keyboard_tab Digital Service Act 2022/2065 SL

1.   Ponudniki posredniških storitev vsaj enkrat letno javno objavijo v strojno berljivi obliki in na preprosto dostopen način jasna, preprosto razumljiva poročila o vsem moderiranju vsebin, ki so ga izvajali v zadevnem obdobju. Ta poročila po potrebi vsebujejo zlasti naslednje informacije:

(a)

za ponudnike posredniških storitev o številu prejetih odločb organov držav članic, vključno z odločbami, izdanimi v skladu s členoma 9 in 10, razvrščenih glede na vrsto zadevne nezakonite vsebine, državi članici, ki odločbo izda, in o srednjem času, ki je potreben za obveščanje organa, ki je odločbo izdal, ali katerega koli drugega organa, določenega v odločbi, o prejemu in za učinkovanje odločbe;

(b)

za ponudnike storitev gostovanja o številu prijav, predloženih v skladu s členom 16 in razvrščenih glede na vrsto zadevne domnevne nezakonite vsebine, številu prijav, ki so jih predložili zaupanja vredni prijavitelji, vseh ukrepih, sprejetih na podlagi prijav, pri čemer se upošteva, ali je bil ukrep sprejet na podlagi prava ali pogojev poslovanja ponudnika, številu prijav, obdelanih z uporabo avtomatiziranih sredstev, ter o srednjem času, potrebnem za sprejetje ukrepov;

(c)

za ponudnike posredniških storitev o smiselnih in razumljivih informacijah o moderiranju vsebin na lastno pobudo ponudnikov, vključno z uporabo avtomatiziranih orodij, o ukrepih, sprejetih za zagotavljanje usposabljanja in pomoči osebam, odgovornim za moderiranje vsebin, številu in vrsti sprejetih ukrepov, ki vplivajo na razpoložljivost, prepoznavnost in dostopnost informacij, ki jih zagotavljajo prejemniki storitve, ter o zmožnosti prejemnikov, da zagotavljajo informacije prek storitve, ter o druge povezanih omejitvah storitve; sporočene informacije se razvrstijo glede na vrsto nezakonite vsebine ali kršitve pogojev poslovanja ponudnika storitve, metodo odkrivanja in vrsto uporabljene omejitve;

(d)

za ponudnike posredniških storitev o številu pritožb, prejetih prek notranjih sistemov za obravnavo pritožb v skladu s pogoji poslovanja ponudnika, in, za ponudnike spletnih platform, v skladu s členom 20, o podlagi za navedene pritožbe, odločitvah, sprejetih v zvezi z navedenimi pritožbami, srednjem času, potrebnem za sprejetje navedenih odločitev, in številu primerov, ko so bile te odločitve razveljavljene;

(e)	vsaki uporabi avtomatiziranih sredstev za moderiranje vsebin, vključno s kvalitativnim opisom, navedbo natančnih namenov, kazalniki točnosti in možno stopnjo napak avtomatiziranih sredstev, uporabljenih pri izpolnjevanju teh namenov, in vseh uporabljenih zaščitnih ukrepov.

2.   Odstavek 1 tega člena se ne uporablja za ponudnike posredniških storitev, ki se štejejo za mikro ali mala podjetja, kakor so opredeljena v Priporočilu 2003/361/ES in ki niso zelo velike spletne platforme v smislu člena 33 te uredbe.

3.   Komisija lahko sprejme izvedbene akte za določitev predlog v zvezi z obliko, vsebino in drugimi podrobnostmi poročil na podlagi odstavka 1 tega člena, vključno z usklajenimi obdobji poročanja. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 88.

1.   Prejemniki storitve, vključno s posamezniki ali subjekti, ki so predložili prijave, na katere so naslovljene odločitve iz člena 20(1), lahko izberejo kateri koli organ za izvensodno reševanje sporov, ki je bil v skladu z odstavkom 3 tega člena certificiran za reševanje sporov v zvezi z navedenimi odločitvami, vključno s pritožbami, ki niso bile rešene z uporabo notranjega sistema za obravnavo pritožb iz navedenega člena.

Ponudniki spletnih platform zagotovijo, da so informacije o možnosti prejemnikov storitve za dostop do izvensodnega reševanja sporov iz prvega pododstavka na jasen in uporabniku prijazen način preprosto dostopne na njihovem spletnem vmesniku.

Prvi pododstavek ne posega v pravico zadevnega prejemnika storitve, da kadar koli začne postopke za izpodbijanje teh odločitev ponudnikov spletnih platform pred sodiščem v skladu z veljavnim pravom.

2.   Obe strani v dobri veri sodelujeta z izbranim potrjenim organom za izvensodno reševanje sporov, da bi rešili spor.

Ponudniki spletnih platform lahko zavrnejo sodelovanje s takim organom za izvensodno reševanje sporov, če je bil spor v zvezi z istimi informacijami in istimi razlogi za domnevno nezakonitost ali nezdružljivost vsebine že rešen.

Certificirani organ za izvensodno reševanje sporov ni pristojen, da stranem naloži zavezujočo rešitev spora.

3.   Koordinator digitalnih storitev države članice, v kateri ima organ za izvensodno reševanje sporov sedež, za obdobje največ petih let z možnostjo podaljšanja in na željo organa certificira organ, kadar ta dokaže, da izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)	je nepristranski in neodvisen, tudi finančno neodvisen, od ponudnikov spletnih platform in prejemnikov storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki spletnih platform, tudi od posameznikov ali subjektov, ki so predložili prijave;

(b)	ima potrebno strokovno znanje v zvezi z vprašanji, ki se pojavljajo na enem ali več posebnih področjih nezakonitih vsebin, ali v zvezi z uporabo in izvrševanjem pogojev poslovanja ene ali več vrst spletnih platform, s katerim lahko učinkovito prispeva k reševanju spora;

(c)	njegovi člani so plačani na način, ki ni povezan z rezultatom postopka;

(d)	izvensodno reševanje sporov, ki ga ponuja, je preprosto dostopno prek tehnologije za elektronske komunikacije ter omogoča sprožitev postopka za reševanje sporov in predložitev potrebnih dokazil po spletu;

(e)	spore lahko rešuje hitro, učinkovito in stroškovno učinkovito ter v vsaj enem od uradnih jezikov institucij Unije;

(f)	izvensodno reševanje sporov. ki ga ponuja, poteka v skladu z jasnim in poštenim poslovnikom, ki je preprosto in javno dostopen ter je v skladu z veljavnim pravom, vključno s tem členom.

Koordinator digitalnih storitev po potrebi v certifikatu navede:

(a)	specifična vprašanja, na katera se nanaša strokovno znanje organa, kakor je določeno v točki (b) prvega pododstavka; in

(b)	uradni jezik ali jezike institucij Unije, ki jih lahko organ uporablja za reševanje sporov kakor je določeno v točki (e) prvega pododstavka.

4.   Certificirani organi za izvensodno reševanje sporov vsako leto poročajo koordinatorju digitalnih storitev, ki jih je certificiral, o svojem delovanju, pri čemer navedejo vsaj število sporov, ki so jih prejeli, informacije o izidih teh sporov, povprečni čas, potreben za njihovo rešitev, in morebitne pomanjkljivosti ali težave, s katerimi so se srečali. Na zahtevo koordinatorja digitalnih storitev zagotovijo dodatne informacije.

Koordinatorji digitalnih storitev vsaki dve leti pripravijo poročilo o delovanju organov za izvensodno reševanje sporov, ki so jih certificirali. V poročilu se zlasti:

(a)	navede število sporov, ki jih je vsak certificirani organ za izvensodno reševanje sporov prejel letno;

(b)	navede izid postopkov, predloženih tem organom, in povprečni čas, potreben za rešitev sporov;

(c)	prepozna in pojasni vse sistematične ali sektorske pomanjkljivosti ali težave, ki so se pojavile v zvezi z delovanjem teh organov;

(d)	prepozna primere dobre prakse v zvezi s tem delovanjem;

(e)	navede priporočila o tem, kako po potrebi izboljšati to delovanje.

Certificirani organi za izvensodno reševanje sporov dajo svoje odločitve na voljo stranem v razumnem obdobju in ne pozneje kot v 90 koledarskih dneh po prejemu pritožbe. V primeru zelo zapletenih sporov lahko certificirani organ za izvensodno reševanje sporov po lastni presoji podaljša obdobje 90 koledarskih dni za dodatno obdobje, ki ne presega 90 dni, pri čemer je skupno trajanje največ 180 dni.

5.   Če organ za izvensodno reševanje sporov pri reševanju spora odloči v korist prejemnika storitve, vključno s posameznikom ali subjektom, ki je predložil prijavo, ponudnik spletne platforme krije vse pristojbine, ki jih organ za izvensodno reševanje sporov zaračuna, in temu prejemniku, tudi posamezniku ali subjektu, povrne morebitne druge razumne stroške, ki jih je plačal v zvezi z reševanjem spora. Če organ za izvensodno reševanje sporov pri reševanju spora odloči v korist ponudnika spletne platforme, prejemniku storitve, vključno s posameznikom ali subjektom, ni treba povrniti pristojbin ali drugih stroškov, ki jih je ponudnik spletne platforme plačal ali jih mora plačati v zvezi z reševanjem spora, razen če organ za izvensodno reševanje sporov ugotovi, da je ta prejemnik očitno ravnal v slabi veri.

Pristojbine, ki jih organ za izvensodno reševanje sporov zaračuna ponudnikom spletnih platform za reševanje spora, so razumne in v nobenem primeru ne presegajo stroškov organa. Za prejemnike storitev je reševanje spora na voljo brezplačno ali za simbolično pristojbino.

Certificirani organi za izvensodno reševanje sporov zadevnega prejemnika storitve, vključno s posamezniki ali subjekti, ki so predložili prijavo, in zadevnega ponudnika spletne platforme s pristojbinami ali mehanizmi za določanje pristojbin seznanijo pred začetkom reševanja spora.

6.   Države članice lahko ustanovijo organe za izvensodno reševanje sporov za namene odstavka 1 ali podpirajo dejavnosti nekaterih ali vseh organov za izvensodno reševanje sporov, ki so jih certificirale v skladu z odstavkom 3.

Države članice zagotovijo, da nobena od njihovih dejavnosti, izvedenih na podlagi prvega pododstavka, ne vpliva na zmožnost njihovih koordinatorjev digitalnih storitev, da certificirajo zadevne organe v skladu z odstavkom 3.

7.   Koordinator digitalnih storitev, ki je certificiral organ za izvensodno reševanje sporov, to certifikacijo prekliče, če po preiskavi, opravljeni na lastno pobudo ali na podlagi informacij, prejetih od tretjih oseb, ugotovi, da organ za izvensodno reševanje sporov ne izpolnjuje več pogojev iz odstavka 3. Preden navedeno certifikacijo prekliče, zagotovi temu organu možnost, da se odzove na ugotovitve preiskave in namero o preklicu certifikacije organa za izvensodno reševanje sporov.

8.   Koordinatorji digitalnih storitev Komisiji priglasijo organe za izvensodno reševanje sporov, ki so jih certificirali v skladu z odstavkom 3, po potrebi vključno s specifikacijami iz drugega pododstavka navedenega odstavka, pa tudi organe za izvensodno reševanje sporov, katerih certifikacijo so preklicali. Komisija objavi seznam navedenih organov, vključno z navedenimi specifikacijami, na preprosto dostopnem namenskem spletnem mestu in ga posodablja.

9.   Ta člen ne posega v Direktivo 2013/11/EU niti v postopke in organe za alternativno reševanje potrošniških sporov, določene na podlagi navedene direktive.

1.   Ponudniki spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, zagotovijo, da lahko trgovci uporabljajo te spletne platforme za promoviranje sporočil ali ponujanje proizvodov ali storitev potrošnikom v Uniji le, če so, kadar je to ustrezno za trgovca, pred uporabo njihovih storitev v te namene pridobili naslednje informacije:

(a)	ime, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov trgovca;

(b)	izvod identifikacijskega dokumenta trgovca ali katere koli druge elektronske identifikacije, kakor je opredeljena v členu 3 Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (40);

(c)	podatke o plačilnem računu trgovca;

(d)	kadar je trgovec vpisan v trgovski ali podoben javni register, trgovski register, v katerega je vpisan, in številko njegovega vpisa v register ali enakovredno identifikacijsko oznako v navedenem registru;

(e)	izjavo o skladnosti trgovca, s katero se zaveže, da bo ponujal le proizvode ali storitve, ki so v skladu z veljavnimi pravili prava Unije.

2.   Ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, si po prejemu informacij iz odstavka 1 in še preden zadevnemu trgovcu dovoli uporabo svojih storitev, kar najbolje prizadeva oceniti, ali so informacije iz odstavka 1, točke (a) do (e), zanesljive in popolne, pri čemer uporabi vsako prosto dostopno uradno spletno podatkovno zbirko ali spletni vmesnik, ki ga da na voljo država članica ali Unija, ali od trgovca zahteva predložitev dokazil iz zanesljivih virov. Za namen te uredbe so trgovci odgovorni za točnost zagotovljenih informacij.

Kar zadeva trgovce, ki že uporabljajo storitve ponudnikov spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, za namene iz odstavka 1 na dan 17. februarja 2024, ponudniki po najboljših močeh pridobijo informacije, ki so jih zadevni trgovci navedli v 12 mesecih. Kadar zadevni trgovci informacij ne zagotovijo v tem obdobju, ponudniki začasno prekinejo zagotavljanje svojih storitev tem trgovcem, dokler ne zagotovijo vseh informacij.

3.   Kadar ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, pridobi zadostne dokaze ali utemeljeno meni, da je informacija iz odstavka 1, pridobljena od zadevnega trgovca, nepravilna, nepopolna ali neposodobljena, od trgovca zahteva, naj nemudoma ali v roku, določenem v pravu Unije in nacionalnem pravu, popravi informacijo.

Kadar trgovec ne popravi ali dopolni navedene informacije, ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, hitro začasno prekine zagotavljanje svoje storitve temu trgovcu v zvezi s ponujanjem proizvodov ali storitev potrošnikom v Uniji, dokler trgovec v celoti ne izpolni zahteve.

4.   Brez poseganja v člen 4 Uredbe (EU) 2019/1150, če ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, trgovcu zavrne uporabo njegove storitve na podlagi odstavka 1 ali začasno prekine zagotavljanje njegove storitve na podlagi odstavka 3 tega člena, ima zadevni trgovec pravico do vložitve pritožbe, kakor je določeno v členih 20 in 21 te uredbe.

5.   Ponudniki spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, varno hranijo informacije, pridobljene na podlagi odstavkov 1 in 2, za obdobje šestih mesecev po koncu pogodbenega razmerja z zadevnim trgovcem. Nato informacije izbrišejo.

6.   Brez poseganja v odstavek 2 tega člena ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, razkrije informacije tretjim osebam le, kadar se to zahteva v skladu z veljavnim pravom, vključno z odločbami iz člena 10 in katerimi koli odločbami, ki jih pristojni organi držav članic ali Komisija izdajo zaradi opravljanja svojih nalog na podlagi te uredbe.

7.   Ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, da na svoji spletni platformi prejemnikom storitve na voljo informacije iz odstavka 1, točke (a), (d) in (e), na jasen, preprosto dostopen in razumljiv način. Te informacije so na voljo vsaj na spletnem vmesniku spletne platforme, kjer je predstavljena informacija o proizvodu ali storitvi.

1.   Komisija spodbuja in olajšuje pripravo kodeksov ravnanja na ravni Unije v sodelovanju s ponudniki spletnih platform in drugih ustreznih ponudnikov storitev, organizacij, ki zastopajo prejemnike storitve, in organizacij civilne družbe ali ustreznih organov, da bi spodbujali polno in učinkovito enakopravno udeležbo z izboljšanjem dostopa do spletnih storitev, ki prek svoje prvotne zasnove ali naknadne prilagoditve obravnavajo posebne potrebe invalidov.

2.   Komisija si prizadeva zagotoviti, da se s kodeksi ravnanja zasleduje cilj zagotavljanja, da so te storitve dostopne v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, da bi se invalidom karseda povečala predvidljiva uporaba teh storitev. Komisija si prizadeva zagotoviti, da se s kodeksi ravnanja obravnavajo vsaj naslednji cilji:

(a)	zasnova in prilagajanje storitev, da bodo dostopne invalidom, tako da bodo zaznavne, uporabne, razumljive in zanesljive;

(b)	pojasnitev, kako storitve izpolnjujejo veljavne zahteve glede dostopnosti, in dajanje teh informacij na voljo javnosti na dostopen način za invalide;

(c)	dajanje na voljo informacij, obrazcev in ukrepov, zagotovljenih na podlagi te uredbe, na tak način, da jih je preprosto najti in razumeti ter so dostopni invalidom.

3.   Komisija spodbuja razvoj kodeksov ravnanja do 18. februarja 2025 in začetek njihove uporabe do 18. avgusta 2025.