EIDAS 2014/0910 SL

(a)	opis sheme elektronske identifikacije, vključno z njenimi ravnmi zanesljivosti in izdajateljem oziroma izdajatelji sredstva elektronske identifikacije v okviru sheme;

(b)

veljavno ureditev nadzora in informacije o ureditvi odgovornosti v zvezi s/z:

(i)	izdajateljem sredstva elektronske identifikacije, in

(ii)	stranko, ki opravi postopek avtentikacije;

(c)	organ ali organe, pristojne za shemo elektronske identifikacije;

(d)	informacije o subjektu ali subjektih, ki urejajo registracijo enoličnih identifikacijskih podatkov osebe;

(e)	opis, kako se izpolnjujejo zahteve, določene v izvedbenih aktih iz člena 12(8);

(f)	opis avtentikacije iz točke (f) člena 7;

(g)	ureditev začasne razveljavitve ali preklica priglašene elektronske identifikacijske sheme, avtentikacije ali zadevnih ogroženih delov.

2. Eno leto po začetku uporabe izvedbenih aktov iz členov 8(3) in 12(8) Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi seznam shem elektronske identifikacije, priglašenih v skladu z odstavkom 1 tega člena, in osnovne informacije o njih.

3. Če Komisija prejme priglasitev po izteku obdobja iz odstavka 2, v Uradnem listu Evropske unije objavi spremembe seznama iz odstavka 2 v dveh mesecih po datumu prejema priglasitve.

4. Država članica lahko Komisiji predloži zahtevek, da se s seznama iz odstavka 2 umakne shema elektronske identifikacije, ki jo je ta država članica priglasila. Komisija objavi ustrezne spremembe seznama članice v Uradnem listu Evropske unije v enem mesecu po datumu prejema zahtevka države članice.

5. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi okoliščine, formate in postopke priglasitve iz odstavka 1. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 17

Nadzorni organ

1. Države članice imenujejo nadzorni organ s sedežem na njihovem ozemlju ali – po medsebojnem dogovoru z drugo državo članico – nadzorni organ s sedežem v tej drugi državi članici. Ta organ je odgovoren za nadzorne naloge v državi članici, ki organ imenuje.

Nadzorni organi imajo potrebna pooblastila in ustrezne vire za opravljanje svojih nalog.

2. Države članice Komisijo uradno obvestijo o imenu in naslovu svojih imenovanih nadzornih organov.

3. Vloga nadzornega organa je:

(a)	nadzirati ponudnike kvalificiranih storitev zaupanja s sedežem na ozemlju države članice, ki organ imenuje, da na podlagi predhodnih in naknadnih nadzornih dejavnosti zagotovijo, da ti ponudniki in kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe;

(b)	po potrebi sprejeti ukrepe v zvezi s ponudniki nekvalificiranih storitev zaupanja s sedežem na ozemlju države članice, ki organ imenuje, na podlagi naknadnega nadzora, kadar je obveščen, da ti ponudniki ali storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, domnevno ne izpolnjujejo zahtev iz te uredbe.

4. Za namene odstavka 3 in ob upoštevanju omejitev iz navedenega odstavka naloge nadzornega organa vključujejo zlasti:

(a)	sodelovanje z drugimi nadzornimi organi in zagotavljanje pomoči tem organom v skladu s členom 18;

(b)	analizo poročil o ugotavljanju skladnosti iz členov 20(1) in 21(1);

(c)	obveščanje drugih nadzornih organov in javnosti o kršitvah varnosti ali izgubi celovitosti v skladu s členom 19(2);

(d)	poročanje Komisiji o svojih glavnih dejavnostih v skladu z odstavkom 6 tega člena;

(e)	izvajanje revizij ali izdajanje zahtevkov organu za ugotavljanje skladnosti, da opravi ugotavljanje skladnosti ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja v skladu s členom 20(2);

(f)	sodelovanje z organi za varstvo podatkov, zlasti obveščanje teh organov o rezultatih revizij ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja brez nepotrebnega odlašanja, če se zdi, da so bila kršena pravila o varstvu osebnih podatkov;

(g)	odobritev kvalificiranega statusa ponudnikom storitev zaupanja in storitvam, ki jih zagotavljajo, ter odvzem takšnega statusa v skladu s členoma 20 in 21;

(h)	obveščanje organa, odgovornega za nacionalni zanesljiv seznam iz člena 22(3), o odločitvah glede odobritve ali odvzema kvalificiranega statusa, razen v primeru, ko je ta organ tudi nadzorni organ;

(i)	preverjanje obstoja in pravilne uporabe določb o načrtih za prenehanje zagotavljanja storitve v primerih, ko ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja preneha opravljati svoje dejavnosti, vključno z načinom, kako so te informacije dostopne v skladu s točko (h) člena 24(2);

(j)	izdajanje zahtevkov ponudnikom storitev zaupanja, da odpravijo morebitno neizpolnjevanje zahtev iz te uredbe.

5. Države članice lahko zahtevajo, da nadzorni organ vzpostavi, vzdržuje in posodablja infrastrukturo zaupanja v skladu s pogoji iz nacionalnega prava.

6. Vsako leto do 31. marca vsak nadzorni organ Komisiji predloži poročilo o svojih glavnih dejavnostih v predhodnem koledarskem letu, skupaj s povzetkom uradnih obvestil o kršitvah, ki jih je prejel od ponudnikov storitev zaupanja v skladu s členom 19(2).

7. Komisija zagotovi, da je letno poročilo iz odstavka 6 na voljo državam članicam.

8. Komisija lahko z izvedbenimi akti opredeli oblike in postopke, ki se nanašajo na poročilo iz odstavka 6. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 20

Nadzor ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja

1. Ponudnike kvalificiranih storitev zaupanja na njihove lastne stroške vsaj vsakih 24 mesecev revidira organ za ugotavljanje skladnosti. Namen revizije je potrditi, ali ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja in kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. Ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja zadevno poročilo o ugotavljanju skladnosti predložijo nadzornemu organu v treh delovnih dneh po njegovem prejemu.

2. Brez poseganja v odstavek 1 lahko nadzorni organ – na stroške teh ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja – kadar koli revidira ponudnike kvalificiranih storitev zaupanja ali zahteva, da organ za ugotavljanje skladnosti opravi ugotavljanje skladnosti teh ponudnikov, da se potrdi, da ponudniki in kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe. V primeru, da so bila pravila o varstvu osebnih podatkov kršena, nadzorni organ obvesti organe za varstvo podatkov o rezultatih svojih revizij.

3. Kadar nadzorni organ zahteva, da ponudnik kvalificiranih storitev zaupanja odpravi vsakršno neizpolnjevanje zahtev iz te uredbe, ta ponudnik pa ne sprejme ustreznih ukrepov – po potrebi v roku, ki ga določi nadzorni organ – lahko nadzorni organ ob upoštevanju zlasti obsega, trajanja in posledic takšnega neizpolnjevanja temu ponudniku ali zadevnim storitvam, ki jih ponudnik zagotavlja, odvzame kvalificirani status ter o tem obvesti organ iz člena 22(3), da se posodobijo zanesljivi seznami iz člena 22(1). Nadzorni organ obvesti ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja o odvzemu kvalificiranega statusa temu ponudniku ali zadevnim storitvam.

4. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi referenčne številke naslednjih standardov:

(a)	akreditacija organov za ugotavljanje skladnosti in za poročila o ugotavljanju skladnosti iz odstavka 1;

(b)	pravila o reviziji, na podlagi katerih bodo organi za ugotavljanje skladnosti opravili ugotavljanje skladnosti ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja iz odstavka 1.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 22

Zanesljivi seznami

1. Vsaka država članica sestavi, vodi in objavi zanesljive sezname, vključno z informacijami o ponudnikih kvalificiranih storitev zaupanja, za katere je odgovorna, skupaj z informacijami o kvalificiranih storitvah zaupanja, ki jih ti ponudniki zagotavljajo.

2. Države članice v obliki, primerni za avtomatizirano obdelavo, na varen način sestavijo, vodijo in objavijo elektronsko podpisane ali ožigosane zanesljive sezname ponudnikov storitev zaupanja iz odstavka 1.

3. Države članice Komisijo brez nepotrebnega odlašanja uradno obvestijo o vseh informacijah o organu, ki je pristojen za sestavljanje, vodenje in objavljanje nacionalnih zanesljivih seznamov, ter podrobnosti o tem, kje so taki seznami objavljeni, o potrdilih, uporabljenih za podpisovanje ali ožigosanje zanesljivih seznamov, ter o vseh njihovih spremembah.

4. Komisija na varen način in v elektronsko podpisani ali ožigosani obliki, primerni za avtomatizirano obdelavo, da informacije iz odstavka 3 na voljo javnosti.

5. Komisija do 18. septembra 2015 z izvedbenimi akti določi informacije iz odstavka 1 ter opredeli tehnične specifikacije in oblike za zanesljive sezname, ki se uporabljajo za namene odstavkov 1 do 4. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 48(2).

Člen 43

Pravni učinek storitve elektronske priporočene dostave

1. Podatkom, poslanim in prejetim s storitvijo elektronske priporočene dostave, se ne odvzameta pravni učinek in dopustnost kot dokaz v pravnih postopkih le zato, ker so v elektronski obliki ali ne izpolnjujejo zahtev za kvalificirano storitev elektronske priporočene dostave.

2. V zvezi s podatki, poslanimi in prejetimi s storitvijo kvalificirane elektronske priporočene dostave, se domneva, da so podatki celoviti, da jih je poslal njihov pošiljatelj in prejel njihov naslovnik, katerih identiteta je ugotovljena, ter da so točni glede datuma in časa oddaje in prejema podatkov, navedenih v okviru kvalificirane storitve elektronske priporočene dostave.

Člen 51

Prehodni ukrepi

1. Naprave za varno ustvarjanje podpisa, katerih skladnost je bila ugotovljena v skladu s členom 3(4) Direktive 1999/93/ES, se štejejo za naprave za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa na podlagi te uredbe.

2. Kvalificirana potrdila, izdana fizičnim osebam na podlagi Direktive 1999/93/ES, se štejejo za kvalificirana potrdila za elektronske podpise po tej uredbi do izteka njihove veljavnosti.

3. Overitelj, ki izdaja kvalificirana potrdila na podlagi Direktive 1999/93/ES, nadzornemu organu čim prej oziroma najpozneje do 1. julija 2017 predloži poročilo o ugotavljanju skladnosti. Dokler overitelj ne predloži zadevnega poročila o ugotavljanju skladnosti in nadzorni organ ne zaključi ocene skladnosti, se ta overitelj šteje za ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja na podlagi te uredbe.

4. Če overitelj, ki izdaja kvalificirana potrdila na podlagi Direktive 1999/93/ES, nadzornemu organu v roku iz odstavka 3 ne predloži poročila o ugotavljanju skladnosti, se ta overitelj od 2. julija 2017 ne šteje za ponudnika kvalificiranih storitev zaupanja na podlagi te uredbe.

whereas

(9) V večini primerov državljani ne morejo uporabljati svoje elektronske identifikacije za svojo avtentikacijo v drugi državi članici, ker nacionalne sheme elektronske identifikacije iz njihove države niso priznane v drugih državah članicah.
Ta elektronska ovira ponudnikom storitev preprečuje, da bi v celoti izkoristili ugodnosti notranjega trga.
Vzajemno priznana sredstva elektronske identifikacije bodo poenostavila čezmejno zagotavljanje številnih storitev na notranjem trgu in podjetjem omogočila čezmejno poslovanje brez številnih ovir pri interakciji z javnimi organi.

- = -

(10) Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6) vzpostavlja mrežo nacionalnih organov, pristojnih za e-zdravje.
Da bi se izboljšali varnost in neprekinjenost čezmejnega zdravstvenega varstva, mora mreža pripraviti smernice za čezmejni dostop do elektronskih zdravstvenih podatkov in storitev ter podpreti skupne ukrepe „za identifikacijo in avtentikacijo, na podlagi katerih se olajša prenosljivost podatkov v čezmejnem zdravstvenem varstvu“.
Vzajemno priznavanje elektronske identifikacije in avtentikacije je ključno pri uresničevanju čezmejnega zdravstvenega varstva evropskih državljanov.
Kadar ljudje potujejo zaradi zdravljenja, morajo biti njihovi zdravstveni podatki dostopni v državi zdravljenja.
To zahteva trden in varen okvir za elektronsko identifikacijo, v katerega se zaupa.

- = -

(14) V uredbi je treba določiti nekaj pogojev v zvezi s tem, katera sredstva elektronske identifikacije je treba priznati in kako se sheme elektronske identifikacije priglasijo.
Ti pogoji bi državam članicam morali pomagati pri krepitvi potrebnega zaupanja v sheme elektronske identifikacije drugih držav članic in vzajemnem priznavanju sredstev elektronske identifikacije, ki spadajo v priglašene sheme.
Načelo vzajemnega priznavanja bi se moralo uporabljati, če shema elektronske identifikacije države članice priglasiteljice izpolnjuje pogoje priglasitve, priglasitev pa je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije.
Načelo vzajemnega priznavanja pa bi se moralo nanašati le na avtentikacijo za spletno storitev.
Dostop do teh spletnih storitev in njihova končna dostava prosilcu bi morala biti tesno povezana s pravico do prejema takšnih storitev pod pogoji iz nacionalne zakonodaje.

- = -

(19) Varnost shem elektronske identifikacije je ključna za zaupanja vredno čezmejno vzajemno priznavanje sredstev elektronske identifikacije.
V zvezi s tem bi morale države članice sodelovati pri zagotavljanju varnosti in interoperabilnosti shem elektronske identifikacije na ravni Unije. Če bi za sheme elektronske identifikacije potrebovali posebno strojno ali programsko opremo, ki bi jo uporabljale zanašajoče se stranke na nacionalni ravni, te države članice zaradi čezmejne interoperabilnosti ne bi smele naložiti takšnih zahtev in z njimi povezanih stroškov zanašajočim se strankam, ki nimajo sedeža na njihovem ozemlju.
V tem primeru bi bilo treba razpravljati o primernih rešitvah in jih razvijati v interoperabilnostnem okviru.
Vendar pa se ni mogoče izogniti tehničnim zahtevam, ki izhajajo iz specifikacij nacionalnih sredstev elektronske identifikacije in bi lahko vplivale na imetnike takšnih elektronskih sredstev (npr.
pametnih kartic).

- = -

(21) Ta uredba bi morala določiti tudi splošni pravni okvir za uporabo storitev zaupanja.
Ne bi pa smela uvajati splošne obveznosti za njihovo uporabo ali vzpostaviti točke dostopa za vse obstoječe storitve zaupanja.
Zlasti ne bi smela urejati zagotavljanja storitev, ki se uporabljajo izključno znotraj zaprtih sistemov med določeno skupino udeležencev, ki ne vplivajo na tretje osebe.
Zahteve te uredbe na primer ne bi smele veljati za sisteme, vzpostavljene v podjetjih ali javnih upravah, ki za vodenje notranjih postopkov uporabljajo storitve zaupanja.
Zahteve te uredbe bi morale izpolnjevati le storitve zaupanja, ki se zagotavljajo javnosti in vplivajo na tretje osebe.
Ta uredba tudi ne bi smela urejati vidikov, povezanih s sklenitvijo in veljavnostjo pogodb ali drugih pravnih obveznosti, če nacionalno pravo ali pravo Unije določa zahteve glede obličnosti.
Poleg tega tudi ne bi smela vplivati na nacionalne zahteve glede obličnosti, ki zadevajo javne registre, zlasti trgovinske registre in zemljiške knjige.

- = -

(22) Da bi spodbujali njihovo splošno čezmejno uporabo, bi moralo biti mogoče storitve zaupanja uporabljati kot dokaz v pravnih postopkih v vseh državah članicah.
Pravne učinke storitev zaupanja se lahko določi v nacionalnem pravu, če v tej uredbi ni določeno drugače.

- = -

(32) Vsi ponudniki storitev zaupanja bi morali uporabljati dobro prakso varnosti, ki ustreza tveganjem, povezanim z njihovimi dejavnostmi, da bi okrepili zaupanje uporabnikov v enotni trg.

- = -

(36) Vzpostavitev ureditve nadzora za vse ponudnike storitev zaupanja bi morala zagotoviti enake konkurenčne pogoje za varnost in odgovornost v zvezi z njihovimi postopki in storitvami ter s tem prispevati k zaščiti uporabnikov in delovanju notranjega trga.
Pri ponudnikih nekvalificiranih storitev zaupanja bi se morale izvajati manj obsežne ter odzivne naknadne nadzorne dejavnosti, ob upoštevanju narave njihovih storitev in postopkov.
Nadzorni organ torej ne bi smel imeti splošne obveznosti nadzora ponudnikov nekvalificiranih storitev zaupanja.
Ukrepati bi moral le, če je obveščen (na primer s strani ponudnika nekvalificiranih storitev zaupanja samega ali drugega nadzornega organa, z uradnim obvestilom uporabnika ali poslovnega partnerja ali na podlagi svoje lastne preiskave), da ponudnik nekvalificiranih storitev zaupanja ne ravna v skladu z zahtevami iz te uredbe.

- = -

(37) Ta uredba bi morala določiti odgovornost vseh ponudnikov storitev zaupanja.
Zlasti vzpostavlja ureditev odgovornosti, v skladu s katero bi morali biti vsi ponudniki storitev zaupanja odgovorni za škodo, ki jo povzročijo fizični ali pravni osebi zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz te uredbe.
Da bi poenostavili oceno finančnega tveganja, ki bi mu lahko bili izpostavljeni ponudniki storitev zaupanja ali bi moralo biti krito z njihovimi zavarovalnimi policami, ta uredba ponudnikom teh storitev omogoča, da pod določenimi pogoji določijo omejitve glede uporabe storitev, ki jih zagotavljajo, in tako niso odgovorni za škodo zaradi uporabe teh storitev, ki presega takšno omejitev.
Potrošniki bi morali biti vnaprej ustrezno obveščeni o omejitvah.
Te omejitve bi morale biti prepoznavne za tretje osebe, na primer tako, da se informacije o omejitvah vključijo v splošne pogoje zagotavljane storitve, ali na drug prepoznaven način.
Da bi ta načela lahko učinkovala, bi bilo treba to uredbo uporabljati v skladu z nacionalnimi pravili o odgovornosti.
Ta uredba tako ne vpliva na navedena nacionalna pravila, na primer o opredelitvi škode, namena (naklepa) in malomarnosti, ali na ustrezna veljavna postopkovna pravila.

- = -

(47) Zaupanje v spletne storitve in njihova uporabnost sta ključna, da bi uporabniki izkoristili vse možnosti elektronskih storitev in se nanje zavestno zanesli.
Zato bi bilo treba ustvariti znak zaupanja EU, s katerim bi označili kvalificirane storitve zaupanja, ki jih zagotavljajo ponudniki kvalificiranih storitev zaupanja.
Na podlagi takšnega znaka zaupanja EU za kvalificirane storitve zaupanja bi se kvalificirane storitve zaupanja jasno razlikovale od drugih storitev zaupanja, kar bi prispevalo k preglednosti na trgu.
Uporaba znaka zaupanja EU s strani ponudnikov kvalificiranih storitev zaupanja bi morala biti prostovoljna in ne bi smela nalagati nobenih drugih zahtev, poleg tistih iz te uredbe.

- = -

(55) Varnostno certificiranje, kar zadeva informacijsko tehnologijo, na podlagi mednarodnih standardov, kot je ISO 15408 ter s tem povezani načini ocenjevanja in ureditve vzajemnega priznavanja, je pomemben način preverjanja varnosti naprav za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa in bi ga bilo treba spodbujati.
Vendar so inovativne rešitve in storitve, kot so mobilno podpisovanje in podpisovanje v oblaku, odvisne od tehničnih in organizacijskih rešitev za naprave za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa, za katere varnostni standardi morda še niso na voljo ali za katere prvi postopek varnostnega certificiranja, kar zadeva informacijsko tehnologijo, še ni zaključen.
Raven varnosti takšnih naprav za ustvarjanje kvalificiranega elektronskega podpisa bi se lahko ocenila z alternativnimi postopki, samo kadar takšni varnostni standardi še niso na voljo ali kadar prvi postopek varnostnega certificiranja, kar zadeva informacijsko tehnologijo, še ni zaključen.
Ti postopki bi morali biti primerljivi s standardi za varnostno certificiranje, kar zadeva informacijsko tehnologijo, če sta njihovi ravni varnosti enakovredni.
K tem postopkom bi lahko prispeval medsebojni strokovni pregled.

- = -

(67) Storitve za avtentikacijo spletišč obiskovalcu spletišča dajejo zagotovilo, da za tem spletiščem stoji pristen in legitimen subjekt.
Te storitve prispevajo h krepitvi zaupanja v poslovanje prek spleta, saj uporabniki zaupajo spletišču, ki je bilo avtenticirano.
Zagotavljanje in uporaba storitev za avtentikacijo spletišč sta povsem prostovoljna.
Da bi avtentikacija spletišč postala sredstvo za krepitev zaupanja in zagotavljanje boljše izkušnje uporabnikov ter spodbujanje rasti na notranjem trgu, pa bi se moralo s to uredbo določiti minimalne obveznosti glede varnosti in odgovornosti za ponudnike in njihove storitve.
V ta namen so bili upoštevani rezultati obstoječih pobud, ki jih je začel zadevni sektor, na primer forum CA/B – Certification Authorities/Browsers Forum.
Poleg tega ta uredba ne bi smela ovirati uporabe drugih sredstev ali metod za avtentikacijo spletišč, ki niso zajeti s to uredbo, ponudnikom storitev za avtentikacijo spletišč iz tretjih držav pa ne bi smela preprečevati, da bi svoje storitve zagotavljali strankam v Uniji.
Vendar bi se storitve za avtentikacijo spletišč, ki jih zagotavlja ponudnik iz tretje države, morale priznati kot kvalificirane v skladu s to uredbo le, če imata Unija in država sedeža ponudnika sklenjen mednarodni sporazum.

- = -

(68) Pojem „pravne osebe“ v skladu z določbami Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o ustanavljanju gospodarskim subjektom omogoča, da svobodno izberejo pravno obliko, za katero menijo, da je primerna za izvajanje njihove dejavnosti.
Glede na to pojem „pravne osebe“ v smislu PDEU pomeni vse subjekte, ki so ustanovljeni v skladu s pravom države članice ali zanje velja takšno pravo, ne glede na njihovo pravno obliko.

- = -

keyboard_tab EIDAS 2014/0910 SL

EIDAS 2014/0910 SL