(1) V členu 169(1) in točki (a) člena 169(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 114 PDEU.
V členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) je določeno, da politike unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.
- = -
(2) Pravo o varstvu potrošnikov bi bilo treba učinkovito izvajati po vsej Uniji.
Vendar je bilo v celovitem preverjanju ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija v letih 2016 in 2017 v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT), ugotovljeno, da je uspešnost prava unije o varstvu potrošnikov ogrožena zaradi pomanjkanja ozaveščenosti tako trgovcev kot potrošnikov ter da bi se lahko pogosteje uveljavljala obstoječa pravna sredstva.
- = -
(3) Unija je že sprejela številne ukrepe za izboljšanje ozaveščenosti potrošnikov, trgovcev in pravnih strokovnjakov o pravicah potrošnikov in izboljšanje uveljavljanja pravic potrošnikov in pravnih sredstev za potrošnike.
Vendar v nacionalnem pravu še vedno obstajajo vrzeli glede resnično učinkovitih in sorazmernih kazni za odvračanje in sankcioniranje kršitev znotraj unije, nezadostna individualna pravna sredstva za potrošnike, oškodovane zaradi kršitev nacionalne zakonodaje, ki prenaša Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), in pomanjkljivosti postopka z opustitveno tožbo iz Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).
Spremembo postopka z opustitveno tožbo bi bilo treba obravnavati z ločenim instrumentom, ki spreminja in nadomešča Direktivo 2009/22/ES.
- = -
(4) Direktive 98/6/ES (5), 2005/29/ES in 2011/83/EU (6) Evropskega parlamenta in Sveta vključujejo zahteve za države članice, da zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve nacionalnih določb za prenos navedenih direktiv.
Poleg tega člen 21 Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (7) od držav članic zahteva, da učinkovito in usklajeno sprejmejo izvršilne ukrepe, vključno z izrekom kazni, da se doseže prenehanje ali prepoved močno razširjenih kršitev ali močno razširjenih kršitev z razsežnostjo unije.
- = -
(5) Sedanja nacionalna pravila o kaznih se znotraj unije zelo razlikujejo.
Zlasti vse države članice ne zagotavljajo, da je trgovcem, ki so odgovorni za močno razširjene kršitve ali močno razširjene kršitve z razsežnostjo unije mogoče izreči učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.
Zato bi bilo treba obstoječa pravila o kaznih iz direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU izboljšati ter hkrati uvesti nova pravila o kaznih v Direktivi Sveta 93/13/EGS (8).
- = -
(7) Za spodbujanje doslednejše uporabe kazni, zlasti v primerih kršitev znotraj unije, močno razširjenih kršitev in močno razširjenih kršitev z razsežnostjo unije, kakor so opredeljene v Uredbi (EU) 2017/2394, bi bilo treba v direktivah 93/13/EGS, 98/6/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU vključiti skupna neizčrpna in okvirna merila za uporabo kazni.
Ta merila bi morala vključevati na primer naravo, težo, obseg in trajanje kršitve ter vsa pravna sredstva, ki jih trgovec zagotovi potrošnikom za povzročeno škodo.
Ponavljajoče se kršitve istega storilca kažejo nagnjenost k takim kršitvam, zato so pomemben pokazatelj teže zadevnega ravnanja, s tem pa tudi potrebe po zvišanju ravni kazni za doseganje učinkovitega odvračanja. Če so na voljo ustrezni podatki, bi bilo treba upoštevati pridobljene finančne koristi ali preprečene izgube zaradi kršitve Upoštevajo se lahko tudi drugi obteževalni ali olajševalni dejavniki v zvezi z okoliščinami primera.
- = -
(9) V skladu s členom 21 Uredbe (EU) 2017/2394 pristojni organi držav članic, ki jih zadeva usklajeno ukrepanje, v svoji jurisdikciji sprejmejo vse potrebne izvršilne ukrepe zoper trgovca, odgovornega za močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo unije, da bi se doseglo prenehanje ali prepoved te kršitve.
V ustreznih primerih trgovcu, odgovornemu za močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo unije, izrečejo kazni, kot so globe ali periodične denarne kazni.
Izvršilni ukrepi se sprejmejo učinkovito in usklajeno, da bi dosegli prenehanje ali prepoved močno razširjene kršitve ali močno razširjene kršitve z razsežnostjo unije.
Pristojni organi, ki jih zadeva usklajeno ukrepanje, si prizadevajo, da bi bili izvršilni ukrepi v državah članicah, ki jih zadeva ta kršitev, sprejeti sočasno.
- = -
(10) Da se organom držav članic zagotovi možnost izrekanja učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za močno razširjene kršitve in močno razširjene kršitve z razsežnostjo unije, ki so predmet usklajene preiskave in izvršilnih ukrepov v skladu z Uredbo (EU) 2017/2394, bi bilo treba globe uvesti kot element kazni za take kršitve.
Za zagotavljanje odvračilnega učinka glob bi morale države članice v svojem nacionalnem pravu določiti najvišje globe za take kršitve v višini najmanj 4 % letnega prometa trgovca v zadevni državi članici ali državah članicah.
Trgovec lahko v nekaterih primerih pomeni tudi skupino družb.
- = -
(11) Kot določata člena 9 in 10 Uredbe (EU) 2017/2394, se pri izreku kazni skrbno upoštevajo narava, teža in trajanje zadevne kršitve, kot je ustrezno.
Izrek kazni bi moral biti sorazmeren ter v skladu s pravom unije in nacionalnim pravom, vključno z ustreznimi procesnimi jamstvi ter z načeli Listine.
Izrečene kazni bi morale biti primerne glede na naravo kršitve ter splošno dejansko ali morebitno škodo zaradi kršitve zakonodaje unije o varstvu interesov potrošnikov.
Pooblastilo za izrekanje kazni se izvaja neposredno s strani pristojnih organov v okviru lastne pristojnosti, ali, če je primerno, ob pomoči drugih pristojnih organov ali drugih javnih organov, ali z dajanjem navodil imenovanim organom, če je ustrezno, ali z zahtevkom, naslovljenim na sodišča, pristojna za izdajo potrebne odločbe, vključno, če je primerno, s pritožbo, če zahtevku za izdajo potrebne odločbe ni bilo ugodeno.
- = -
(12) Kadar na podlagi usklajenega ukrepanja v okviru Uredbe (EU) 2017/2394 enotni pristojni organ v smislu navedene uredbe izreče globo trgovcu, ki je odgovoren za močno razširjeno kršitev ali močno razširjeno kršitev z razsežnostjo unije, bi moral imeti možnost, da izreče globo v višini najmanj 4 % letnega prometa trgovca v vseh državah članicah, ki jih zadeva usklajeni izvršilni ukrep.
- = -
(13) Državam članicam se ne bi smelo preprečiti, da v svojem nacionalnem pravu ohranijo ali vanj uvedejo višje najvišje globe na podlagi prometa za močno razširjene kršitve potrošniškega prava in močno razširjene kršitve z razsežnostjo unije.
Državam članicam bi bilo treba tudi omogočiti, da take globe določijo na podlagi svetovnega letnega prometa trgovca ali razširijo pravila o globah na druge kršitve, ki niso zajete v določbah te direktive v zvezi s členom 21 Uredbe (EU) 2017/2394.
Zahteva, da se znesek globe določi pri najmanj 4 % letnega prometa trgovca, ne bi smela veljati za morebitna dodatna pravila držav članic glede periodičnih denarnih kazni, kot so dnevne globe, za nespoštovanje katere koli odločbe, odredbe, začasnega ukrepa, zaveze trgovca ali drugega ukrepa z namenom prenehanja kršitve.
- = -
(17) Pri preverjanju ustreznosti prava EU na področju varstva potrošnikov in trženja ter vzporedni oceni Direktive 2011/83/EU so bila ugotovljena tudi številna področja, na katerih bi bilo treba posodobiti obstoječa pravila unije o varstvu potrošnikov.
Glede na nenehen razvoj digitalnih orodij je potrebno prilagajanje prava unije o varstvu potrošnikov.
- = -
(27) Ponudniki spletnih tržnic bi morali potrošnike obvestiti, ali je tretja oseba, ki ponuja blago, storitve ali digitalno vsebino, trgovec ali ne, in sicer na podlagi izjave, ki jim jo podajo tretje osebe.
Kadar tretja oseba, ki ponuja blago, storitve ali digitalno vsebino, izjavi, da ima status netrgovca, bi morali ponudniki spletnih tržnic zagotoviti kratko izjavo, da za sklenjeno pogodbo ne veljajo pravice potrošnikov, ki izhajajo iz prava unije o varstvu potrošnikov.
Poleg tega bi bilo treba potrošnike obvestiti, kako se obveznosti, povezane s pogodbo, razdelijo med tretjimi osebami, ki ponujajo blago, storitve ali digitalno vsebino, in ponudniki spletnih tržnic.
Te informacije bi bilo treba zagotoviti na jasen in razumljiv način, ne samo z navedbo v standardnih pogojih uporabe ali podobnih pogodbenih dokumentih.
Obveznosti glede informacij za ponudnike spletnih tržnic bi morale biti sorazmerne.
Te obveznosti bi morale vzpostaviti ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo ponudnikov spletnih tržnic.
Od ponudnikov spletnih tržnic se ne bi smelo zahtevati, da navedejo specifične pravice potrošnikov, kadar potrošnike obveščajo o tem, ali se uporabljajo.
To ne posega v obveznosti glede informacij, namenjenih potrošnikom, iz Direktive 2011/83/EU, zlasti člena 6(1) navedene direktive.
Informacije, ki jih je treba zagotoviti o odgovornosti za zagotavljanje pravic potrošnikov, so odvisne od pogodbenih dogovorov med ponudniki spletnih tržnic in zadevnimi tretjimi trgovci.
Ponudnik spletne tržnice bi lahko navedel, da je tretji trgovec edini odgovoren za pravice potrošnikov, ali opisal svoje specifične odgovornosti, kadar ta ponudnik prevzame odgovornost za določene vidike pogodbe, kot je na primer dobava ali uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe.
- = -
(51) Člen 16 Listine zagotavlja svobodo opravljanja dejavnosti v skladu s pravom unije ter nacionalnimi zakonodajami in praksami.
Vendar trženje blaga v državah članicah kot enakega, kadar ima v resnici bistveno drugačno sestavo ali značilnosti, lahko zavaja potrošnike in povzroči, da sprejmejo odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejeli.
- = -
(52) Za tako prakso se zato lahko šteje, da je v nasprotju z Direktivo 2005/29/ES, odvisno od ocene ustreznih elementov v vsakem posameznem primeru.
Da se organom držav članic za varstvo potrošnikov in kakovost živil olajša uporaba obstoječega prava unije, so bile v Obvestilu Komisije z dne 29.
septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti – posebni primer hrane zagotovljene smernice o uporabi sedanjih pravil EU v primerih neenotne kakovosti hrane.
V tem smislu je Skupno raziskovalno središče Komisije 25.
aprila 2018 predstavilo Okvir za izbiro in preskušanje prehrambnih izdelkov za oceno značilnosti, ki se nanašajo na kakovost: metodologija preskušanja, harmonizirana na ravni EU.
- = -
(53) Vendar so ob odsotnosti izrecne določbe izkušnje pri izvrševanju pokazale, da je lahko potrošnikom, trgovcem in pristojnim nacionalnim organom nejasno, katere poslovne prakse bi lahko bile v nasprotju z Direktivo 2005/29/ES.
Navedeno direktivo bi bilo zato treba spremeniti tako, da se zagotovi pravna varnost tako trgovcem kot izvršilnim organom, in sicer tako, da se izrecno obravnava trženje blaga kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, kadar se to blago bistveno razlikuje po svoji sestavi ali značilnostih.
Pristojni organi bi morali takšne prakse oceniti in obravnavati od primera do primera v skladu z Direktivo 2005/29/ES, kot je spremenjena s to direktivo.
V svoji oceni bi moral pristojni organ upoštevati, ali potrošniki lahko takšno razliko preprosto prepoznajo, pravico trgovca, da zaradi legitimnih in objektivnih dejavnikov, kot so nacionalno pravo, razpoložljivost ali sezonska dostopnost surovin ali prostovoljne strategije za izboljšanje dostopa do zdravih in hranljivih živil, prilagodi blago iste znamke za različne zemljepisne trge, kot tudi pravico trgovcev, da na različnih zemljepisnih trgih ponudijo blago iste znamke v pakiranjih z različno težo ali prostornino.
Pristojni organi bi morali na podlagi razpoložljivosti in ustreznosti informacij oceniti, ali potrošniki lahko takšno razliko preprosto prepoznajo.
Pomembno je, da so potrošniki obveščeni o razlikah v blagu zaradi legitimnih in objektivnih dejavnikov.
Trgovcem bi bilo treba omogočiti, da take informacije predložijo na različne načine, ki potrošnikom omogočajo dostop do potrebnih informacij.
Trgovci bi na splošno morali dati prednost drugim možnostim zagotavljanja informacij poleg informacij na nalepki izdelka.
Upoštevati bi bilo treba ustrezna sektorska pravila unije in pravila unije o prostem pretoku blaga.
- = -
(60) Ker ciljev te direktive, in sicer boljšega izvrševanja in posodobitve prava o varstvu potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi vseevropskega obsega težave lažje dosežejo na ravni unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –
- = -