keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

(30) Poleg pogodbeno dogovorjenih posodobitev bi moral prodajalec zagotavljati tudi posodobitve, vključno z varnostnimi, da bi zagotovil, da je blago z digitalnimi elementi še naprej skladno.

  Obveznost prodajalca bi morala biti omejena na posodobitve, ki so potrebne za ohranitev skladnosti takega blaga z objektivnimi in subjektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi.

  Razen če se stranki pogodbeno ne dogovorita drugače, prodajalec ne bi smel biti obvezan, da zagotovi posodobljene različice digitalne vsebine ali digitalne storitve za blago oziroma da funkcionalnost blaga izboljša ali razširi tako, da to presega zahteve o skladnosti. Če posodobitev, ki jo zagotovi prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, povzroči neskladnost blaga z digitalnimi elementi, bi moral biti prodajalec odgovoren, da se vzpostavi skladnost blaga.

  Potrošniku bi moralo biti še naprej prepuščeno, da izbere, ali zagotovljene posodobitve namesti.

  Kadar se potrošnik odloči, da ne bo namestil posodobitev, ki so potrebne za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, potrošnik ne bi smel pričakovati, da bo takšno blago še naprej skladno.

  Prodajalec bi moral potrošnika obvestiti, da bo odločitev potrošnika, da ne namesti potrebnih posodobitev za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, vključno z varnostnimi posodobitvami, vplivala na odgovornost prodajalca za skladnost lastnosti blaga z digitalnimi elementi, ki naj bi se ohranile z zadevnimi posodobitvami.

  Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti zagotavljanja varnostnih posodobitev, določene v drugem pravu Unije ali v nacionalnem pravu.

(38) Ta direktiva ne bi smela urejati pomena „dobave“, temveč bi bilo to treba prepustiti nacionalnemu pravu, zlasti glede vprašanja, kaj mora prodajalec storiti, da izpolni svojo obveznost glede dobave blaga.

  Poleg tega sklicevanje na čas dobave v tej direktivi ne bi smelo posegati v pravila o prenosu tveganja, določeno v Direktivi 2011/83/EU in ustrezno izvajano v pravu držav članic.

(41) Za zagotovitev pravne varnosti za prodajalce in splošnega zaupanja potrošnikov v čezmejno nakupovanje je treba določiti rok, v katerem je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki obstaja v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.

  Glede na to, da je pri izvajanju Direktive 1999/44/ES velika večina držav članic določila rok dveh let, udeleženci na trgu pa ta rok v praksi štejejo za razumnega, bi bilo treba ta rok ohraniti.

  Enak rok bi moral veljati v primeru blaga z digitalnimi elementi.

  Vendar pa bi moral biti potrošnik, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.

  Da bi državam članicam zagotovili prožnost, da lahko v njihovem nacionalnem pravu povečajo raven varstva potrošnikov, bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da lahko za odgovornost prodajalca določijo roke, ki so daljši od rokov, določenih v tej direktivi.

(56) Ta direktiva ne bi smela vsebovati določb o tem, kdaj se morajo izvajati obveznosti dolžnika.

  Zato ta direktiva tudi ne bi smela določati kraja dobave niti predpisovati, kje bi se moralo izvesti popravilo ali zamenjava; taka vprašanja bi bilo treba prepustiti nacionalnemu pravu.

(64) Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu legitimni interes, da varujejo pogodbene pravice potrošnikov, bi morale imeti pravico začeti postopek bodisi pred sodiščem bodisi pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje o pritožbah ali za začetek ustreznih pravnih postopkov.