EIDAS 2014/0910 SL

1. Če nacionalno pravo ali upravna praksa za dostop do storitve, ki jo prek spleta zagotavlja organ javnega sektorja v eni državi članici, predpisuje elektronsko identifikacijo z uporabo sredstva elektronske identifikacije in avtentikacije, se sredstvo elektronske identifikacije, izdano v drugi državi članici, prizna v prvi državi članici za namene čezmejne avtentikacije za to spletno storitev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	sredstvo elektronske identifikacije je izdano v okviru sheme elektronske identifikacije, navedene na seznamu, ki ga Komisija objavi v skladu s členom 9;

(b)

raven zanesljivosti takšnega sredstva elektronske identifikacije ustreza ravni zanesljivosti, ki je enaka ali višja od ravni zanesljivosti, ki jo zahteva zadevni organ javnega sektorja pri dostopu do spletne storitve v prvi državi članici, pod pogojem, da raven zanesljivosti takšnega sredstva elektronske identifikacije ustreza srednji ali visoki ravni zanesljivosti;

(c)	zadevni organ javnega sektorja uporablja srednjo ali visoko raven zanesljivosti v zvezi z dostopom do te spletne storitve.

Takšno priznanje se opravi najpozneje 12 mesecev po tem, ko Komisija objavi seznam iz točke (a) prvega pododstavka.

2. Organi javnega sektorja lahko za namene čezmejne avtentikacije za storitve, ki jih zagotavljajo prek spleta, priznajo sredstvo elektronske identifikacije, ki se izda v okviru sheme elektronske identifikacije, navedene na seznamu, ki ga Komisija objavi v skladu s členom 9, in ustreza nizki ravni zanesljivosti.

Člen 7

Upravičenost do priglasitve shem elektronske identifikacije

Shema elektronske identifikacije je upravičena do priglasitve v skladu s členom 9(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

sredstva elektronske identifikacije v okviru sheme elektronske identifikacije se izdajo:

(i)	s strani države članice priglasiteljice;

(ii)	po pooblastilu države članice priglasiteljice, ali

(iii)

neodvisno od države članice priglasiteljice, vendar jih ta država članica priznava;

(b)	sredstva elektronske identifikacije v okviru sheme elektronske identifikacije se lahko uporabljajo za dostop do vsaj ene storitve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja in za katero se v državi članici priglasiteljici zahteva elektronska identifikacija;

(c)	shema elektronske identifikacije in sredstva elektronske identifikacije, izdana v okviru te sheme, izpolnjujejo zahteve vsaj ene od ravni zanesljivosti, določenih v izvedbenem aktu iz člena 8(3);

(d)

država članica priglasiteljica zagotovi, da se identifikacijski podatki osebe, ki enolično predstavljajo zadevno osebo, dodelijo fizični ali pravni osebi iz točke 1 člena 3 v skladu s tehničnimi specifikacijami, standardi in postopki za ustrezno raven zanesljivosti, določenimi v izvedbenem aktu iz člena 8(3), ob izdaji sredstva elektronske identifikacije v okviru navedene sheme;

(e)	izdajatelj sredstva elektronske identifikacije v okviru navedene sheme, zagotovi, da se sredstvo elektronske identifikacije dodeli osebi iz točke (d) tega člena v skladu s tehničnimi specifikacijami, standardi in postopki za ustrezno raven zanesljivosti, določenimi v izvedbenem aktu iz člena 8(3);

(f)

država članica priglasiteljica zagotovi, da je avtentikacija na voljo prek spleta, tako da lahko vsaka zanašajoča se stranka s sedežem na ozemlju druge države članice potrdi identifikacijske podatke osebe, prejete v elektronski obliki.

Za zanašajoče se stranke, ki niso organi javnega sektorja, lahko država članica priglasiteljica določi pogoje dostopa do navedene avtentikacije. Čezmejna avtentikacija je brezplačna, če se opravi v povezavi s spletno storitvijo, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja.

Države članice ne uvedejo nobenih posebnih nesorazmernih tehničnih zahtev za zanašajoče se stranke, ki nameravajo opraviti tako avtentikacijo, če takšne zahteve preprečujejo ali znatno ovirajo interoperabilnost priglašenih shem elektronske identifikacije;

(g)	vsaj šest mesecev pred priglasitvijo v skladu s členom 9(1) država članica priglasiteljica zagotovi drugim državam članicam v skladu z obveznostjo iz člena 12(5) opis te sheme v skladu s postopkovno ureditvijo, določeno z izvedbenim aktom iz člena 12(7);

(h)	shema elektronske identifikacije izpolnjuje zahteve izvedbenega akta iz člena 12(8).

Člen 8

Ravni zanesljivosti shem elektronske identifikacije

1. Shema elektronske identifikacije, priglašena v skladu s členom 9(1), določa nizko, srednjo in/ali visoko raven zanesljivosti, dodeljeno sredstvom elektronske identifikacije, izdanim v okviru te sheme.

2. Nizka, srednja in visoka raven zanesljivosti izpolnjujejo naslednja merila:

(a)

nizka raven zanesljivosti se nanaša na sredstvo elektronske identifikacije v okviru sheme elektronske identifikacije, ki zagotavlja omejeno stopnjo zaupanja v izkazano ali zagotavljano identiteto osebe in za katero je značilno sklicevanje na zadevne tehnične specifikacije, standarde in postopke, vključno s tehničnim nadzorom, katerih namen je zmanjšati nevarnost zlorabe ali spreminjanja identitete;

(b)

srednja raven zanesljivosti se nanaša na sredstvo elektronske identifikacije v okviru sheme elektronske identifikacije, ki zagotavlja srednjo stopnjo zaupanja v izkazano ali zagotavljano identiteto osebe in za katero je značilno sklicevanje na zadevne tehnične specifikacije, standarde in postopke, vključno s tehničnim nadzorom, katerih namen je znatno zmanjšati nevarnost zlorabe ali spreminjanja identitete;

(c)

visoka raven zanesljivosti se nanaša na sredstvo elektronske identifikacije v okviru sheme elektronske identifikacije, ki zagotavlja višjo stopnjo zaupanja v izkazano ali zagotavljano identiteto osebe kot sredstva elektronske identifikacije srednje ravni zanesljivosti in za katero je značilno sklicevanje na zadevne tehnične specifikacije, standarde in postopke, vključno s tehničnim nadzorom, katerih namen je preprečiti nevarnost zlorabe ali spreminjanja identitete.

3. Do 18. septembra 2015 ter ob upoštevanju ustreznih mednarodnih standardov in odstavka 2 Komisija z izvedbenimi akti določi minimalne tehnične specifikacije, standarde in postopke, na podlagi katerih se določijo nizka, srednja in visoka raven zanesljivosti za sredstva elektronske identifikacije za namene odstavka 1.

Te minimalne tehnične specifikacije, standardi in postopki se določijo ob sklicevanju na zanesljivost in kakovost naslednjih elementov:

(a)	postopka za dokazovanje in preverjanje identitete fizičnih ali pravnih oseb, ki zaprosijo za izdajo sredstva elektronske identifikacije;

(b)	postopka za izdajo zahtevanega sredstva elektronske identifikacije;

(c)	mehanizma avtentikacije, prek katerega fizična ali pravna oseba uporablja sredstvo elektronske identifikacije, da odvisni stranki potrdi svojo identiteto;

(d)	izdajatelja sredstva elektronske identifikacije;

(e)	katerega koli drugega organa, vključenega v postopek izdaje sredstva elektronske identifikacije, ter

(f)	tehničnih in varnostnih specifikacij izdanega sredstva elektronske identifikacije.

Komisija izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 12

Sodelovanje in interoperabilnost

1. Nacionalne sheme elektronske identifikacije, priglašene v skladu s členom 9(1), so interoperabilne.

2. Za namene odstavka 1 se vzpostavi interoperabilnostni okvir.

3. Interoperabilnostni okvir izpolnjuje naslednja merila:

(a)	prizadeva si biti tehnološko nevtralen in ne diskriminira med posebnimi nacionalnimi tehničnimi rešitvami za elektronsko identifikacijo znotraj države članice;

(b)	upošteva evropske in mednarodne standarde, kadar je mogoče;

(c)	lajša izvajanje načela vgrajene zasebnosti, in

(d)	zagotavlja, da so osebni podatki obdelani v skladu z Direktivo 95/46/ES.

4. Interoperabilnostni okvir sestavljajo:

(a)	sklicevanje na minimalne tehnične zahteve, povezane z ravnmi zanesljivosti iz člena 8;

(b)	določitev nacionalnih ravni zanesljivosti priglašenih shem elektronske identifikacije glede na ravni zanesljivosti iz člena 8;

(c)	sklicevanje na minimalne tehnične zahteve glede interoperabilnosti;

(d)	sklicevanje na minimalni niz identifikacijskih podatkov osebe, ki enolično predstavljajo fizično ali pravno osebo in so dostopni v okviru shem elektronske identifikacije;

(e)	poslovnik;

(f)	ureditev za reševanje sporov, in

(g)	skupni varnostni standardi delovanja.

5. Države članice sodelujejo na naslednjih področjih:

(a)	interoperabilnost shem elektronske identifikacije, priglašenih v skladu s členom 9(1), in shem elektronske identifikacije, ki jih države članice nameravajo priglasiti, ter

(b)	varnost shem elektronske identifikacije.

6. Sodelovanje med državami članicami vključuje:

(a)	izmenjavo informacij, izkušenj in dobrih praks v zvezi s shemami elektronske identifikacije in zlasti tehničnimi zahtevami, povezanimi z interoperabilnostjo in ravnmi zanesljivosti;

(b)	izmenjavo informacij, izkušenj in dobrih praks v zvezi z delom z ravnmi zanesljivosti za sheme elektronske identifikacije iz člena 8;

(c)	medsebojni strokovni pregled shem elektronske identifikacije, zajetih s to uredbo, in

(d)	preverjanje zadevnega razvoja v sektorju elektronske identifikacije.

7. Komisija do 18. marca 2015 z izvedbenimi akti določi potrebno postopkovno ureditev za lažje sodelovanje med državami članicami, določeno v odstavkih 5 in 6, da se spodbudi visoka raven zaupanja in varnosti, ki ustreza stopnji nevarnosti.

8. Komisija do 18. septembra 2015 za določitev enotnih pogojev izvajanja zahteve iz odstavka 1 sprejme izvedbene akte o interoperabilnostnem okviru, opredeljenem v odstavku 4, pri tem pa upošteva merila iz odstavka 3 in rezultate sodelovanja med državami članicami.

9. Izvedbeni akti iz odstavkov 7 in 8 tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

POGLAVJE IIII

STORITVE ZAUPANJA

ODDELEK 1

Splošne določbe

Člen 17

Nadzorni organ

1. Države članice imenujejo nadzorni organ s sedežem na njihovem ozemlju ali – po medsebojnem dogovoru z drugo državo članico – nadzorni organ s sedežem v tej drugi državi članici. Ta organ je odgovoren za nadzorne naloge v državi članici, ki organ imenuje.

Nadzorni organi imajo potrebna pooblastila in ustrezne vire za opravljanje svojih nalog.

2. Države članice Komisijo uradno obvestijo o imenu in naslovu svojih imenovanih nadzornih organov.

3. Vloga nadzornega organa je:

(a)	nadzirati ponudnike kvalificiranih storitev zaupanja s sedežem na ozemlju države članice, ki organ imenuje, da na podlagi predhodnih in naknadnih nadzornih dejavnosti zagotovijo, da ti ponudniki in kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe;

(b)	po potrebi sprejeti ukrepe v zvezi s ponudniki nekvalificiranih storitev zaupanja s sedežem na ozemlju države članice, ki organ imenuje, na podlagi naknadnega nadzora, kadar je obveščen, da ti ponudniki ali storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, domnevno ne izpolnjujejo zahtev iz te uredbe.

4. Za namene odstavka 3 in ob upoštevanju omejitev iz navedenega odstavka naloge nadzornega organa vključujejo zlasti:

(a)	sodelovanje z drugimi nadzornimi organi in zagotavljanje pomoči tem organom v skladu s členom 18;

(b)	analizo poročil o ugotavljanju skladnosti iz členov 20(1) in 21(1);

(c)	obveščanje drugih nadzornih organov in javnosti o kršitvah varnosti ali izgubi celovitosti v skladu s členom 19(2);

(d)	poročanje Komisiji o svojih glavnih dejavnostih v skladu z odstavkom 6 tega člena;

(e)	izvajanje revizij ali izdajanje zahtevkov organu za ugotavljanje skladnosti, da opravi ugotavljanje skladnosti ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja v skladu s členom 20(2);

(f)	sodelovanje z organi za varstvo podatkov, zlasti obveščanje teh organov o rezultatih revizij ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja brez nepotrebnega odlašanja, če se zdi, da so bila kršena pravila o varstvu osebnih podatkov;

(g)	odobritev kvalificiranega statusa ponudnikom storitev zaupanja in storitvam, ki jih zagotavljajo, ter odvzem takšnega statusa v skladu s členoma 20 in 21;

(h)	obveščanje organa, odgovornega za nacionalni zanesljiv seznam iz člena 22(3), o odločitvah glede odobritve ali odvzema kvalificiranega statusa, razen v primeru, ko je ta organ tudi nadzorni organ;

(i)	preverjanje obstoja in pravilne uporabe določb o načrtih za prenehanje zagotavljanja storitve v primerih, ko ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja preneha opravljati svoje dejavnosti, vključno z načinom, kako so te informacije dostopne v skladu s točko (h) člena 24(2);

(j)	izdajanje zahtevkov ponudnikom storitev zaupanja, da odpravijo morebitno neizpolnjevanje zahtev iz te uredbe.

5. Države članice lahko zahtevajo, da nadzorni organ vzpostavi, vzdržuje in posodablja infrastrukturo zaupanja v skladu s pogoji iz nacionalnega prava.

6. Vsako leto do 31. marca vsak nadzorni organ Komisiji predloži poročilo o svojih glavnih dejavnostih v predhodnem koledarskem letu, skupaj s povzetkom uradnih obvestil o kršitvah, ki jih je prejel od ponudnikov storitev zaupanja v skladu s členom 19(2).

7. Komisija zagotovi, da je letno poročilo iz odstavka 6 na voljo državam članicam.

8. Komisija lahko z izvedbenimi akti opredeli oblike in postopke, ki se nanašajo na poročilo iz odstavka 6. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 18

Medsebojna pomoč

1. Nadzorni organi sodelujejo z namenom izmenjave dobre prakse.

Nadzorni organ na podlagi prejema utemeljenega zahtevka drugega nadzornega organa temu organu zagotovi pomoč, da se lahko dejavnosti nadzornih organov opravijo na skladen način. Medsebojna pomoč lahko vključuje zlasti zahtevke za informacije in nadzorne ukrepe, kot so zahtevki za opravljanje inšpekcijskih pregledov, ki se nanašajo na poročila o ugotavljanju skladnosti iz členov 20 in 21.

2. Nadzorni organ, na katerega se naslovi zahtevek za pomoč, lahko ta zahtevek zavrne zaradi katerega koli od naslednjih razlogov:

(a)	nadzorni organ ni pristojen za zagotavljanje zahtevane pomoči;

(b)	zahtevana pomoč ni sorazmerna z nadzornimi dejavnostmi nadzornega organa, ki jih opravlja v skladu s členom 17;

(c)	zagotovitev zahtevane pomoči ne bi bila skladna s to uredbo.

3. Države članice lahko svojim nadzornim organom po potrebi dovolijo, da opravljajo skupne preiskave, v katerih sodeluje osebje nadzornih organov drugih držav članic. Zadevne države članice se v skladu s svojim nacionalnim pravom dogovorijo o ureditvi in postopkih takšnih skupnih ukrepov in jih tudi vzpostavijo.

Člen 19

Varnostne zahteve za ponudnike storitev zaupanja

1. Ponudniki kvalificiranih in nekvalificiranih storitev zaupanja sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za obvladovanje nevarnosti, povezanih z varnostjo storitev zaupanja, ki jih zagotavljajo. Ti ukrepi ob upoštevanju najnovejših tehnoloških dosežkov zagotavljajo, da je raven varnosti sorazmerna s stopnjo nevarnosti. Sprejmejo se zlasti zato, da bi preprečili in čim bolj zmanjšali vpliv varnostnih incidentov ter deležnike obvestili o škodljivih učinkih takih incidentov.

2. Ponudniki kvalificiranih in nekvalificiranih storitev zaupanja o vsaki kršitvi varnosti ali izgubi celovitosti, ki znatno vpliva na zagotovljeno storitev zaupanja ali na osebne podatke, vsebovane v njej, brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa v 24 urah po ugotovitvi, uradno obvestijo nadzorni organ, po potrebi pa tudi druge pristojne organe, kot je pristojni nacionalni organ za varnost informacij ali organ za varstvo podatkov.

Kadar je verjetno, da bo kršitev varnosti ali izguba celovitosti negativno vplivala na fizično ali pravno osebo, ki ji je bila zagotovljena storitev zaupanja, ponudnik storitev zaupanja o kršitvi varnosti ali izgubi celovitosti brez nepotrebnega odlašanja uradno obvesti tudi fizično ali pravno osebo.

Uradno obveščeni nadzorni organ po potrebi obvesti nadzorne organe drugih zadevnih držav članic in agencijo ENISA, zlasti če kršitev varnosti ali izguba celovitosti zadeva dve ali več držav članic.

Uradno obveščeni nadzorni organ o tem obvesti javnost ali to zahteva od ponudnika storitev zaupanja, kadar ugotovi, da je razkritje kršitve varnosti ali izgube celovitosti v javnem interesu.

3. Nadzorni organ agenciji ENISA enkrat na leto predloži povzetek uradnih obvestil o kršitvi varnosti in izgubi celovitosti, ki jih je prejel od ponudnikov storitev zaupanja.

4. Komisija lahko z izvedbenimi akti:

(a)	dodatno opredeli ukrepe iz odstavka 1 ter

(b)	določi oblike in postopke, vključno z roki, ki se uporabljajo za namene odstavka 2.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

ODDELEK 3

Kvalificirane storitve zaupanja

Člen 20

Nadzor ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja

1. Ponudnike kvalificiranih storitev zaupanja na njihove lastne stroške vsaj vsakih 24 mesecev revidira organ za ugotavljanje skladnosti. Namen revizije je potrditi, ali ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja in kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. Ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja zadevno poročilo o ugotavljanju skladnosti predložijo nadzornemu organu v treh delovnih dneh po njegovem prejemu.

2. Brez poseganja v odstavek 1 lahko nadzorni organ – na stroške teh ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja – kadar koli revidira ponudnike kvalificiranih storitev zaupanja ali zahteva, da organ za ugotavljanje skladnosti opravi ugotavljanje skladnosti teh ponudnikov, da se potrdi, da ponudniki in kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. V primeru, da so bila pravila o varstvu osebnih podatkov kršena, nadzorni organ obvesti organe za varstvo podatkov o rezultatih svojih revizij.

3. Kadar nadzorni organ zahteva, da ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja odpravi vsakršno neizpolnjevanje zahtev iz te uredbe, ta ponudnik pa ne sprejme ustreznih ukrepov – po potrebi v roku, ki ga določi nadzorni organ – lahko nadzorni organ ob upoštevanju zlasti obsega, trajanja in posledic takšnega neizpolnjevanja temu ponudniku ali zadevnim storitvam, ki jih ponudnik zagotavlja, odvzame kvalificirani status ter o tem obvesti organ iz člena 22(3), da se posodobijo zanesljivi seznami iz člena 22(1). Nadzorni organ obvesti ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja o odvzemu kvalificiranega statusa temu ponudniku ali zadevnim storitvam.

4. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi referenčne številke naslednjih standardov:

(a)	akreditacija organov za ugotavljanje skladnosti in za poročila o ugotavljanju skladnosti iz odstavka 1;

(b)	pravila o reviziji, na podlagi katerih bodo organi za ugotavljanje skladnosti opravili ugotavljanje skladnosti ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja iz odstavka 1.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 27

Elektronski podpisi pri javnih storitvah

1. Če država članica za uporabo spletne storit ve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja ali se zagotavlja v njegovem imenu, zahteva napredni elektronski podpis, ta država članica prizna napredne elektronske podpise, napredne elektronske podpise, ki temeljijo na kvalificiranem potrdilu za elektronske podpise, in kvalificirane elektronske podpise, ki so vsaj v formatih ali uporabljajo metode, ki so opredeljeni v izvedbenih aktih iz odstavka 5.

2. Če država članica za uporabo spletne storitve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja ali se zagotavlja v njegovem imenu, zahteva napredni elektronski podpis, ki temelji na kvalificiranem potrdilu, ta država članica prizna napredne elektronske podpise, ki temeljijo na kvalificiranem potrdilu, in kvalificirane elektronske podpise, ki so vsaj v formatih ali uporabljajo metode, ki so opredeljeni v izvedbenih aktih iz odstavka 5.

3. Države članice za čezmejno uporabo spletne storitve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja, ne zahtevajo elektronskega podpisa z višjo ravnjo varnosti, kot jo ima kvalificirani elektronski podpis.

4. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi referenčne številke standardov za napredne elektronske podpise. Zahteve za napredne elektronske podpise iz odstavkov 1 in 2 tega člena ter iz člena 26 veljajo za izpolnjene, če napredni elektronski podpis izpolnjuje te standarde. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

5. Komisija do 18. septembra 2015 in ob upoštevanju obstoječih praks, standardov in pravnih aktov Unije z izvedbenimi akti opredeli referenčne formate naprednih elektronskih podpisov ali referenčne metode, če se uporabijo alternativne oblike. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 30

Certificiranje naprav za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa

1. Skladnost naprav za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa z zahtevami iz Priloge II certificirajo ustrezni javni ali zasebni organi, ki jih imenujejo države članice.

2. Države članice Komisijo uradno obvestijo o imenih in naslovih javnega ali zasebnega organa iz odstavka 1. Komisija da te informacije na voljo državam članicam.

3. Certificiranje iz odstavka 1 se izvede na podlagi:

(a)	postopka varnostne ocene, izvedenega v skladu z enim od standardov za ocenjevanje varnosti izdelkov informacijske tehnologije s seznama, vzpostavljenega v skladu z drugim pododstavkom, ali

(b)	postopka, ki ni postopek iz točke (a), če uporablja primerljive ravni varnosti ter če javni ali zasebni organ iz odstavka 1 o njem uradno obvesti Komisijo. Ta postopek se lahko uporabi le, če standardov iz točke (a) ni ali če postopek varnostne ocene iz točke (a) še poteka.

Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi seznam standardov za oceno varnosti izdelkov informacijske tehnologije iz točke (a). Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

4. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 47, v zvezi z določitvijo posebnih meril, ki jih morajo izpolnjevati imenovani organi iz odstavka 1 tega člena.

Člen 37

Elektronski žigi pri javnih storitvah

1. Če država članica za uporabo spletne storitve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja ali se zagotavlja v njegovem imenu, zahteva napredni elektronski žig, ta država članica prizna napredne elektronske žige, napredne elektronske žige, ki temeljijo na kvalificiranem potrdilu za elektronske žige, in kvalificirane elektronske žige, ki so vsaj v formatih ali uporabljajo metode, ki so opredeljeni v izvedbenih aktih iz odstavka 5.

2. Če država članica za uporabo spletne storitve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja ali se zagotavlja v njegovem imenu, zahteva napredni elektronski žig, ki temelji na kvalificiranem potrdilu, ta država članica prizna napredne elektronske žige, ki temeljijo na kvalificiranem potrdilu, in kvalificirane elektronske žige, ki so vsaj v formatih ali uporabljajo metode, ki so opredeljeni v izvedbenih aktih iz odstavka 5.

3. Države članice za čezmejni dostop do spletne storitve, ki jo zagotavlja organ javnega sektorja, ne zahtevajo elektronskega žiga z višjo ravnjo varnosti, kot jo ima kvalificirani elektronski žig.

4. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi referenčne številke standardov za napredne elektronske žige. Zahteve za napredne elektronske žige iz odstavkov 1 in 2 tega člena ter iz člena 36 veljajo za izpolnjene, če napredni elektronski žig izpolnjuje te standarde. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

5. Komisija do 18. septembra 2015 in ob upoštevanju obstoječih praks, standardov in pravnih aktov Unije z izvedbenimi akti določi referenčne formate naprednih elektronskih žigov ali referenčne metode, če so uporabljene alternativne oblike. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 42

Zahteve za kvalificirane elektronske časovne žige

1. Kvalificirani elektronski časovni žig izpolnjuje naslednje zahteve:

(a)	datum in čas povezuje s podatki tako, da je mogoče razumno izključiti možnost spremembe podatkov, ne da bi bila ta sprememba zaznana;

(b)	temelji na točnem časovnem viru, povezanem z univerzalnim koordiniranim časom;

(c)	podpisan je z naprednim elektronskim podpisom ali ožigosan z naprednim elektronskim žigom ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja ali z drugo enakovredno metodo.

2. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi referenčne številke standardov za povezovanje datuma in časa s podatki in za točne časovne vire. Skladnost z zahtevami iz odstavka 1 velja za izpolnjeno, če povezava datuma in časa s podatki in točen časovni vir izpolnjujeta navedene standarde. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

ODDELEK 7

Storitev elektronske priporočene dostave

whereas

(8) V skladu z Direktivo 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) morajo države članice vzpostaviti „enotne kontaktne točke“, s katerimi zagotovijo, da se vsi postopki in formalnosti v zvezi z dostopom do storitvene dejavnosti in opravljanjem te dejavnosti lahko enostavno zaključijo na daljavo in po elektronski poti prek ustrezne enotne kontaktne točke pri ustreznih pristojnih organih. Številne spletne storitve, dostopne prek enotnih kontaktnih točk, zahtevajo elektronsko identifikacijo, avtentikacijo in podpis.

- = -

(10) Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6) vzpostavlja mrežo nacionalnih organov, pristojnih za e-zdravje.
Da bi se izboljšali varnost in neprekinjenost čezmejnega zdravstvenega varstva, mora mreža pripraviti smernice za čezmejni dostop do elektronskih zdravstvenih podatkov in storitev ter podpreti skupne ukrepe „za identifikacijo in avtentikacijo, na podlagi katerih se olajša prenosljivost podatkov v čezmejnem zdravstvenem varstvu“.
Vzajemno priznavanje elektronske identifikacije in avtentikacije je ključno pri uresničevanju čezmejnega zdravstvenega varstva evropskih državljanov.
Kadar ljudje potujejo zaradi zdravljenja, morajo biti njihovi zdravstveni podatki dostopni v državi zdravljenja.
To zahteva trden in varen okvir za elektronsko identifikacijo, v katerega se zaupa.

- = -

(15) Obveznost priznavanja sredstev elektronske identifikacije bi morala zadevati le tista sredstva, katerih raven zanesljivosti identitete ustreza ravni, ki je enaka ali višja od zahtevane ravni za zadevno spletno storitev.
Poleg tega bi bilo treba to obveznost uporabljati le, kadar zadevni organ javnega sektorja uporablja „srednjo“ ali „visoko“ raven zanesljivosti glede dostopa do te spletne storitve.
Države članice bi morale imeti v skladu s pravom Unije možnost, da priznajo sredstva elektronske identifikacije z nižjimi ravnmi zanesljivosti identitete.

- = -

(19) Varnost shem elektronske identifikacije je ključna za zaupanja vredno čezmejno vzajemno priznavanje sredstev elektronske identifikacije.
V zvezi s tem bi morale države članice sodelovati pri zagotavljanju varnosti in interoperabilnosti shem elektronske identifikacije na ravni Unije. Če bi za sheme elektronske identifikacije potrebovali posebno strojno ali programsko opremo, ki bi jo uporabljale zanašajoče se stranke na nacionalni ravni, te države članice zaradi čezmejne interoperabilnosti ne bi smele naložiti takšnih zahtev in z njimi povezanih stroškov zanašajočim se strankam, ki nimajo sedeža na njihovem ozemlju.
V tem primeru bi bilo treba razpravljati o primernih rešitvah in jih razvijati v interoperabilnostnem okviru.
Vendar pa se ni mogoče izogniti tehničnim zahtevam, ki izhajajo iz specifikacij nacionalnih sredstev elektronske identifikacije in bi lahko vplivale na imetnike takšnih elektronskih sredstev (npr.
pametnih kartic).

- = -

(23) Če je v tej uredbi določena obveznost priznavanja storitve zaupanja, se lahko takšna storitev zaupanja zavrne le, če je naslovnik obveznosti ne more prebrati ali preveriti zaradi tehničnih razlogov, ki niso pod njegovim neposrednim nadzorom.
Kljub temu pa samo na podlagi te obveznosti ne bi smeli od javnega organa zahtevati, da pridobi strojno in programsko opremo, ki je potrebna za tehnično čitljivost vseh obstoječih storitev zaupanja.

- = -

(33) Določbe o uporabi psevdonimov v potrdilih ne bi smele ovirati držav članic, da zahtevajo identifikacijo oseb v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom.

- = -

(35) Zahteve iz te uredbe bi morale veljati za vse ponudnike storitev zaupanja, zlasti zahteve glede varnosti in odgovornosti, da v zvezi s svojimi postopki in storitvami zagotovijo ustrezno skrbnost, preglednost in odgovornost.
Vendar je ob upoštevanju vrste storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki storitev zaupanja, v zvezi s temi zahtevami ustrezno razlikovati med ponudniki kvalificiranih in ponudniki nekvalificiranih storitev zaupanja.

- = -

(36) Vzpostavitev ureditve nadzora za vse ponudnike storitev zaupanja bi morala zagotoviti enake konkurenčne pogoje za varnost in odgovornost v zvezi z njihovimi postopki in storitvami ter s tem prispevati k zaščiti uporabnikov in delovanju notranjega trga.
Pri ponudnikih nekvalificiranih storitev zaupanja bi se morale izvajati manj obsežne ter odzivne naknadne nadzorne dejavnosti, ob upoštevanju narave njihovih storitev in postopkov.
Nadzorni organ torej ne bi smel imeti splošne obveznosti nadzora ponudnikov nekvalificiranih storitev zaupanja.
Ukrepati bi moral le, če je obveščen (na primer s strani ponudnika nekvalificiranih storitev zaupanja samega ali drugega nadzornega organa, z uradnim obvestilom uporabnika ali poslovnega partnerja ali na podlagi svoje lastne preiskave), da ponudnik nekvalificiranih storitev zaupanja ne ravna v skladu z zahtevami iz te uredbe.

- = -

(40) Da bi Komisija in države članice lahko ocenile učinkovitost mehanizma okrepljenega nadzora, ki ga uvaja ta uredba, bi bilo treba od nadzornih organov zahtevati, da poročajo o svojih dejavnostih.
To bi bistveno pripomoglo k boljši izmenjavi dobrih praks med nadzornimi organi ter hkrati zagotovilo preverjanje, da se bistvene zahteve po nadzoru izvajajo dosledno in učinkovito v vseh državah članicah.

- = -

(43) Da se zagotovi skladnost ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja in storitev, ki jih ti zagotavljajo, z zahtevami iz te uredbe, bi moral organ za ugotavljanje skladnosti izvajati ugotavljanje skladnosti, njegova poročila o ugotavljanju skladnosti pa bi ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja morali predložiti nadzornemu organu.
Kadar nadzorni organ od ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja zahteva, da predloži poročilo o priložnostnem ugotavljanju skladnosti, bi moral pri tem spoštovati zlasti načela dobrega upravljanja, vključno z obveznostjo utemeljitve svojih odločitev, in načelo sorazmernosti.
Zato bi nadzorni organ moral ustrezno utemeljiti svoje odločitve, s katerimi zahteva priložnostno ugotavljanje skladnosti.

- = -

(58) Če transakcija zahteva kvalificirani elektronski žig pravne osebe, bi moral biti enako sprejemljiv tudi kvalificirani elektronski podpis pooblaščenega zastopnika pravne osebe.

- = -

(71) Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, zlasti za opredelitev referenčnih številk standardov, katerih uporaba bi predstavljala domnevo skladnosti z določenimi zahtevami iz te uredbe.
Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

- = -

keyboard_tab EIDAS 2014/0910 SL

EIDAS 2014/0910 SL