(13) Državam članicam je tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo odškodninske zahtevke potrošnika proti tretji osebi, ki ni trgovec, ki dobavlja digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, kot je na primer razvijalec, ki ni hkrati trgovec na podlagi te direktive.
- = -
(14) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo posledice nedobave ali neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar je razlog za nedobavo ali neskladnost ovira, na katero trgovec nima vpliva in kadar od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da bi to oviro ali njene posledice preprečil ali odpravil, kot je v primeru višje sile.
- = -
(15) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo pravice strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali nekaterih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti.
Državam članicam bi moralo na primer biti prepuščeno, da urejajo vprašanje, ali ima potrošnik v primerih neskladnosti pravico, da zadrži plačilo kupnine ali del nje, dokler trgovec ne vzpostavi skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali vprašanje, ali ima trgovec pravico, da zadrži povračilo, ki naj bi se izplačalo potrošniku ob odstopu od pogodbe, dokler potrošnik ne izpolni obveznosti, določene v tej direktivi, da trgovcu vrne materialni nosilec podatkov.
- = -
(16) Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uporabo pravil iz te direktive razširijo na pogodbe, ki so izključene s področja uporabe te direktive, ali da te pogodbe urejajo drugače.
Državam članicam bi moralo na primer biti še naprej prepuščeno, da varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja ta direktiva, razširijo tudi na fizične ali pravne osebe, ki niso potrošniki v smislu te direktive, kot so nevladne organizacije, zagonska podjetja ali MSP.
- = -
(17) Opredelitev pojma potrošnik bi morala zajemati fizične osebe, ki delujejo zunaj svoje trgovske, poslovne ali obrtne dejavnosti ali poklica.
Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da v primeru pogodb z dvojnim namenom, kadar je pogodba sklenjena za namene, ki so deloma znotraj trgovske dejavnosti osebe in deloma zunaj te dejavnosti, in kadar je namen trgovske dejavnosti tako omejen, da ne prevladuje v celotni vsebini pogodbe, določijo, ali bi se ta oseba prav tako morala šteti za potrošnika in pod katerimi pogoji.
- = -
(18) To direktivo bi bilo treba uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže.
Za ponudnike platform bi se lahko štelo, da so trgovci v skladu s to direktivo, če delujejo za namene v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo in kot neposredni pogodbeni partner potrošnika za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da razširijo uporabo te direktive na ponudnike platform, ki ne izpolnjujejo zahtev, da bi se šteli za trgovca v skladu s to direktivo.
- = -
(20) Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati.
Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga.
Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.
Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno.
Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino.
Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.
- = -
(24) Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto dobavijo tudi, kadar potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu zagotovi osebne podatke.
Ti poslovni modeli se v različnih oblikah uporabljajo v precejšnjem delu trga.
S to direktivo bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki v okviru teh poslovnih modelov upravičeni do pogodbenih zahtevkov, pri čemer pa mora biti popolnoma jasno, da je varstvo osebnih podatkov temeljna pravica, zato osebnih podatkov ni mogoče obravnavati kot blago.
Zato bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, na podlagi katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa zagotovi osebne podatke ali se k temu zaveže.
Osebni podatki bi se lahko trgovcu zagotovili ob sklenitvi pogodbe ali pozneje, denimo, ko potrošnik privoli v to, da trgovec uporabi vse osebne podatke, ki bi jih lahko potrošnik naložil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Pravo Unije o varstvu osebnih podatkov zagotavlja izčrpen seznam pravnih podlag za zakonito obdelavo osebnih podatkov.
Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere potrošnik zagotovi osebne podatke trgovcu ali se k temu zaveže.
Uporabljati bi se morala denimo v primerih, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.
Prav tako bi se morala uporabljati v primeru, ko potrošnik privoli, da gradivo, ki se šteje za osebni podatek, kot so fotografije ali objave, ki jih potrošnik naloži, trgovec obdela za tržne namene.
Državam članicam pa bi moralo biti še naprej prepuščeno, da določijo, ali so izpolnjene zahteve za sklenitev, obstoj in veljavnost pogodbe v skladu z nacionalnim pravom.
- = -
(25) Kadar se digitalna vsebina in digitalne storitve ne dobavljajo proti plačilu kupnine, se ta direktiva ne bi smela uporabljati v primerih, ko trgovec zbira osebne podatke izključno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali izključno zaradi izpolnjevanja pravnih zahtev.
To lahko denimo vključuje primere, kadar registracijo potrošnika zahteva veljavna zakonodaja zaradi varnosti in ugotavljanja istovetnosti.
Ta direktiva se ne bi smela uporabljati tudi v primerih, ko trgovec zbira le metapodatke, kot so informacije v zvezi s potrošnikovo napravo ali zgodovino brskanja, razen kadar se takšno delovanje šteje za pogodbo v skladu z nacionalnim pravom.
Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko je potrošnik, ne da bi sklenil pogodbo s trgovcem, izpostavljen oglasnim sporočilom izključno z namenom pridobivanja dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da uporabo te direktive razširijo na take primere ali da drugače urejajo take primere, ki so izključeni s področja uporabe te direktive.
- = -
(40) Ta direktiva ne bi smela urejati posledic za pogodbe, zajete v tej direktivi, v primeru, da potrošnik prekliče privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov.
Te posledice bi moralo še naprej urejati nacionalno pravo.
- = -
(47) Trgovec bi moral potrošniku v obdobju, ki bi ga potrošnik razumno pričakoval, zagotavljati posodobitve, vključno z varnostnimi, da bi ohranil skladnost in varnost digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Kar zadeva digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih namen je časovno omejen, bi bilo treba posodobitve na primer zagotavljati v tem obdobju, medtem ko bi lahko bilo v primeru drugih vrst digitalne vsebine ali digitalne storitve obdobje, v katerem je treba potrošniku zagotavljati posodobitve, enako obdobju odgovornosti za neskladnost ali daljše od tega obdobja, kar lahko zlasti velja za varnostne posodobitve.
Potrošniku bi moralo biti še naprej prepuščeno, da izbere, ali zagotovljene posodobitve namesti.
Kadar se odloči, da posodobitev ne bo namestil, potrošnik ne bi smel pričakovati, da bo digitalna vsebina ali digitalna storitev še naprej skladna.
Trgovec bi moral potrošnika obvestiti, da bo odločitev potrošnika, da ne namesti potrebnih posodobitev za ohranitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, vključno z varnostnimi posodobitvami, vplivala na odgovornost trgovca za skladnost lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki naj bi se ohranila z zadevnimi posodobitvami.
Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti zagotavljanja varnostnih posodobitev, določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu.
- = -
(58) Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da same urejajo nacionalne zastaralne roke.
Ti zastaralni roki pa potrošnikom ne bi smeli preprečevati, da svoje pravice uveljavljajo v celotnem obdobju, ko je trgovec odgovoren za neskladnost.
Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati pravil glede pričetka teka nacionalnega zastaralnega roka, morala pa bi vseeno zagotavljati, da ta rok potrošnikom omogoča, da uveljavljajo jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, ki se pokaže vsaj v obdobju, v katerem je trgovec odgovoren za neskladnost.
- = -
(68) Kadar potrošnik odstopi od pogodbe, bi moral trgovec vrniti kupnino, ki jo je potrošnik plačal.
Vseeno pa je treba uravnotežiti legitimne interese potrošnikov in trgovcev, če se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavlja v določenem obdobju in je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna le del tega obdobja.
Zato bi moral biti potrošnik ob odstopu od pogodbe upravičen samo do dela plačane kupnine, ki ustreza in je sorazmeren dolžini časa, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna.
Potrošnik bi moral biti upravičen tudi do povračila dela kupnine, plačane vnaprej, za morebitno preostalo obdobje po odstopu od pogodbe.
- = -
(69) Kadar potrošnik trgovcu posreduje osebne podatke, bi moral trgovec izpolnjevati obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679.
Take obveznosti bi morale biti izpolnjene tudi, kadar potrošnik plača kupnino in da osebne podatke.
Po odstopu od pogodbe trgovec tudi ne bi smel uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dobavil trgovec.
Ta vsebina bi lahko vključevala digitalne slike, video in avdio datoteke ter vsebino, ustvarjeno na mobilnih napravah.
Vendar bi moral imeti trgovec pravico, da še naprej uporablja vsebino, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, in sicer v primerih kadar ta vsebina ni uporabljiva zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, in če se nanaša le na dejavnost potrošnika, je združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti oziroma je to mogoče samo z nesorazmernimi napori, ali če so jo skupaj ustvarili potrošnik in drugi, drugi potrošniki pa jo lahko še naprej uporabljajo.
- = -
(77) Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral imeti potrošnik pravico, da zaradi te spremembe popolnoma brezplačno odstopi od pogodbe.
Druga možnost je, da trgovec potrošniku omogoči, da brez dodatnih stroškov ohrani dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je brez sprememb in skladna; v tem primeru potrošnik ne bi smel biti upravičen do odstopa od pogodbe. Če pa digitalna vsebina ali digitalna storitev, do katere je potrošnik ohranil dostop, ni več skladna s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami glede skladnosti, bi moral imeti potrošnik možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot je določeno v tej direktivi.
Kadar zahteve za tako spremembo, določene v tej direktivi, niso izpolnjene in če sprememba privede do neskladnosti, to ne bi smelo vplivati na pravico potrošnika do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe, kot so določene v tej direktivi.
Podobno bi moral biti potrošnik tudi v primeru, ko pride po spremembi do neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki pa ni posledica zadevne spremembe, še naprej upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot so določeni v tej direktivi.
- = -