(3) Radiodifuzne organizacije dnevno prenašajo veliko število ur televizijskih in radijskih programov.
Ti programi vključujejo različne vsebine, kot so avdiovizualna, glasbena, literarna ali grafična dela, varovana na podlagi prava Unije z avtorsko ali sorodnimi pravicami ali z obojimi.
Rezultat tega je kompleksen postopek ureditve pravic številnih imetnikov pravic in za različne kategorije del in drugih predmetov varstva.
Pogosto je treba pravice urediti v kratkem časovnem okviru, zlasti pri pripravi programov, kot so novice ali aktualno informativni programi.
Da bi bile njihove spletne storitve na voljo čezmejno, morajo imeti radiodifuzne organizacije zahtevane pravice za dela in druge predmete varstva za vsa ustrezna ozemlja, kar dodatno povečuje kompleksnost urejanja takih pravic.
- = -
(4) Operaterji storitev retransmisije običajno ponujajo več programov, v katerih je več del in drugih predmetov varstva, in imajo zelo kratek časovni okvir za pridobitev potrebnih licenc ter se zato soočajo z znatnim bremenom pri urejanju pravic.
Avtorji, producenti in drugi imetniki pravic tudi tvegajo, da se njihova dela ali drugi predmeti varstva uporabljajo brez dovoljenja ali plačila primernega nadomestila.
Takšno nadomestilo za retransmisijo njihovih del in drugih predmetov varstva je pomembno za zagotavljanje raznolike ponudbe vsebine, kar je tudi v interesu potrošnikov.
- = -
(9) Za olajšanje urejanja pravic za čezmejno opravljanje pomožnih spletnih storitev, je treba zagotoviti uvedbo načela države izvora, kar zadeva izvrševanje avtorske in sorodnih pravic, relevantnih za dejanja, ki nastanejo med zagotavljanjem pomožne spletne storitve, dostopa do nje ali njene uporabe.
To načelo bi moralo zajemati ureditev vseh pravic, ki so potrebne, da lahko radiodifuzna organizacija javnosti priobči ali da na voljo svoje programe pri zagotavljanju pomožnih spletnih storitev, vključno z ureditvijo vseh avtorskih in sorodnih pravic na delih ali drugih predmetih varstva, ki so uporabljene v programih, na primer pravic na fonogramih in izvedbah.
Načelo države izvora bi se moralo uporabljati izključno za razmerje med imetniki pravic ali subjekti, ki zastopajo imetnike pravic, kot so organizacije za kolektivno upravljanje pravic, in radiodifuznimi organizacijami ter zgolj za namen zagotavljanja pomožne spletne storitve, dostopa do nje ali njene uporabe.
Načela države izvora se ne bi smelo uporabljati za naknadno priobčitev javnosti del ali drugih predmetov varstva po žici ali brezžično ali za naknadno dajanje na voljo javnosti del ali drugih predmetov varstva po žici ali brezžično tako, da lahko imajo posamezniki dostop do njih s kraja in v času, ki ga sami izberejo, ter za katero koli naknadno reprodukcijo del ali drugih predmetov varstva, ki jih vsebuje pomožna spletna storitev.
- = -
(20) Za zagotovitev pravne varnosti in ohranitve visoke ravni varstva imetnikov pravic, je primerno določiti, da primer, ko radiodifuzne organizacije svoje nosilne signale programa prenašajo prek neposrednega oddajanja samo distributerjem signalov, ne da bi svoje programe prenašale neposredno javnosti, in distributerji signalov te nosilne signale programa pošljejo svojim uporabnikom, da lahko gledajo ali poslušajo programe, šteje za enotno dejanje priobčitve javnosti, v katerem sodelujejo radiodifuzne organizacije in distributerji signala vsak s svojim prispevkom.
Radiodifuzne organizacije in distributerji signala bi zato morali od imetnikov pravic pridobiti dovoljenje za svoj posebni prispevek k enotnemu dejanju priobčitve javnosti.
Sodelovanje radiodifuzne organizacije in distributerja signala v enotnem dejanju priobčitve javnosti ne bi smelo povzročiti skupne odgovornosti na strani radiodifuzne organizacije in distributerja signala za to dejanje priobčitve javnosti.
Države članice bi morale še naprej na nacionalni ravni svobodno določati ureditve za pridobitev dovoljenja za takšno enotno dejanje priobčitve javnosti, vključno z ustreznimi plačili zadevnim imetnikom pravic, ki sorazmerno upoštevajo izkoriščanje del in drugih predmetov varstva, povezanih z enotnim dejanjem priobčitve javnosti, s strani radiodifuzne organizacije in distributerja signala.
Distributerji signalov se podobno kot operaterji storitev retransmisije soočajo z znatnim bremenom pri urejanju pravic, razen pravic, ki jih imajo radiodifuzne organizacije.
Državam članicam bi bilo treba zato omogočiti, da za distributerje signalov določijo, da lahko za svoje prenose izkoriščajo mehanizem obveznega kolektivnega upravljanja pravic na enak način in v enakem obsegu kot operaterji storitev retransmisije za retransmisije, ki jih zajemata Direktiva 93/83/EGS in ta direktiva.
Kadar distributerji signalov radiodifuznim organizacijam zgolj omogočajo „tehnična sredstva“ v smislu sodne prakse Sodišča Evropske unije, da bi zagotovile ali izboljšale sprejem radiodifuznega oddajanja, se za distributerje signalov ne bi smelo šteti, da sodelujejo pri dejanju priobčitve javnosti.
- = -