(5) Tehnološki razvoj je privedel do rastočega trga blaga, ki vključuje digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je z njimi medsebojno povezano.
Zaradi vse večjega števila takih naprav in njihove hitro rastoče uporabe pri potrošnikih je potrebno ukrepanje na ravni Unije, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in povečali pravno varnost glede pravil, ki se uporabljajo za pogodbe za prodajo takih proizvodov.
Povečanje pravne varnosti bi pripomoglo k okrepitvi zaupanja potrošnikov in prodajalcev.
- = -
(6) Pravila Unije, ki se uporabljajo za prodajo blaga, so še vedno razdrobljena, čeprav so bila pravila o pogojih dostave in, kar zadeva pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, obveznostih glede predpogodbenih informacij in pravici do odstopa že popolnoma harmonizirana v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3).
Drugi ključni pogodbeni elementi, kot so merila za skladnost blaga s pogodbo ter jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti s pogodbo in glavni načini za njihovo uveljavljanje, so trenutno predmet minimalne harmonizacije na podlagi Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).
Države članice so imele možnost, da presežejo standarde Unije in uvedejo ali ohranijo pravila, ki zagotavljajo še višjo raven varstva potrošnikov.
To možnost so izkoristile v zvezi z različnimi elementi in v različnem obsegu.
Zato se nacionalne predpise za prenos Direktive 1999/44/ES danes močno razlikujejo v bistvenih elementih, kot je neobstoj ali obstoj hierarhije jamčevalnih zahtevkov.
- = -
(8) Čeprav potrošniki pri nakupovanju iz tujine zaradi uporabe Uredbe (ES) št. 593/2008 uživajo visoko raven varstva, pravna razdrobljenost negativno vpliva tudi na njihovo zaupanje v čezmejne transakcije.
K pomanjkanju zaupanja prispeva več dejavnikov, vendar je eden glavnih pomislekov potrošnikov negotovost glede njihovih ključnih pogodbenih pravic.
Ta negotovost obstaja ne glede na to, ali potrošnike v razmerju do prodajalca, ki k njim usmerja svoje čezmejne dejavnosti, varujejo zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava njihove države članice, in ne glede na to, ali potrošniki s prodajalci, ki svojih poslovnih dejavnosti ne opravljajo v državi članici potrošnika, sklenejo čezmejne pogodbe.
- = -
(10) Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu.
V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti.
Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah.
Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.
- = -
(41) Za zagotovitev pravne varnosti za prodajalce in splošnega zaupanja potrošnikov v čezmejno nakupovanje je treba določiti rok, v katerem je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki obstaja v relevantnem času za ugotovitev skladnosti.
Glede na to, da je pri izvajanju Direktive 1999/44/ES velika večina držav članic določila rok dveh let, udeleženci na trgu pa ta rok v praksi štejejo za razumnega, bi bilo treba ta rok ohraniti.
Enak rok bi moral veljati v primeru blaga z digitalnimi elementi.
Vendar pa bi moral biti potrošnik, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev.
Da bi državam članicam zagotovili prožnost, da lahko v njihovem nacionalnem pravu povečajo raven varstva potrošnikov, bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da lahko za odgovornost prodajalca določijo roke, ki so daljši od rokov, določenih v tej direktivi.
- = -
(46) Države članice bi morale imeti možnost ohraniti ali uvesti določbe, ki določajo, da mora potrošnik za uveljavljanje svojih pravic prodajalca obvestiti o neskladnosti v obdobju, ki ni krajše od dveh mesecev od datuma, ko potrošnik odkrije tako neskladnost.
Države članice bi morale imeti možnost, da zagotovijo višjo raven varstva s tem, da take obveznosti ne uvedejo.
- = -