Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

2. Pogodbe med potrošnikom in prodajalcem za dobavo blaga, ki ga je treba izdelati ali proizvesti, se za namen te direktive prav tako štejejo za prodajne pogodbe.

3. Ta direktiva se ne uporablja za pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Uporablja pa se za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so vključene v blago ali so z njim medsebojno povezane v smislu točke 5(b) člena 2 in so zagotovljene z blagom v skladu s prodajno pogodbo, ne glede na to, ali tako digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavlja prodajalec ali tretja oseba. V primeru dvoma, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, se šteje, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev zajeta s prodajno pogodbo.

4. Ta direktiva se ne uporablja za:

(a)	materialne nosilce podatkov, ki se uporabljajo izključno kot nosilci digitalne vsebine, ali

(b)	blago, prodano v okviru izvršbe ali drugih sodnih ukrepov.

5. Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izločijo prodajne pogodbe za:

(a)	rabljeno blago, ki se prodaja na javnih dražbah, in

(b)	žive živali.

V primeru iz točke (a) morajo biti potrošnikom lahko dostopne jasne in izčrpne informacije o tem, da pravice, ki izhajajo iz te direktive, ne veljajo.

6. Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da urejajo vidike splošnega pogodbenega prava, kot so pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb, vključno s posledicami odstopa od pogodbe, kolikor ti vidiki niso urejeni s to direktivo, ali pravico do odškodnine.

7. Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da potrošnikom omogočijo izbiro posebnega jamčevalnega zahtevka, če se neskladnost blaga pokaže v obdobju po dobavi, ki ne presega 30 dni. Poleg tega ta direktiva ne vpliva na nacionalna pravila, ki niso specifična za potrošniške pogodbe, ki določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale ob sklenitvi prodajne pogodbe.

Člen 13

Jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti

1. V primeru neskladnosti je potrošnik pod pogoji iz tega člena upravičen do vzpostavitve skladnosti blaga, do sorazmernega znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe.

2. Da bi se vzpostavila skladnost blaga, lahko potrošnik izbere med popravilom in zamenjavo, razen če izbran jamčevalni zahtevek ne bi bil izvedljiv ali če bi, v primerjavi z drugim jamčevalnim zahtevkom, prodajalcu povzročil stroške, ki bi bili nesorazmerni ob upoštevanju vseh okoliščin, tudi ob upoštevanju:

(a)	vrednosti, ki bi jo imelo blago, če ne bi bilo neskladno;

(b)	pomena neskladnosti in

(c)	ali bi se lahko potrošniku brez znatnih nevšečnosti zagotovil drug jamčevalni zahtevek.

3. Prodajalec lahko vzpostavitev skladnosti zavrne, če popravilo in zamenjava nista mogoča ali če bi mu povzročila stroške, ki bi bili nesorazmerni ob upoštevanju vseh okoliščin, tudi tistih iz točk (a) in (b) odstavka 2.

4. Potrošnik je upravičen do bodisi sorazmernega znižanja kupnine v skladu s členom 15 bodisi do odstopa od prodajne pogodbe v skladu s členom 16, in sicer v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)	prodajalec ni popravil ali zamenjal ali, kadar je to ustrezno, končal popravila ali izvedel zamenjave v skladu s členom 14(2) in (3) oziroma je zavrnil vzpostavitev skladnosti blaga v skladu z odstavkom 3 tega člena;

(b)	blago še vedno ni skladno, čeprav je prodajalec poskušal vzpostaviti skladnost;

(c)	narava neskladnosti je tako resna, da upravičuje takojšnje znižanje kupnine ali odstop od prodajne pogodbe, ali

(d)	prodajalec je izjavil ali pa je iz okoliščin očitno, da prodajalec ne bo vzpostavil skladnosti blaga v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

5. Potrošnik ne more odstopiti od pogodbe, če je neskladnost zgolj neznatna. Dokazno breme glede tega, ali je neskladnost neznatna, nosi prodajalec.

6. Potrošnik ima pravico, da zadrži plačilo preostalega dela kupnine ali dela tega preostalega dela kupnine, dokler prodajalec ne izpolni svojih obveznosti iz te direktive. Države članice lahko določijo pogoje in načine, na podlagi katerih lahko potrošnik uveljavlja pravico do zadržanja plačila.

7. Države članice lahko določijo, ali in v kolikšni meri prispevek potrošnika k neskladnosti vpliva na njegovo pravico do jamčevalnih zahtevkov.

Člen 14

Popravilo ali zamenjava blaga

1. Popravilo ali zamenjava se izvedeta:

(a)	brezplačno;

(b)	v razumnem roku od trenutka, ko je potrošnik prodajalca obvestil o neskladnosti, in

(c)	brez znatnih nevšečnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata narava blaga in namen, za katerega potrošnik blago potrebuje.

2. Kadar je za odpravo neskladnosti potrebno popravilo ali zamenjava blaga, da potrošnik blago na voljo prodajalcu. Prodajalec zamenjano blago vzame nazaj na lastne stroške.

3. Kadar je treba blago, ki je bilo nameščeno v skladu z njegovo naravo in namenom, preden se je pokazala neskladnost, za namene popravila odstraniti ali če naj bi bilo tako blago zamenjano, obveznost popravila ali zamenjave vključuje odstranitev neskladnega blaga in namestitev nadomestnega ali popravljenega blaga oziroma kritje stroškov te odstranitve in namestitve.

4. Potrošniku ni treba plačati za običajno uporabo zamenjanega blaga v obdobju pred zamenjavo.

Člen 17

Tržne garancije

1. Vsaka tržna garancija je za garanta zavezujoča pod pogoji, določenimi v izjavi o tržni garanciji in s tem povezanih oglasih, ki so na voljo ob sklenitvi pogodbe ali pred tem. Pod pogoji, določenimi v tem členu, in brez poseganja v kakršne koli druge določbe prava Unije ali nacionalnega prava, ki se uporabljajo, proizvajalec neposredno odgovarja potrošniku v celotnem obdobju tržne garancije trajnosti za popravilo ali zamenjavo blaga v skladu s členom 14, kadar potrošniku da tržno garancijo trajnosti določenega blaga za določeno obdobje. Proizvajalec lahko potrošniku v izjavi o tržni garanciji trajnosti nudi ugodnejše pogoje.

Če so pogoji v izjavi o tržni garanciji za potrošnika manj ugodni od tistih, ki so določeni v povezanih oglasih, je tržna garancija zavezujoča pod pogoji, določenimi v oglasih v zvezi s tržno garancijo, razen če so bili povezani oglasi pred sklenitvijo pogodbe popravljeni na enak ali primerljiv način, kot so bili izdelani.

2. Izjava o tržni garanciji se potrošniku zagotovi na trajnem nosilcu podatkov in najpozneje ob dobavi blaga. Izjava o tržni garanciji mora biti sestavljena v jasnem in razumljivem jeziku. Vključevati mora naslednje:

(a)	jasno izjavo, da ima potrošnik zakonsko pravico, da zoper prodajalca v primeru neskladnosti blaga brezplačno uveljavlja jamčevalne zahtevke, in da tržna garancija ne posega v te jamčevalne zahtevke;

(b)	ime in naslov garanta;

(c)	postopek, ki ga mora potrošnik uporabiti za uveljavljanje tržne garancije;

(d)	poimenovanje blaga, za katerega velja tržna garancija, ter

(e)	pogoje tržne garancije.

3. Neizpolnjevanje zahtev iz odstavka 2 ne vpliva na zavezujočo naravo tržne garancije za garanta.

4. Države članice lahko določijo pravila o drugih vidikih tržnih garancij, ki niso urejeni v tem členu, vključno s pravili o jeziku ali jezikih, v katerih se izjava o tržni garanciji da na voljo potrošniku.

whereas

(4) E-poslovanje je glavno gonilo rasti na notranjem trgu.
Vendar velik del njegovega potenciala za rast ostaja neizkoriščen.
Da bi okrepili konkurenčnost Unije in spodbudili rast, mora Unija hitro ukrepati in gospodarske akterje spodbuditi k sprostitvi celotnega potenciala, ki ga ponuja notranji trg.
Celoten potencial notranjega trga se lahko sprosti samo, če imajo vsi udeleženci na trgu nemoten dostop do čezmejne prodaje blaga, vključno s transakcijami e-poslovanja.
pravila pogodbenega prava, na podlagi katerih se sklepajo pravni posli med udeleženci na trgu, spadajo med ključne dejavnike za odločitve podjetij o čezmejni ponudbi blaga.
Vplivajo tudi na to, v kakšni meri so potrošniki pripravljeni sprejeti to obliko nakupovanja in ji zaupati.

- = -

(6) pravila Unije, ki se uporabljajo za prodajo blaga, so še vedno razdrobljena, čeprav so bila pravila o pogojih dostave in, kar zadeva pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, obveznostih glede predpogodbenih informacij in pravici do odstopa že popolnoma harmonizirana v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3).
Drugi ključni pogodbeni elementi, kot so merila za skladnost blaga s pogodbo ter jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti s pogodbo in glavni načini za njihovo uveljavljanje, so trenutno predmet minimalne harmonizacije na podlagi Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).
Države članice so imele možnost, da presežejo standarde Unije in uvedejo ali ohranijo pravila, ki zagotavljajo še višjo raven varstva potrošnikov.
To možnost so izkoristile v zvezi z različnimi elementi in v različnem obsegu.
Zato se nacionalne predpise za prenos Direktive 1999/44/ES danes močno razlikujejo v bistvenih elementih, kot je neobstoj ali obstoj hierarhije jamčevalnih zahtevkov.

- = -

(7) Obstoječe razlike lahko negativno vplivajo na podjetja in potrošnike.
V skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (5) morajo podjetja pri usmerjanju svojih dejavnosti k potrošnikom v drugih državah članicah upoštevati zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava države običajnega prebivališča potrošnika.
Ker se ta pravila med državami članicami razlikujejo, imajo lahko podjetja dodatne stroške.
Zato številna podjetja raje še naprej trgujejo le v domači državi ali izvažajo samo v eno ali dve državi članici.
Ta odločitev za čim manjšo izpostavljenost stroškom in tveganjem, povezanim s čezmejnim trgovanjem, ima za posledico izgubljene priložnosti za širitev trgovanja in izkoriščanja ekonomije obsega.
To prizadene zlasti MSP.

- = -

(8) Čeprav potrošniki pri nakupovanju iz tujine zaradi uporabe Uredbe (ES) št. 593/2008 uživajo visoko raven varstva, pravna razdrobljenost negativno vpliva tudi na njihovo zaupanje v čezmejne transakcije.
K pomanjkanju zaupanja prispeva več dejavnikov, vendar je eden glavnih pomislekov potrošnikov negotovost glede njihovih ključnih pogodbenih pravic.
Ta negotovost obstaja ne glede na to, ali potrošnike v razmerju do prodajalca, ki k njim usmerja svoje čezmejne dejavnosti, varujejo zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava njihove države članice, in ne glede na to, ali potrošniki s prodajalci, ki svojih poslovnih dejavnosti ne opravljajo v državi članici potrošnika, sklenejo čezmejne pogodbe.

- = -

(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.
V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.

- = -

(11) Ta direktiva dopolnjuje Direktivo 2011/83/EU.
Medtem ko Direktiva 2011/83/EU predvsem vsebuje določbe o zahtevah glede predpogodbenih informacij, pravici do odstopa od pogodb, sklenjenih na daljavo in zunaj poslovnih prostorov, pravila o dostavi blaga in prenosu tveganja, pa ta direktiva določa pravila o skladnosti blaga s pogodbo, jamčevalne zahtevke, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti, in načine njihovega uveljavljanja.

- = -

(13) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi se morali medsebojno dopolnjevati.
Medtem ko so v Direktivi (EU) 2019/770.
določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.
Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, se Direktiva (EU) 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, tudi digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.
Nasprotno bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, ki za opravljanje svojih funkcij zahtevajo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

- = -

(15) Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom.
Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem.
To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi.
Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem.
Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe.
To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.
Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero.
Drug primer bi lahko bila pametna ura.
V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element.
To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba.
Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive.
Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.

- = -

(18) Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede zadev, ki jih ta direktiva ne ureja, zlasti glede zakonitosti blaga, škode in splošnih vidikov pogodbenega prava, kot so sklenitev, veljavnost, ničnost ali učinki pogodb.
Enako bi moralo veljati v zvezi s posledicami odstopa od pogodbe in nekaterimi vidiki glede popravila in zamenjave, ki jih ta direktiva ne ureja.
Pri urejanju pravic strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali dela svojih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti, bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da urejajo pogoje in načine, na podlagi katerih potrošnik zadrži plačilo kupnine.
Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da urejajo potrošnikovo pravico do nadomestila za škodo, ki jo je utrpel, ker je prodajalec kršil to direktivo.
Ta direktiva tudi ne bi smela vplivati na nacionalna pravila, ki ne zadevajo posebej potrošniških pogodb in določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale v trenutku sklenitve prodajne pogodbe, in sicer nacionalne določbe, ki lahko določijo posebna pravila v zvezi z odgovornostjo prodajalca za skrite napake.
Ta direktiva prav tako ne bi smela vplivati na nacionalne zakonodaje v zvezi z nepogodbenimi zahtevki potrošnika v primeru neskladnosti blaga zoper osebe v predhodnih členih pogodbene verige, na primer proizvajalce ali druge osebe, ki izpolnjujejo obveznosti takih oseb.

- = -

(25) Za zagotovitev jasnosti glede tega, kaj lahko potrošnik pričakuje od blaga in za kaj odgovarja prodajalec v primeru, če ne dobavi tega, kar se pričakuje, je bistvenega pomena, da se pravila za določanje, ali je blago skladno, popolnoma harmonizirajo.
Vsako sklicevanje na skladnost v tej direktivi bi se moralo nanašati na skladnost blaga s prodajno pogodbo.
Da se zaščitijo legitimni interesi obeh strank prodajne pogodbe, bi bilo treba skladnost oceniti na podlagi subjektivnih in objektivnih zahtev za skladnost.

- = -

(33) Na podlagi te direktive bi moral biti prodajalec obvezan potrošniku dobaviti blago, ki je ob dobavi skladno.
Mogoče je, da bi prodajalci uporabljali rezervne dele za izpolnitev svoje obveznosti popravila blaga v primeru neskladnosti, ki je obstajala ob dobavi.
Ta direktiva ne bi smela nalagati obveznosti za prodajalce, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov v celotnem obdobju kot objektivno zahtevo za skladnost, prav tako pa ne bi smela vplivati na druge določbe nacionalnega prava, ki prodajalcem, proizvajalcem ali drugim osebam, ki so člen v pogodbeni verigi, nalagajo, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov ali o njej obveščajo potrošnike.

- = -

(38) Ta direktiva ne bi smela urejati pomena „dobave“, temveč bi bilo to treba prepustiti nacionalnemu pravu, zlasti glede vprašanja, kaj mora prodajalec storiti, da izpolni svojo obveznost glede dobave blaga.
Poleg tega sklicevanje na čas dobave v tej direktivi ne bi smelo posegati v pravila o prenosu tveganja, določeno v Direktivi 2011/83/EU in ustrezno izvajano v pravu držav članic.

- = -

(44) Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev, pod katerimi se lahko obdobje odgovornosti, kot je določeno v tej direktivi, ali zastaralni rok zadrži ali pretrga.
Zato bi morale imeti države članice možnost, da predvidijo zadržanje ali pretrganje obdobja odgovornosti ali zastaralnega roka, na primer v primeru popravila, zamenjave ali pogajanj med prodajalcem in potrošnikom, da bi dosegla sporazumno poravnavo.

- = -

(51) Če s popravilom ali zamenjavo potrošniku ni bila ustrezno odpravljena neskladnost, bi moral imeti potrošnik pravico do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe.
To bi moralo zlasti veljati, kadar prodajalec ne zagotovi popravila ali zamenjave ali kadar je iz okoliščin razvidno, da prodajalec tega ne bo storil, ali je prodajalec zavrnil vzpostavitev skladnosti blaga, ker popravilo in zamenjava nista mogoča ali bi mu povzročila nesorazmerne stroške.

- = -

(55) Da bi bili potrošniki zaščiteni pred tveganjem večjih zamud, bi bilo treba vsako popravilo ali zamenjavo uspešno dokončati v razumnem roku.
Kar šteje kot razumni rok za dokončanje popravila ali zamenjave, bi moralo ustrezati najkrajšemu možnemu času, potrebnemu za dokončanje popravila ali zamenjave.
Ta rok bi bilo treba objektivno določiti ob upoštevanju narave in kompleksnosti blaga, narave in resnosti neskladnosti ter napora, potrebnega za dokončanje popravila ali zamenjave.
Pri izvajanju te direktive bi morale države članice imeti možnost, da pojem razumnega roka za dokončanje popravila ali zamenjave razlagajo, tako da določijo obdobja, ki bi se na splošno lahko štela za razumna za popravilo ali zamenjavo, predvsem v zvezi s posameznimi kategorijami izdelkov.

- = -

(59) Ta direktiva bi morala za primer, kadar potrošnik odstopi od pogodbe zaradi neskladnosti, predpisati pravila samo o glavnih učinkih pravice do odstopa in načine njenega uveljavljanja, zlasti obveznost strank, da vrneta, kar sta prejeli.
Prodajalec bi moral tako povrniti kupnino, ki jo je plačal potrošnik, potrošnik pa bi moral vrniti blago.

- = -

(61) Načelo odškodninske odgovornosti prodajalca je pomemben sestavni del prodajnih pogodb.
Zato bi morali potrošniki imeti pravico, da zahtevajo odškodnino za vsakršno škodo, ki jo povzroči kršitev te direktive s strani prodajalca, vključno za škodo, ki jo je utrpel zaradi neskladnosti.
Takšna odškodnina bi morala potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bilo blago skladno.
Ker je obstoj take pravice do odškodnine že zagotovljen v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o odškodnini potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve teh pravil.
Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uredijo potrošnikovo pravico do odškodnine v primerih, v katerih je popravilo ali zamenjava povzročila znatne nevšečnosti ali če je trajala dlje od predvidenega.

- = -

(62) Za zagotovitev preglednosti bi bilo treba poleg zahtev glede predpogodbenih informacij o obstoju in pogojih tržnih garancij iz Direktive 2011/83/EU določiti tudi nekatere zahteve glede tržnih garancij.
Poleg tega bi morala ta direktiva za zagotovitev večje pravne varnosti in v izogib zavajanju potrošnikov določati, da bi morali v primeru, kadar so pogoji tržne garancije iz s tem povezanih oglasov za potrošnika ugodnejši od pogojev v garancijski izjavi, prevladati ugodnejši pogoji.
V tej direktivi bi bilo treba prav tako določiti pravila glede vsebine garancijske izjave in načina, kako bi morala biti na voljo potrošnikom.
Garancijska izjava bi morala na primer vključevati pogoje tržne garancije, hkrati pa bi moralo biti v njej navedeno, da tržna garancija ne vpliva na zakonsko jamstvo o skladnosti, tako da bi bilo jasno, da pogoji tržne garancije predstavljajo zavezo, ki dopolnjuje zakonsko jamstvo o skladnosti.
Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila o drugih vidikih tržnih garancij, ki jih ta direktiva ne zajema, na primer o povezovanju tržne garancije z dolžniki, ki niso garanti, pod pogojem, da ta pravila potrošnikov ne prikrajšajo za varstvo, ki jim ga ta direktiva zagotavlja s popolnoma hamoniziranimi določbami za tržne garancije.
Medtem ko bi jim moralo biti še naprej prepuščeno, da zahtevajo, da so tržne garancije brezplačne, bi morale države članice tudi zagotoviti, da je vsaka zaveza prodajalca ali proizvajalca, ki spada v opredelitev pojma tržnih garancij iz te direktive, skladna s harmoniziranimi pravili te direktive.

- = -

keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL