(5) potrošniki včasih ne zaupajo v čezmejno nakupovanje, zlasti kadar nakupujejo spletno.
Med glavne dejavnike za to pomanjkanje zaupanja potrošnikov spadata negotovost o njihovih ključnih pogodbenih pravicah ter neobstoj jasnega pogodbenega okvira za digitalno vsebino ali digitalne storitve. Številni potrošniki se soočajo s težavami, povezanimi s kakovostjo digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopom do njih.
Na primer, prejmejo napačno digitalno vsebino ali digitalne storitve oziroma digitalno vsebino ali digitalne storitve z napako, ali pa ne morejo dostopati do zadevne digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Posledično potrošniki utrpijo finančno in nefinančno škodo.
- = -
(6) Da bi se tovrstne težave odpravile, bi tako podjetja kot tudi potrošniki morali imeti možnost, da se oprejo na popolnoma harmonizirane pogodbene pravice na nekaterih glavnih področjih, ki se nanašajo na dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v vsej Uniji.
S popolno harmonizacijo nekaterih ključnih regulativnih vidikov bi se pravna varnost potrošnikov in podjetij precej povečala.
- = -
(8) potrošniki bi morali imeti koristi od harmoniziranih pravic glede dobave digitalne vsebine in digitalnih storitev, ki zagotavljajo visoko raven varstva.
Imeti bi morali jasne zavezujoče pravice pri prejemu digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopanju do njih kjer koli v Uniji.
Obstoj takšnih pravic bi moral povečati njihovo zaupanje v nakup digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Prispevati bi moral tudi k zmanjšanju škode, ki jo trenutno trpijo potrošniki, saj bi obstajal sklop jasnih pravic, ki bi jim omogočal reševanje težav, s katerimi se srečujejo v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami.
- = -
(11) V tej direktivi bi morala biti določena skupna pravila o nekaterih zahtevah v zvezi s pogodbami med trgovci in potrošniki o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Zato bi bilo treba popolnoma harmonizirati pravila o skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo, zahtevkih v primeru njune neskladnosti ali nedobave ter načinih za uveljavljanje teh zahtevkov, pa tudi o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.
Države članice v okviru področja uporabe te direktive ne smejo določiti morebitnih dodatnih formalnih ali vsebinskih zahtev.
Države članice na primer ne bi smele določiti drugačnih pravil o obrnjenem dokaznem bremenu, kot so določena v tej direktivi, ali obveznosti potrošnika, da trgovca v določenem roku obvesti o neskladnosti.
- = -
(16) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uporabo pravil iz te direktive razširijo na pogodbe, ki so izključene s področja uporabe te direktive, ali da te pogodbe urejajo drugače.
Državam članicam bi moralo na primer biti še naprej prepuščeno, da varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja ta direktiva, razširijo tudi na fizične ali pravne osebe, ki niso potrošniki v smislu te direktive, kot so nevladne organizacije, zagonska podjetja ali MSP.
- = -
(23) potrošniki za plačilo različnega blaga ali storitev na enotnem digitalnem trgu uporabljajo digitalno obliko vrednosti, kot so elektronski boni ali e-kuponi.
Digitalna oblika vrednosti postaja vse pomembnejša pri dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev in bi jo bilo treba zato obravnavati kot način plačila v smislu te direktive.
Digitalna oblika vrednosti bi se morala razumeti, kot da vključuje tudi virtualne valute, kolikor jih priznava nacionalno pravo.
Razlikovanje glede na način plačila bi lahko povzročilo diskriminacijo in neupravičeno spodbudilo podjetja k dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v zameno za digitalno obliko vrednosti.
Same digitalne oblike vrednosti pa ne bi smeli obravnavati kot digitalno vsebino ali digitalno storitev v smislu te direktive, saj se uporablja zgolj kot način plačila.
- = -
(24) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto dobavijo tudi, kadar potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu zagotovi osebne podatke.
Ti poslovni modeli se v različnih oblikah uporabljajo v precejšnjem delu trga.
S to direktivo bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki v okviru teh poslovnih modelov upravičeni do pogodbenih zahtevkov, pri čemer pa mora biti popolnoma jasno, da je varstvo osebnih podatkov temeljna pravica, zato osebnih podatkov ni mogoče obravnavati kot blago.
Zato bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, na podlagi katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa zagotovi osebne podatke ali se k temu zaveže.
Osebni podatki bi se lahko trgovcu zagotovili ob sklenitvi pogodbe ali pozneje, denimo, ko potrošnik privoli v to, da trgovec uporabi vse osebne podatke, ki bi jih lahko potrošnik naložil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Pravo Unije o varstvu osebnih podatkov zagotavlja izčrpen seznam pravnih podlag za zakonito obdelavo osebnih podatkov.
Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere potrošnik zagotovi osebne podatke trgovcu ali se k temu zaveže.
Uporabljati bi se morala denimo v primerih, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.
Prav tako bi se morala uporabljati v primeru, ko potrošnik privoli, da gradivo, ki se šteje za osebni podatek, kot so fotografije ali objave, ki jih potrošnik naloži, trgovec obdela za tržne namene.
Državam članicam pa bi moralo biti še naprej prepuščeno, da določijo, ali so izpolnjene zahteve za sklenitev, obstoj in veljavnost pogodbe v skladu z nacionalnim pravom.
- = -
(44) Glede na to, da se digitalna vsebina in digitalne storitve nenehno razvijajo, se lahko trgovci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve in lastnosti, ko bodo te na razpolago.
Zato bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ocenjevati tudi glede na to, ali se digitalna vsebina ali storitev posodablja tako, kot je določeno v pogodbi.
Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v pogodbi.
- = -
(45) Da bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna in da potrošniki ne bi bili prikrajšani za svoje pravice, na primer, kadar so v pogodbi določeni zelo nizki standardi, bi morala digitalna vsebina ali digitalna storitev poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi.
Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljale.
Imeti bi morala tudi značilnosti in zmogljivostne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste ter jih potrošniki lahko razumno pričakujejo glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave o posebnih značilnostih digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dal trgovec ali druga oseba v imenu trgovca v predhodnih členih pogodbene verige.
- = -
(56) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se potrošnikom lahko dobavijo v okviru enkratne dobave, na primer ko potrošniki prenesejo elektronsko knjigo in jo shranijo na osebno napravo.
Podobno pa lahko dobava vključuje niz takšnih posameznih dobav, na primer ko potrošniki tedensko prejmejo povezavo za prenos nove elektronske knjige.
Razlikovalni element te kategorije digitalne vsebine ali digitalne storitve je dejstvo, da imajo potrošniki nato možnost dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve in njene uporabe za nedoločen čas.
V teh primerih bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve oceniti ob dobavi, zato bi moral biti trgovec odgovoren le za neskladnost, ki se pojavi ob enkratni dobavi ali ob vsaki od niza posameznih dobav.
Da se zagotovi pravna varnost, bi morali trgovci in potrošniki imeti možnost, da se zanesejo na harmonizirano minimalno obdobje, v katerem bi moral biti trgovec odgovoren za neskladnost.
V zvezi s pogodbami, ki določajo enkratno dobavo ali niz posameznih dobav digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi morale države članice zagotoviti, da so trgovci odgovorni najmanj dve leti od dobave, če je v skladu z njihovim nacionalnim pravom trgovec odgovoren samo za morebitne neskladnosti, ki se pokažejo v določenem obdobju po dobavi.
- = -
(62) V primeru neskladnosti bi morali biti potrošniki upravičeni do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do sorazmernega znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe.
- = -
(69) Kadar potrošnik trgovcu posreduje osebne podatke, bi moral trgovec izpolnjevati obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679.
Take obveznosti bi morale biti izpolnjene tudi, kadar potrošnik plača kupnino in da osebne podatke.
Po odstopu od pogodbe trgovec tudi ne bi smel uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dobavil trgovec.
Ta vsebina bi lahko vključevala digitalne slike, video in avdio datoteke ter vsebino, ustvarjeno na mobilnih napravah.
Vendar bi moral imeti trgovec pravico, da še naprej uporablja vsebino, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, in sicer v primerih kadar ta vsebina ni uporabljiva zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, in če se nanaša le na dejavnost potrošnika, je združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti oziroma je to mogoče samo z nesorazmernimi napori, ali če so jo skupaj ustvarili potrošnik in drugi, drugi potrošniki pa jo lahko še naprej uporabljajo.
- = -
(76) potrošniki bi morali biti o spremembah obveščeni na jasen in razumljiv način.
Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral biti potrošnik obveščen na način, ki omogoča shranjevanje informacij na trajnem nosilcu podatkov.
Trajni nosilec podatkov bi potrošniku moral omogočati shranjevanje informacij, dokler je to potrebno za zaščito potrošnikovih interesov, ki izhajajo iz njegovega odnosa s trgovcem.
Taki nosilci bi morali vključevati zlasti papir, DVD-je, CD-je, ključe USB, spominske kartice ali trde diske ter e-pošto.
- = -
(83) potrošniki bi morali imeti možnost, da uveljavljajo pravice iz te direktive, takoj ko začnejo veljati ustrezni nacionalni ukrepi za prenos.
Ti nacionalni ukrepi za prenos bi se zato morali uporabljati tudi za pogodbe za nedoločen ali določen čas, ki so bile sklenjene pred datumom začetka uporabe in določajo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v daljšem obdobju, bodisi nepretrgano ali z nizom posameznih dejanj dobave, vendar le v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, ki se dobavljajo od datuma začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos.
Da pa bi zagotovili ravnovesje med legitimnimi interesi potrošnikov in trgovcev, bi se morali nacionalni ukrepi za prenos določb te direktive o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve in pravici do pravnega varstva uporabljati samo za pogodbe, sklenjene po datumu začetka uporabe v skladu s to direktivo.
- = -