keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

(1) Da bi Unija ostala konkurenčna na svetovnih trgih, mora izboljšati delovanje notranjega trga in se uspešno odzvati na številne izzive gospodarstva, ki čedalje bolj temelji na tehnologijah.

  Strategija za enotni digitalni trg določa celovit okvir, ki omogoča lažje vključevanje digitalne razsežnosti v notranji trg.

  Prvi steber strategije za enotni digitalni trg obravnava razdrobljenost na področju trgovine znotraj EU, in sicer vse največje ovire za razvoj čezmejnega e-poslovanja, ki predstavlja najpomembnejši del čezmejne prodaje blaga podjetij potrošnikom.

(3) Nekatere vidike pogodb o prodaji blaga bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.

  V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.

  Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.

  Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.

(13) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi se morali medsebojno dopolnjevati.

  Medtem ko so v Direktivi (EU) 2019/770.

  določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.

  Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, se Direktiva (EU) 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, tudi digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.

  Nasprotno bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, ki za opravljanje svojih funkcij zahtevajo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

(14) Izraz „blago“ iz te direktive bi bilo treba razumeti, da vključuje „blago z digitalnimi elementi“, in se torej nanaša tudi na digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki je vključena v tovrstno blago ali je z njim medsebojno povezana na tak način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije.

  Digitalna vsebina, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, so lahko vsi podatki, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki, kot so operacijski sistemi, aplikacije in druga programska oprema.

  Digitalna vsebina je lahko predhodno nameščena ob sklenitvi prodajne pogodbe ali pa se lahko, kadar je v pogodbi tako določeno, namesti naknadno.

  Digitalne storitve, medsebojno povezane z blagom, lahko vključujejo storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, kot so programska oprema kot storitev, ponujena v okolju računalništva v oblaku, nepretrgana dobava podatkov o prometu v navigacijski sistem ali nepretrgana dobava posamezniku prilagojenih načrtov vadbe prek pametne ure.

(15) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom.

  Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.

  To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.

  Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.

  Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.

  To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.

  Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.

  Drug primer bi lahko bila pametna ura.

  V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element.

  To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba.

  Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive.

  Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(16) Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe Direktive(EU) 2019/770.

  Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona.

  Zato bi se morala ta direktiva uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe.

  V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe te direktive, lahko pa bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive.

(28) Glede na to, da se digitalna vsebina ali digitalne storitve, vključene v blago ali medsebojno povezane z njim, nenehno razvijajo, se lahko prodajalci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve za takšno blago.

  Posodobitve, kot so bile dogovorjene v prodajni pogodbi, lahko izboljšajo in povečajo element digitalne vsebine ali digitalne storitve blaga, širijo njegove funkcije, ga prilagodijo tehničnemu napredku, ga zaščitijo pred novimi varnostnimi grožnjami ali služijo drugim namenom.

  Zato bi bilo treba skladnost blaga z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, ki so vključene v blago ali medsebojno povezane z njim, ocenjevati tudi glede na to, ali se element digitalne vsebine ali digitalne storitve tega blaga posodablja v skladu s prodajno pogodbo.

  Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v prodajni pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost blaga.

  Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost blaga, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v prodajni pogodbi.

(30) Poleg pogodbeno dogovorjenih posodobitev bi moral prodajalec zagotavljati tudi posodobitve, vključno z varnostnimi, da bi zagotovil, da je blago z digitalnimi elementi še naprej skladno.

  Obveznost prodajalca bi morala biti omejena na posodobitve, ki so potrebne za ohranitev skladnosti takega blaga z objektivnimi in subjektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi.

  Razen če se stranki pogodbeno ne dogovorita drugače, prodajalec ne bi smel biti obvezan, da zagotovi posodobljene različice digitalne vsebine ali digitalne storitve za blago oziroma da funkcionalnost blaga izboljša ali razširi tako, da to presega zahteve o skladnosti. Če posodobitev, ki jo zagotovi prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, povzroči neskladnost blaga z digitalnimi elementi, bi moral biti prodajalec odgovoren, da se vzpostavi skladnost blaga.

  Potrošniku bi moralo biti še naprej prepuščeno, da izbere, ali zagotovljene posodobitve namesti.

  Kadar se potrošnik odloči, da ne bo namestil posodobitev, ki so potrebne za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, potrošnik ne bi smel pričakovati, da bo takšno blago še naprej skladno.

  Prodajalec bi moral potrošnika obvestiti, da bo odločitev potrošnika, da ne namesti potrebnih posodobitev za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, vključno z varnostnimi posodobitvami, vplivala na odgovornost prodajalca za skladnost lastnosti blaga z digitalnimi elementi, ki naj bi se ohranile z zadevnimi posodobitvami.

  Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti zagotavljanja varnostnih posodobitev, določene v drugem pravu Unije ali v nacionalnem pravu.

(31) Načeloma bi moral biti prodajalec v primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem je digitalna vsebina ali digitalna storitev vključena v blago ali z njim medsebojno povezana ter dobavljena v okviru enkratne dobave, odgovoren le za neskladnost, ki obstaja ob dobavi.

  Vendar bi morala obveznost zagotavljanja posodobitev odražati dejstvo, da se digitalno okolje vsakega tovrstnega blaga nenehno spreminja.

  Zato so posodobitve nujno orodje za zagotovitev, da lahko blago deluje enako, kot je delovalo ob dobavi.

  Poleg tega blago z digitalnimi elementi v nasprotju s tradicionalnim blagom ni popolnoma ločeno od sfere prodajalca, saj prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, lahko posodobi blago na daljavo, običajno prek spleta. Če je torej digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena z enkratno dobavo, bi moral biti prodajalec odgovoren za zagotavljanje posodobitev, ki so potrebne, da blago z digitalnimi elementi ostaja skladno za obdobje, ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje, tudi če je bilo blago skladno ob dobavi.

  Obdobje, v katerem lahko potrošnik razumno pričakuje, da bo prejemal posodobitve, bi bilo treba oceniti na podlagi vrste in namena blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave prodajne pogodbe.

  Potrošnik bi običajno pričakoval, da bo prejemal posodobitve vsaj za obdobje, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost, v nekaterih primerih pa bi lahko razumno pričakovanje potrošnika presegalo to obdobje, kot je lahko zlasti v primeru glede varnostnih posodobitev.

  V drugih primerih, na primer v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, katerega namen je časovno omejen, bi bila obveznost prodajalca, da zagotavlja posodobitve, običajno omejena na ta čas.

(34) Veliko blaga je treba namestiti, preden ga lahko potrošnik učinkovito uporabi.

  Poleg tega je v primeru blaga z digitalnimi elementi namestitev digitalne vsebine ali digitalne storitve običajno potrebna, da lahko potrošnik tako blago uporablja v skladu z njegovim predvidenim namenom.

  Zato bi bilo treba vsako neskladnost, ki je posledica nepravilne namestitve blaga, vključno z nepravilno namestitvijo digitalne vsebine ali digitalne storitve, vključene v to blago ali medsebojno povezane z njim, šteti kot neskladnost, pri kateri je namestitev opravil prodajalec ali je bila opravljena pod njegovim nadzorom.

  Kadar naj bi blago namestil potrošnik, bi morala neskladnost zaradi nepravilne namestitve šteti za neskladnost blaga, ne glede na to, ali je namestitev opravil potrošnik ali tretja oseba v okviru odgovornosti potrošnika, če je nepravilna namestitev posledica pomanjkljivosti v navodilih za namestitev, kot je nepopolnost ali nejasnost navodil za namestitev, zaradi česar jih povprečni potrošnik težko uporabi.

(39) Pri blagu z digitalnimi elementi bi se moralo šteti, da je dobavljeno potrošniku, ko je dobavljen fizični del blaga in hkrati opravljena enkratna dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve oziroma ko se začne nepretrgana dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju.

  To pomeni, da bi moral prodajalec dati potrošniku na voljo tudi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali omogočiti dostop do nje tako, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ali katera koli sredstva, primerna za prenos ali dostop do nje, dosežejo potrošnika in ni potrebno nobeno drugo delovanje prodajalca, da bi potrošniku omogočil uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s pogodbo, na primer z zagotovitvijo povezave ali možnosti prenosa.

  Zato bi moral biti primeren trenutek za ugotovitev skladnosti trenutek, ko je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena, če je bil fizični del dobavljen predhodno.

  Posledično se lahko zagotovi enoten začetek obdobja odgovornosti za fizični del na eni strani in za digitalni del na drugi strani.

  Poleg tega potrošnik v mnogih primerih ne more opaziti napake fizičnega dela, preden je dobavljena digitalna vsebina ali digitalna storitev.

(41) Za zagotovitev pravne varnosti za prodajalce in splošnega zaupanja potrošnikov v čezmejno nakupovanje je treba določiti rok, v katerem je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki obstaja v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.

  Glede na to, da je pri izvajanju Direktive 1999/44/ES velika večina držav članic določila rok dveh let, udeleženci na trgu pa ta rok v praksi štejejo za razumnega, bi bilo treba ta rok ohraniti.

  Enak rok bi moral veljati v primeru blaga z digitalnimi elementi.

  Vendar pa bi moral biti potrošnik, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.

  Da bi državam članicam zagotovili prožnost, da lahko v njihovem nacionalnem pravu povečajo raven varstva potrošnikov, bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da lahko za odgovornost prodajalca določijo roke, ki so daljši od rokov, določenih v tej direktivi.

(45) V obdobju enega leta oziroma obdobju dveh let, če se države članice odločijo za uporabo dveletnega obdobja, bi moral potrošnik dokazati samo, da blago ni skladno, ne bi pa mu bilo treba tudi dokazati, da je neskladnost dejansko obstajala v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.

  Da bi prodajalec lahko izpodbijal zahtevek potrošnika, bi moral dokazati, da neskladnost takrat ni obstajala.

  Poleg tega bi v nekaterih primerih lahko bila domneva, da je neskladnost obstajala v relevantnem času za ugotovitev skladnosti, nezdružljiva z naravo blaga ali naravo neskladnosti.

  V prvem primeru lahko gre za blago, ki je po svoji naravi pokvarljivo, kot so hitro pokvarljivi proizvodi, na primer rože ali blago, ki je namenjeno enkratni uporabi.

  V drugem primeru lahko gre za neskladnost, ki je lahko zgolj posledica dejanja potrošnika ali očitnega zunanjega vzroka, do katerega je prišlo po tem, ko je bilo blago dobavljeno potrošniku.

  Kadar – v primeru blaga z digitalnimi elementi – pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, potrošniku ne bi bilo treba dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v zadevnem obdobju za ugotovitev skladnosti.

  Da bi prodajalec lahko izpodbijal zahtevek potrošnika, bi moral dokazati, da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev v zadevnem obdobju skladna.

(63) Ker prodajalec odgovarja potrošniku za vsako neskladnost blaga, ki je posledica ravnanja ali opustitve prodajalca ali tretje osebe, bi moral prodajalec imeti možnost, da uveljavlja jamčevalne zahtevke proti odgovorni osebi v predhodnih členih pogodbene verige.

  Taki jamčevalni zahtevki bi morali vključevati jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti zaradi opustitve posodobitve, vključno z varnostno posodobitvijo, ki bi bila potrebna za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi.

  Ta direktiva pa ne bi smela vplivati na načelo pogodbene svobode v razmerjih med prodajalcem in drugimi strankami v pogodbeni verigi.

  Podrobnosti glede uveljavljanja te pravice, zlasti proti komu in kako je treba uveljavljati jamčevalne zahtevke ter ali so ti jamčevalni zahtevki zavezujoče narave, bi morale določiti države članice.

  Ta direktiva ne bi smela urejati vprašanja, ali lahko potrošnik vloži tudi neposreden zahtevek zoper osebo v predhodnih členih pogodbene verige, razen v primerih, ko proizvajalec potrošniku nudi tržno garancijo za blago.

(71) Primerno je, da Komisija pregleda uporabo te direktive pet let po začetku njene veljavnosti, zlasti določbe o jamčevalnih zahtevkih, dokaznem bremenu – tudi v zvezi z rabljenim blagom in blagom, ki se prodaja na javnih dražbah – ter proizvajalčevo tržno garancijo trajnosti.

  Komisija bi morala tudi oceniti, ali izvajanje te direktive in Direktive (EU) 2019/770.

  zagotavlja dosleden in skladen pravni okvir za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev in blaga z digitalnimi elementi.