(6) Pravila Unije, ki se uporabljajo za prodajo blaga, so še vedno razdrobljena, čeprav so bila pravila o pogojih dostave in, kar zadeva pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, obveznostih glede predpogodbenih informacij in pravici do odstopa že popolnoma harmonizirana v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3).
Drugi ključni pogodbeni elementi, kot so merila za skladnost blaga s pogodbo ter jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti s pogodbo in glavni načini za njihovo uveljavljanje, so trenutno predmet minimalne harmonizacije na podlagi Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).
Države članice so imele možnost, da presežejo standarde Unije in uvedejo ali ohranijo pravila, ki zagotavljajo še višjo raven varstva potrošnikov.
To možnost so izkoristile v zvezi z različnimi elementi in v različnem obsegu.
Zato se nacionalne predpise za prenos Direktive 1999/44/ES danes močno razlikujejo v bistvenih elementih, kot je neobstoj ali obstoj hierarhije jamčevalnih zahtevkov.
- = -
(9) Čeprav spletna prodaja blaga predstavlja veliko večino čezmejne prodaje v Uniji, razlike v nacionalnih pravilih pogodbenega prava enako vplivajo na trgovce na drobno, ki uporabljajo prodajne poti na daljavo, in trgovce na drobno, ki prodajajo z osebnim stikom, ter jim onemogočajo, da bi svoje dejavnosti razširili prek meja.
Ta direktiva bi morala zajemati vse prodajne poti, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za vsa podjetja, ki prodajajo blago potrošnikom.
Z določitvijo enotnih pravil za različne prodajne poti bi morala ta direktiva preprečiti vsako odstopanje, ki bi ustvarilo nesorazmerna bremena za vedno večje število trgovcev na drobno v Uniji, ki uporabljajo več prodajnih poti.
Potreba po ohranitvi skladnih pravil o prodaji in garancijah za vse prodajne poti je bila potrjena s preverjanjem ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija in je bilo objavljeno 29.
maja 2017 ter se je nanašalo tudi na Direktivo 1999/44/ES.
- = -