keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

(9) Čeprav spletna prodaja blaga predstavlja veliko večino čezmejne prodaje v Uniji, razlike v nacionalnih pravilih pogodbenega prava enako vplivajo na trgovce na drobno, ki uporabljajo prodajne poti na daljavo, in trgovce na drobno, ki prodajajo z osebnim stikom, ter jim onemogočajo, da bi svoje dejavnosti razširili prek meja.

  Ta direktiva bi morala zajemati vse prodajne poti, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za vsa podjetja, ki prodajajo blago potrošnikom.

  Z določitvijo enotnih pravil za različne prodajne poti bi morala ta direktiva preprečiti vsako odstopanje, ki bi ustvarilo nesorazmerna bremena za vedno večje število trgovcev na drobno v Uniji, ki uporabljajo več prodajnih poti.

  Potreba po ohranitvi skladnih pravil o prodaji in garancijah za vse prodajne poti je bila potrjena s preverjanjem ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija in je bilo objavljeno 29.

  maja 2017 ter se je nanašalo tudi na Direktivo 1999/44/ES.

(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.

  V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.

  Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.

  Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.

(11) Ta direktiva dopolnjuje Direktivo 2011/83/EU.

  Medtem ko direktiva 2011/83/EU predvsem vsebuje določbe o zahtevah glede predpogodbenih informacij, pravici do odstopa od pogodb, sklenjenih na daljavo in zunaj poslovnih prostorov, pravila o dostavi blaga in prenosu tveganja, pa ta direktiva določa pravila o skladnosti blaga s pogodbo, jamčevalne zahtevke, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti, in načine njihovega uveljavljanja.

(13) Ta direktiva in direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi se morali medsebojno dopolnjevati.

  Medtem ko so v Direktivi (EU) 2019/770.

  določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.

  Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, se direktiva (EU) 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, tudi digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.

  Nasprotno bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, ki za opravljanje svojih funkcij zahtevajo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

(15) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom.

  Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.

  To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.

  Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.

  Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.

  To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.

  Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.

  Drug primer bi lahko bila pametna ura.

  V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element.

  To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba.

  Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive.

  Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(16) Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe Direktive(EU) 2019/770.

  Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona.

  Zato bi se morala ta direktiva uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe.

  V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe te direktive, lahko pa bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive.

(17) Ta direktiva bi morala za namene pravne jasnosti določati opredelitev pojma prodajne pogodbe, pa tudi jasno opredeliti njeno področje uporabe.

  Področje uporabe te direktive bi moralo zajemati pogodbe za blago, ki ga je treba šele izdelati oziroma proizvesti, tudi v skladu s specifikacijami potrošnika.

  Poleg tega bi namestitev blaga lahko spadala na področje uporabe te direktive, če je namestitev sestavni del prodajne pogodbe in jo mora izvesti prodajalec ali biti odgovoren zanjo.

  Kadar pogodba vključuje tako elemente prodaje blaga kot tudi elemente zagotavljanja storitev, bi moralo nacionalno pravo določiti, ali je celotno pogodbo mogoče šteti za prodajno pogodbo v smislu te direktive.

(18) Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede zadev, ki jih ta direktiva ne ureja, zlasti glede zakonitosti blaga, škode in splošnih vidikov pogodbenega prava, kot so sklenitev, veljavnost, ničnost ali učinki pogodb.

  Enako bi moralo veljati v zvezi s posledicami odstopa od pogodbe in nekaterimi vidiki glede popravila in zamenjave, ki jih ta direktiva ne ureja.

  Pri urejanju pravic strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali dela svojih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti, bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da urejajo pogoje in načine, na podlagi katerih potrošnik zadrži plačilo kupnine.

  Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da urejajo potrošnikovo pravico do nadomestila za škodo, ki jo je utrpel, ker je prodajalec kršil to direktivo.

  Ta direktiva tudi ne bi smela vplivati na nacionalna pravila, ki ne zadevajo posebej potrošniških pogodb in določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale v trenutku sklenitve prodajne pogodbe, in sicer nacionalne določbe, ki lahko določijo posebna pravila v zvezi z odgovornostjo prodajalca za skrite napake.

  Ta direktiva prav tako ne bi smela vplivati na nacionalne zakonodaje v zvezi z nepogodbenimi zahtevki potrošnika v primeru neskladnosti blaga zoper osebe v predhodnih členih pogodbene verige, na primer proizvajalce ali druge osebe, ki izpolnjujejo obveznosti takih oseb.

(19) Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da potrošnikom omogočijo izbiro posebnega zahtevka, če se neskladnost blaga pokaže kmalu po dobavi, in sicer na nacionalne določbe, ki lahko potrošniku dajejo pravico, da zavrne blago z napako in pogodbo obravnava kot, da je prenehala, ali zahteva takojšnjo zamenjavo v določenem kratkem obdobju po dobavi blaga, ki ne bi smelo presegati 30 dni.

(21) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uporabo pravil iz te direktive razširijo na pogodbe, ki so izključene s področja uporabe te direktive, ali da te pogodbe urejajo drugače.

  Državam članicam bi moralo na primer biti še naprej prepuščeno, da varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja ta direktiva, razširijo tudi na fizične ali pravne osebe, ki niso potrošniki v smislu te direktive, kot so nevladne organizacije, zagonska podjetja ali MSP.

(30) Poleg pogodbeno dogovorjenih posodobitev bi moral prodajalec zagotavljati tudi posodobitve, vključno z varnostnimi, da bi zagotovil, da je blago z digitalnimi elementi še naprej skladno.

  Obveznost prodajalca bi morala biti omejena na posodobitve, ki so potrebne za ohranitev skladnosti takega blaga z objektivnimi in subjektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi.

  Razen če se stranki pogodbeno ne dogovorita drugače, prodajalec ne bi smel biti obvezan, da zagotovi posodobljene različice digitalne vsebine ali digitalne storitve za blago oziroma da funkcionalnost blaga izboljša ali razširi tako, da to presega zahteve o skladnosti. Če posodobitev, ki jo zagotovi prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, povzroči neskladnost blaga z digitalnimi elementi, bi moral biti prodajalec odgovoren, da se vzpostavi skladnost blaga.

  Potrošniku bi moralo biti še naprej prepuščeno, da izbere, ali zagotovljene posodobitve namesti.

  Kadar se potrošnik odloči, da ne bo namestil posodobitev, ki so potrebne za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, potrošnik ne bi smel pričakovati, da bo takšno blago še naprej skladno.

  Prodajalec bi moral potrošnika obvestiti, da bo odločitev potrošnika, da ne namesti potrebnih posodobitev za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, vključno z varnostnimi posodobitvami, vplivala na odgovornost prodajalca za skladnost lastnosti blaga z digitalnimi elementi, ki naj bi se ohranile z zadevnimi posodobitvami.

  Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti zagotavljanja varnostnih posodobitev, določene v drugem pravu Unije ali v nacionalnem pravu.

(32) Zagotavljanje večje trajnosti blaga je pomembno za doseganje bolj trajnostnih vzorcev potrošnje in krožnega gospodarstva.

  Podobno je za povečanje zaupanja v delovanje notranjega trga bistvenega pomena, da se izdelki, ki ne izpolnjujejo zahtev, izključijo s trga Unije, kar je mogoče doseči s krepitvijo nadzora trga in zagotavljanjem pravih spodbud za gospodarske subjekte.

  Za te namene je posebna zakonodaja Unije za določene izdelke najustreznejši način, da se za posamezne vrste ali skupine izdelkov z uporabo prilagojenih meril uvedejo zahteve glede trajnosti in druge zahteve v zvezi z izdelki.

  Ta direktiva bi zato morala dopolnjevati cilje, postavljene v takšni posebni zakonodaji Unije o izdelkih, in bi morala vključevati trajnost kot objektivno merilo za oceno skladnosti blaga.

  Trajnost v tej direktivi bi se morala nanašati na zmožnost blaga, da prek običajne uporabe ohrani svoje potrebne funkcije in učinkovitost.

  Da bi bilo blago skladno, mora imeti lastnost trajnosti, ki je običajna za blago iste vrste in ki jo lahko potrošnik razumno pričakuje glede na naravo posameznega blaga, vključno z morebitno potrebo po razumnem vzdrževanju blaga, kot so redni pregledi ali menjava filtrov v avtomobilu, in vse javne izjave oseb, ki so člen v pogodbeni verigi, ali v imenu teh oseb.

  Pri oceni bi bilo treba upoštevati tudi vse druge relevantne okoliščine, kot so kupnina blaga ter intenzivnost ali pogostost uporabe blaga s strani potrošnika.

  Poleg tega, če so v kateri koli predpogodbeni izjavi, ki je del prodajne pogodbe, navedene posebne informacije o trajnosti, bi moral potrošnik imeti možnost, da se nanje sklicuje kot na del subjektivnih zahtev za skladnost.

(33) Na podlagi te direktive bi moral biti prodajalec obvezan potrošniku dobaviti blago, ki je ob dobavi skladno.

  Mogoče je, da bi prodajalci uporabljali rezervne dele za izpolnitev svoje obveznosti popravila blaga v primeru neskladnosti, ki je obstajala ob dobavi.

  Ta direktiva ne bi smela nalagati obveznosti za prodajalce, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov v celotnem obdobju kot objektivno zahtevo za skladnost, prav tako pa ne bi smela vplivati na druge določbe nacionalnega prava, ki prodajalcem, proizvajalcem ali drugim osebam, ki so člen v pogodbeni verigi, nalagajo, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov ali o njej obveščajo potrošnike.

(38) Ta direktiva ne bi smela urejati pomena „dobave“, temveč bi bilo to treba prepustiti nacionalnemu pravu, zlasti glede vprašanja, kaj mora prodajalec storiti, da izpolni svojo obveznost glede dobave blaga.

  Poleg tega sklicevanje na čas dobave v tej direktivi ne bi smelo posegati v pravila o prenosu tveganja, določeno v Direktivi 2011/83/EU in ustrezno izvajano v pravu držav članic.

(42) Zaradi skladnosti z obstoječimi nacionalnimi pravnimi sistemi bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da določijo, da so prodajalci odgovorni za neskladnost, ki se pokaže v določenem obdobju, pri čemer se hkrati morda določi tudi zastaralni rok, ali da določijo, da za jamčevalne zahtevke potrošnikov velja le zastaralni rok.

  V prvem primeru bi morale države članice zagotoviti, da obdobja odgovornosti prodajalca ni mogoče zaobiti zaradi zastaralnega roka za jamčevalne zahtevke potrošnika.

  Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati začetka teka nacionalnih zastaralnih rokov, morala pa bi zagotavljati, da taki zastaralni roki potrošnikov ne ovirajo pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov za neskladnost, ki se pokaže v obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.

  V drugem primeru bi države članice morale imeti možnost ohraniti ali uvesti le zastaralni rok za jamčevalne zahtevke potrošnika brez uvajanja specifičnega obdobja, v katerem se mora pokazati neskladnost, da bi bil prodajalec odgovoren.

  Da bi zagotovili enako zaščito potrošnikov tudi v takih primerih, bi morale države članice zagotoviti, da v primeru, ko se uporabi le zastaralni rok, ta potrošnikom še vedno omogoča uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki se pokaže vsaj v obdobju, ki je v tej direktivi določeno kot obdobje odgovornosti.

(44) Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev, pod katerimi se lahko obdobje odgovornosti, kot je določeno v tej direktivi, ali zastaralni rok zadrži ali pretrga.

  Zato bi morale imeti države članice možnost, da predvidijo zadržanje ali pretrganje obdobja odgovornosti ali zastaralnega roka, na primer v primeru popravila, zamenjave ali pogajanj med prodajalcem in potrošnikom, da bi dosegla sporazumno poravnavo.

(47) Da bi povečali pravno varnost in odpravili eno od največjih ovir za notranji trg, bi morala ta direktiva v celoti harmonizirati jamčevalne zahtevke, ki so na voljo potrošnikom v primeru neskladnosti blaga, in pogoje, v katerih se ti jamčevalni zahtevki lahko uveljavljajo.

  Zlasti bi v primeru neskladnosti morali imeti potrošniki pravico zahtevati, da se vzpostavi skladnost blaga, da se sorazmerno zniža kupnina blaga ali da odstopijo od pogodbe.

(56) Ta direktiva ne bi smela vsebovati določb o tem, kdaj se morajo izvajati obveznosti dolžnika.

  Zato ta direktiva tudi ne bi smela določati kraja dobave niti predpisovati, kje bi se moralo izvesti popravilo ali zamenjava; taka vprašanja bi bilo treba prepustiti nacionalnemu pravu.

(59) Ta direktiva bi morala za primer, kadar potrošnik odstopi od pogodbe zaradi neskladnosti, predpisati pravila samo o glavnih učinkih pravice do odstopa in načine njenega uveljavljanja, zlasti obveznost strank, da vrneta, kar sta prejeli.

  Prodajalec bi moral tako povrniti kupnino, ki jo je plačal potrošnik, potrošnik pa bi moral vrniti blago.

(60) Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da uredijo posledice odstopa, razen tistih, ki so določene v tej direktivi, kot so posledice zmanjšanja vrednosti blaga, njegovega uničenja ali izgube.

  Državam članicam bi bilo treba prav tako dovoliti, da urejajo načine povračila kupnine potrošniku, na primer načine, ki se nanašajo na sredstva, ki se uporabijo za tako povračilo, ali na morebitne stroške in pristojbine, nastale zaradi povračila.

  Državam članicam bi moralo biti na primer tudi prepuščeno, da določijo nekatere roke za povračilo kupnine ali vračilo blaga.

(61) Načelo odškodninske odgovornosti prodajalca je pomemben sestavni del prodajnih pogodb.

  Zato bi morali potrošniki imeti pravico, da zahtevajo odškodnino za vsakršno škodo, ki jo povzroči kršitev te direktive s strani prodajalca, vključno za škodo, ki jo je utrpel zaradi neskladnosti.

  Takšna odškodnina bi morala potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bilo blago skladno.

  Ker je obstoj take pravice do odškodnine že zagotovljen v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o odškodnini potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve teh pravil.

  Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uredijo potrošnikovo pravico do odškodnine v primerih, v katerih je popravilo ali zamenjava povzročila znatne nevšečnosti ali če je trajala dlje od predvidenega.

(62) Za zagotovitev preglednosti bi bilo treba poleg zahtev glede predpogodbenih informacij o obstoju in pogojih tržnih garancij iz Direktive 2011/83/EU določiti tudi nekatere zahteve glede tržnih garancij.

  Poleg tega bi morala ta direktiva za zagotovitev večje pravne varnosti in v izogib zavajanju potrošnikov določati, da bi morali v primeru, kadar so pogoji tržne garancije iz s tem povezanih oglasov za potrošnika ugodnejši od pogojev v garancijski izjavi, prevladati ugodnejši pogoji.

  V tej direktivi bi bilo treba prav tako določiti pravila glede vsebine garancijske izjave in načina, kako bi morala biti na voljo potrošnikom.

  Garancijska izjava bi morala na primer vključevati pogoje tržne garancije, hkrati pa bi moralo biti v njej navedeno, da tržna garancija ne vpliva na zakonsko jamstvo o skladnosti, tako da bi bilo jasno, da pogoji tržne garancije predstavljajo zavezo, ki dopolnjuje zakonsko jamstvo o skladnosti.

  Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila o drugih vidikih tržnih garancij, ki jih ta direktiva ne zajema, na primer o povezovanju tržne garancije z dolžniki, ki niso garanti, pod pogojem, da ta pravila potrošnikov ne prikrajšajo za varstvo, ki jim ga ta direktiva zagotavlja s popolnoma hamoniziranimi določbami za tržne garancije.

  Medtem ko bi jim moralo biti še naprej prepuščeno, da zahtevajo, da so tržne garancije brezplačne, bi morale države članice tudi zagotoviti, da je vsaka zaveza prodajalca ali proizvajalca, ki spada v opredelitev pojma tržnih garancij iz te direktive, skladna s harmoniziranimi pravili te direktive.

(63) Ker prodajalec odgovarja potrošniku za vsako neskladnost blaga, ki je posledica ravnanja ali opustitve prodajalca ali tretje osebe, bi moral prodajalec imeti možnost, da uveljavlja jamčevalne zahtevke proti odgovorni osebi v predhodnih členih pogodbene verige.

  Taki jamčevalni zahtevki bi morali vključevati jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti zaradi opustitve posodobitve, vključno z varnostno posodobitvijo, ki bi bila potrebna za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi.

  Ta direktiva pa ne bi smela vplivati na načelo pogodbene svobode v razmerjih med prodajalcem in drugimi strankami v pogodbeni verigi.

  Podrobnosti glede uveljavljanja te pravice, zlasti proti komu in kako je treba uveljavljati jamčevalne zahtevke ter ali so ti jamčevalni zahtevki zavezujoče narave, bi morale določiti države članice.

  Ta direktiva ne bi smela urejati vprašanja, ali lahko potrošnik vloži tudi neposreden zahtevek zoper osebo v predhodnih členih pogodbene verige, razen v primerih, ko proizvajalec potrošniku nudi tržno garancijo za blago.

(65) Ta direktiva ne bi smela posegati v uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti uredb (ES) št. 593/2008 in (EU) št. 1215/2012 (7) Evropskega parlamenta in Sveta.

(66) Direktivo 1999/44/ES bi bilo treba razveljaviti.

  Datum razveljavitve bi bilo treba uskladiti z datumom za prenos te direktive.

  Za zagotovitev, da se zakoni in drugi predpisi, potrebni za skladnost držav članic s to direktivo, enotno uporabljajo za pogodbe, sklenjene od datuma za prenos dalje, se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe, sklenjene pred datumom za prenos.

(70) Ker cilja te direktive, in sicer prispevati k delovanju notranjega trga z usklajenim odpravljanjem s pogodbenim pravom povezanih ovir za čezmejno prodajo blaga v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi dejstva, da vsaka država članica posamezno ne more odpraviti obstoječe razdrobljenosti pravnega okvira z zagotavljanjem skladnosti svojega prava s pravom drugih držav članic, temveč se z odpravljanjem glavnih s pogodbenim pravom povezanih ovir prek popolne harmonizacije lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.

  V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(72) Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s tistimi iz členov 16, 38 in 47 Listine –