keyboard_tab Diritto d'autore 2019/0790 SL

(10) Pravo Unije določa nekaj izjem in omejitev, ki zajemajo načine uporabe za namene znanstvenih raziskav in bi se lahko uporabljale tudi za dejanja v okviru besedilnega in podatkovnega rudarjenja.

  Vendar te izjeme in omejitve niso obvezne in niso v celoti prilagojene uporabi tehnologij v okviru znanstvenih raziskav.

  Poleg tega bi lahko v primerih, ko imajo raziskovalci zakonit dostop do vsebin, na primer z naročnino na publikacije ali z licenco za odprt dostop, licenčni pogoji izključili besedilno in podatkovno rudarjenje.

  Raziskave se vse pogosteje izvajajo s pomočjo digitalne tehnologije, zato obstaja tveganje, da bi bil ogrožen konkurenčni položaj Unije kot raziskovalnega območja, če ne bodo sprejeti ukrepi za odpravo pravne negotovosti v zvezi z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem.

(28) Ustanove za varstvo kulturne dediščine nimajo nujno tehničnih sredstev ali strokovnega znanja za izvajanje dejanj, potrebnih za ohranjanje njihovih zbirk, zlasti v digitalnem okolju, zato bi lahko za ta namen uporabile pomoč drugih kulturnih ustanov in drugih tretjih oseb.

  V skladu z izjemo za namene ohranjanja iz te direktive bi bilo treba ustanovam za varstvo kulturne dediščine omogočiti, da se za izdelavo kopij oprejo na tretje osebe, ki delujejo v njihovem imenu in pod njihovo odgovornostjo, vključno s tistimi, ki imajo sedež v drugih državah članicah.

(52) Za lažje licenciranje pravic na avdiovizualnih delih za storitve videa na zahtevo bi države članice morale zagotoviti pogajalski mehanizem, ki strankam, ki so pripravljene skleniti sporazum, omogoča, da uporabijo pomoč nepristranskega organa ali enega ali več mediatorjev.

  V ta namen bi morale imeti države članice možnost, da ustanovijo nov organ ali uporabijo obstoječega, ki izpolnjuje pogoje iz te direktive.

  Države članice bi morale imeti možnost, da imenujejo enega ali več pristojnih organov ali mediatorjev.

  Organ ali mediatorji bi se morali sestajati s strankami in pomagati pri pogajanjih s strokovnim, nepristranskim in zunanjim svetovanjem. Če pogajanja vključujejo stranke iz različnih držav članic in se te stranke odločijo uporabiti pogajalski mehanizem, bi se morale te predhodno dogovoriti o pristojni državi članici.

  Organ ali mediatorji bi se lahko sestali z vsemi strankami, da bi omogočili začetek pogajanj, ali med pogajanji, da bi omogočili sklenitev dogovora.

  Sodelovanje v tem pogajalskem mehanizmu in kasnejša sklenitev sporazumov bi morala biti prostovoljna in ne bi smela vplivati na pogodbeno svobodo strank.

  Države članice bi morale imeti možnost določiti konkretno delovanje mehanizma pogajanja, vključno s časovnim razporedom in trajanjem pomoči za pogajanja in nošenja stroškov.

  Države članice bi morale zagotoviti sorazmernost upravnih in finančnih obremenitev, da se zagotovi učinkovitost pogajalskega mehanizma.

  Ne da bi bila to za njih obveznost, bi morale države članice spodbujati dialog med predstavniškimi organizacijami.