Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

(1)	„prodajna pogodba“ pomeni vsako pogodbo, na podlagi katere prodajalec prenese ali se zaveže, da bo prenesel lastništvo blaga na potrošnika, potrošnik pa plača ali se zaveže, da bo plačal, kupnino blaga;

(2)	„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki v zvezi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi, deluje za namene, ki so zunaj trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti te osebe;

(3)

„prodajalec“ pomeni vsako fizično osebo ali vsako pravno osebo, ne glede na to, ali je v javni ali zasebni lasti, ki v zvezi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi, deluje za namene svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v imenu te fizične ali pravne osebe ali po njenem naročilu;

(4)	„proizvajalec“ pomeni proizvajalca blaga, uvoznika blaga na območje Unije ali vsako drugo osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na blagu predstavlja kot proizvajalec;

(5)

„blago“ pomeni:

(a)	vsak premični materialni predmet; za blago v smislu te direktive štejejo voda, plin in elektrika, kadar se prodajajo v omejenem obsegu ali določeni količini;

(b)	vsak premični materialni predmet, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezan na način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije (v nadaljnjem besedilu: blago z digitalnimi elementi);

(6)	„digitalna vsebina“ pomeni podatke, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki;

(7)

„digitalna storitev“ pomeni:

(a)	storitev, ki potrošniku omogoča ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, ali

(b)	storitev, ki omogoča izmenjavo podatkov v digitalni obliki ali katero koli drugo obliko interakcije s temi podatki, ki jih naložijo ali ustvarijo potrošnik ali drugi uporabniki te storitve;

(8)	„združljivost“ pomeni zmožnost blaga, da deluje s strojno ali programsko opremo, s katero se običajno uporablja blago iste vrste, ne da bi bilo treba blago, strojno ali programsko opremo predelati;

(9)	„funkcionalnost“ pomeni zmožnost blaga, da opravlja svoje funkcije glede na svoj namen;

(10)	„interoperabilnost“ pomeni zmožnost blaga, da deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se blago iste vrste običajno uporablja;

(11)	„trajni nosilec podatkov“ pomeni vsak instrument, ki potrošniku ali prodajalcu omogoča, da njemu osebno namenjene informacije shrani tako, da so mu dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je ustrezno za na namene informiranja, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;

(12)

„tržna garancija“ pomeni vsako zavezo prodajalca ali proizvajalca (garanta) potrošniku – poleg zakonskih obveznosti prodajalca v zvezi z jamstvom o skladnosti –, da bo na kateri koli način povrnil plačano kupnino ali zamenjal, popravil ali servisiral blago, če ne izpolnjuje specifikacij ali katerih koli drugih zahtev, ki niso povezane s skladnostjo, iz garancijske izjave ali ustreznega oglasa, ki je na voljo ob sklenitvi pogodbe ali pred tem;

(13)	„trajnost“ pomeni zmožnost blaga, da ohranja svoje potrebne funkcije in zmogljivosti z običajno uporabo;

(14)	„brezplačno“ pomeni brez plačila potrebnih stroškov, ki nastanejo pri vzpostavitvi skladnosti blaga, zlasti stroškov pošiljanja, prevoza, dela ali materiala;

(15)

„javna dražba“ pomeni način prodaje, pri kateri prodajalec ponudi blago ali storitve potrošnikom, ki se dražbe udeležijo ali imajo možnost, da se je osebno udeležijo, in sicer po preglednem postopku konkurenčnih ponudb, ki ga vodi dražitelj in pri katerem je uspešen ponudnik zavezan kupiti blago ali storitve.

Člen 10

Odgovornost prodajalca

1. Prodajalec je odgovoren potrošniku za vsako neskladnost, ki obstaja ob dobavi blaga in ki se pokaže v dveh letih od dobave. Brez poseganja v člen 7(3) se ta odstavek uporablja tudi za blago z digitalnimi elementi.

2. V primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem prodajna pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju, je prodajalec odgovoren tudi za morebitno neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v dveh letih od dobave blaga z digitalnimi elementi. Kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, je prodajalec odgovoren za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s prodajno pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.

3. Države članice lahko ohranijo ali uvedejo daljše roke od tistih iz odstavkov 1 in 2.

4. Če za jamčevalne zahtevke iz člena 13 po nacionalnem pravu velja tudi zastaralni rok, države članice zagotovijo, da tak zastaralni rok potrošniku omogoča, da uveljavlja jamčevalne zahtevke iz člena 13 za vsako neskladnost, za katero je prodajalec odgovoren v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena in ki se pokaže v obdobju iz navedenih odstavkov.

5. Ne glede na odstavka 1 in 2 tega člena lahko države članice ohranijo ali uvedejo samo zastaralni rok za jamčevalne zahtevke iz člena 13. Države članice zagotovijo, da tak zastaralni rok potrošniku omogoča uporabo jamčevalnih zahtevkov iz člena 13 za vsako neskladnost, za katero je prodajalec odgovoren v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena in ki se pokaže v obdobju iz navedenih odstavkov.

6. Države članice lahko določijo, da se lahko v primeru rabljenega blaga prodajalec in potrošnik dogovorita o pogodbenih pogojih ali dogovorih s krajšim obdobjem odgovornosti ali zastaralnim rokom od tistih iz odstavkov 1, 2 in 5, pod pogojem, da taka krajša obdobja niso krajša od enega leta.

Člen 11

Dokazno breme

1. Za neskladnost, ki se pokaže v enem letu od dobave blaga, se domneva, da je obstajala že ob dobavi, razen če se dokaže drugače ali če ta domneva ni skladna z naravo blaga ali naravo neskladnosti. Ta odstavek se uporablja tudi za blago z digitalnimi elementi.

2. Države članice lahko namesto enoletnega obdobja iz odstavka 1 ohranijo ali uvedejo obdobje dveh let od dobave blaga.

3. V primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem prodajna pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju, pri neskladnosti, ki se pokaže v obdobju iz člena 10(2), dokazno breme glede tega, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev v obdobju iz navedenega člena skladna, nosi prodajalec.

Člen 13

Jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti

1. V primeru neskladnosti je potrošnik pod pogoji iz tega člena upravičen do vzpostavitve skladnosti blaga, do sorazmernega znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe.

2. Da bi se vzpostavila skladnost blaga, lahko potrošnik izbere med popravilom in zamenjavo, razen če izbran jamčevalni zahtevek ne bi bil izvedljiv ali če bi, v primerjavi z drugim jamčevalnim zahtevkom, prodajalcu povzročil stroške, ki bi bili nesorazmerni ob upoštevanju vseh okoliščin, tudi ob upoštevanju:

(a)	vrednosti, ki bi jo imelo blago, če ne bi bilo neskladno;

(b)	pomena neskladnosti in

(c)	ali bi se lahko potrošniku brez znatnih nevšečnosti zagotovil drug jamčevalni zahtevek.

3. Prodajalec lahko vzpostavitev skladnosti zavrne, če popravilo in zamenjava nista mogoča ali če bi mu povzročila stroške, ki bi bili nesorazmerni ob upoštevanju vseh okoliščin, tudi tistih iz točk (a) in (b) odstavka 2.

4. Potrošnik je upravičen do bodisi sorazmernega znižanja kupnine v skladu s členom 15 bodisi do odstopa od prodajne pogodbe v skladu s členom 16, in sicer v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)	prodajalec ni popravil ali zamenjal ali, kadar je to ustrezno, končal popravila ali izvedel zamenjave v skladu s členom 14(2) in (3) oziroma je zavrnil vzpostavitev skladnosti blaga v skladu z odstavkom 3 tega člena;

(b)	blago še vedno ni skladno, čeprav je prodajalec poskušal vzpostaviti skladnost;

(c)	narava neskladnosti je tako resna, da upravičuje takojšnje znižanje kupnine ali odstop od prodajne pogodbe, ali

(d)	prodajalec je izjavil ali pa je iz okoliščin očitno, da prodajalec ne bo vzpostavil skladnosti blaga v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

5. Potrošnik ne more odstopiti od pogodbe, če je neskladnost zgolj neznatna. Dokazno breme glede tega, ali je neskladnost neznatna, nosi prodajalec.

6. Potrošnik ima pravico, da zadrži plačilo preostalega dela kupnine ali dela tega preostalega dela kupnine, dokler prodajalec ne izpolni svojih obveznosti iz te direktive. Države članice lahko določijo pogoje in načine, na podlagi katerih lahko potrošnik uveljavlja pravico do zadržanja plačila.

7. Države članice lahko določijo, ali in v kolikšni meri prispevek potrošnika k neskladnosti vpliva na njegovo pravico do jamčevalnih zahtevkov.

whereas

(2) V skladu s členom 26(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev.
Unija v skladu s členom 169(1) in točko (a) člena 169(2) PDEU prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 PDEU v okviru uresničevanja notranjega trga.
Cilj te direktive je najti pravo ravnovesje med doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov in spodbujanjem konkurenčnosti podjetij, obenem pa zagotavljati spoštovanje načela subsidiarnosti.

- = -

(31) Načeloma bi moral biti prodajalec v primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem je digitalna vsebina ali digitalna storitev vključena v blago ali z njim medsebojno povezana ter dobavljena v okviru enkratne dobave, odgovoren le za neskladnost, ki obstaja ob dobavi.
Vendar bi morala obveznost zagotavljanja posodobitev odražati dejstvo, da se digitalno okolje vsakega tovrstnega blaga nenehno spreminja.
Zato so posodobitve nujno orodje za zagotovitev, da lahko blago deluje enako, kot je delovalo ob dobavi.
Poleg tega blago z digitalnimi elementi v nasprotju s tradicionalnim blagom ni popolnoma ločeno od sfere prodajalca, saj prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, lahko posodobi blago na daljavo, običajno prek spleta. Če je torej digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena z enkratno dobavo, bi moral biti prodajalec odgovoren za zagotavljanje posodobitev, ki so potrebne, da blago z digitalnimi elementi ostaja skladno za obdobje, ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje, tudi če je bilo blago skladno ob dobavi.
Obdobje, v katerem lahko potrošnik razumno pričakuje, da bo prejemal posodobitve, bi bilo treba oceniti na podlagi vrste in namena blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave prodajne pogodbe.
Potrošnik bi običajno pričakoval, da bo prejemal posodobitve vsaj za obdobje, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost, v nekaterih primerih pa bi lahko razumno pričakovanje potrošnika presegalo to obdobje, kot je lahko zlasti v primeru glede varnostnih posodobitev.
V drugih primerih, na primer v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, katerega namen je časovno omejen, bi bila obveznost prodajalca, da zagotavlja posodobitve, običajno omejena na ta čas.

- = -

(37) Za okrepitev pravne varnosti tako za potrošnike kot za prodajalce je treba jasno navesti trenutek, ko bi bilo treba oceniti skladnost blaga.
Relevanten čas za oceno skladnosti blaga bi moral biti čas, ko je blago dobavljeno.
To bi moralo veljati tudi za blago, ki vključuje ali je medsebojno povezano z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, dobavljeno z enkratno dobavo.
Vendar pa v primeru, ko naj bi se digitalna vsebina ali digitalna storitev, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, dobavljala nepretrgano v določenem obdobju, relevanten čas za namen ugotovitve skladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi smel biti določen trenutek, temveč obdobje, ki začne teči od dobave.
Zaradi pravne varnosti bi moralo biti to obdobje enako obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.

- = -

(41) Za zagotovitev pravne varnosti za prodajalce in splošnega zaupanja potrošnikov v čezmejno nakupovanje je treba določiti rok, v katerem je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki obstaja v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.
Glede na to, da je pri izvajanju Direktive 1999/44/ES velika večina držav članic določila rok dveh let, udeleženci na trgu pa ta rok v praksi štejejo za razumnega, bi bilo treba ta rok ohraniti.
Enak rok bi moral veljati v primeru blaga z digitalnimi elementi.
Vendar pa bi moral biti potrošnik, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.
Da bi državam članicam zagotovili prožnost, da lahko v njihovem nacionalnem pravu povečajo raven varstva potrošnikov, bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da lahko za odgovornost prodajalca določijo roke, ki so daljši od rokov, določenih v tej direktivi.

- = -

(42) Zaradi skladnosti z obstoječimi nacionalnimi pravnimi sistemi bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da določijo, da so prodajalci odgovorni za neskladnost, ki se pokaže v določenem obdobju, pri čemer se hkrati morda določi tudi zastaralni rok, ali da določijo, da za jamčevalne zahtevke potrošnikov velja le zastaralni rok.
V prvem primeru bi morale države članice zagotoviti, da obdobja odgovornosti prodajalca ni mogoče zaobiti zaradi zastaralnega roka za jamčevalne zahtevke potrošnika.
Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati začetka teka nacionalnih zastaralnih rokov, morala pa bi zagotavljati, da taki zastaralni roki potrošnikov ne ovirajo pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov za neskladnost, ki se pokaže v obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.
V drugem primeru bi države članice morale imeti možnost ohraniti ali uvesti le zastaralni rok za jamčevalne zahtevke potrošnika brez uvajanja specifičnega obdobja, v katerem se mora pokazati neskladnost, da bi bil prodajalec odgovoren.
Da bi zagotovili enako zaščito potrošnikov tudi v takih primerih, bi morale države članice zagotoviti, da v primeru, ko se uporabi le zastaralni rok, ta potrošnikom še vedno omogoča uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki se pokaže vsaj v obdobju, ki je v tej direktivi določeno kot obdobje odgovornosti.

- = -

(61) Načelo odškodninske odgovornosti prodajalca je pomemben sestavni del prodajnih pogodb.
Zato bi morali potrošniki imeti pravico, da zahtevajo odškodnino za vsakršno škodo, ki jo povzroči kršitev te direktive s strani prodajalca, vključno za škodo, ki jo je utrpel zaradi neskladnosti.
Takšna odškodnina bi morala potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bilo blago skladno.
Ker je obstoj take pravice do odškodnine že zagotovljen v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o odškodnini potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve teh pravil.
Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uredijo potrošnikovo pravico do odškodnine v primerih, v katerih je popravilo ali zamenjava povzročila znatne nevšečnosti ali če je trajala dlje od predvidenega.

- = -

keyboard_tab Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL

Contratti di vendita di beni conformi 2019/0771 SL