Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

2. Pogodbe med potrošnikom in prodajalcem za dobavo blaga, ki ga je treba izdelati ali proizvesti, se za namen te direktive prav tako štejejo za prodajne pogodbe.

3. Ta direktiva se ne uporablja za pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Uporablja pa se za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so vključene v blago ali so z njim medsebojno povezane v smislu točke 5(b) člena 2 in so zagotovljene z blagom v skladu s prodajno pogodbo, ne glede na to, ali tako digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavlja prodajalec ali tretja oseba. V primeru dvoma, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, se šteje, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev zajeta s prodajno pogodbo.

4. Ta direktiva se ne uporablja za:

(a)	materialne nosilce podatkov, ki se uporabljajo izključno kot nosilci digitalne vsebine, ali

(b)	blago, prodano v okviru izvršbe ali drugih sodnih ukrepov.

5. Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izločijo prodajne pogodbe za:

(a)	rabljeno blago, ki se prodaja na javnih dražbah, in

(b)	žive živali.

V primeru iz točke (a) morajo biti potrošnikom lahko dostopne jasne in izčrpne informacije o tem, da pravice, ki izhajajo iz te direktive, ne veljajo.

6. Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da urejajo vidike splošnega pogodbenega prava, kot so pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb, vključno s posledicami odstopa od pogodbe, kolikor ti vidiki niso urejeni s to direktivo, ali pravico do odškodnine.

7. Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da potrošnikom omogočijo izbiro posebnega jamčevalnega zahtevka, če se neskladnost blaga pokaže v obdobju po dobavi, ki ne presega 30 dni. Poleg tega ta direktiva ne vpliva na nacionalna pravila, ki niso specifična za potrošniške pogodbe, ki določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale ob sklenitvi prodajne pogodbe.

Člen 16

Odstop od prodajne pogodbe

1. Potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od prodajne pogodbe z izjavo, s katero prodajalca obvesti o odločitvi, da odstopa od prodajne pogodbe.

2. Kadar se neskladnost nanaša le na del blaga, dobavljenega na podlagi prodajne pogodbe, in obstaja razlog za odstop od prodajne pogodbe v skladu s členom 13, lahko potrošnik odstopi od prodajne pogodbe le v zvezi s tem blagom in katerim koli drugim blagom, ki ga je pridobil skupaj z neskladnim blagom, če od potrošnika ni mogoče razumno pričakovati, da se bo strinjal s tem, da obdrži le blago, ki je skladno.

3. Kadar potrošnik odstopi od prodajne pogodbe kot celote ali v skladu z odstavkom 2 v zvezi z delom blaga, dobavljenega na podlagi prodajne pogodbe:

(a)	mora potrošnik prodajalcu na stroške prodajalca vrniti blago in

(b)	mora prodajalec potrošniku povrniti kupnino, plačano za blago, ob prejemu blaga ali dokazila, ki ga je potrošnik predložil, da je blago poslal nazaj.

Za namene tega odstavka lahko države članice določijo načine vračanja in povračila.

Člen 25

Pregled

Komisija najpozneje 12. junija 2024 pregleda uporabo te direktive, vključno z določbami o jamčevalnih zahtevkih in dokaznem bremenu – tudi v zvezi z rabljenim blagom, kot tudi blagom, ki se prodaja na javnih dražbah – ter proizvajalčevi tržni garanciji trajnosti, ter predloži poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru. V poročilu zlasti oceni, ali je z izvajanjem te direktive in Direktive (EU) 2019/770. zagotovljen dosleden in skladen okvir za pravilno delovanje notranjega trga, kar zadeva dobavo digitalnih vsebin, digitalnih storitev in blaga z digitalnimi elementi, v skladu z načeli, ki usmerjajo politike Unije. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi.

whereas

(13) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi se morali medsebojno dopolnjevati.
Medtem ko so v Direktivi (EU) 2019/770.
določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.
Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, se Direktiva (EU) 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, tudi digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.
Nasprotno bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, ki za opravljanje svojih funkcij zahtevajo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

- = -

(14) Izraz „blago“ iz te direktive bi bilo treba razumeti, da vključuje „blago z digitalnimi elementi“, in se torej nanaša tudi na digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki je vključena v tovrstno blago ali je z njim medsebojno povezana na tak način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije.
Digitalna vsebina, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, so lahko vsi podatki, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki, kot so operacijski sistemi, aplikacije in druga programska oprema.
Digitalna vsebina je lahko predhodno nameščena ob sklenitvi prodajne pogodbe ali pa se lahko, kadar je v pogodbi tako določeno, namesti naknadno.
Digitalne storitve, medsebojno povezane z blagom, lahko vključujejo storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, kot so programska oprema kot storitev, ponujena v okolju računalništva v oblaku, nepretrgana dobava podatkov o prometu v navigacijski sistem ali nepretrgana dobava posamezniku prilagojenih načrtov vadbe prek pametne ure.

- = -

(15) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom.
Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.
To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.
Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.
Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.
To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.
Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.
Drug primer bi lahko bila pametna ura.
V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element.
To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba.
Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive.
Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.

- = -

(16) Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe Direktive(EU) 2019/770.
Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona.
Zato bi se morala ta direktiva uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe.
V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe te direktive, lahko pa bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive.

- = -

(31) Načeloma bi moral biti prodajalec v primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem je digitalna vsebina ali digitalna storitev vključena v blago ali z njim medsebojno povezana ter dobavljena v okviru enkratne dobave, odgovoren le za neskladnost, ki obstaja ob dobavi.
Vendar bi morala obveznost zagotavljanja posodobitev odražati dejstvo, da se digitalno okolje vsakega tovrstnega blaga nenehno spreminja.
Zato so posodobitve nujno orodje za zagotovitev, da lahko blago deluje enako, kot je delovalo ob dobavi.
Poleg tega blago z digitalnimi elementi v nasprotju s tradicionalnim blagom ni popolnoma ločeno od sfere prodajalca, saj prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, lahko posodobi blago na daljavo, običajno prek spleta. Če je torej digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena z enkratno dobavo, bi moral biti prodajalec odgovoren za zagotavljanje posodobitev, ki so potrebne, da blago z digitalnimi elementi ostaja skladno za obdobje, ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje, tudi če je bilo blago skladno ob dobavi.
Obdobje, v katerem lahko potrošnik razumno pričakuje, da bo prejemal posodobitve, bi bilo treba oceniti na podlagi vrste in namena blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave prodajne pogodbe.
Potrošnik bi običajno pričakoval, da bo prejemal posodobitve vsaj za obdobje, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost, v nekaterih primerih pa bi lahko razumno pričakovanje potrošnika presegalo to obdobje, kot je lahko zlasti v primeru glede varnostnih posodobitev.
V drugih primerih, na primer v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, katerega namen je časovno omejen, bi bila obveznost prodajalca, da zagotavlja posodobitve, običajno omejena na ta čas.

- = -

(43) V zvezi z nekaterimi vidiki bi bila lahko upravičena različna obravnava rabljenega blaga. Čeprav se z dve- ali večletnim obdobjem odgovornosti ali zastaralnim rokom običajno uskladijo interesi prodajalca in potrošnika, temu morda ni tako v zvezi z rabljenim blagom.
Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da strankam omogočijo, da se dogovorijo za krajše obdobje odgovornosti ali krajši zastaralni rok za takšno blago. Če se strankam prepusti, da to vprašanje rešujejo s pogodbenim sporazumom, se poveča pogodbena svoboda in zagotovi, da mora biti potrošnik obveščen tako o naravi blaga kot rabljenega blaga kot tudi o krajšem obdobju odgovornosti ali krajšem zastaralnem roku.
Vendar tako pogodbeno dogovorjeno obdobje ne bi smelo biti krajše od enega leta.

- = -

(58) Da bi bila pravica potrošnikov do odstopa učinkovita, bi moral potrošnik v primerih, ko pridobi več kosov blaga in neskladnost zadeva le nekatere izmed tistih, dobavljenih na podlagi pogodbe, imeti pravico do odstopa od pogodbe tudi v zvezi z drugimi kosi blaga, pridobljenimi skupaj z blagom, ki ni skladno, tudi če so ti kosi blaga skladni, če se od potrošnika ne more razumno pričakovati, da se bo strinja, da obdrži samo skladno blago.

- = -

(71) Primerno je, da Komisija pregleda uporabo te direktive pet let po začetku njene veljavnosti, zlasti določbe o jamčevalnih zahtevkih, dokaznem bremenu – tudi v zvezi z rabljenim blagom in blagom, ki se prodaja na javnih dražbah – ter proizvajalčevo tržno garancijo trajnosti.
Komisija bi morala tudi oceniti, ali izvajanje te direktive in Direktive (EU) 2019/770.
zagotavlja dosleden in skladen pravni okvir za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev in blaga z digitalnimi elementi.

- = -

keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL