keyboard_tab Digital Service Act 2022/2065 SL

1.   Prejemniki storitve, vključno s posamezniki ali subjekti, ki so predložili prijave, na katere so naslovljene odločitve iz člena 20(1), lahko izberejo kateri koli organ za izvensodno reševanje sporov, ki je bil v skladu z odstavkom 3 tega člena certificiran za reševanje sporov v zvezi z navedenimi odločitvami, vključno s pritožbami, ki niso bile rešene z uporabo notranjega sistema za obravnavo pritožb iz navedenega člena.

Ponudniki spletnih platform zagotovijo, da so informacije o možnosti prejemnikov storitve za dostop do izvensodnega reševanja sporov iz prvega pododstavka na jasen in uporabniku prijazen način preprosto dostopne na njihovem spletnem vmesniku.

Prvi pododstavek ne posega v pravico zadevnega prejemnika storitve, da kadar koli začne postopke za izpodbijanje teh odločitev ponudnikov spletnih platform pred sodiščem v skladu z veljavnim pravom.

2.   Obe strani v dobri veri sodelujeta z izbranim potrjenim organom za izvensodno reševanje sporov, da bi rešili spor.

Ponudniki spletnih platform lahko zavrnejo sodelovanje s takim organom za izvensodno reševanje sporov, če je bil spor v zvezi z istimi informacijami in istimi razlogi za domnevno nezakonitost ali nezdružljivost vsebine že rešen.

Certificirani organ za izvensodno reševanje sporov ni pristojen, da stranem naloži zavezujočo rešitev spora.

3.   Koordinator digitalnih storitev države članice, v kateri ima organ za izvensodno reševanje sporov sedež, za obdobje največ petih let z možnostjo podaljšanja in na željo organa certificira organ, kadar ta dokaže, da izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)	je nepristranski in neodvisen, tudi finančno neodvisen, od ponudnikov spletnih platform in prejemnikov storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki spletnih platform, tudi od posameznikov ali subjektov, ki so predložili prijave;

(b)	ima potrebno strokovno znanje v zvezi z vprašanji, ki se pojavljajo na enem ali več posebnih področjih nezakonitih vsebin, ali v zvezi z uporabo in izvrševanjem pogojev poslovanja ene ali več vrst spletnih platform, s katerim lahko učinkovito prispeva k reševanju spora;

(c)	njegovi člani so plačani na način, ki ni povezan z rezultatom postopka;

(d)	izvensodno reševanje sporov, ki ga ponuja, je preprosto dostopno prek tehnologije za elektronske komunikacije ter omogoča sprožitev postopka za reševanje sporov in predložitev potrebnih dokazil po spletu;

(e)	spore lahko rešuje hitro, učinkovito in stroškovno učinkovito ter v vsaj enem od uradnih jezikov institucij Unije;

(f)	izvensodno reševanje sporov. ki ga ponuja, poteka v skladu z jasnim in poštenim poslovnikom, ki je preprosto in javno dostopen ter je v skladu z veljavnim pravom, vključno s tem členom.

Koordinator digitalnih storitev po potrebi v certifikatu navede:

(a)	specifična vprašanja, na katera se nanaša strokovno znanje organa, kakor je določeno v točki (b) prvega pododstavka; in

(b)	uradni jezik ali jezike institucij Unije, ki jih lahko organ uporablja za reševanje sporov kakor je določeno v točki (e) prvega pododstavka.

4.   Certificirani organi za izvensodno reševanje sporov vsako leto poročajo koordinatorju digitalnih storitev, ki jih je certificiral, o svojem delovanju, pri čemer navedejo vsaj število sporov, ki so jih prejeli, informacije o izidih teh sporov, povprečni čas, potreben za njihovo rešitev, in morebitne pomanjkljivosti ali težave, s katerimi so se srečali. Na zahtevo koordinatorja digitalnih storitev zagotovijo dodatne informacije.

Koordinatorji digitalnih storitev vsaki dve leti pripravijo poročilo o delovanju organov za izvensodno reševanje sporov, ki so jih certificirali. V poročilu se zlasti:

(a)	navede število sporov, ki jih je vsak certificirani organ za izvensodno reševanje sporov prejel letno;

(b)	navede izid postopkov, predloženih tem organom, in povprečni čas, potreben za rešitev sporov;

(c)	prepozna in pojasni vse sistematične ali sektorske pomanjkljivosti ali težave, ki so se pojavile v zvezi z delovanjem teh organov;

(d)	prepozna primere dobre prakse v zvezi s tem delovanjem;

(e)	navede priporočila o tem, kako po potrebi izboljšati to delovanje.

Certificirani organi za izvensodno reševanje sporov dajo svoje odločitve na voljo stranem v razumnem obdobju in ne pozneje kot v 90 koledarskih dneh po prejemu pritožbe. V primeru zelo zapletenih sporov lahko certificirani organ za izvensodno reševanje sporov po lastni presoji podaljša obdobje 90 koledarskih dni za dodatno obdobje, ki ne presega 90 dni, pri čemer je skupno trajanje največ 180 dni.

5.   Če organ za izvensodno reševanje sporov pri reševanju spora odloči v korist prejemnika storitve, vključno s posameznikom ali subjektom, ki je predložil prijavo, ponudnik spletne platforme krije vse pristojbine, ki jih organ za izvensodno reševanje sporov zaračuna, in temu prejemniku, tudi posamezniku ali subjektu, povrne morebitne druge razumne stroške, ki jih je plačal v zvezi z reševanjem spora. Če organ za izvensodno reševanje sporov pri reševanju spora odloči v korist ponudnika spletne platforme, prejemniku storitve, vključno s posameznikom ali subjektom, ni treba povrniti pristojbin ali drugih stroškov, ki jih je ponudnik spletne platforme plačal ali jih mora plačati v zvezi z reševanjem spora, razen če organ za izvensodno reševanje sporov ugotovi, da je ta prejemnik očitno ravnal v slabi veri.

Pristojbine, ki jih organ za izvensodno reševanje sporov zaračuna ponudnikom spletnih platform za reševanje spora, so razumne in v nobenem primeru ne presegajo stroškov organa. Za prejemnike storitev je reševanje spora na voljo brezplačno ali za simbolično pristojbino.

Certificirani organi za izvensodno reševanje sporov zadevnega prejemnika storitve, vključno s posamezniki ali subjekti, ki so predložili prijavo, in zadevnega ponudnika spletne platforme s pristojbinami ali mehanizmi za določanje pristojbin seznanijo pred začetkom reševanja spora.

6.   Države članice lahko ustanovijo organe za izvensodno reševanje sporov za namene odstavka 1 ali podpirajo dejavnosti nekaterih ali vseh organov za izvensodno reševanje sporov, ki so jih certificirale v skladu z odstavkom 3.

Države članice zagotovijo, da nobena od njihovih dejavnosti, izvedenih na podlagi prvega pododstavka, ne vpliva na zmožnost njihovih koordinatorjev digitalnih storitev, da certificirajo zadevne organe v skladu z odstavkom 3.

7.   Koordinator digitalnih storitev, ki je certificiral organ za izvensodno reševanje sporov, to certifikacijo prekliče, če po preiskavi, opravljeni na lastno pobudo ali na podlagi informacij, prejetih od tretjih oseb, ugotovi, da organ za izvensodno reševanje sporov ne izpolnjuje več pogojev iz odstavka 3. Preden navedeno certifikacijo prekliče, zagotovi temu organu možnost, da se odzove na ugotovitve preiskave in namero o preklicu certifikacije organa za izvensodno reševanje sporov.

8.   Koordinatorji digitalnih storitev Komisiji priglasijo organe za izvensodno reševanje sporov, ki so jih certificirali v skladu z odstavkom 3, po potrebi vključno s specifikacijami iz drugega pododstavka navedenega odstavka, pa tudi organe za izvensodno reševanje sporov, katerih certifikacijo so preklicali. Komisija objavi seznam navedenih organov, vključno z navedenimi specifikacijami, na preprosto dostopnem namenskem spletnem mestu in ga posodablja.

9.   Ta člen ne posega v Direktivo 2013/11/EU niti v postopke in organe za alternativno reševanje potrošniških sporov, določene na podlagi navedene direktive.