(8) Čeprav potrošniki pri nakupovanju iz tujine zaradi uporabe Uredbe (ES) št. 593/2008 uživajo visoko raven varstva, pravna razdrobljenost negativno vpliva tudi na njihovo zaupanje v čezmejne transakcije.
K pomanjkanju zaupanja prispeva več dejavnikov, vendar je eden glavnih pomislekov potrošnikov negotovost glede njihovih ključnih pogodbenih pravic.
Ta negotovost obstaja ne glede na to, ali potrošnike v razmerju do prodajalca, ki k njim usmerja svoje čezmejne dejavnosti, varujejo zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava njihove države članice, in ne glede na to, ali potrošniki s prodajalci, ki svojih poslovnih dejavnosti ne opravljajo v državi članici potrošnika, sklenejo čezmejne pogodbe.
- = -
(9) Čeprav spletna prodaja blaga predstavlja veliko večino čezmejne prodaje v Uniji, razlike v nacionalnih pravilih pogodbenega prava enako vplivajo na trgovce na drobno, ki uporabljajo prodajne poti na daljavo, in trgovce na drobno, ki prodajajo z osebnim stikom, ter jim onemogočajo, da bi svoje dejavnosti razširili prek meja.
Ta direktiva bi morala zajemati vse prodajne poti, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za vsa podjetja, ki prodajajo blago potrošnikom.
Z določitvijo enotnih pravil za različne prodajne poti bi morala ta direktiva preprečiti vsako odstopanje, ki bi ustvarilo nesorazmerna bremena za vedno večje število trgovcev na drobno v Uniji, ki uporabljajo več prodajnih poti.
Potreba po ohranitvi skladnih pravil o prodaji in garancijah za vse prodajne poti je bila potrjena s preverjanjem ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija in je bilo objavljeno 29.
maja 2017 ter se je nanašalo tudi na Direktivo 1999/44/ES.
- = -
(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.
V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.
- = -
(14) Izraz „blago“ iz te direktive bi bilo treba razumeti, da vključuje „blago z digitalnimi elementi“, in se torej nanaša tudi na digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki je vključena v tovrstno blago ali je z njim medsebojno povezana na tak način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije.
Digitalna vsebina, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, so lahko vsi podatki, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki, kot so operacijski sistemi, aplikacije in druga programska oprema.
Digitalna vsebina je lahko predhodno nameščena ob sklenitvi prodajne pogodbe ali pa se lahko, kadar je v pogodbi tako določeno, namesti naknadno.
Digitalne storitve, medsebojno povezane z blagom, lahko vključujejo storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, kot so programska oprema kot storitev, ponujena v okolju računalništva v oblaku, nepretrgana dobava podatkov o prometu v navigacijski sistem ali nepretrgana dobava posamezniku prilagojenih načrtov vadbe prek pametne ure.
- = -
(15) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom.
Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.
To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.
Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.
Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.
To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.
Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.
Drug primer bi lahko bila pametna ura.
V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element.
To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba.
Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive.
Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.
- = -
(16) Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe Direktive(EU) 2019/770.
Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona.
Zato bi se morala ta direktiva uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe.
V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe te direktive, lahko pa bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive.
- = -
(22) Opredelitev pojma potrošnik bi morala zajemati fizične osebe, ki delujejo zunaj svoje trgovske, poslovne ali obrtne dejavnosti ali poklica.
Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da v primeru pogodb z dvojnim namenom, kadar je pogodba sklenjena za namene, ki so deloma znotraj trgovske dejavnosti osebe in deloma zunaj te dejavnost, in kadar je namen trgovske dejavnosti tako omejen, da ne prevladuje v celotni vsebini pogodbe, določijo, ali bi se ta oseba prav tako morala šteti za potrošnika in pod katerimi pogoji.
- = -
(27) Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere lahko blago opravlja svoje funkcije glede na svoj namen.
Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko blago deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se blago iste vrste običajno uporablja.
Uspešno delovanje bi na primer lahko vključevalo zmožnost blaga za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij.
- = -
(32) Zagotavljanje večje trajnosti blaga je pomembno za doseganje bolj trajnostnih vzorcev potrošnje in krožnega gospodarstva.
Podobno je za povečanje zaupanja v delovanje notranjega trga bistvenega pomena, da se izdelki, ki ne izpolnjujejo zahtev, izključijo s trga Unije, kar je mogoče doseči s krepitvijo nadzora trga in zagotavljanjem pravih spodbud za gospodarske subjekte.
Za te namene je posebna zakonodaja Unije za določene izdelke najustreznejši način, da se za posamezne vrste ali skupine izdelkov z uporabo prilagojenih meril uvedejo zahteve glede trajnosti in druge zahteve v zvezi z izdelki.
Ta direktiva bi zato morala dopolnjevati cilje, postavljene v takšni posebni zakonodaji Unije o izdelkih, in bi morala vključevati trajnost kot objektivno merilo za oceno skladnosti blaga.
Trajnost v tej direktivi bi se morala nanašati na zmožnost blaga, da prek običajne uporabe ohrani svoje potrebne funkcije in učinkovitost.
Da bi bilo blago skladno, mora imeti lastnost trajnosti, ki je običajna za blago iste vrste in ki jo lahko potrošnik razumno pričakuje glede na naravo posameznega blaga, vključno z morebitno potrebo po razumnem vzdrževanju blaga, kot so redni pregledi ali menjava filtrov v avtomobilu, in vse javne izjave oseb, ki so člen v pogodbeni verigi, ali v imenu teh oseb.
Pri oceni bi bilo treba upoštevati tudi vse druge relevantne okoliščine, kot so kupnina blaga ter intenzivnost ali pogostost uporabe blaga s strani potrošnika.
Poleg tega, če so v kateri koli predpogodbeni izjavi, ki je del prodajne pogodbe, navedene posebne informacije o trajnosti, bi moral potrošnik imeti možnost, da se nanje sklicuje kot na del subjektivnih zahtev za skladnost.
- = -
(33) Na podlagi te direktive bi moral biti prodajalec obvezan potrošniku dobaviti blago, ki je ob dobavi skladno.
Mogoče je, da bi prodajalci uporabljali rezervne dele za izpolnitev svoje obveznosti popravila blaga v primeru neskladnosti, ki je obstajala ob dobavi.
Ta direktiva ne bi smela nalagati obveznosti za prodajalce, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov v celotnem obdobju kot objektivno zahtevo za skladnost, prav tako pa ne bi smela vplivati na druge določbe nacionalnega prava, ki prodajalcem, proizvajalcem ali drugim osebam, ki so člen v pogodbeni verigi, nalagajo, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov ali o njej obveščajo potrošnike.
- = -
(70) Ker cilja te direktive, in sicer prispevati k delovanju notranjega trga z usklajenim odpravljanjem s pogodbenim pravom povezanih ovir za čezmejno prodajo blaga v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi dejstva, da vsaka država članica posamezno ne more odpraviti obstoječe razdrobljenosti pravnega okvira z zagotavljanjem skladnosti svojega prava s pravom drugih držav članic, temveč se z odpravljanjem glavnih s pogodbenim pravom povezanih ovir prek popolne harmonizacije lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.
- = -