keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

(2) V skladu s členom 26(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev.

  Unija v skladu s členom 169(1) in točko (a) člena 169(2) PDEU prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 PDEU v okviru uresničevanja notranjega trga.

  Cilj te direktive je najti pravo ravnovesje med doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov in spodbujanjem konkurenčnosti podjetij, obenem pa zagotavljati spoštovanje načela subsidiarnosti.

(3) Nekatere vidike pogodb o prodaji blaga bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

(4) E-poslovanje je glavno gonilo rasti na notranjem trgu.

  Vendar velik del njegovega potenciala za rast ostaja neizkoriščen.

  Da bi okrepili konkurenčnost Unije in spodbudili rast, mora Unija hitro ukrepati in gospodarske akterje spodbuditi k sprostitvi celotnega potenciala, ki ga ponuja notranji trg.

  Celoten potencial notranjega trga se lahko sprosti samo, če imajo vsi udeleženci na trgu nemoten dostop do čezmejne prodaje blaga, vključno s transakcijami e-poslovanja.

  Pravila pogodbenega prava, na podlagi katerih se sklepajo pravni posli med udeleženci na trgu, spadajo med ključne dejavnike za odločitve podjetij o čezmejni ponudbi blaga.

  Vplivajo tudi na to, v kakšni meri so potrošniki pripravljeni sprejeti to obliko nakupovanja in ji zaupati.

(5) Tehnološki razvoj je privedel do rastočega trga blaga, ki vključuje digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je z njimi medsebojno povezano.

  Zaradi vse večjega števila takih naprav in njihove hitro rastoče uporabe pri potrošnikih je potrebno ukrepanje na ravni Unije, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in povečali pravno varnost glede pravil, ki se uporabljajo za pogodbe za prodajo takih proizvodov.

  Povečanje pravne varnosti bi pripomoglo k okrepitvi zaupanja potrošnikov in prodajalcev.

(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.

  V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.

  Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.

  Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.

(13) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi se morali medsebojno dopolnjevati.

  Medtem ko so v Direktivi (EU) 2019/770.

  določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.

  Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, se Direktiva (EU) 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, tudi digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.

  Nasprotno bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, ki za opravljanje svojih funkcij zahtevajo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

(24) Zaradi ravnovesja med potrebo po pravni varnosti in ustrezno prilagodljivostjo pravnih pravil bi bilo treba vsako sklicevanje v tej direktivi na to, kar se od osebe lahko pričakuje ali kar oseba lahko pričakuje, razumeti kot sklicevanje na to, kar se lahko razumno pričakuje.

  Standard razumnosti bi bilo treba objektivno ugotoviti ob upoštevanju narave in namena pogodbe, okoliščin primera ter poslovnih običajev in praks zadevnih strank.

(42) Zaradi skladnosti z obstoječimi nacionalnimi pravnimi sistemi bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da določijo, da so prodajalci odgovorni za neskladnost, ki se pokaže v določenem obdobju, pri čemer se hkrati morda določi tudi zastaralni rok, ali da določijo, da za jamčevalne zahtevke potrošnikov velja le zastaralni rok.

  V prvem primeru bi morale države članice zagotoviti, da obdobja odgovornosti prodajalca ni mogoče zaobiti zaradi zastaralnega roka za jamčevalne zahtevke potrošnika.

  Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati začetka teka nacionalnih zastaralnih rokov, morala pa bi zagotavljati, da taki zastaralni roki potrošnikov ne ovirajo pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov za neskladnost, ki se pokaže v obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.

  V drugem primeru bi države članice morale imeti možnost ohraniti ali uvesti le zastaralni rok za jamčevalne zahtevke potrošnika brez uvajanja specifičnega obdobja, v katerem se mora pokazati neskladnost, da bi bil prodajalec odgovoren.

  Da bi zagotovili enako zaščito potrošnikov tudi v takih primerih, bi morale države članice zagotoviti, da v primeru, ko se uporabi le zastaralni rok, ta potrošnikom še vedno omogoča uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki se pokaže vsaj v obdobju, ki je v tej direktivi določeno kot obdobje odgovornosti.

(64) Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu legitimni interes, da varujejo pogodbene pravice potrošnikov, bi morale imeti pravico začeti postopek bodisi pred sodiščem bodisi pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje o pritožbah ali za začetek ustreznih pravnih postopkov.

(70) Ker cilja te direktive, in sicer prispevati k delovanju notranjega trga z usklajenim odpravljanjem s pogodbenim pravom povezanih ovir za čezmejno prodajo blaga v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi dejstva, da vsaka država članica posamezno ne more odpraviti obstoječe razdrobljenosti pravnega okvira z zagotavljanjem skladnosti svojega prava s pravom drugih držav članic, temveč se z odpravljanjem glavnih s pogodbenim pravom povezanih ovir prek popolne harmonizacije lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.

  V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(71) Primerno je, da Komisija pregleda uporabo te direktive pet let po začetku njene veljavnosti, zlasti določbe o jamčevalnih zahtevkih, dokaznem bremenu – tudi v zvezi z rabljenim blagom in blagom, ki se prodaja na javnih dražbah – ter proizvajalčevo tržno garancijo trajnosti.

  Komisija bi morala tudi oceniti, ali izvajanje te direktive in Direktive (EU) 2019/770.

  zagotavlja dosleden in skladen pravni okvir za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev in blaga z digitalnimi elementi.