(6) Pravila Unije, ki se uporabljajo za prodajo blaga, so še vedno razdrobljena, čeprav so bila pravila o pogojih dostave in, kar zadeva pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, obveznostih glede predpogodbenih informacij in pravici do odstopa že popolnoma harmonizirana v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3).
Drugi ključni pogodbeni elementi, kot so merila za skladnost blaga s pogodbo ter jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti s pogodbo in glavni načini za njihovo uveljavljanje, so trenutno predmet minimalne harmonizacije na podlagi Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).
Države članice so imele možnost, da presežejo standarde Unije in uvedejo ali ohranijo pravila, ki zagotavljajo še višjo raven varstva potrošnikov.
To možnost so izkoristile v zvezi z različnimi elementi in v različnem obsegu.
Zato se nacionalne predpise za prenos Direktive 1999/44/ES danes močno razlikujejo v bistvenih elementih, kot je neobstoj ali obstoj hierarhije jamčevalnih zahtevkov.
- = -
(7) Obstoječe razlike lahko negativno vplivajo na podjetja in potrošnike.
V skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (5) morajo podjetja pri usmerjanju svojih dejavnosti k potrošnikom v drugih državah članicah upoštevati zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava države običajnega prebivališča potrošnika.
Ker se ta pravila med državami članicami razlikujejo, imajo lahko podjetja dodatne stroške.
Zato številna podjetja raje še naprej trgujejo le v domači državi ali izvažajo samo v eno ali dve državi članici.
Ta odločitev za čim manjšo izpostavljenost stroškom in tveganjem, povezanim s čezmejnim trgovanjem, ima za posledico izgubljene priložnosti za širitev trgovanja in izkoriščanja ekonomije obsega.
To prizadene zlasti MSP.
- = -