi se morali v celoti uporabljati tudi v povezavi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi.
Pravica potrošnika, da odstopi od pogodbe v skladu s to direktivo, ne bi smela posegati v njegovo pravico na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, da prekliče katero koli privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov.
- = -
(42) Digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala biti skladna z zahtevami, o katerih sta se v pogodbi dogovorila trgovec in potrošnik.
Zlasti bi morala biti skladna z opisom, količino, na primer številom glasbenih datotek, do katerih je mogoče dostopati, kakovostjo, na primer ločljivostjo slike, jezikom in različico, ki so bili dogovorjeni v pogodbi.
Ustrezati bi morala tudi varnosti, funkcionalnosti, združljivosti, interoperabilnosti in drugim lastnostim, zahtevanim s pogodbo.
Zahteve pogodbe bi morale vključevati zahteve, ki izhajajo iz predpogodbenih informacij, ki so v skladu z Direktivo 2011/83/EU sestavni del pogodbe.
Te zahteve bi se lahko določile tudi v sporazumu o ravni storitve, kadar je ta vrsta sporazuma v skladu z veljavnim nacionalnim pravom del pogodbenega razmerja med potrošnikom in trgovcem.
- = -
(44) Glede na to, da se digitalna vsebina in digitalne storitve nenehno razvijajo, se lahko trgovci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve in lastnosti, ko bodo te na razpolago.
Zato bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ocenjevati tudi glede na to, ali se digitalna vsebina ali storitev posodablja tako, kot je določeno v pogodbi.
Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v pogodbi.
- = -
(45) Da bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna in da potrošniki ne bi bili prikrajšani za svoje pravice, na primer, kadar so v pogodbi določeni zelo nizki standardi, bi morala digitalna vsebina ali digitalna storitev poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi.
Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljale.
Imeti bi morala tudi značilnosti in zmogljivostne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste ter jih potrošniki lahko razumno pričakujejo glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave o posebnih značilnostih digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dal trgovec ali druga oseba v imenu trgovca v predhodnih členih pogodbene verige.
- = -
(48) Uredba (EU) 2016/679 ali katero koli drugo pravo Unije o varstvu podatkov bi se morala v celoti uporabljati za obdelavo osebnih podatkov v povezavi s pogodbami, ki spadajo na področje uporabe te direktive.
Poleg tega ta direktiva ne bi smela posegati v pravice, obveznosti in nepogodbena pravna sredstva, ki jih določa Uredba (EU) 2016/679.
Dejstva, ki povzročajo neskladnost z zahtevami iz Uredbe (EU) 2016/679, vključno z glavnimi načeli, kot so zahteve o najmanjšem obsegu podatkov ter vgrajenem in privzetem varstvu podatkov, lahko prav tako, odvisno od okoliščin primera, pomenijo neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve s subjektivnimi ali objektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi.
En primer bi lahko bil, ko trgovec izrecno prevzame obveznost v pogodbi ali je mogoče pogodbo razlagati na ta način, kar je povezano tudi z obveznostmi trgovca v skladu z Uredbo (EU) 2016/679.
V tem primeru lahko taka pogodbena zaveza postane del subjektivnih zahtev za skladnost.
Drug primer bi lahko bil, kadar bi lahko neskladnost z obveznostmi na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 hkrati povzročila, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ne ustreza svojemu namenu, kar torej pomeni neskladnost z objektivno zahtevo za skladnost, na podlagi katere mora digitalna vsebina ali digitalna storitev ustrezati namenu, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljala.
- = -
(50) Pri uporabi pravil te direktive bi morali trgovci uporabiti standarde, odprte tehnične specifikacije, dobre prakse in kodekse ravnanja, tudi v zvezi s strojno berljivim formatom, ki se običajno uporablja za pridobivanje vsebin, razen osebnih podatkov, ki jih je potrošnik zagotovil ali ustvaril pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, in tudi glede varnosti informacijskih sistemov in digitalnih okolij, ne glede na to, ali so določeni na mednarodni ravni, ravni Unije ali ravni posebnega industrijskega sektorja.
Komisija bi v zvezi s tem lahko zahtevala oblikovanje mednarodnih standardov in standardov Unije ter pripravo kodeksa ravnanja s strani trgovinskih združenj in drugih predstavniških organizacij, ki bi lahko podprli enotno izvajanje te direktive.
- = -
(57) Digitalna vsebina ali digitalne storitve bi se lahko potrošnikom dobavljale tudi nepretrgano v določenem obdobju.
Nepretrgana dobava lahko vključuje primere, ko trgovec potrošnikom ponudi digitalno storitev za določen ali nedoločen čas, na primer dveletna pogodba za shranjevanje v oblaku ali članstvo na platformi družbenih medijev za nedoločen čas.
Razlikovalni element te kategorije je dejstvo, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošnikom na razpolago ali dostopna le za določeno obdobje trajanja pogodbe ali dokler je pogodba za nedoločen čas veljavna.
Zato je upravičeno, da bi moral biti trgovec v takih primerih odgovoren le za neskladnost, ki se pojavi v tem obdobju.
Element nepretrgane dobave ne vključuje nujno dolgoročne dobave.
Primere, kot je spletno predvajanje videoposnetka, bi bilo treba šteti za nepretrgano dobavo v določenem obdobju ne glede na dejansko trajanje avdiovizualne datoteke.
Primere, v katerih so določeni elementi digitalne vsebine ali digitalne storitve na voljo v rednih časovnih presledkih ali večkrat med določenim trajanjem pogodbe ali dokler velja pogodba za nedoločen čas, bi bilo prav tako treba šteti za nepretrgano dobavo v določenem obdobju, na primer kadar pogodba določa, da se protivirusna programska oprema lahko uporablja eno leto in se samodejno posodablja prvi dan vsakega meseca v tem obdobju ali da bo trgovec izdal posodobitve vsakič, ko bodo na voljo nove lastnosti digitalne igre, pri čemer je digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošniku na voljo ali dostopna samo med določenim trajanjem pogodbe ali dokler velja pogodba za nedoločen čas.
- = -
(59) Zaradi posebne narave in velike kompleksnosti digitalne vsebine in digitalnih storitev ter zaradi trgovčevega boljšega poznavanja in dostopa do strokovnega znanja, tehničnih informacij in visokotehnološke pomoči trgovec po navadi lažje kot potrošnik pozna razloge, zakaj digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena oziroma ni skladna.
Trgovec po navadi tudi lažje presodi, ali je razlog za nedobavo oziroma neskladnost nezdružljivost potrošnikovega digitalnega okolja s tehničnimi zahtevami za digitalno vsebino ali digitalno storitev. Čeprav mora potrošnik v primeru spora dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa se torej od njega ne bi smelo zahtevati, da dokaže, da je neskladnost obstajala v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve ali, v primeru nepretrgane dobave, med trajanjem pogodbe.
- = -
(60) Brez poseganja v temeljno pravico do varstva zasebnosti, vključno z zaupnostjo komunikacij, in do varstva osebnih podatkov potrošnika bi moral potrošnik sodelovati s trgovcem, da bi trgovec lahko ugotovil, ali je razlog za neskladnost v potrošnikovem digitalnem okolju, z uporabo tehnično razpoložljivih sredstev, ki so najmanj moteča za potrošnika.
Pogosto se to lahko izvede na primer tako, da se trgovcu posredujejo samodejno ustvarjena poročila o incidentih ali podrobnostmi potrošnikove internetne povezave.
Samo v izjemnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah, če kljub najboljši uporabi vseh drugih sredstev ni nobene druge možnosti, se lahko od potrošnika zahteva privolitev v virtualni dostop do njegovega digitalnega okolja.
Kadar pa potrošnik ne sodeluje s trgovcem in je bil potrošnik obveščen o posledicah nesodelovanja, bi moral potrošnik dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa tudi, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav ali, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, med trajanjem pogodbe.
- = -
(67) Kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena proti plačilu kupnine, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe le, če neskladnost ni neznatna.
Kadar pa digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena proti plačilu kupnine, vendar potrošnik posreduje osebne podatke, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe tudi v primerih, ko je neskladnost neznatna, saj potrošnik ne more zahtevati znižanja kupnine.
V primerih, ko potrošnik plača kupnino in posreduje osebne podatke, bi moral biti upravičen do vseh razpoložljivih jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti. Če so izpolnjeni vsi drugi pogoji, bi moral imeti potrošnik pravico, da se vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, da se zniža kupnina, plačana za digitalno vsebino ali digitalno storitev, ali da odstopi od pogodbe.
- = -
(68) Kadar potrošnik odstopi od pogodbe, bi moral trgovec vrniti kupnino, ki jo je potrošnik plačal.
Vseeno pa je treba uravnotežiti legitimne interese potrošnikov in trgovcev, če se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavlja v določenem obdobju in je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna le del tega obdobja.
Zato bi moral biti potrošnik ob odstopu od pogodbe upravičen samo do dela plačane kupnine, ki ustreza in je sorazmeren dolžini časa, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna.
Potrošnik bi moral biti upravičen tudi do povračila dela kupnine, plačane vnaprej, za morebitno preostalo obdobje po odstopu od pogodbe.
- = -
(69) Kadar potrošnik trgovcu posreduje osebne podatke, bi moral trgovec izpolnjevati obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679.
Take obveznosti bi morale biti izpolnjene tudi, kadar potrošnik plača kupnino in da osebne podatke.
Po odstopu od pogodbe trgovec tudi ne bi smel uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dobavil trgovec.
Ta vsebina bi lahko vključevala digitalne slike, video in avdio datoteke ter vsebino, ustvarjeno na mobilnih napravah.
Vendar bi moral imeti trgovec pravico, da še naprej uporablja vsebino, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, in sicer v primerih kadar ta vsebina ni uporabljiva zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, in če se nanaša le na dejavnost potrošnika, je združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti oziroma je to mogoče samo z nesorazmernimi napori, ali če so jo skupaj ustvarili potrošnik in drugi, drugi potrošniki pa jo lahko še naprej uporabljajo.
- = -
(71) Potrošnik bi moral imeti pravico, da vsebino pridobi v razumnem roku, ne da bi ga trgovec pri tem oviral, v obliki, ki je v splošni rabi in strojno berljiva, in brezplačno, z izjemo stroškov, ki nastanejo v potrošnikovem lastnem digitalnem okolju, na primer stroškov omrežne povezave, saj niso posebej povezani s pridobitvijo vsebine.
Vendar pa obveznost trgovca, da da na voljo to vsebino, ne bi smela veljati, če je vsebina koristna le v okviru uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve ali se nanaša samo na potrošnikovo dejavnost pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je bila združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti ali je to mogoče samo z nesorazmernimi napori.
V takih primerih vsebina nima pomembne praktične uporabe ali interesa za potrošnika, pri čemer se upoštevajo tudi interesi trgovca.
Poleg tega obveznost trgovca, da potrošniku po odstopu od pogodbe da na voljo vso vsebino, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, ne bi smela posegati v pravico trgovca, da ne razkrije nekatere vsebine v skladu s pravom, ki se uporablja.
- = -
(72) V primeru odstopa od pogodbe se od potrošnika ne sme zahtevati plačilo za uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve za obdobje, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna, saj bi bil potrošnik tako prikrajšan za dejansko varstvo.
Vendar tudi potrošnik po odpovedi pogodbe ne bi smel uporabljati digitalne vsebine ali digitalne storitve ter je dajati na voljo tretjim osebam, na primer tako, da digitalno vsebino ali vse njene uporabne kopije izbriše ali kako drugače poskrbi, da postane digitalna vsebina ali digitalna storitev nedostopna.
- = -
(74) V tej direktivi bi bilo treba obravnavati tudi spremembe, kot so posodobitve in nadgradnje, ki jih izvedejo trgovci v digitalni vsebini ali digitalni storitvi, ki je potrošniku dobavljena ali mu je dostopna v določenem obdobju.
Digitalna vsebina in digitalne storitve se hitro razvijajo, zato so lahko take posodobitve, nadgradnje ali podobne spremembe potrebne, poleg tega pa pogosto koristijo potrošniku.
Nekatere spremembe, na primer te, ki so v pogodbi opredeljene kot posodobitve, so lahko del pogodbenih obveznosti.
Druge spremembe so morda potrebne zaradi izpolnjevanja objektivnih zahtev za skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, določenih v tej direktivi.
Vendar bi moral potrošnik ob sklenitvi pogodbe izrecno soglašati z drugimi spremembami, ki bi odstopale od objektivnih zahtev za skladnost in ki jih je mogoče predvideti ob sklenitvi pogodbe.
- = -
(75) Trgovcu bi bilo treba poleg sprememb, s katerimi naj bi se vzdrževala skladnost, dovoliti tudi, da pod določenimi pogoji spremeni lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če pogodba določa utemeljen razlog za takšno spremembo.
Taki utemeljeni razlogi bi lahko zajemali primere, ko je sprememba nujna zaradi prilagajanja digitalne vsebine ali digitalne storitve novemu tehničnemu okolju ali večjemu številu uporabnikov, ali zaradi drugih pomembnih operativnih razlogov.
Take spremembe so pogosto v korist potrošnika, saj izboljšujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev.
Zato bi pogodbeni stranki morali imeti možnost v pogodbo vključiti določbe, ki trgovcu omogočajo izvedbo sprememb.
Zaradi uravnoteženja potrošniških in poslovnih interesov bi bilo treba to možnost za trgovca vezati na pravico potrošnika, da odstopi od pogodbe, kadar imajo take spremembe več kot neznaten negativni učinek na uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali dostop do nje.
Objektivno bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri imajo spremembe negativen učinek na potrošnikovo uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njegov dostop do nje, ter pri tem upoštevati naravo in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve ter kakovost, funkcionalnost, združljivost in druge glavne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste.
Vendar pravila iz te direktive v zvezi s takimi posodobitvami, nadgradnji ali podobnimi spremembami ne bi smela zadevati primerov, ko stranki skleneta novo pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer kot posledica distribucije nove različice digitalne vsebine ali digitalne storitve.
- = -
(77) Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral imeti potrošnik pravico, da zaradi te spremembe popolnoma brezplačno odstopi od pogodbe.
Druga možnost je, da trgovec potrošniku omogoči, da brez dodatnih stroškov ohrani dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je brez sprememb in skladna; v tem primeru potrošnik ne bi smel biti upravičen do odstopa od pogodbe. Če pa digitalna vsebina ali digitalna storitev, do katere je potrošnik ohranil dostop, ni več skladna s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami glede skladnosti, bi moral imeti potrošnik možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot je določeno v tej direktivi.
Kadar zahteve za tako spremembo, določene v tej direktivi, niso izpolnjene in če sprememba privede do neskladnosti, to ne bi smelo vplivati na pravico potrošnika do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe, kot so določene v tej direktivi.
Podobno bi moral biti potrošnik tudi v primeru, ko pride po spremembi do neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki pa ni posledica zadevne spremembe, še naprej upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot so določeni v tej direktivi.
- = -
(83) Potrošniki bi morali imeti možnost, da uveljavljajo pravice iz te direktive, takoj ko začnejo veljati ustrezni nacionalni ukrepi za prenos.
Ti nacionalni ukrepi za prenos bi se zato morali uporabljati tudi za pogodbe za nedoločen ali določen čas, ki so bile sklenjene pred datumom začetka uporabe in določajo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v daljšem obdobju, bodisi nepretrgano ali z nizom posameznih dejanj dobave, vendar le v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, ki se dobavljajo od datuma začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos.
Da pa bi zagotovili ravnovesje med legitimnimi interesi potrošnikov in trgovcev, bi se morali nacionalni ukrepi za prenos določb te direktive o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve in pravici do pravnega varstva uporabljati samo za pogodbe, sklenjene po datumu začetka uporabe v skladu s to direktivo.
- = -
(86) Ker ciljev te direktive, in sicer prispevati k delovanju notranjega trga z dosledno odpravo s pogodbenim pravom povezanih ovir za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, hkrati pa preprečiti pravno razdrobljenost, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi zagotavljanja splošne skladnosti nacionalnih zakonodaj s pomočjo harmoniziranih pravil pogodbenega prava, ki bi tudi olajšale usklajeno izvrševanje, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.
- = -