(2) Razvoj digitalnih tehnologij in interneta je preoblikoval distribucijo televizijskih in radijskih programov ter dostop do njih.
Uporabniki vse bolj pričakujejo, da bodo imeli dostop do televizijskih in radijskih programov, tako v živo kot na zahtevo, prek klasičnih kanalov, kot so satelitski ali kabelski, pa tudi prek spletnih storitev.
Radiodifuzne organizacije zato poleg lastnih radiodifuznih oddajanj televizijskih in radijskih programov vedno bolj ponujajo spletne storitve, ki so pomožne glede na takšna radiodifuzna oddajanja, kot so storitve sočasnega oddajanja in časovno zamaknjene storitve.
Operaterji storitev retransmisije, ki združujejo radiodifuzna oddajanja televizijskih in radijskih programov v pakete in jih nespremenjene ter neskrajšane zagotavljajo uporabnikom sočasno s prvotnim prenosom teh radiodifuznih oddajanj, uporabljajo različne tehnike retransmisije, kot so kabelska, satelitska, digitalna prizemna omrežja ter mobilna omrežja ali omrežja zaprtega kroga na podlagi IP, kot tudi odprti internet.
Poleg tega operaterji, ki distribuirajo televizijske in radijske programe uporabnikom, nosilne signale programa od radiodifuzne organizacije pridobivajo na različne načine, vključno z neposrednim oddajanjem.
Uporabniki vse bolj povprašujejo po dostopu do radiodifuznih oddajanj televizijskih in radijskih programov, ki ne izvirajo le iz njihove države članice, ampak tudi iz drugih držav članic.
Med takimi uporabniki so člani jezikovnih manjšin v Uniji kot tudi osebe, ki živijo v državi članici, ki ni država članica njihovega izvora.
- = -
(6) Direktiva Sveta 93/83/EGS (5) olajšuje čezmejno satelitsko radiodifuzno oddajanje in kabelsko retransmisijo televizijskih in radijskih programov iz drugih držav članic.
Vendar so določbe navedene direktive glede prenosov radiodifuznih organizacij omejene na satelitske prenose in se zato ne uporabljajo za spletne storitve, ki so pomožne glede na radiodifuzna oddajanja.
Poleg tega so določbe v zvezi z retransmisijami televizijskih in radijskih programov iz drugih držav članic omejene na sočasne, nespremenjene ter neskrajšane kabelske retransmisije ali retransmisije po mikrovalovnih sistemih ter ne zajemajo retransmisij z drugimi tehnološkimi sredstvi.
- = -
(7) Zato bi bilo treba čezmejno zagotavljanje spletnih storitev, ki so pomožne glede na radiodifuzna oddajanja, in retransmisije televizijskih ter radijskih programov, ki izvirajo iz drugih držav članic, olajšati tako, da se prilagodi pravni okvir glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, relevantnih za te dejavnosti.
Pri tej prilagoditvi bi bilo treba upoštevati financiranje in produkcijo ustvarjalnih vsebin, zlasti avdiovizualnih del.
- = -
(8) Ta direktiva bi morala zajemati pomožne spletne storitve, ki jih ponuja radiodifuzna organizacija, ki so v jasnem in podrejenem razmerju glede na radiodifuzna oddajanja radiodifuzne organizacije.
Te storitve vključujejo storitve, ki dajejo dostop do televizijskih in radijskih programov strogo linearno, sočasno z radiodifuznim oddajanjem, ter storitve, ki v opredeljenem obdobju po radiodifuznem oddajanju dajejo dostop do televizijskih in radijskih programov, ki jih je predhodno radiodifuzno oddajala radiodifuzna organizacija, tako imenovane storitve časovnega zamika.
Poleg tega pomožne spletne storitve, ki so zajete v tej direktivi, vključujejo storitve, ki dajejo dostop do gradiva, ki bogati ali kako drugače širi televizijske in radijske programe, ki jih radiodifuzno oddaja radiodifuzna organizacija, vključno s predogledom, razširitvijo, dopolnjevanjem ali pregledom vsebine zadevnega programa.
Ta direktiva bi se morala uporabljati za pomožne spletne storitve, ki jih radiodifuzne organizacije uporabnikom zagotavljajo skupaj z radiodifuznimi storitvami.
Uporabljati bi se morala tudi za pomožne spletne storitve, ki imajo sicer jasno in podrejeno razmerje glede na radiodifuzno oddajanje, uporabniki pa do njih lahko dostopajo ločeno od radiodifuznih storitev, ne da bi prej morali pridobiti dostop do radiodifuznih storitev, na primer prek naročnine.
To ne vpliva na svobodo radiodifuznih organizacij, da ponujajo takšne pomožne spletne storitve brezplačno ali v zameno za plačilo. Zagotavljanje dostopa do posameznih del ali drugih predmetov varstva, ki so bili vključeni v televizijski ali radijski program, ali del ali drugih predmetov varstva, ki niso povezani z nobenim programom, ki ga radiodifuzno oddaja radiodifuzna organizacija, kot so storitve, ki omogočajo dostop do posameznih glasbenih ali avdiovizualnih del, glasbenih albumov ali videospotov, na primer storitve videa na zahtevo, ne bi smelo spadati v obseg storitev, ki so zajete v tej direktivi.
- = -
(10) glede na posebnosti mehanizmov financiranja in licenciranja za določena avdiovizualna dela, ki pogosto temeljijo na izključnih ozemeljskih licencah, je glede televizijskih programov primerno, da se področje uporabe načela države izvora iz te direktive omeji na določene vrste programov.
Te vrste programov bi morale vključevati novice in aktualne informativne programe ter lastne produkcije radiodifuzne organizacije, ki jih financira izključno sama, vključno kadar se sredstva, s katerimi radiodifuzna organizacija financira lastne produkcije, črpajo iz javnih skladov.
Za namene te direktive bi bilo treba lastne produkcije radiodifuznih organizacij razumeti tako, da zajemajo produkcije, ki jih izvaja radiodifuzna organizacija z uporabo lastnih virov, ne pa produkcij, ki jih radiodifuzna organizacija naroči producentom, ki so neodvisni od radiodifuzne organizacije, ali koprodukcij.
Iz istih razlogov se načelo države izvora ne bi smelo uporabljati za televizijske prenose športnih dogodkov v okviru te direktive.
Načelo države izvora bi se smelo uporabljati le, kadar radiodifuzne organizacije programe uporabljajo v lastnih pomožnih spletnih storitvah.
Načelo se ne bi smelo uporabljati za licenciranje lastne produkcije radiodifuzne organizacije tretjim osebam, vključno drugim radiodifuznim organizacijam.
Načelo države izvora ne bi smelo vplivati na svobodo, da se imetniki pravic in radiodifuzne organizacije v skladu s pravom Unije dogovorijo o omejitvah, vključno z ozemeljskimi omejitvami, za izkoriščanje njihovih pravic.
- = -
(15) Za retransmisijo prvotnih prenosov televizijskih in radijskih programov morajo operaterji storitev retransmisije pridobiti dovoljenje imetnikov izključne pravice do priobčitve javnosti del ali drugih predmetov varstva.
Da se operaterjem storitev retransmisije zagotovi pravna varnost ter da se odpravijo razhajanja v nacionalnem pravu v zvezi s takimi storitvami retransmisije, bi se morala uporabljati pravila, podobna tistim, ki se uporabljajo za kabelske retransmisije, kot so določene v Direktivi 93/83/EGS. Pravila iz navedene direktive vključujejo obveznost izvrševanja pravice do podelitve ali zavrnitve dovoljenja operaterju storitve retransmisije prek organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
Na podlagi teh pravil ostaja pravica do podelitve ali zavrnitve dovoljenja kot taka nespremenjena, le izvrševanje te pravice je do neke mere regulirano. Imetniki pravic bi morali prejeti ustrezno nadomestilo za retransmisijo svojih del in drugih predmetov varstva.
Pri določanju razumnih licenčnih pogojev, vključno z licenčnino, za retransmisijo v skladu z Direktivo 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi bilo treba med drugim upoštevati ekonomsko vrednost uporabe pravic, s katerimi se trguje, vključno z vrednostjo, ki se določi za sredstva retransmisije.
To ne bi smelo posegati v kolektivno izvrševanje pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov do enkratnega pravičnega nadomestila za priobčitev komercialnih fonogramov javnosti, kot je določeno v členu 8(2) Direktive 2006/115/ES, ter v Direktivo 2014/26/EU, zlasti njene določbe v zvezi s pravicami imetnikov pravic glede izbire organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
- = -
(17) Obvezno kolektivno upravljanje pravic, ki se uporablja za retransmisije, se ne bi smelo uporabljati za nobeno pravico, ki jo imajo radiodifuzne organizacije za svoja oddajanja, vključno s pravicami na vsebini programov.
Operaterji storitev retransmisije in radiodifuzne organizacije so običajno v stalnih komercialnih razmerjih, zato je istovetnost radiodifuznih organizacij operaterjem storitev retransmisije znana.
Tako je ureditev pravic z radiodifuznimi organizacijami za te operaterje relativno enostavna.
Posledično se operaterji storitev retransmisije, pri pridobivanju potrebnih licenc radiodifuznih organizacij ne soočajo z enakim bremenom kot pri pridobivanju licenc od imetnikov pravic na delih in drugih predmetih varstva, ki so vključeni v televizijske in radijske programe, ki jih retransmitirajo. Zato v zvezi s pravicami, ki jih imajo radiodifuzne organizacije, ni potrebe po poenostavitvi postopka licenciranja.
Vendar je treba zagotoviti, da kadar se radiodifuzne organizacije in operaterji storitev retransmisije začnejo pogajati, se pogajajo v dobri veri glede licenciranja pravic za retransmisije, ki jih zajema ta direktiva.
Direktiva 2014/26/EU določa podobna pravila, ki se uporabljajo za organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
- = -
(18) Pravila, ki jih določa ta direktiva glede pravic retransmisije, ki jih izvršujejo radiodifuzne organizacije v zvezi z lastnimi prenosi, ne bi smela omejevati izbire imetnikov pravic, da svoje pravice prenesejo bodisi na radiodifuzno organizacijo bodisi na organizacijo za kolektivno upravljanje pravic in jim s tem dovoliti, da pridobijo neposreden delež pri plačilu nadomestila operaterja storitve retransmisije.
- = -
(22) Za zagotovitev učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic in pravilne porazdelitve prihodkov, zbranih v okviru mehanizma za obvezno kolektivno upravljanje pravic, uvedenega s to direktivo, je pomembno, da organizacije za kolektivno upravljanje pravic vodijo ustrezne evidence o članstvu, licencah ter uporabi del in drugih predmetov varstva v skladu z obveznostmi glede preglednosti iz Direktive 2014/26/EU.
- = -
(23) Da se prepreči izogibanje uporabi načela države izvora s podaljšanjem trajanja obstoječih sporazumov glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se nanašajo na zagotavljanje pomožne spletne storitve ter dostopa do spletne storitve in njene uporabe, je treba načelo države izvora uporabiti tudi za obstoječe sporazume, vendar s prehodnim obdobjem.
Med tem prehodnim obdobjem se načelo ne bi smelo uporabljati za te obstoječe sporazume, s čimer bi zagotovili dovolj časa za njihovo prilagoditev v skladu s to direktivo, kadar je potrebno. Prav tako je treba zagotoviti prehodno obdobje, da se radiodifuznim organizacijam, distributerjem signalov in imetnikom pravic omogoči, da se prilagodijo novim pravilom o izkoriščanju del in drugih predmetov varstva z neposrednim oddajanjem, določenim v določbah iz te direktive o prenosu programov z neposrednim oddajanjem.
- = -
(24) V skladu z načeli boljše priprave zakonodaje bi bilo treba pregled te direktive, vključno z njenimi določbami o neposrednem oddajanju, opraviti po tem, ko bo direktiva nekaj časa v veljavi, da se med drugim ocenijo njene koristi za potrošnike Unije, njen učinek na ustvarjalni sektor v Uniji in na raven naložb v nove vsebine ter zato tudi njene koristi glede izboljšave kulturne raznolikosti v Uniji.
- = -