keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

• 1 Člen 4 Stopnja harmonizacije
• 2 Člen 6 Subjektivne zahteve za skladnost
• 1 Člen 17 Tržne garancije
• 1 Člen 21 Zavezujoča narava

• blaga 6
• potrošniku 6
• garanciji 6
• tržni 6
• določeno 5
• potrošnik 5
• tržne 5
• garancije 5
• Člen 4
• biti 4
• tržna 4
• garancija 4
• mora 4
• pogoji 4
• zavezujoča 3
• določenimi 3
• izjavi 3
• pogodbe 3
• prodajalca 3
• oglasih 3
• potrošnika 3
• pogodbi 3
• prodajni 3
• garanta 3
• trajnosti 3
• vključno 3
• direktivi 2
• sklenitvi 2
• določb 2
• članice 2
• katerega 2
• proizvajalec 2
• prava 2
• najpozneje 2
• jamčevalne 2
• jeziku 2
• zahtevke 2
• členu 2
• pred 2
• voljo 2
• povezanih 2
• manj 2
• druge 2
• direktive 2
• tržno 2
• lahko 2
• bili 2
• razen 2
• kadar 2
• drugače 2

Da bi bilo blago skladno s prodajno pogodbo, mora zlasti, kadar je to ustrezno:

• (14) Izraz „blago“ iz te direktive bi bilo treba razumeti, da vključuje „blago z digitalnimi elementi“, in se torej nanaša tudi na digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki je vključena v tovrstno blago ali je z njim medsebojno povezana na tak način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije.

    Digitalna vsebina, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, so lahko vsi podatki, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki, kot so operacijski sistemi, aplikacije in druga programska oprema.

    Digitalna vsebina je lahko predhodno nameščena ob sklenitvi prodajne pogodbe ali pa se lahko, kadar je v pogodbi tako določeno, namesti naknadno.

    Digitalne storitve, medsebojno povezane z blagom, lahko vključujejo storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, kot so programska oprema kot storitev, ponujena v okolju računalništva v oblaku, nepretrgana dobava podatkov o prometu v navigacijski sistem ali nepretrgana dobava posamezniku prilagojenih načrtov vadbe prek pametne ure.


- = -


• (15) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom.

    Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.

    To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.

    Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.

    Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.

    To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.

    Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.

    Drug primer bi lahko bila pametna ura.

    V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element.

    To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba.

    Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive.

    Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.


- = -


• (38) Ta direktiva ne bi smela urejati pomena „dobave“, temveč bi bilo to treba prepustiti nacionalnemu pravu, zlasti glede vprašanja, kaj mora prodajalec storiti, da izpolni svojo obveznost glede dobave blaga.

    Poleg tega sklicevanje na čas dobave v tej direktivi ne bi smelo posegati v pravila o prenosu tveganja, določeno v Direktivi 2011/83/EU in ustrezno izvajano v pravu držav članic.


- = -


• (42) Zaradi skladnosti z obstoječimi nacionalnimi pravnimi sistemi bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da določijo, da so prodajalci odgovorni za neskladnost, ki se pokaže v določenem obdobju, pri čemer se hkrati morda določi tudi zastaralni rok, ali da določijo, da za jamčevalne zahtevke potrošnikov velja le zastaralni rok.

    V prvem primeru bi morale države članice zagotoviti, da obdobja odgovornosti prodajalca ni mogoče zaobiti zaradi zastaralnega roka za jamčevalne zahtevke potrošnika.

    Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati začetka teka nacionalnih zastaralnih rokov, morala pa bi zagotavljati, da taki zastaralni roki potrošnikov ne ovirajo pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov za neskladnost, ki se pokaže v obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.

    V drugem primeru bi države članice morale imeti možnost ohraniti ali uvesti le zastaralni rok za jamčevalne zahtevke potrošnika brez uvajanja specifičnega obdobja, v katerem se mora pokazati neskladnost, da bi bil prodajalec odgovoren.

    Da bi zagotovili enako zaščito potrošnikov tudi v takih primerih, bi morale države članice zagotoviti, da v primeru, ko se uporabi le zastaralni rok, ta potrošnikom še vedno omogoča uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki se pokaže vsaj v obdobju, ki je v tej direktivi določeno kot obdobje odgovornosti.


- = -


• (44) Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev, pod katerimi se lahko obdobje odgovornosti, kot je določeno v tej direktivi, ali zastaralni rok zadrži ali pretrga.

    Zato bi morale imeti države članice možnost, da predvidijo zadržanje ali pretrganje obdobja odgovornosti ali zastaralnega roka, na primer v primeru popravila, zamenjave ali pogajanj med prodajalcem in potrošnikom, da bi dosegla sporazumno poravnavo.


- = -