(7) Za spodbujanje doslednejše uporabe kazni, zlasti v primerih kršitev znotraj Unije, močno razširjenih kršitev in močno razširjenih kršitev z razsežnostjo Unije, kakor so opredeljene v Uredbi (EU) 2017/2394, bi bilo treba v direktivah 93/13/EGS, 98/6/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU vključiti skupna neizčrpna in okvirna merila za uporabo kazni.
Ta merila bi morala vključevati na primer naravo, težo, obseg in trajanje kršitve ter vsa pravna sredstva, ki jih trgovec zagotovi potrošnikom za povzročeno škodo.
Ponavljajoče se kršitve istega storilca kažejo nagnjenost k takim kršitvam, zato so pomemben pokazatelj teže zadevnega ravnanja, s tem pa tudi potrebe po zvišanju ravni kazni za doseganje učinkovitega odvračanja. Če so na voljo ustrezni podatki, bi bilo treba upoštevati pridobljene finančne koristi ali preprečene izgube zaradi kršitve Upoštevajo se lahko tudi drugi obteževalni ali olajševalni dejavniki v zvezi z okoliščinami primera.
- = -
(24) Kadar se izdelki potrošnikom ponujajo na spletnih tržnicah, so tako ponudniki spletnih tržnic kot tretji dobavitelji vključeni v zagotavljanje predpogodbenih informacij, ki jih zahteva direktiva 2011/83/EU.
Posledično potrošniki, ki uporabljajo spletno tržnico, morda ne razumejo jasno, kdo so njihovi pogodbeni partnerji ter kako to vpliva na njihove pravice in obveznosti.
- = -
(26) V direktivah 2005/29/ES in 2011/83/EU bi bilo treba zato zagotoviti posebne obveznosti glede informacij za spletne tržnice, in sicer za obveščanje potrošnikov, ki uporabljajo spletne tržnice, o glavnih parametrih določanja razvrstitve ponudb in o tem, ali sklepajo pogodbo s trgovcem ali drugo osebo, ki ni trgovec, kot je na primer drug potrošnik.
- = -
(30) Opredelitvi digitalne vsebine in digitalnih storitev iz Direktive 2011/83/EU bi bilo treba uskladiti z opredelitvama iz Direktive (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (15).
Digitalna vsebina, ki jo zajema direktiva (EU) 2019/770, zajema enkratno dobavo, vrsto posameznih dobav ali neprekinjeno dobavo v določenem obdobju.
Element neprekinjene dobave ne bi nujno smel vključevati dolgoročne dobave.
Primere, kot je spletno pretočno predvajanje videoposnetkov, bi bilo treba šteti za neprekinjeno dobavo v določenem obdobju ne glede na dejansko trajanje avdiovizualne datoteke.
Zato je morda težko razlikovati med nekaterimi vrstami digitalne vsebine in digitalnih storitev, saj lahko vse vključujejo neprekinjeno dobavo trgovca v obdobju trajanja pogodbe.
Primeri digitalnih storitev so izmenjava video in avdio datotek ter gostovanje drugih datotek, obdelava besedil ali iger, ki so na voljo v oblaku, shranjevanje v oblaku, spletna pošta, družbeni mediji in aplikacije v oblaku.
Stalna vključenost ponudnika storitev upravičuje uporabo pravil o pravici do odstopa od pogodbe iz Direktive 2011/83/EU, ki potrošniku učinkovito omogočajo, da preizkusi storitev in se v 14‐dnevnem obdobju po sklenitvi pogodbe odloči, ali jo bo obdržal.
Za številne pogodbe za dobavo digitalne vsebine, ki se ne dostavi na otipljivem nosilcu podatkov, je značilna enkratna dobava določene digitalne vsebine ali več vsebin, kot so določene glasbene ali video datoteke.
- = -
(31) Digitalna vsebina in digitalne storitve se pogosto dobavijo prek spleta na podlagi pogodb, v skladu s katerimi potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu predloži osebne podatke.
direktiva 2011/83/EU se že uporablja za pogodbe o dobavi digitalne vsebine, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov (tj.
dobava spletne digitalne vsebine), ne glede na to, ali potrošnik plača kupnino v denarju ali predloži osebne podatke.
Vendar se navedena direktiva uporablja le za pogodbe o opravljanju storitev, vključno s pogodbami o digitalnih storitvah, v skladu s katerimi potrošnik plača kupnino ali se k temu zaveže.
Zato se navedena direktiva ne uporablja za pogodbe o digitalnih storitvah, v skladu s katerimi potrošnik predloži osebne podatke trgovcu, ne da bi plačal kupnino.
Zaradi svoje podobnosti in medsebojne zamenljivosti plačanih digitalnih storitev in digitalnih storitev, zagotovljenih v zameno za osebne podatke, bi morala zanje veljati ista pravila na podlagi navedene direktive.
- = -
(33) Zato bi bilo treba področje uporabe Direktive 2011/83/EU razširiti tako, da bo zajemalo tudi pogodbe, na podlagi katerih trgovec opravi digitalno storitev za potrošnika ali se k temu zaveže, potrošnik pa predloži osebne podatke ali se k temu zaveže.
Podobno kot pri pogodbah za dobavo digitalne vsebine, ki se ne dobavi na otipljivem nosilcu podatkov, bi se navedena direktiva morala uporabljati, kadar potrošnik trgovcu predloži osebne podatke ali se k temu zaveže, razen če se osebni podatki, ki jih je zagotovil potrošnik, pri trgovcu obdelujejo izključno za namen dobave digitalne vsebine ali izvedbe digitalne storitve in jih trgovec ne obdeluje za noben drug namen.
Vsaka obdelava osebnih podatkov bi morala biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (16).
- = -
(34) Kadar se digitalna vsebina in digitalne storitve ne dobavljajo proti plačilu, se za zagotovitev popolne usklajenosti z Direktivo (EU) 2019/770 direktiva 2011/83/EU prav tako ne bi smela uporabljati za primere, ko trgovec zbira osebne podatke izključno zaradi izpolnjevanja pravnih zahtev, ki veljajo za trgovca.
To denimo lahko vključuje primere, v katerih registracijo potrošnika zahteva veljavna zakonodaja za namene varnosti in identifikacije.
- = -
(35) direktiva 2011/83/EU se prav tako ne bi smela uporabljati v primerih, ko trgovec zbira samo metapodatke, kot so informacije o napravi potrošnika ali zgodovina brskanja, razen če se tak primer šteje za pogodbo v skladu z nacionalnim pravom.
Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko je potrošnik, ne da bi sklenil pogodbo s trgovcem, izpostavljen oglasnim sporočilom izključno z namenom pridobivanja dostopa do digitalne vsebine ali digitalnih storitev.
Vendar bi morale države članice ohraniti možnost, da razširijo uporabo navedene direktive za te primere ali da drugače urejajo te primere, ki so izključeni iz področja uporabe navedene direktive.
- = -
(39) Člen 7(4) Direktive 2005/29/ES določa zahteve po informacijah za vabilo k nakupu izdelka po določeni ceni.
Te zahteve po informacijah veljajo že na stopnji oglaševanja, medtem ko direktiva 2011/83/EU nalaga enake zahteve in druge podrobnejše obveznosti glede informacij v kasnejši fazi pred sklenitvijo pogodbe (tj.
tik preden potrošnik sklene pogodbo).
Posledično se od trgovcev lahko zahteva, da enake informacije zagotovijo v fazi oglaševanja (npr.
v spletnih oglasih na spletnem mestu medija) in v fazi pred sklenitvijo pogodbe (npr.
na spletnih straneh svojih spletnih trgovin).
- = -
(40) Zahteve po informacijah iz člena 7(4) Direktive 2005/29/ES vključujejo obveščanje potrošnika o politiki trgovca glede obravnavanja pritožb.
Ugotovitve pri preverjanju ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja kažejo, da so te informacije najpomembnejše v fazi pred sklenitvijo pogodbe, ki jo ureja direktiva 2011/83/EU.
Zahtevo, da se te informacije zagotovijo v vabilu k nakupu v fazi oglaševanja v skladu z Direktivo 2005/29/ES, bi bilo zato treba črtati.
- = -
(55) V skladu z načelom subsidiarnosti in zaradi lažjega izvrševanja bi bilo treba pojasniti, da direktiva 2005/29/ES ne posega v svobodo držav članic, da sprejmejo nacionalne določbe za dodatno varstvo legitimnih interesov potrošnikov pred nepošteno poslovno prakso v zvezi z nenaročenimi obiski trgovca na njihovem domu z namenom ponujanja ali prodaje izdelkov, ali izleti, ki jih je trgovec organiziral z namenom ali učinkom promocije ali prodaje izdelkov potrošnikom, če so take določbe utemeljene na podlagi varstva potrošnikov.
Vse takšne določbe bi morale biti sorazmerne in nediskriminatorne ter ne bi smele prepovedati teh prodajnih poti kot takih.
Z nacionalnimi določbami, ki jih sprejmejo države članice, bi se lahko na primer določil čas v dnevu, ko obiski na domu potrošnikov brez njihove izrecne zahteve niso dovoljeni, ali bi se takšni obiski prepovedali, če je potrošnik jasno navedel, da taki obiski niso sprejemljivi, ali pa bi se predpisal postopek plačila.
Poleg tega bi lahko take določbe določale pravila za večjo zaščito na področjih, ki jih harmonizira direktiva 2011/83/EU.
Zato bi bilo treba Direktivo 2011/83/EU spremeniti tako, da bi državam članicam omogočala sprejetje nacionalnih ukrepov za zagotovitev daljšega obdobja za uveljavljanje pravice do odstopa ter za odstop od posebnih izjem od pravice do odstopa.
Države članice bi morale biti dolžne, da Komisijo obvestijo o vsaki nacionalni določbi, sprejeti v zvezi s tem, da lahko Komisija te informacije zagotovi vsem zainteresiranim stranem ter spremlja sorazmernost in zakonitost teh ukrepov.
- = -
(56) Kar zadeva agresivne in zavajajoče prakse v smislu organizacije dogodkov zunaj poslovnih prostorov trgovca, direktiva 2005/29/ES ne posega v nobene pogoje ustanavljanja ali sisteme izdajanja dovoljenj, ki jih lahko države članice uvedejo za trgovce.
Poleg tega navedena direktiva ne posega v nacionalno pogodbeno pravo in zlasti pravila o veljavnosti, sklepanju ali učinku pogodbe.
Agresivne in zavajajoče prakse v smislu organizacije dogodkov zunaj poslovnih prostorov trgovca se lahko prepovejo na podlagi ocene vsakega posameznega primera v skladu s členi 5 do 9 navedene direktive.
Poleg tega Priloga I k navedeni direktivi vsebuje splošno prepoved praks, pri katerih trgovec ustvari vtis, da ne deluje za namene, povezane z njegovo poklicno dejavnostjo, in praks, ki ustvarjajo vtis, da potrošnik ne more zapustiti poslovnih prostorov, dokler pogodba ni sklenjena.
Komisija bi morala oceniti, ali sedanja pravila zagotavljajo ustrezno raven varstva potrošnikov in ustrezna orodja, s katerimi lahko države članice učinkovito obravnavajo tovrstne prakse.
- = -
(57) Ta direktiva ne bi smela vplivati na vidike nacionalnega pogodbenega prava, ki v njej niso urejeni.
Zato ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pogodbeno pravo, ki ureja na primer sklenitev ali veljavnost pogodbe v primerih, kot sta odsotnost soglasja oziroma nedovoljena trgovska dejavnost.
- = -
(60) Ker ciljev te direktive, in sicer boljšega izvrševanja in posodobitve prava o varstvu potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi vseevropskega obsega težave lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji.
V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –
- = -