(2) Razvoj digitalnih tehnologij in interneta je preoblikoval distribucijo televizijskih in radijskih programov ter dostop do njih.
Uporabniki vse bolj pričakujejo, da bodo imeli dostop do televizijskih in radijskih programov, tako v živo kot na zahtevo, prek klasičnih kanalov, kot so satelitski ali kabelski, pa tudi prek spletnih storitev.
Radiodifuzne organizacije zato poleg lastnih radiodifuznih oddajanj televizijskih in radijskih programov vedno bolj ponujajo spletne storitve, ki so pomožne glede na takšna radiodifuzna oddajanja, kot so storitve sočasnega oddajanja in časovno zamaknjene storitve.
Operaterji storitev retransmisije, ki združujejo radiodifuzna oddajanja televizijskih in radijskih programov v pakete in jih nespremenjene ter neskrajšane zagotavljajo uporabnikom sočasno s prvotnim prenosom teh radiodifuznih oddajanj, uporabljajo različne tehnike retransmisije, kot so kabelska, satelitska, digitalna prizemna omrežja ter mobilna omrežja ali omrežja zaprtega kroga na podlagi IP, kot tudi odprti internet.
Poleg tega operaterji, ki distribuirajo televizijske in radijske programe uporabnikom, nosilne signale programa od radiodifuzne organizacije pridobivajo na različne načine, vključno z neposrednim oddajanjem.
Uporabniki vse bolj povprašujejo po dostopu do radiodifuznih oddajanj televizijskih in radijskih programov, ki ne izvirajo le iz njihove države članice, ampak tudi iz drugih držav članic.
Med takimi uporabniki so člani jezikovnih manjšin v Uniji kot tudi osebe, ki živijo v državi članici, ki ni država članica njihovega izvora.
- = -
(3) Radiodifuzne organizacije dnevno prenašajo veliko število ur televizijskih in radijskih programov.
Ti programi vključujejo različne vsebine, kot so avdiovizualna, glasbena, literarna ali grafična dela, varovana na podlagi prava Unije z avtorsko ali sorodnimi pravicami ali z obojimi.
Rezultat tega je kompleksen postopek ureditve pravic številnih imetnikov pravic in za različne kategorije del in drugih predmetov varstva.
Pogosto je treba pravice urediti v kratkem časovnem okviru, zlasti pri pripravi programov, kot so novice ali aktualno informativni programi.
Da bi bile njihove spletne storitve na voljo čezmejno, morajo imeti radiodifuzne organizacije zahtevane pravice za dela in druge predmete varstva za vsa ustrezna ozemlja, kar dodatno povečuje kompleksnost urejanja takih pravic.
- = -
(12) Ker na podlagi te direktive šteje, da zagotavljanje pomožne spletne storitve, dostopa do nje ali njene uporabe nastane zgolj v državi članici, v kateri ima radiodifuzna organizacija svoj glavni sedež, medtem ko se pomožna spletna storitev de facto lahko opravlja čezmejno v drugih državah članicah, je treba pri določanju zneska plačila za zadevne pravice zagotoviti, da pogodbenice upoštevajo vse vidike pomožne spletne storitve, kot so značilnosti storitve, vključno s trajanjem spletne razpoložljivosti programov, vključenih v storitev, občinstvo, vključno z občinstvom v državi članici, v kateri ima radiodifuzna organizacija svoj glavni sedež, in v drugih državah članicah, v katerih se do pomožne spletne storitve dostopa in se uporablja, ter razpoložljive jezikovne različice.
Ohraniti pa bi bilo treba možnost, da se uporabijo posebne metode za izračun zneska plačila za pravice, ki so predmet načela države izvora, kot so metode, ki temeljijo na prihodkih radiodifuzne organizacije, ustvarjenih s spletno storitvijo, ki jih zlasti uporabljajo radijske radiodifuzne organizacije.
- = -
(14) Operaterji storitev retransmisije lahko uporabljajo različne tehnologije, kadar na nespremenjen in neskrajšan način za sprejem s strani javnosti sočasno retransmitirajo prvotni prenos televizijskih ali radijskih programov iz druge države članice.
Nosilne signale programa lahko operaterji storitev retransmisije pridobijo od radiodifuznim organizacij, ki te signale same prenašajo javnosti, na različne načine, na primer z zajemanjem signalov, ki jih prenašajo radiodifuzne organizacije, ali neposrednim sprejemanjem signalov od njih s tehničnim postopkom neposrednega oddajanja.
Take storitve operaterjev se lahko ponujajo na satelitskih, digitalnih prizemnih, mobilnih omrežjih ali omrežjih zaprtega kroga na podlagi IP in podobnih omrežjih ali prek storitev dostopa do interneta, kot so opredeljene v Uredbi (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (6).
Operaterji storitev retransmisije, ki uporabljajo take tehnologije za svoje retransmisije, bi zato morali biti zajeti v področje uporabe te direktive in imeti korist od mehanizma, ki uvaja obvezno kolektivno upravljanje pravic.
Za zagotovitev zadostnih varoval pred nedovoljeno uporabo del in drugih predmetov varstva, kar je zlasti pomembno v primeru plačljivih storitev, bi bilo treba storitve retransmisije, ki se ponujajo prek storitev dostopa do interneta, vključiti v področje uporabe te direktive le, kadar se te storitve retransmisije zagotavljajo v okolju, v katerem je dostop do retransmisij dovoljen le pooblaščenim uporabnikom, zagotovljena raven varstva vsebine pa je primerljiva z ravnjo varstva za vsebino, preneseno prek upravljanih omrežij, kot so kabelska omrežja ali omrežja zaprtega kroga na podlagi IP, v katerih je retransmitirana vsebina šifrirana.
Te zahteve bi morale biti izvedljive in ustrezne.
- = -
(15) Za retransmisijo prvotnih prenosov televizijskih in radijskih programov morajo operaterji storitev retransmisije pridobiti dovoljenje imetnikov izključne pravice do priobčitve javnosti del ali drugih predmetov varstva.
Da se operaterjem storitev retransmisije zagotovi pravna varnost ter da se odpravijo razhajanja v nacionalnem pravu v zvezi s takimi storitvami retransmisije, bi se morala uporabljati pravila, podobna tistim, ki se uporabljajo za kabelske retransmisije, kot so določene v Direktivi 93/83/EGS. Pravila iz navedene direktive vključujejo obveznost izvrševanja pravice do podelitve ali zavrnitve dovoljenja operaterju storitve retransmisije prek organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
Na podlagi teh pravil ostaja pravica do podelitve ali zavrnitve dovoljenja kot taka nespremenjena, le izvrševanje te pravice je do neke mere regulirano. Imetniki pravic bi morali prejeti ustrezno nadomestilo za retransmisijo svojih del in drugih predmetov varstva.
Pri določanju razumnih licenčnih pogojev, vključno z licenčnino, za retransmisijo v skladu z Direktivo 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi bilo treba med drugim upoštevati ekonomsko vrednost uporabe pravic, s katerimi se trguje, vključno z vrednostjo, ki se določi za sredstva retransmisije.
To ne bi smelo posegati v kolektivno izvrševanje pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov do enkratnega pravičnega nadomestila za priobčitev komercialnih fonogramov javnosti, kot je določeno v členu 8(2) Direktive 2006/115/ES, ter v Direktivo 2014/26/EU, zlasti njene določbe v zvezi s pravicami imetnikov pravic glede izbire organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
- = -