(3) Nekatere vidike pogodb o prodaji blaga bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).
- = -
(9) Čeprav spletna prodaja blaga predstavlja veliko večino čezmejne prodaje v Uniji, razlike v nacionalnih pravilih pogodbenega prava enako vplivajo na trgovce na drobno, ki uporabljajo prodajne poti na daljavo, in trgovce na drobno, ki prodajajo z osebnim stikom, ter jim onemogočajo, da bi svoje dejavnosti razširili prek meja.
Ta direktiva bi morala zajemati vse prodajne poti, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za vsa podjetja, ki prodajajo blago potrošnikom.
Z določitvijo enotnih pravil za različne prodajne poti bi morala ta direktiva preprečiti vsako odstopanje, ki bi ustvarilo nesorazmerna bremena za vedno večje število trgovcev na drobno v Uniji, ki uporabljajo več prodajnih poti.
Potreba po ohranitvi skladnih pravil o prodaji in garancijah za vse prodajne poti je bila potrjena s preverjanjem ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija in je bilo objavljeno 29.
maja 2017 ter se je nanašalo tudi na Direktivo 1999/44/ES.
- = -
(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.
V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.
- = -
(12) To direktivo bi bilo treba uporabljati le za premične materialne predmete, ki predstavljajo blago v smislu te direktive.
Državam članicam bi zato moralo biti prepuščeno, da urejajo pogodbe za prodajo nepremičnin, kot so stanovanjske zgradbe, in njihovih sestavnih delov, ki naj bi tvorili večji del takšne nepremičnine.
- = -
(14) Izraz „blago“ iz te direktive bi bilo treba razumeti, da vključuje „blago z digitalnimi elementi“, in se torej nanaša tudi na digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki je vključena v tovrstno blago ali je z njim medsebojno povezana na tak način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije.
Digitalna vsebina, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, so lahko vsi podatki, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki, kot so operacijski sistemi, aplikacije in druga programska oprema.
Digitalna vsebina je lahko predhodno nameščena ob sklenitvi prodajne pogodbe ali pa se lahko, kadar je v pogodbi tako določeno, namesti naknadno.
Digitalne storitve, medsebojno povezane z blagom, lahko vključujejo storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, kot so programska oprema kot storitev, ponujena v okolju računalništva v oblaku, nepretrgana dobava podatkov o prometu v navigacijski sistem ali nepretrgana dobava posamezniku prilagojenih načrtov vadbe prek pametne ure.
- = -
(23) To direktivo bi bilo treba uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere prodajalec na potrošnika prenese lastništvo blaga ali se k temu zaveže.
Za ponudnike platform bi se lahko štelo, da so prodajalci v skladu s to direktivo, če delujejo za namene v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo in kot neposredni pogodbeni partner potrošnika za prodajo blaga.
Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da razširijo uporabo te direktive na ponudnike platform, ki ne izpolnjujejo zahtev, da bi se šteli za prodajalca v skladu s to direktivo.
- = -
(24) Zaradi ravnovesja med potrebo po pravni varnosti in ustrezno prilagodljivostjo pravnih pravil bi bilo treba vsako sklicevanje v tej direktivi na to, kar se od osebe lahko pričakuje ali kar oseba lahko pričakuje, razumeti kot sklicevanje na to, kar se lahko razumno pričakuje.
Standard razumnosti bi bilo treba objektivno ugotoviti ob upoštevanju narave in namena pogodbe, okoliščin primera ter poslovnih običajev in praks zadevnih strank.
- = -
(25) Za zagotovitev jasnosti glede tega, kaj lahko potrošnik pričakuje od blaga in za kaj odgovarja prodajalec v primeru, če ne dobavi tega, kar se pričakuje, je bistvenega pomena, da se pravila za določanje, ali je blago skladno, popolnoma harmonizirajo.
Vsako sklicevanje na skladnost v tej direktivi bi se moralo nanašati na skladnost blaga s prodajno pogodbo.
Da se zaščitijo legitimni interesi obeh strank prodajne pogodbe, bi bilo treba skladnost oceniti na podlagi subjektivnih in objektivnih zahtev za skladnost.
- = -
(27) Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere lahko blago opravlja svoje funkcije glede na svoj namen.
Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko blago deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se blago iste vrste običajno uporablja.
Uspešno delovanje bi na primer lahko vključevalo zmožnost blaga za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij.
- = -
(28) Glede na to, da se digitalna vsebina ali digitalne storitve, vključene v blago ali medsebojno povezane z njim, nenehno razvijajo, se lahko prodajalci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve za takšno blago.
Posodobitve, kot so bile dogovorjene v prodajni pogodbi, lahko izboljšajo in povečajo element digitalne vsebine ali digitalne storitve blaga, širijo njegove funkcije, ga prilagodijo tehničnemu napredku, ga zaščitijo pred novimi varnostnimi grožnjami ali služijo drugim namenom.
Zato bi bilo treba skladnost blaga z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, ki so vključene v blago ali medsebojno povezane z njim, ocenjevati tudi glede na to, ali se element digitalne vsebine ali digitalne storitve tega blaga posodablja v skladu s prodajno pogodbo.
Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v prodajni pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost blaga.
Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost blaga, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v prodajni pogodbi.
- = -
(29) Da bi bilo blago skladno, bi moralo poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi.
Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se blago iste vrste običajno uporabljalo, glede na to, ali je blago dobavljeno z dodatki in navodili, za katere se lahko razumno pričakuje, da jih bo potrošnik prejel, ter ali ustrezajo vzorcu ali modelu, ki ga je prodajalec dal potrošniku na voljo.
Blago bi moralo imeti tudi značilnosti in lastnosti, ki so običajne za blago iste vrste ter jih potrošnik lahko razumno pričakuje glede na naravo blaga in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave, ki jo je dal prodajalec ali druga oseba v imenu prodajalca v predhodnih členih pogodbene verige.
- = -
(31) Načeloma bi moral biti prodajalec v primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem je digitalna vsebina ali digitalna storitev vključena v blago ali z njim medsebojno povezana ter dobavljena v okviru enkratne dobave, odgovoren le za neskladnost, ki obstaja ob dobavi.
Vendar bi morala obveznost zagotavljanja posodobitev odražati dejstvo, da se digitalno okolje vsakega tovrstnega blaga nenehno spreminja.
Zato so posodobitve nujno orodje za zagotovitev, da lahko blago deluje enako, kot je delovalo ob dobavi.
Poleg tega blago z digitalnimi elementi v nasprotju s tradicionalnim blagom ni popolnoma ločeno od sfere prodajalca, saj prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, lahko posodobi blago na daljavo, običajno prek spleta. Če je torej digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena z enkratno dobavo, bi moral biti prodajalec odgovoren za zagotavljanje posodobitev, ki so potrebne, da blago z digitalnimi elementi ostaja skladno za obdobje, ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje, tudi če je bilo blago skladno ob dobavi.
Obdobje, v katerem lahko potrošnik razumno pričakuje, da bo prejemal posodobitve, bi bilo treba oceniti na podlagi vrste in namena blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave prodajne pogodbe.
Potrošnik bi običajno pričakoval, da bo prejemal posodobitve vsaj za obdobje, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost, v nekaterih primerih pa bi lahko razumno pričakovanje potrošnika presegalo to obdobje, kot je lahko zlasti v primeru glede varnostnih posodobitev.
V drugih primerih, na primer v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, katerega namen je časovno omejen, bi bila obveznost prodajalca, da zagotavlja posodobitve, običajno omejena na ta čas.
- = -
(32) Zagotavljanje večje trajnosti blaga je pomembno za doseganje bolj trajnostnih vzorcev potrošnje in krožnega gospodarstva.
Podobno je za povečanje zaupanja v delovanje notranjega trga bistvenega pomena, da se izdelki, ki ne izpolnjujejo zahtev, izključijo s trga Unije, kar je mogoče doseči s krepitvijo nadzora trga in zagotavljanjem pravih spodbud za gospodarske subjekte.
Za te namene je posebna zakonodaja Unije za določene izdelke najustreznejši način, da se za posamezne vrste ali skupine izdelkov z uporabo prilagojenih meril uvedejo zahteve glede trajnosti in druge zahteve v zvezi z izdelki.
Ta direktiva bi zato morala dopolnjevati cilje, postavljene v takšni posebni zakonodaji Unije o izdelkih, in bi morala vključevati trajnost kot objektivno merilo za oceno skladnosti blaga.
Trajnost v tej direktivi bi se morala nanašati na zmožnost blaga, da prek običajne uporabe ohrani svoje potrebne funkcije in učinkovitost.
Da bi bilo blago skladno, mora imeti lastnost trajnosti, ki je običajna za blago iste vrste in ki jo lahko potrošnik razumno pričakuje glede na naravo posameznega blaga, vključno z morebitno potrebo po razumnem vzdrževanju blaga, kot so redni pregledi ali menjava filtrov v avtomobilu, in vse javne izjave oseb, ki so člen v pogodbeni verigi, ali v imenu teh oseb.
Pri oceni bi bilo treba upoštevati tudi vse druge relevantne okoliščine, kot so kupnina blaga ter intenzivnost ali pogostost uporabe blaga s strani potrošnika.
Poleg tega, če so v kateri koli predpogodbeni izjavi, ki je del prodajne pogodbe, navedene posebne informacije o trajnosti, bi moral potrošnik imeti možnost, da se nanje sklicuje kot na del subjektivnih zahtev za skladnost.
- = -
(34) Veliko blaga je treba namestiti, preden ga lahko potrošnik učinkovito uporabi.
Poleg tega je v primeru blaga z digitalnimi elementi namestitev digitalne vsebine ali digitalne storitve običajno potrebna, da lahko potrošnik tako blago uporablja v skladu z njegovim predvidenim namenom.
Zato bi bilo treba vsako neskladnost, ki je posledica nepravilne namestitve blaga, vključno z nepravilno namestitvijo digitalne vsebine ali digitalne storitve, vključene v to blago ali medsebojno povezane z njim, šteti kot neskladnost, pri kateri je namestitev opravil prodajalec ali je bila opravljena pod njegovim nadzorom.
Kadar naj bi blago namestil potrošnik, bi morala neskladnost zaradi nepravilne namestitve šteti za neskladnost blaga, ne glede na to, ali je namestitev opravil potrošnik ali tretja oseba v okviru odgovornosti potrošnika, če je nepravilna namestitev posledica pomanjkljivosti v navodilih za namestitev, kot je nepopolnost ali nejasnost navodil za namestitev, zaradi česar jih povprečni potrošnik težko uporabi.
- = -
(37) Za okrepitev pravne varnosti tako za potrošnike kot za prodajalce je treba jasno navesti trenutek, ko bi bilo treba oceniti skladnost blaga.
Relevanten čas za oceno skladnosti blaga bi moral biti čas, ko je blago dobavljeno.
To bi moralo veljati tudi za blago, ki vključuje ali je medsebojno povezano z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, dobavljeno z enkratno dobavo.
Vendar pa v primeru, ko naj bi se digitalna vsebina ali digitalna storitev, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, dobavljala nepretrgano v določenem obdobju, relevanten čas za namen ugotovitve skladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi smel biti določen trenutek, temveč obdobje, ki začne teči od dobave.
Zaradi pravne varnosti bi moralo biti to obdobje enako obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.
- = -
(38) Ta direktiva ne bi smela urejati pomena „dobave“, temveč bi bilo to treba prepustiti nacionalnemu pravu, zlasti glede vprašanja, kaj mora prodajalec storiti, da izpolni svojo obveznost glede dobave blaga.
Poleg tega sklicevanje na čas dobave v tej direktivi ne bi smelo posegati v pravila o prenosu tveganja, določeno v Direktivi 2011/83/EU in ustrezno izvajano v pravu držav članic.
- = -
(41) Za zagotovitev pravne varnosti za prodajalce in splošnega zaupanja potrošnikov v čezmejno nakupovanje je treba določiti rok, v katerem je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki obstaja v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.
Glede na to, da je pri izvajanju Direktive 1999/44/ES velika večina držav članic določila rok dveh let, udeleženci na trgu pa ta rok v praksi štejejo za razumnega, bi bilo treba ta rok ohraniti.
Enak rok bi moral veljati v primeru blaga z digitalnimi elementi.
Vendar pa bi moral biti potrošnik, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.
Da bi državam članicam zagotovili prožnost, da lahko v njihovem nacionalnem pravu povečajo raven varstva potrošnikov, bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da lahko za odgovornost prodajalca določijo roke, ki so daljši od rokov, določenih v tej direktivi.
- = -
(43) V zvezi z nekaterimi vidiki bi bila lahko upravičena različna obravnava rabljenega blaga. Čeprav se z dve- ali večletnim obdobjem odgovornosti ali zastaralnim rokom običajno uskladijo interesi prodajalca in potrošnika, temu morda ni tako v zvezi z rabljenim blagom.
Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da strankam omogočijo, da se dogovorijo za krajše obdobje odgovornosti ali krajši zastaralni rok za takšno blago. Če se strankam prepusti, da to vprašanje rešujejo s pogodbenim sporazumom, se poveča pogodbena svoboda in zagotovi, da mora biti potrošnik obveščen tako o naravi blaga kot rabljenega blaga kot tudi o krajšem obdobju odgovornosti ali krajšem zastaralnem roku.
Vendar tako pogodbeno dogovorjeno obdobje ne bi smelo biti krajše od enega leta.
- = -
(45) V obdobju enega leta oziroma obdobju dveh let, če se države članice odločijo za uporabo dveletnega obdobja, bi moral potrošnik dokazati samo, da blago ni skladno, ne bi pa mu bilo treba tudi dokazati, da je neskladnost dejansko obstajala v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.
Da bi prodajalec lahko izpodbijal zahtevek potrošnika, bi moral dokazati, da neskladnost takrat ni obstajala.
Poleg tega bi v nekaterih primerih lahko bila domneva, da je neskladnost obstajala v relevantnem času za ugotovitev skladnosti, nezdružljiva z naravo blaga ali naravo neskladnosti.
V prvem primeru lahko gre za blago, ki je po svoji naravi pokvarljivo, kot so hitro pokvarljivi proizvodi, na primer rože ali blago, ki je namenjeno enkratni uporabi.
V drugem primeru lahko gre za neskladnost, ki je lahko zgolj posledica dejanja potrošnika ali očitnega zunanjega vzroka, do katerega je prišlo po tem, ko je bilo blago dobavljeno potrošniku.
Kadar – v primeru blaga z digitalnimi elementi – pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, potrošniku ne bi bilo treba dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v zadevnem obdobju za ugotovitev skladnosti.
Da bi prodajalec lahko izpodbijal zahtevek potrošnika, bi moral dokazati, da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev v zadevnem obdobju skladna.
- = -
(48) Za vzpostavitev skladnosti blaga bi morali imeti potrošniki možnost izbire med popravilom ali zamenjavo.
Možnost, da potrošniki zahtevajo popravilo, bi morala spodbuditi trajnostno potrošnjo in prispevati k večji trajnosti izdelkov.
Potrošnikovo izbiro med popravilom in zamenjavo bi bilo treba omejiti le, kadar bi bila izbrana možnost pravno ali dejansko nemogoča ali bi pomenila nesorazmerne stroške za prodajalca v primerjavi z drugo razpoložljivo možnostjo.
Tako bi bilo na primer nesorazmerno zahtevati zamenjavo blaga zaradi manjše praske, kadar bi ta zamenjava povzročila znatne stroške in bi bilo mogoče prasko brez težav popraviti.
- = -
(49) Prodajalcu bi bilo treba dovoliti, da zavrne vzpostavitev skladnosti blaga, če sta tako popravilo kot zamenjava nemogoča ali bi prodajalcu povzročila nesorazmerne stroške.
Enako bi moralo veljati, če sta tako popravilo kot zamenjava nemogoča in bi drug jamčevalni zahtevek prodajalcu povzročil nesorazmerne stroške.
Na primer, če se blago nahaja v kraju, ki ni kraj, kamor je bilo blago sprva dobavljeno, bi lahko postali stroški poštnine in prevoza za prodajalca nesorazmerni.
- = -
(52) V nekaterih okoliščinah bi lahko bilo upravičeno, da bi moral imeti potrošnik pravico do znižanja kupnine ali takojšnjega odstopa od pogodbe.
Kadar prodajalec sprejme ukrep za vzpostavitev skladnosti blaga, neskladnost pa se pokaže naknadno, bi bilo treba objektivno določiti, ali naj potrošnik sprejme nadaljnje poskuse prodajalca za vzpostavitev skladnosti blaga, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot sta vrsta in vrednost blaga ter narava in pomembnost neskladnosti.
Konkretno, za drage in zapletene vrste blaga bi lahko bilo upravičeno prodajalcu omogočiti še en poskus odprave neskladnosti.
Poleg tega bi bilo treba upoštevati, ali se lahko od potrošnika pričakuje, da ohrani zaupanje v zmožnost prodajalca, da vzpostavi skladnost blaga ali ne, na primer ker se ista težava pojavi dvakrat.
Podobno je lahko neskladnost v nekaterih primerih tako resna, da potrošnik ne more ohraniti zaupanja v zmožnost prodajalca, da bo vzpostavil skladnost blaga, kot kadar neskladnost znatno vpliva na zmožnost, da bi potrošnik lahko normalno uporabljal blago, in od njega ni mogoče pričakovati, da bi zaupal, da bo prodajalec s popravilom ali zamenjavo odpravil težavo.
- = -
(55) Da bi bili potrošniki zaščiteni pred tveganjem večjih zamud, bi bilo treba vsako popravilo ali zamenjavo uspešno dokončati v razumnem roku.
Kar šteje kot razumni rok za dokončanje popravila ali zamenjave, bi moralo ustrezati najkrajšemu možnemu času, potrebnemu za dokončanje popravila ali zamenjave.
Ta rok bi bilo treba objektivno določiti ob upoštevanju narave in kompleksnosti blaga, narave in resnosti neskladnosti ter napora, potrebnega za dokončanje popravila ali zamenjave.
Pri izvajanju te direktive bi morale države članice imeti možnost, da pojem razumnega roka za dokončanje popravila ali zamenjave razlagajo, tako da določijo obdobja, ki bi se na splošno lahko štela za razumna za popravilo ali zamenjavo, predvsem v zvezi s posameznimi kategorijami izdelkov.
- = -
(56) Ta direktiva ne bi smela vsebovati določb o tem, kdaj se morajo izvajati obveznosti dolžnika.
Zato ta direktiva tudi ne bi smela določati kraja dobave niti predpisovati, kje bi se moralo izvesti popravilo ali zamenjava; taka vprašanja bi bilo treba prepustiti nacionalnemu pravu.
- = -
(57) Kadar prodajalec vzpostavi skladnost blaga tako, da blago zamenja, potrošnik ne bi smel biti dolžan plačati za običajno rabo blaga, preden je bilo to zamenjano.
Uporaba blaga bi se morala šteti za običajno, če je v skladu z naravo in namenom blaga.
- = -
(60) Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da uredijo posledice odstopa, razen tistih, ki so določene v tej direktivi, kot so posledice zmanjšanja vrednosti blaga, njegovega uničenja ali izgube.
Državam članicam bi bilo treba prav tako dovoliti, da urejajo načine povračila kupnine potrošniku, na primer načine, ki se nanašajo na sredstva, ki se uporabijo za tako povračilo, ali na morebitne stroške in pristojbine, nastale zaradi povračila.
Državam članicam bi moralo biti na primer tudi prepuščeno, da določijo nekatere roke za povračilo kupnine ali vračilo blaga.
- = -
(61) Načelo odškodninske odgovornosti prodajalca je pomemben sestavni del prodajnih pogodb.
Zato bi morali potrošniki imeti pravico, da zahtevajo odškodnino za vsakršno škodo, ki jo povzroči kršitev te direktive s strani prodajalca, vključno za škodo, ki jo je utrpel zaradi neskladnosti.
Takšna odškodnina bi morala potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bilo blago skladno.
Ker je obstoj take pravice do odškodnine že zagotovljen v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o odškodnini potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve teh pravil.
Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uredijo potrošnikovo pravico do odškodnine v primerih, v katerih je popravilo ali zamenjava povzročila znatne nevšečnosti ali če je trajala dlje od predvidenega.
- = -
(62) Za zagotovitev preglednosti bi bilo treba poleg zahtev glede predpogodbenih informacij o obstoju in pogojih tržnih garancij iz Direktive 2011/83/EU določiti tudi nekatere zahteve glede tržnih garancij.
Poleg tega bi morala ta direktiva za zagotovitev večje pravne varnosti in v izogib zavajanju potrošnikov določati, da bi morali v primeru, kadar so pogoji tržne garancije iz s tem povezanih oglasov za potrošnika ugodnejši od pogojev v garancijski izjavi, prevladati ugodnejši pogoji.
V tej direktivi bi bilo treba prav tako določiti pravila glede vsebine garancijske izjave in načina, kako bi morala biti na voljo potrošnikom.
Garancijska izjava bi morala na primer vključevati pogoje tržne garancije, hkrati pa bi moralo biti v njej navedeno, da tržna garancija ne vpliva na zakonsko jamstvo o skladnosti, tako da bi bilo jasno, da pogoji tržne garancije predstavljajo zavezo, ki dopolnjuje zakonsko jamstvo o skladnosti.
Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila o drugih vidikih tržnih garancij, ki jih ta direktiva ne zajema, na primer o povezovanju tržne garancije z dolžniki, ki niso garanti, pod pogojem, da ta pravila potrošnikov ne prikrajšajo za varstvo, ki jim ga ta direktiva zagotavlja s popolnoma hamoniziranimi določbami za tržne garancije.
Medtem ko bi jim moralo biti še naprej prepuščeno, da zahtevajo, da so tržne garancije brezplačne, bi morale države članice tudi zagotoviti, da je vsaka zaveza prodajalca ali proizvajalca, ki spada v opredelitev pojma tržnih garancij iz te direktive, skladna s harmoniziranimi pravili te direktive.
- = -
(66) Direktivo 1999/44/ES bi bilo treba razveljaviti.
Datum razveljavitve bi bilo treba uskladiti z datumom za prenos te direktive.
Za zagotovitev, da se zakoni in drugi predpisi, potrebni za skladnost držav članic s to direktivo, enotno uporabljajo za pogodbe, sklenjene od datuma za prenos dalje, se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe, sklenjene pred datumom za prenos.
- = -
(67) Za olajšanje čezmejnega sodelovanja pri izvrševanju te direktive bi bilo treba spremeniti Prilogo k Uredbi (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (8), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.
- = -
(68) Za zagotovitev varstva skupnih interesov potrošnikov, določenega v tej direktivi, bi bilo treba spremeniti Prilogo I k Direktivi 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.
- = -